postni rauh

že res, da se danes še spodobi basati z mastnimi krofi, z zobmi ali rokami trgati meso in kožo z dimljene krače in uganjati vse ostale pustu prilegajoče se budalaštine … ampak, kot je pred skoraj četrt stoletja ugotovil v predsednika republike našemljen murgeljski škrat  (in kar čisto dobro ve vsak/-a načrtovelec/-ka družinskih kuharsko-gospodinjskih aktivnosti) je danes dovoljeno marsikaj, jutri je pa nov dan … po tradiciji se takrat pusta pokoplje, ob tem mu u spreminijo v o, prakricirajoči kristjani pa ob besedah pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš s posipanjem pepela po glavi in strogim postom začnejo štiridesetdnevne priprave na nov naval holesterola … strogi post pomeni, da se na pepelnično sredo ne sme jesti mesa in da se sme le enkrat na dan do sitega najesti … in tu ti s skokom v prihodnost (in receptom zanjo) na pomoč priskočita kruh in vino, ki sta si na škotskem, konkretneje v bukolikem pristaniškem mestecu mallaig – lejga, kako je luštkan –

2015-08-24 15.03.29

v spomin dala krasno, gosto, dišečo župo hecnega imena cullen skink … ako hecnobo od  imena etimološko razstavimo, ugotovimo, da prva beseda pripada naselju s 1.327 prebivalci v okrožju moray, druga pa škotski župi, skuhani iz goveje krače (a.k.a. bočnika), kar seveda dalje izhaja iz nemške rečenice schinke, ki jo dobro zastopimo tudi pri nas, ane … finta je pa v tem, da cullenski skink ni skuhan iz goveje krače, ampak iz ribe – bolj natančno iz dimljene trske … kot tak je pa silno prikladen za strogo postno jed: ne vsebuje mesa (ki ga zavoljo dimastega okusa sploh pogrešil ne boš), zavolj masla in mleka in krompirja pa je reč dovolj izdatna, da se z enkratno izdatno skodelo lahko cel dan prepričuješ, da si sit … ker napotnik zdaj obvladuje tako toplo kot hladno dimljenje, je trsko rauhnil kar sam (d.i.y. je edina pot do dimljene trske, kupiti je pri nas tako ali tako ne moreš nikjer) in jo nato nadrobil na kiblo vroče, svilnato spasirane župce – lejo, kako je luštkana:
cullen skink

od tebe seveda ne pričakujem, da se boš za jutrišnji postni prigrizek zadeve lotil s čisto osnovne točke, v poštev za tole namreč pride vsaka rauhnjena riba, tudi v naših krajih najlažje dosegljive postrvi … zatorej bo receptura napisana splošno, v skladu z maksimo daj človeku ribo in nasitil ga boš za en dan, ali pa ga nauči ribo skuhati in bo sit celo življenje … takole ajnfoh je to za familijo:

  • 1 cela dimljena riba
  • šest krompirjev
  • en veeelik, debeeeel por (beli del)
  • pbl. pol litra mleka
  • maslo
  • sol, poper
  • drobnjak ali peteršilj ali koprc za finalni posip

ribo oplakni, jo prereži na pol, deni v kastrolo in jo prelij z mlekom, tako da bo vsa potopljena … kastrolo pristavi na srednje močan ogenj, pokrij  in počakaj, da mleko zavre, nato ogenj ugasni in pusti kastrolo z ribo, tako, kot je …
v drugi kozici na maslu prepraži na polcentimetrske kolutke narezan por, dodaj olupljen, opran in na šestinke (kot jabolčne krhlje) narezan krompir ter toliko vode (ali zelenjavne osnove), da bo roba skoraj prekrita ž njo … rahlo osoli in kuhaj do mehkega!
ko je krompir kuhan odlij vodo – prihrani jo, pa tudi nekaj krompirjevih krhljev! … preostanek krompirja in pora prelij z mlekom, v katerem si segreval ribo in vse skupaj s paličnim mešalnikom zmelji v nulo … dodajaj še vodo, v kateri si kuhal krompir in por … a koliko? toliko, da bo juha gosta toliko, kot si predstavljaš, da bi morala biti gosta …
ribi odstrani kožo in meso poberi s kosti … na vsak krožnik naloži malo prihranjenega krompirja in nadrobljene ribe ter k vsemu vkup prilij sladkasto, dimasto, kremno juho … poskusi, če je treba še kaj soliti, potresi s poprom in šavjem po izbiri in spoznaj, da je tudi post lahko čisto okej …

