na lokaciji

2. september 2010

da carlo nerozzi v svojem somakampanjskem kevdru dela fletne vinske zvarke, že veš … še več, njegovi vinski zvarki, še posebej oni bardolino, ki je čista ovinjena preprostost in prijaznost, so tako fejst, da sem, ko nas je marš ruta ravno že peljala od verone proti gardskemu jezeru, brž pomejlal carlota, če bi se dalo ogledati kraj njihove rasti in kevder njih zorenja … jasnodaja, je napisal carlo … in dodal še, da lahko našo auto-kučo-poso na na kolesih za čez noč parkiramo ob trtah in da nam bodeta z njegovo regino pripravila še simple country dinner, kar je potem izgledalo takole lepo:

od ostalih presežnikov naj omenim le še fascinantnost samega posestva, ki je postavljeno na hribčku redi vasi sommacampagna in ponuja fletno razgledovanje po gričevju tam naokrog … sredi vasi vinogradi, sredi vinogradov pa velika, prijetna, s plezalkami obraščena hiša, z verando, na kateri potem s carlotom prijetno klepečeva v pozen večer: o tem, da je njegova naloga ohranjati zdravje in okus grozdne jagode do vina; o tem, kako so ga čudno gledali, ko njegova custoza ni bila kredasto bela, ampak rumena; pa o tem, kako ga čudno gledajo, ker dela corvino tudi na rose, pa o tem, kako je, ko sta z očetom kupila posestvo, delal po 20 ur na dan (na posestvu + na šihtu kot drugi človek veronskega sejmišča, ki je huge podjetje); pa o predstavitvah njegovih vin na japonskem … čisto na koncu doda še, da se odpravlja preko okeana, na otvoritev najnovejšega, najžeščega, največjega epicentra italijanske gastronomije v new yorku, ogromne palače eataly, ki so jo mario batali, joe bastianich, lidia bastianich in ostali predvčerajšnjim odprli na peti aveniji in kjer bodo ob vsem najboljšem taljanskem prodajali tudi carlotova vina … bravo, e grazie!

p.s. prejšnjič sem obljubljal še nekaj o gardalandu … mislim, da je čisto dost če napišem mali pomfrijček dva evra trideset + pol evra dodatka za omakco (majo ali kečap) v vrečkici … zdaj veš …

Leave a Comment » | na potniške | Permalink
Objavil napo

komi smo pršli, pa smo že tle!

29. avgust 2010

evo, po tistih odposlanih megabajtih je bil čas za še tazadnji resen kos letošnje poletne počitniške sezone – ta je bila letos zaradi (do srede še) prvošolca (bajdvej: kako devet tednov prvošolčevih počitnic nafilajo ati pa mame, ki imajo službo, nimajo pa svojih atov pa mam, ki z deco počitnikujejo teden ali dva?!) še posebej natančno načrtovane, ne le za prvčka, ampak tudi za njegova tastara, ki se jima je pripetilo par spektakularnih dogodkov, tudi takih, ki še čakajo v vrsti, da bodo popisani na temle mestu … ampak popis bomo začeli na koncu, kjer je spomin še najbolj frišen: v ferrari … pustimo ob strani unescotov patronat nad renesančnim mestom, pa hudo biciklistično tradicijo in sedanjost, celo festival uličnih muzikašev buskers nam tukaj ni mar … v bistvu sta nujni postojanki ob obisku (343 kilometrov, kwa pa je to za enga resnga šoferja?) ferrare predvsem dve …

prvo boš težko falil, saj se nahaja na glavni pijaci, direkt nasproti glavnega vhoda v katedralo … gre za neke sorte gradsko kavarno/slaščičarno/prigrizovalnico, ki nosi fensi ime zlati lev, leon d’oro, ampak te ni treba bit nič strah, saj so strežniške gospe in gospodje zelo fejst, takšna pa je tudi oferta: za mimogrede navali na domači dželat mojstra gabrieleja (moj kombo: izjemen tiramisu, s koščki mehkega biskvita + močna, a ne kolodontasta meta s stračatelastimi drobtinami čokolade); za kaj bolj resnega konzultiraj dnevno obnovljeno tablo:

za domov pa si lahko daš zapakirati kakšen tradicionalni ferrarski kolač ali v žep vtakneš kakšno marmeladko … druga atrakcija, v kateri se da guštati še dlje, je očem malo bolj skrita, čeprav je od zlatega leva do nje samo dobrih 143 metrov, saj je stisnjena ob levo steno katedrale … oštarija al brindisi zase trdi, da gre za najstarejši tovrstni obrat na svetu in to trditev potrjuje celo z nekakšnimi ginesovimi papirji … no, najstarejša gor ali dol, fakat je, da tako starega (tozd) vinakoprskega vinskega para še nikjer nisem videl:

no, v resnici sem pred devetimi leti videl isti par na istem mestu, ampak takrat sta imela šele osemnajst let … prodajajo pa druge, bolje skladiščene in novejše flaše, veliko je dobrega lokalnega štofa (vsaj moj glaž bele ligreze iz mini bio vinarije ca’ dei quattro archi je bil lepa popestritev petkovega popoldneva), dobro zate pa je tudi, da je brindisi odprt vsak dan od enajstih do enih in to vse dni v letu … pa tista do enih je vsaj ob petkih in sobotah relativna, saj je zidek katedrale ravno prav visok, da se da na njem vinca (preverjeno) srebati še dlje v jutro … in tako se človek vpraša, zakaj je sploh prišel nazaj domov? … i, zato, da bom še kdaj šel tja, mar ne?!

tako, to bo za prvo lajšanje popočitniške depresije … v kratkem pričakuj poročilo o izjemnem gostoljubju (in posestvu) carlota nerozzija in kakšno krepko o strategijah finančnega lupljenja v gardalandu … stay tuned, dogajamo!

2 Komentarjev | na potniške | Permalink
Objavil napo

284,2 MB

18. avgust 2010

tako velik je en pdf fajl, ki se je danes zgodaj popoldne znašel na ftp strežniku neke tiskarne … ime fajla je “kuhinja za prave moške” … tako bo namreč tudi ime knjigi, ki bo čez dober mesec začela delati gužvo na policah slovenskih knjigarn … če ti povem še nekaj drugih številk, da boš malo vedel za kaj gre: bukla bo imela 240 strani, na katerih bo priobčenih (a veš, da ne vem čisto natačno) okrog 140 receptov, od teh jih bo nekaj čez 50 opremljenih s celostranskimi fotkami … notranji prelom izgleda takole:

tista plava barva ni plava po celi knjigi, ampak se spreminja gleda na razdelek knjige, v katerem se nahajaš … razdelkov je devet, vsakega pa odpre besedo-slična predstavitev enega pravega dedca, ki se po muški (se reče strastno in na polno) ukvarja s kakšno prehransko pridelovalsko/predelovalsko rečjo … z nami bodo pek, ribogojec, nabiralničar, kmetovalec, sirar, mesar, gostilničar, vinar (in njegov gostinsko-pršutarski brat) ter piškotar … vsi so pravi dedci, tako kot andraž, tomo, nina, mitja, blaž, tina, matjaž in mirjam, ki so se – nekateri prej, drugi pa predvsem v zadnjih dneh – še posebej intenzivno ukvarjali s tem, da bi bila knjiga kot se šika … in tudi bo, no doubt!

11 Komentarjev | kuhinjske bukve | Permalink
Objavil napo

autogrill

15. avgust 2010

ko človek osedla svoje bencinske konje in rajta, kam bi jih bil usmeril za tokratno rajžo, se velikokrat primeri, da jih raje kakor na vzhod, sever ali jug, spodbode v zahodno smer … pa ne zato, ker bi okrog padeval od padanskih severnoligašev ali ker bi se na vse mile viže želel spuščati v dirkanje z naloženimi tovornjaki na špuri benetke-milano (ali, ne daj bože na krivinah bob steze bolonja-firence), ampak predvsem zato, ker ve da bo, ko bo zakrulil, želodec lahko potolažil z decentnim hitrim prigrizkom … pogrilani panini v autogrillih, postavljenih ob taljanskih pumpah, so – to boš kar priznal, ane? – “as good as it gets” avtocestne snackarije … če si ob grizljanju hrustljavega rezultata dolgotrajnega procesa izbiranja sendviča nanudiš še sveže zmašinane pomaranče in prendaš en močno pražen taljanski (obvezno kratek, z brez mleka in s pol vrečkice cukra) kafe, si dober za nadaljnih nekaj sto kilometrov …

