že spet osorej!

June 28, 2009

marička, saj se počutim že kot ivo in polona, ki sta menda tisti sladeov komad ponovila 272-krat … no, kruh in vino ga žgeta šele tretjič, ampak ker sta mlada in rada dobro jesta in pijeta, ni hudič, da ne bi skupaj s svojim bralstvom podrla tega rekorda … toraj, potem, ko je na prvem žrebanju do svoje župe prišel kamenko in je lanski žreb na jugovzhod poslal lenčo, je letos čas za tretjo

VELIKO
TRADICIONALNO
PRAZNOVALNO
NAGRADNO
IGRO

ki jo ob svojem visokem življenjskem jubileju razpisujeta kruh in vino … v igri je, tako pravijo pričevanja dosedanjih zmagovalcev, izjemna nagrada, večerja v chefovini za dva … pravila so (za razliko od nekaterih zapisov, ki nekaterim povzročajo preglavice  pri dekodiranju receptur), popolnima  nekomplikovana: v komentar na ta zapis je treba vnesti kakšno vzhičeno besedo o izjemnosti tega bloga, pridodati še dobro željo ali dve, da kruh pa vin ostaneta motivirana za nadlajnje ustvarjanje … dodaten pogoj za uvrstitev v žrebanje je letos še določitev soundtracka, ki naj služi kot izhodišče za konceptualno zašpičenje večerje … da vam bo lažje navajam še primer veljavnega komentarja:

sem gregor g. … kruh in vino mi pomenita vse na svetu in edino kar si želim je, da bi ultra slastne zapise objavljala še naprej! … soundtrack: majda sepe – med iskrenimi ljudmi

ali

ime mi je janez … janez j. … že zdavnaj bi se preselil na mesarsko ulico, če bi tam poleg mesarjev imeli tudi internet … a dokler ga ne bo, bom kruh in vino raje spremljal v šundru svojega trenutnega bivališča, življenjska spremljevalka pa mi bo izjemne recepture kruha in vina še nakej časa pripravljala na starem štedilniku – upam, da še veliko, veliko let! … soundtrack: motorhead – eat the rich

no, in tako naprej, vsak po svojih preferencah … veljavni bodo vsi komentarji, ki bodo pribeleženi tu spodaj do 10. julija do polnoči … muzika, maestro!


pa šta? fižow!

June 26, 2009

kadar se pojavi priložnost, da z minichefico južinava sama, je prva izbira paštafižow … to pa zato, ker ima chefica o fižolovki, kot ji zmerljivo pravi, probližno tako mnenje kot jaz o surovem korenju, mali chef pa še slabšega … z minichefico pa potem užgeva po tzv. bobotih, da je veselje … za paštofižow je prava vsaka sezona – pozimi jo podebljam s prepraženo, na kocke narezano panceto, spomladi na koncu vanjo vmešam liste mlade špinače, jeseni nakockane, blanširane in prepražene gomolje zelene in/ali kolerabe, poleti pa ga ni čez frišnost, ki jo v paštofižow vnese dišeč, sočen paradajz … paradise, indeed!:

paštafižow

v petek je minichefica v peskovniku iz mivke kuhala juho, čokolado in špinačo za svojo dojenčad, medtem pa je ata za tapravim šporhertom postopal takole: Read the rest of this entry »


poslednja češnja

June 23, 2009

sezona češenj gre h koncu: kar jih niso pozobali škorci, jih bo zdaj zdaj do zadnje pokončala gnilobna vlažnost, ki se sluzi z neba in skozinskoz fajhta vse in vsakogar … če se jih torej niste že do sitega nazobali, vkuhali kompota in/ali marmelade, jih prelivali preko pozabljenih beljakov, rolali v štrudle, vmešavali v klafutise ali spravljali v zamrzovalnike, se vam obeta ena zadnjih letošnjih češnjastih šans, kajti čez kakšen teden bodo na velika vrata uletele marelice, breskve, melone &  lubenice in s češnjami bo približno tako, kot je zdaj z jagodami: nihče jih ne šlivi pet posto … za slovo od sezone kruh in vino predlagata počitniško inspiriran, tako in drugače lahek slatkiš … baza je doma iz korzike, ime ji je fiadone in je večinoma ovčjega porekla … češnje za povrh so seveda slovenske, v konkretnem primeru hit letošnje sezone, že omenjene nenadjebive markotove vipavke:

fiadonefletna tortica iz ovčje skute ne zahteva kaj veliko drugega, kot da skuto mešate z jajcem, cukrom in limonino lupino in jo spečete v pečici …  za povrh  na korziki ne dajo nič, tako da tudi tebi ni treba, čeprav je res, da češnjice dodajo  fincan pridih frišnosti, pa tudi barvno popestrijo situacijo …  imaginarni izlet na korziko se naredi takole: Read the rest of this entry »


‘brojutro!

June 18, 2009

ko je že dovolj časa dovolj toplo, da se da v košaro nabrati kakšen na frišnem luftu in blizu doma odraščen paradajz, se za chefa začnejo zlati cajti, saj so paradajzi na lestvici priljubljenosti živil diametralno nasproti korenju, se pravi da so v špici … brusketo s poletnim paradajzom bi jedel vsak dan … caprese si zrihtam tudi pozimi … da s tistim na špagetih iz pečice sploh ne slinim tipkovnice … no, za junijski zajtrk prvakov se prileže tudi tale komplementarno-kontrastna kombinacija:

avokatopomodor

pa nista komplementarno kontrastni samo barvi, ampak tudi okusi in teksture: sladkast & žameten avokado vs. sočen &  svež  paradajz … za učvrščevanje okusne vezi pa je tu še polivka iz limone, olivca in bazilike … diši! …

Read the rest of this entry »


rastemo

June 16, 2009

mini chef je vse manj mini … vse najboljše, tamawc,  torta je  po tvojih navodilih: čokoladna z jagodami! … festen!!!

seštica


na žlico

June 15, 2009

“pfej, dvoličneža!” si boš mogoče rekel, in besno agrumentiral: “še nedolgo tega sta se kruh in vino hahljala modelom, ki pod tradicionalno slovensko enolončniško-župasto rubriko na žlico tlačijo tudi pohan sir in mesno štruco, danes pa sama sebi pljujeta v skledo in pod identični naslov lepita zapis o jagenjčkovem stegnu” … no, na srečo bložni zapis omogoča obširnejšo razlago, kot reklamna tabla in tako se lahko ubranim z argumentom, da govorim izključno o tem, da je jagnjčkovo stegno bilo včeraj, dve uri in pol po nastanku tega posnetka:

prešpikanc

tako mehko in sočno, da bi ga dejansko lahko brez kakršnega koli matranja pojedel samo z žlico, brez vilic in noža … no, slednjega sem potreboval pred fotkanjem, da sem v meso nasadil vršičke rožmarina in stroke česna … potem pa kratka masaža s soljo in olivcem, pa v glinenko s pokrovom in v hladno pečico … na komandni plošči vrtenje prvega gumba do znaka ventilator in drugega gumba do številke 230 … po pol ure sledi vrtenje drugega gumba nazaj, do številke 180 … in dve uri po začetku še eno, zadnje vrtenje: oba gumba se vrneta v izhodiščni položaj, na nič … glinenka in z njo meso ostaneta še pol ure v pečici … nakar odpreš pokrov, z dvema prstoma na “ck” izvlečeš prvo in nato še drugo kost in postrežeš … z žlico, ali brez, nima veze … v vsakem primeru gre za neprekosljivo razmerje med vloženim trudom in izjemnim končnim rezultatom …

soundtrack je prav po meri specialitetke, za katero ni treba delat skor nič: the specials – do nothing