soundtrack bo, logično, materinsko dimast, ker je taka tudi župa, kenede: smokin’ suckaz wit logic – mutha made ’em 

burger je tko lansk let

če posplošujem ad-absurdum, lahko ugotovim, da bi dandanes v domovini imel težje delo človek, ki bi bil iskal barako, prikolico, bife, menzo, food-van, lukno-u-zidu, kiosk, štand, pivnico, bistro, gostilno, krčmo ali restavracijo, ki ne streže hamburgerja, kot oni (zarad rime (in ker je res) mu recimo roni), ki burger ponujajoče place išče (in popisuje) … še enkrat v zvezi z amburgerji iz džuboksa vlečem in parafraziram komad da bog da crko rokenrol, kad ga svako svira  in obenem plasiram svoj univerzalni 3 x 5 kriterij oštarijskega burgerja: poleg bombete in polpeta lahko ima največ 5 sestavin, nanj naj se ne čaka več kot 5 minut in naj ne stane več kot 5 evrof … (ok, morebiti lahko v primeru silno dobre volje kumulativno popustim za tri točke) … kriteriji so pač ostri, to pa zato, ker se težko najde likec, ki bi scimpral boljše burgerje, kot jih znam sam uprizoriti doma … ker je hamburger zataval v cono hiperinflacije stila argentina 89 je zatorej mogoče napočil čas, da podalpsko hipsterijad postavimo pred nov izziv: napedenajte nam frajerske hot doge! … že res, da je lepa žoga s sredinimi srečevanji postavila kar dober benčmark, ampak prostora za nadgradnjo je tu še ogromno, predvsem pri štručkah, pa tudi pri hrenovkah … napotnik kot (metaforično) kost za glodanje morebitnim razvijalcem in hodogovskim startapom ponuja v lastnem razvojnem laboratoriju razvit cew-domač-fiš-dog:

fišdog

o štručki (testo je že ulaufano bombetno) in dodatkih (kečap, majoneza, hrustljavo pražena čebula, vložen morski koprc) tokrat ne bomo izgubljali besed, nego se bomo posvetili kobasici … ta je na nek način vaja v slogu domače piščančje salame, ki smo jo tu uprizorili  ohoho (natančneje šest pa pol) let nazaj, le da sem zdaj mlel sipo in belo ribo … takole:

za štiri vroče morske pse boš nucal:

  • 200 g očiščene sipe
  • 200 g fileja bele ribe (brez kože)
  • trije beljaki
  • 100 ml sladke smetane
  • pol žličke pimentona
  • dva ščepa mlete gorčice
  • sol, poper

sipo in file s paličnim mešalnikom fino zmelji … dodaj beljake in melji še naprej … dobljeno maso za pol ure postavi v zamrzovalnik, nato pa vanjo dobro vmešaj še začimbe in sladko smetano … reč spet postavi na mrzlomrzlo, za kakšne četrt ure …
odtrgaj približno 30 cm dolg kos folije za živila in iz četrtine mase na njej oblikuj kukr hrenovko … to dobro zavij v folijo in na obeh koncih zaveži s kuhinjsko vrvico … že zavezano kobasico še malo uštimaj, da bo res valjasta – pomaga, če daš reč še malo na hladno … ponovi še z ostalo maso …
v veliki kastroli zavri vodo, jo osoli in vanjo vloži vse štiri hrenovke … pokrij in na nežnem ognju kuhaj približno 10 minut … previdno jih vzemi iz folije inu vstavi v prerezane štručke  in obloži po želji … manig: majoneza bo še extra silky rich, ako jo boš zamešal iz onih treh rumenjakov …

soundrack je, pa jasno, le kako ne bi bil, pasje hud in bo marsikoga mentalno odtransportiral na sobotne večere kluba k4 sredi devetdesetih; zavolj pižamastega bradača v videu pa je roba tudi hipstersko legit: dog eat dog – who’s the king? 

 

polenovka – nova dognanja

priprava silvestrskega bakalarja na belo je eno od obveznih konecletnih dejanj kuhajoče-pišočega … celoten projekt je v desetletju in pol zadobil legendarne, če ne že kar mitske razsežnosti, verjetno tudi zato, ker sem se – nezavedna budala – tolčenja prvega ever bakalarja lotil kar s ta ploščato kuhalnico in v nekajurnem nabijanju pridelal toliko žuljev, da so mi suhljat in vlaknat izdelek na kruh morali mazati drugi (okej, to je mitska izjava, jasno pretiravanje, s katerim hočem poudariti, da so bile roke resno ožuljene od tolčenja delicije, ki se jo sicer da kupiti v vsaki resni ribarnici … v psiho coni si, prjatu, ko z mano načneš temo bakalar) …
no, potem se je začelo teoretično praktično izpopolnjevanje tehnik namakanja, kuhanja in tolčenja bakalarja, nekaj lekcijam ste bili priča tudi bralci tega bloga: generalni pregled tega, kaj bakalar sploh je, pa kako sem ga poširal po navodilih s. m. felicite kalinšek, kako sem ga eno leto vtaknil v dimljene lignje, nisem pa vas obveščal o tem, da sem ga eno leto po ivačičevem namigu namakal v vodi, v katero sem vmešal bukov pepel, da sem ga lani zapakiraj v vakuum in ga dve uri sousvidal na 70 stopinjah … vsekozi pa je v izpopolnjevanju recepture do popolnega namaza iz polenovke na belo veljala konceptualna mantra: reč mora biti stolčena na roko, kot pač priliče avtorju uspešnice kuhinja za prave moške, ane … skratka: nobenega jajcanja z multipraktiki, paličnimi mešalniki in podobno elektrificirano nebodigatrebo, le lesen tolkač, moč roke in triumf volje …
je pa vseeno bilo tako, da je kakšnemu od jedcev napotovega bakalarja, ki so za benčmark jemali konfekcijsko, fabrško verzijo namaza, ušla pripomba tipa fajn, je; tak bl kompaktn … skupaj z lastnimi obzervacijami je to pomenilo, da v iskanju recepture – predvsem pa tehnike priprave – bakalarja še zdaleč nisem na koncu … ko so mi nato na eni od konzumovih ekspedicij v super fajni tržaški restavraciji ai due ladroni kot pozdravni prigrizek postregli kremast, skorajda puhast, čisto bel namaz iz polenovke, se je zazdelo, da bo pri izboljševanju lastne produkcije treba pogledati tudi kakšno laško finto … in res – iz italije je prišel namig, da naj se polenovko iz kože in od kosti vzame pred kuhanjem – torej takoj, ko je namočena in ne šele potem, ko je že kuhana … reč se res obnese – če je riba dovolj namočena ne s kožo ne s kostmi človek nima  kakšne resne bitke in v pisker na kuhanje romajo precej veliki, lepi filejski kosi polenovke, po kuhanju pa lahko praktično takoj začneš s tolčenjem, brez lovljenja kosti, prijemanja kosov ribe na prste in ohlajanja, zaradi katerega sicer kosi ribe spet začenjajo manj voljno vpijati olje – skratka: razkoževanje in razkoščičevanje pred kuhanjem je super! … namig za drugo izboljšavo je prišel iz chefičinih ust, češ, kaj pa če bi ti tole robo malo bolj skuhal, da bi bila mehkejša že ob začetku tolčenja … tudi ta nasvet se je izkazal za pametnega, še posebej, ker se je zdaj ribo zaradi manjših kosov dalo skuhati v najbolj uporabnem kuhinjskem orodju, ekonomloncu … 20 minut pod polno presijo, nato čakanje na padec pritiska po normalni poti in – piči! … polovica robe se je pod tolkačem – druga polovica pa letos premierno in zgolj v eksperimentalne namene pod kavljem za testo multipraktične aparature – zlahka in presentljivo hitro začela spreminjati v namaz … juhuhu! … ob koncu sta ročno tolčeni in mašinsko obdleani drug ob drugem izgledala takole:

roka vs mašina

mašinski je malo bolj bel, ker sem vanj po italijanski šegi poleg olivca prilival še malo mleka, sicer pa sta bila oba kremasta, okusna, brez velikih kosov in zateglih vlaken … sicer sem od navdušenja nad tem, kako hitro in brez frke je tole šlo (zagotovo tudi zaradi močne in urne, na violini trenirane roke s. meha – hvala!) vendarle malo prehitro nehal prilivati olje/tekočino, zatorej je še malo prostora za izboljšavo …
torej: namakanje 5 dni (menjava vode 2x dnevno), odstranjevanje kože in kosti, kuhanje v ekonom loncu (vode toliko, da je riba pokrita, 20 minut na ta velikem pritisku) in natotradicionalno ročno tolčenje s prilivanjem olja, vode v kateri se je riba kuhala in mleka ribi ter malvazije tolkaču :-) … svake godine u svakom pogledu sve bolji bakalar napravim!