pozabljenka

June 9, 2009

“a glavo maš?!” sem neštetokrat slišal iz ust lastne matere – zgodilo se je vedno, ko sem doma pozabil ključe, v šoli pulover, pri igorju politikin zabavnik ali zagorja in beležko z naslovi na taborjenju v šotoru … besedna zveza se še vedno uporablja, le da sta zdaj zanjo odgovorna mobitel in/ali denarnica, pa tudi usta iz katerih pride niso od lastne matere, ampak od matere mojih otrok … pozabljivost že tako ali tako ni lepa čednost, v kuhinji pa je lahko celo zelo nevarna … ko je vpršanje iz prve vrstice še prihajalo iz ust moje lastne matere, mislim, da sem imel kakšnih enajst let, sva z juretom (ki zdaj fura prav fleten kamp v savinjski dolini) šla po mleko k mlinarjevi kmetiji … ko sva uspešno prestala fight s poblaznelim malim petelinčkom, sva mleko pristavila na ogenj in v moji sobi začela sestavljat in furat trivagonsko vlakovno kompozicijo, prinešeno leta 1978 iz češkoslovaške … po kar nekaj krogih, je v sobi začelo nekaj smrdet po dimu … aha, verjetno kdo kuri travo, dejva zapret okno! sva pametno ugotovila in zaprla okno … pa je smrdelo samo še bolj … in kjer smrdi po dimu, tam je dim … in kjer je dim, tam je ogenj … in kjer je bil takrat ogenj, je bila tudi do črno-črne barve zažgana kastrola … in tista črno-črna barva je bilo še pol ure nazaj sveže, dišeče, popolnoma belo mleko … optimistični mali napotnik je optimistično mislil, da bo katastrofo skril pred roditelji in se je jadrno pretvoril v winstona wolfa (ki takrat sicer še ni obstajal, pa vendar najbolj oriše metode, ki sem jih uporabil): na stežaj je odprl vsa okna, zribal štedilnik, zdrgnil z mastnim dimom prevlečene omarice v kuhinji in šibal v trgovino kupit novo kastrolo … seveda niso imeli točno take in cleaning plan je šel po zlu … pa vseeno ni bilo zalo hudo, izgleda da je svoje opravil dobri namen … kakava pa vseeno ni bilo za večerjo, niti za zajtrk naslednje jutro … no, odsihmal kakšne hude kuhinjske pozabe nisem izvedel, oziroma, če sem natančen: nisem je izvedel po nesreči … vam pa zato lahko predstavim eno, ki sem jo ondan izvedel namenoma:

pozabljiva meringa

kje je pa kaj zažganega? … ni-ni! … pozabljena je tale bela penasta reč s karamelnimi sozicami, ki je kolateralna korist uporabe rumenjakov v katalonski kremi iz prejšnjega zapisa – šest beljakov pač ne bomo vrgli preč, ane? (lahko bi sicer naredili španske vetrce, ampak mislim, da sem s španijo že dost težil zadnje cajte) … no, za kri je poskrbela frišno vkuhana marmelada iz markotovih nenadjebljivih vipavskih češenj … spektakulersk, jele? … naredi se pa zelo simpl – v bistvu moraš samo premagat firbec in na vse skupaj pozabit za 10 ur … takole gre:

Read the rest of this entry »


mes que …

June 5, 2009

barcin slogan je mes que un club … zato tudi naslova evropskih prvakov nismo praznovali zgolj z eno, konceptualno sicer precej dobro zastavljeno, a izvedbeno rahlo neposrečeno sladico, ampak je uspeh (in predvsem način, kako je bil dosežen) kar klical po nečem bolj konkretnem … chef se je zato pognal v internetse in iz njih vlekel zapise receptovja, katerih imena so se bila začenjala s catalan … po ožjem izboru so se v nedeljski izvedbeni finale uvrstili naslednji plejerji:

catalan salad with parsley cream dressing:

P1060740

tole je ajnfoh pomladanski osvežilec: na ledenko zložiš segmentirano pomarančo, potreseš s frišno prepraženimi lističi mandljev in preliješ z dobro prešejkano vinaigrettsko emulzijo iz limoninega soka, olivca, sesekljanega peteršilja, soli in popra, v katero na koncu vmešaš še kislo smetano …

catalan gratin:

P1060744

s tem je malo več dela, ampak je zicer, še posebej če ga postrežeš gostom, ki do melancanov gojijo podobna čustva, kot jaz do barcelone (torej so feni) … alzo: dve zeleni in dve rdeči papriki pod pečičnim grilom ožgi do črnega, olupi, razsemeni in nareži na široke trakove … dva menancana po dolgem razreži na polcentimetrske rezine, nežno premaži z olivcem in speci v pečici na 200 stopinjah … na olivcu prepraži za moško pest pinjol, dodaj drobtine in praži kakšnih pet minut … odstavi in vmešaj sesekljan peteršilj … v namazano nepregorko zloži najprej plast paprik, nato plast melancanov, potresi s kaprami, ponovi layer paprike in layer melancanov … na vrh raporedi še pol ducata slanih inčunovih filejev, ducat razkoščičenih črnih oliv, na vse skupaj pa namaži še mešanico pinjol in drobtin … flikni na 200 stopinj za četrt ure …

catalan stew:P1060745

ta je najbolj hecna, predvsem zaradi velike kugle na sredi … takole se kuha: v velik pisker zloži kurji vrat in dva kurja parklja, dva kosa mozgove kosti, 100-gramski košček dimljene šunke, kilo jagnjetine s kostjo (krača in/ali vrat), prelij s tremi litri vode, pristavi na ogenj in kuhaj dve uri … odcedi, s kosti oberi jagnjetino in jo spravi za kasneje … mozeg si privošči kar sam (na popečenem kruhu, z malo soli in popra – majka!!!), šunka sicer lahko spraviš, ampak je skoraj popolnoma brez okusa, kurjega vratu in parkljev pa se ti verjetno ne bo dalo obirati … enivejs: s precejene župe poberi odvečno mašč (to lahko narediš s papirnato brisačko, še lažje pa gre, če župco skuhaš dan prej, jo postaviš v hladilnik in naslednji dan s površine postrgaš strjeno maščobo) … in vanjo daj kuhat štiri olupljene in na večje kocke narezane krompirje ter dva velika nakolobarjena korena … med brbotanjem pripravi kuglo: dobro premešaj četrt kile mlete svinjine, dve pečenici, kos v vodo namočenega in ožetega belega kruha, jajce in sesekljan peteršilj … če se kugla ne drži dobro skupaj, dodaj še malo drobtin … po četrt ure kuglo pomokaj (in z nje otresi odvečno moko) in jo daj kuhat h krompirju in korenju … kuha naj se kakšne pol ure, nakar jo osoli in za pet minut vanjo butni še šop na trakove narezane blitve … v servirko zloži jagnjetino (saj se je še spomniš, to je tisto, kar si pobral s kosti), krompir, korenje in blitvo, na sredo položi kuglo in prelij z župo (ostanek čiste župe naj si vsak doliva sam) … bombo razkosaj, da je vsak jedec dobi četrt:

P1060750

mmmm, bomba! … no, za sladico to je verjetno že jasno:

crema catalana:P1060752

jep, to je sort of creme brulee, samo ne tega rečt kataloncu, ker jih lahko dobiš po kepi … uglavnem: v tričetrt litra mleka namoči zdrobljeno palčko cimeta in nastrgano lupino ene limone, zavri in kuhaj pet minut … četrt litra mrzlega mleka deni na pol: eno polovico dobro zmešaj s sedmimi rumenjaki, drugo pa s tremi žlicami škroba … cimetasto mleko precedi v čisto kozico in ga segrevaj, pri čemer pazi, da ti ne zavre! … dodaj 180 gramov sladkorja, rumenjake z mlekom in mleko s škrobom … mešaj, da se krema zgosti – to bo kar hitro, ampak res bodi pozoren da ne zavre, ker je sicer adijo! … prelij jo v modelčke in počakaj, da se shladi na sobno temperaturo … vsak modelček potresi s sladkorjem in do zabrnaj z gorilnikom ali pod pečičnim grilom … pred serviranjem dobro ohladi! …

s flašo ali dvema španskega je tale scenosled čista zmaga …

soundtrack je v bistvu videotrack … gre za filmček, ki ga je pep guardiola dal zmontirati katalonski televiziji in ga par minut pred finalom pokazal svojim igračem (začne se na 1:12) … lahko ga uporabiš tudi namesto sladice, hehe …



obvezno zaupno!