žmoht

let’s face it: teksti o kuhariji in z njo povezanimi temami so v veliki večini silno dolgočasno branje … večinoma gre za funkcionalno, jezikovno borno naštevanje sestavin in postopkov, ki jih ponavadi uvede kratek tekstič tipa ko sem ta recept videl v džjmijevi knjigi, sem preprosto vedel, da ga moram narediti! pa še čisto preprosto je! … v aktualnem svetu s(m)o tisti, ki hočemo žmoht in strast, ki ga čutimo do kuharije tudi žmohtno in strastno ubesedovati, povoženi z lepimi, močnimi, lepo osvetljenimi, z insta-efekti opremljenimi in stiliziranimi podobami … je pač tako, da ima foto v žepu vsak, ki ima telefon, generatorja besedil pa – hvala bogu, (še) ne … in tudi s konzumacijo je tako: sliko ošineš s pogledom in že si jo fastfudovsko spravil vase … za sočen, bogat, jezikovno izzivalen tekst pa si moraš vzeti malo več časa – tako, kot za kuharijo, ane … in zato bom zmeraj raje prebral eno zanimivo napisano gastronomsko besedilo, kot preskeniral par sto fotk košte … in dobro besedje se še vedno da najti, če ne drugje, pa v zapisih starih majstrov … emile zola, recimo, je v svojem romanu trebuh pariza (katerega dogajanje je v celoti postavljeno na glavno pariško tržnico in ulice okrog nje) nanizal celo serijo slikovitih, sočnih, z močno metefaoriko opremljenih opisov tržnice in dogajanja na njej … spodaj priloženi opis stojnice s siri je krasen primerek … preberi ga, počasi in z guštom in slika skladovnic smrdljivkotov se ti bo kar sama narisala pred očmi:
P1490018P1490017P1490016

e, to je mojstrtstvo … in z njim povezan napotnikov nu jir resolušn: bral bom več literature, besede so naše največje bogastvo!

zlati silvo je repetitor!

“najprej zabava, potem pa delo!” – pod tem geslom je tričlanska žirija letošnjega zlatega silveja zavihala rokave, pripravila vedra za prestrezanje ustnih tekočin ob pričakovani intenzivni salivaciji, pripravila ocenjevalne tabele (te so, kot redno bralstvo verjetno že ve, sestavljene iz dveh stolpičev – v enega se vpisuje ocena za priložnostno primernost, všečnost, prepričljivost in izvedbo jedi, v drugega pa opis, fotografski material in splošni vtis prijave) in pričela z meditativnim presojevalnim konklavom … po nekaj dneh so izpolnjene tabele romale v statistično obdelavo, zdaj pa je čas, da na tej spletni slavnostni podelitvi razglasimo zmagovalca! … a pred tem dvignimo čaše in nazdravimo ducatu prijaviteljev, angažirani smetani kruhovinskega bralstva, ki je po prazničnem norenju zbrala dovolj volje, zbranosti in energije za prijavo na tekmo! … bravo in hvala vsem – super ste! … po letu 2012 je to namreč druga najštevilčnejša udeležba v zgodovini tekmovanja! … tole pa so prijave, zapisane v vrstnem redu oddajanja v silvotov poštni kaslc:

barbara kvas / sitfit.si: zlati silvo

damjan tavčar: suho-fejst-zorjenci

ana frangež: tradicionalno spontano / prednovoletna generalka

anita šumer: silvestrska večerja

luka bogovčič: koktajl dimljene postrvi

jana jovanovska: maratonci tečejo zadnji krog (leta)

anja peternelj; ko zemlja povalja morje

katarina zagoršak: gozdni silvester

primož lavre: mehke bibe in džota

sabina đogić: melancani a la sabina

iztok mrak: novoletopato/beertasting

žirijo je po pregledu prijav začel prevevati božji kompleks in sicer kar tisti iz začetka prve mojzesove knjige, ko jahve vrže uč na ustvarjen svet in si reče, da je vse skupaj zelo dobro … zatorej smo tekmovalcem sklenili podeliti naslednje virtualne časti in slave:

bronasto palico ribiča pepeta s častno značko walterja santessa prejme luka bogovčič
(ker mu je kljub pobeglemu siciljanskemu tunu uspelo ujeti dim, postrv in njen koktejl)

*   *   *

veliki urni kazalec big bena z ordenom rolanda gööcka  prejme sabina đogić
(za analitično razkadrirano, v smeri urinega kazalca prikazano recepturo) 

*   *   *

red pedala tadeja valjavca s serijo pogledov na novoletno zemljo in morje prejme anja peternelj
(za prefinjeno lahkotno uporabo treh osnovnih elementov in še vina za povrh)

*   *   *

rdeči jeziček pikija jakoba in vseh osem gramov oktagrama prejme anita šumer
(za implemtacijo zlate solatne klasike in vseh osmih hobotničnih krakov)

*   *   *

priponko silva blažiča – trpezarca (zadnja vrsta)  z eksluzivnim vpogledom na svojo kuhinjo v zadnjih dneh letošnjega leta prejme ana frangež
(za biblične razsežnosti požrtije in suvereno handlanje tanajvečjih ponev)

*   *   *

ustanovitveno listino društva italijanskošpanskoangleškofrancoskoslovenskega prijateljstva iz rok zdravka drena prejme barbara kvas
(ker je tudi za praznike ostala zvesta sit-fit mantri)

*   *   *

srebrni red potopnega vodnega grelca in dvignjene palce portoroških turističnih delavcev v imenu grupe mehke bibe prejme primož lavre
(za prepričljivo uprizoritev pop-up turistično-gastronomske inštalacije)

*   *   *

integralno verzijo grenkosladke simfonije in zavezujočo zaobljubo črnočrnega arnolda prejme katarina zagoršak
(za grenko sladko slovo od svojega bloga, z upom na povratek v foh!)

*   *   *

sivi jezik alberta einsteina in red velikega čakavščka z zlatimi resicami prejme damjan tavčar
(za absolutno in relativno potrpežljivost izkazano skozi cel mesec december)

*   *   *

medeninasto trobljo gospona maksimiljana in veliki aplavdirajoči krog prejme jana jovanovska
(za vztrajno gostenje tudi izven silvestrskega termina in suveren atame prijem na flamu)

*   *   *

glavno titulo in njej pripadajočo slavo, hvalo, trepljanje, prestižno steklenico penine silveri blanc de blancs 2008 (šampion, silveri za silvota pa take fore!), ki jo je v nagradni sklad prispeval njen avtor, boris gašparin (hvala!!!), podpisano krasno, modrosti in plavine polno knjigo plava klemna koširja  in vse ostalo, kar je še povezanega s poimenovanjem

zlati silvo 2016

pa v imenu skupine beertasting prejme

iztok mrak
(za študiozno zasnovo, prepričljivo izvedbo, vinsko selekcijo in hilerijus popis silvestrskega dogajanja na mizi)

Screen Shot 2016-01-12 at 12.50.56 PM

res je, prvič v zgodovini natečaja se je zgodilo, da je nekdo ubranil titulo, a zmagi grupe beertasteing se tudi letos ne gleda v zobe, ampak na njene krožnike, njih spremljavo in opis za publiko in žirijo … ta je v utemeljitev zapisala:

zmagati na tako uglednem tekmovanju je velik dosežek za vsakega ljubiteljskega kuhača, zmagati dvakrat so bile sanje številnih rodov zmagovalcev, zmagati dvakrat zapored pa je zgodovinski uspeh, ki ga bo težko ponoviti … skupini beertasting je to uspelo z raziskovalnim delom skozi vse leto, moško korajžo (vampi na silvotovi mizi? … chapeau!), dodobra utemeljeno vinsko spremljavo in duhovito zapisanim prijavnim materialom, ki se ne ustavi pri tehnični deskripciji receptov, ampak popisani hrani vdahne individualno noto in pristen opis hands-on experiencea … čestitamo in pozdravljamo!

ne dvomim, da se bo čestitkam tu spodaj pridružilo tudi bralstvo kruha in vina … ako bo leto, ki smo ga začeli opremljeno z le nekaj od okusov, ki so jih predtavili sodelujoči na našem natečaju bo to eno super-duper leto! … ko se bo začelo iztekati, pa bo – ako bog da! – spet priložnost, da zlati silvo postaneš prav ti … dober tek!