June 3, 2009

da se nekje drugje pripravlja prevod brezkompromisne, iskrene in ostre bukve zvezdniškega tv lika anthonyja bourdaina, sem iz prve roke izvedel že kar nekaj mesecev nazaj … sicer že tadejevo lastno sočno pisanje ni puščalo nikakršnega dvoma v kompetenco njegovih prevajalskih skillzov, a končni rezultat je vendarle presegel moja pričakovanja … domnevam, da je bilo treba že na slovarskem nivoju sprejeti par kočljivih odločitev, recimo že to, kako bomo slovenili mednarodni pro-kuharski džibriš chefov, sous-chefov, comisov, maitre d’-jev, line cookov … všeč mi je da chef ni postal šef kuhinje (kar se sliši nekako 80’s menzasto), ampak kuharski mojster, kar se sliši ravno prav obrtniško in ravno prav hoh, da veš, da ne gre kar za enega kobajagija s kuhalnico v roki … no, ampak bolj kot na prevodi kuharskih izrazov sem navdušem na sočnostjo jezika …

kitchen

bourdainov original sem bral kakšni dve leti nazaj in moram reči, da se mi ni zdel tako šarf in provokativen, kot je slovenski prevod … mogoče gre to pripisati dejstvu, da smo v filmih, serialkah in muzikah, predvsem pa na netu, tako pogosto v stiku z raznimi fucki, dicki, cunti, mutherfuckerji, stinky-assi itd-ji, da jih že ne zaznamo več kot posebno žestoke … slovenščina je po drugi strani v javni rabi še vedno precej zadržana, zato pričujoč brezkomprimisen prevod deluje res iskreno surovo in depilirano do poslednje dlake na jeziku … bravo! … vsebina bourdanove življenjske s švicom, krvjo, koko, horsom in seksom prepredene pripovedi, se zato po slovensko bere zlahka in z velikimi, sočnimi goltljali … iskreno priporočam, tudi kot plažno branje za slehernega, ki ga vsaj malo zanima, kakšen je svet na drugi strani nihajnih kuhinjskih vrat, ljubiteljski kuharji pa boste ob tem dobili še marsikakšen uporaben nasvet in trik … no, seveda pa vam kruh in vino v zvezi z bourdainom ponujata več kot ostali: strogo zaupno in prvič javno objavljata resnično zgodbo iz bourdainove newyorške birtije les halles:

lani poleti je chefico službena pot ponesla tudi preko luže, na vzhodno ameriško obalo … po nekaj dneh strokovnosti in bojevanja z menzo v biddefordskem kampusu je sledil še zasebni oddih v novi joriki, ki je, jasnoda, vključeval tudi gastro podvige … med drugim sta se, ker je chefica zavoljo knjige in serijalke no reservations neke sorte bourdova fenica, z mojco odpravili na večerjo v les halles … les halles ni neka pretenciozna restavracija, ampek je ene take sorte bistro, ki streže klasično, pošteno, dobro fransosko bistrojsko košto … gospe sta sedli k obedu, naročili vsaka svoje krožnike in vino in klepetali … chefica si je bila zaželela sočno pito z račko in jo je tudi dobila … z nenaročenim dodatkom: pri drugem grižljaju je nekaj škrtnilo, in ne, to ni bila kost, ampak za noht velik kos stekla!!! … red alert @ les halles!!! … k chefici so ponižno priromali nižji natakar, višji natakar in še malo višji natakar, vsi so bili šokirani in vsi so imeli usta polna ponižnih opravičil, še posebej, ko jim je razložila (in malo naložila), da je prav zaradi les halles naredila to dolgo pot iz slovenije v nyc … za premostitev prvega šoka so ji takoj prinesli še en kozarec vina in se potem z njo dogovorili kako naprej – seveda ji ni bilo do ponovitve kaskaderske točke z račko, zato je za drugi poskus izbrala lososa … no, od tu naprej šokov ni bilo več, računa pa tudi ne … namesto tega sta, ko sta pojedli in popili svoje, doživeli le še obisk vrhovnega natakarja, ki se jima je še enkrat opravičil in jima zaželel lep dan še naprej …


konceptualni feler

May 29, 2009

na žlico