naš silvo (2/2)

ura teče in nič ne reče … pravzaprav vseeno kaj pove: pravkar sporoča, da je za pripravo in oddajo prijavnega materiala za letošnjo izdajo zlatega silvota na voljo le še nekaj ur … naši familiji pa je 31. decembra zvečer spročala, da je ostalo le še malo več kot urco do novega leta in da naj – ob upoštevanju pojedene robe iz prvega zapisa na to temo) z načrtovano glavno jedjo raje počakamo na novo leto – kje točno pa piše, da je to dan, ki bi ga bilo nujno preživeti le ob ostankih in sarmah? …

no, potem je bilo na novega leta dan tako, da je naša ljubka devetletna gospodična na špancirju tako trdo pristala v telemark, da je njeno desno koleno potrebovalo (in v dveh urah tudi dobilo) tri urgentne šive (zdaj je vse v redu, hvala na pitanju!) …

tako je potem spet zmanjkovalo časa da bi uprizorili glavno silvotovo jed … a na srečo letos ni 2017 in tako 2. januar ni bil ponedeljek ampak sobota in tako sta se ata in mama zakadila v kuhinjo … in je mama iz belega in vijoličnega krompirja in maslenega testa zvila in spekla krasno rožo … in je ata iz bajerskega angusovega fileja, na 58 stopinj celzija segrete vodne kopeli, malo masla, timijana, maldonske dimljene soli in telečjega demiglacea ter pod litoželezno ponvijo razžarjenega plinskega gorilca uprizoril praznično mesnino, kot se šika … in sta potem podobo na ogled,

krava+roža

resnično jed pa predse in pred deco bila postavila … in še enkrat vsem zaželela krasnega, srečnega, sitega, napojenega inu zdravega! …

tako se je naš silvo razpotegnil čez tri dni in dve leti … tvojemu, dragi tekmovalni bralec pa tudi bijejo poslednje prijavne ure – saj veš, če ne kupiš srečke (beri: ne prijaviš robe), ne moreš ratat zlati silvo!

 

naš silvo (1/2)

medtem ko tekmovalci še procesirajo prijavne materiale za udeležbo na letošnjem silvotovem tekmovanju je kruhovinska družinska kuhinja dovolila ekskluzivno objavo prvega od dveh paketov fotografij, posnetih ob slovesu od leta 2015 … ker gre za jedi, ki se zavoljo konflikta interesov  ne kvalificirajo v tekmovalni program prestižne tekme, tudi z njih objavo ne bomo čakali do izteka prijavnega roka, ampak jih kot slinocedski dokument časa priobčujemo že zdaj … začenjamo s skupinskim posnetkom hladnih predjedi,

komplet hladnih

na katerem se v zgornji vrsti, začenši od kozarca selektivno brutalnega sergija mateja, nahajajo apulijske na žaru pečene artičoke (via dobrote.si), po že znani recepturi pripravljena terina iz gosjih jeter, (oboje na paru podlesnik (underwood), ki ga je deda mraz od polonepolone prenesel pod našo smreko) ročno tolčen bakalar na belo (v proizvodnji slednjega smo prišli do novih breakthrough odkritij, več o tem kmalu!) in skodelica masla; spodnjo vrsto na levi odpirajo rezine na domačem dvorišču prekajenih račjih prsi (tudi o tem kaj več kmalu!), nadaljuje jo na isti lokaciji rauhnjen losos, končuje pa iz fileja na kmetiji bajer odraščenega angusa ročno nastrgan klasičen tatarc, pod katerim kolekcijo zaključuje skledica drobnih grških oliv, ujaganih v novem grškem shopu nasproti tržnice moste …
dodobra nasičeni smo se nato že lahko podali resnejšim izzivom naproti – mladenič, ki bo čez približno pol leta poleg najstnika postal še tinejdžer, je svoj izbor drugega izbirnega predmeta (sph – sodobna priprava hrana) upravičil s (skorajda samostojno, mentorja sta le tu in tam počekirala situacijo) pripravo raviolske šahovnice,

šah ravioli

na kateri se v belih raviolih skriva rikota z belo tartufato, v črnih pa rikota z repki škampov … bravo, majstrček! … in seveda še en veliki bravo za  mojstrčico, ki je znameniti cicibanski biskvit razšraufala in ga skupaj s sadjem in ferranovim oblačkom uporabila v tejle ljubki verinci:

verina

v tanajvečji domači stekleni posodi pa si je ledeno kopel med kockami ledu že privoščil še eden, še boljši, še polnejši in sploh še frajerskejši sergij matej, opremljen z letnico, ki je nakazovala, da bo natanko v trenutku, ko ga bomo odprli, svoja leta začel pisati z dvema številkama:

serž

tako! … in s pokom tega krasnega šampanjca tudi bralstvu kruha in vina zaželjujemo krasnega, srečnega, sitega, napojenega inu zdravega! … drugi paket prazničnih silvo-like jestvin  bomo predstavili jutri – a naj te to ne zavede! zlati silvo  še vedno hoče videti tudi tvojo prijavo!!!