no, pri tistem procesu odločanja kterga bi, se vaš vdani pišoči največkrat ustavi pri snedviču, ki se mu reče rustichella … to je oni tanek, polkožen kruhle, napolnjen bodisi s pršutom z druščino bodisi s frišno česnasto-sirasto špinačo … point skratka ni v polnilu, ampak v ploščatem polkrožnem kruhletu, ki izgleda nekako takole:

prav imaš, tale ni pofotkan v avtogrillu, ampak na domačem pultu … jep, dragi bralec, chef se je domogel recepture, kako si avtogrilasti prigrizek pripraviti kar doma! … zasluge ima, kot je skoraj že navada pri odkrivanju italijanskih kuharskih misterij, revija la cucina italiana, ki je v julijski številki nahecala gospo lorenzo cangini, naj naredi to, kar dela že celo življenje – zamesi in speče piadine … in lorenzi sem sledil še jaz, takole gre:

  • pol kile moke
  • 220 gramov mleka
  • deset dek masti
  • dva zavitka suhega kvasa
  • žlička soli

si zastrigel z očmi ob omembi masti? … jaz tudi, ampak na srečo sem imel v hladilniku še eno teglo renderirane kurje masti, tako da je šlo prfektli (lorenza diče, da lahko mesiš tudi s pol kile moke, četrt litra vode in 50 ml olja – nisem še probal) … moko v skledo, pa v njej naredi jamico, pa vanjo nastrgaj mast, pa potresi s kvasom in soljo, nato pa dolivaj mlačno mleko in zamesi mehko, ampak nelepljivo testo … narolaj ga v kuglo, pokrij skledo z vlažnim prtičkom in pusti vzhajati eno uro …

po uri testo premesi, naredi valj in ga nareži na šest enako težkih kosov … vsak kos razvaljaj v disk, ki naj bo debel 3 ali 4 milimetre – valjaj na pultu brez moke, da se ti ta kasneje ne bo kurila na ponvi! …

ponev razhajcaj na srednjem ognju in ko je že kar fino vroča, nanjo položi prvi disk, ga prešpikaj z vilico in peci štiri do pet minut, pri čemer disk parkat obrni …

ko končaš, speci naslednjega, prvega pa pripravi za uporabo: prereži ga na polovičke ali četrtinke, ki jih ohlajaj v pokončnem položaju – tako, da ne ležijo plosko na podlagi … ko so rahlo ohlajeni, jih previdno razpri in nabaši z željeno filo – tu zgoraj so popečeni melancani z majonezo in sirom …

čisto ohlajeni piadini ratajo krhki, zato jih ne moreš več razpreti … nič ne de, sendviče naredi tako, da pršut in/ali ostalo robo stisneš med dve nerazprti polovički ali četrtinki … ali pa jih uporabi kot temeljac, na katerega mažeš kremast avokado (ali kakšen drug namaz):

na, pa si prišparal za bencin in cestnino do prvega avtogrilla … pa še rustikelca je boljša in zdravejša, ker je artigianale … dodaten praktičen namig, če češ met tele sendvičke za fruštik: kose testa individualno zamrzni … zvečer jih vzemi ven, zjutraj pa jih samo še razvaljaj in speci … fresco!

soundtrack ni tipično taljanski, je pa zato tipično (in klasično!!!) avtocestni: kraftwerk – autobahn

1 komentar | kuhinjski bluz, recepti | Permalink
Objavil napo

razširjamo obzorja

10. avgust 2010

a si svoji deci (ali pa samemu sebi) že prebral vdv-ja, velikega dobrodušnega velikana od velikega dobrodušnega mojstra štorij roalda dahla? … no, če še nisi, le daj, drugače boš prikrajšan za marsikatero jezikovno vragolijo pa še nikoli ne boš vedel, kdo so špehohlast, kostohrust in ostali požrešneži (in zakaj najraje jejo škote in sirijce, ne marajo pa švicarjev), predvsem pa nikoli ne boš vedel, kdo je zofka … no, okej, to ti bom pa zdaj jaz povedal, ampak obljubi, da boš vdv-ja vseeno prebral, okej?! … no, zofka zdaj ni več punčka, ampak je odrasla, fejst baba … ime ji je sophie in se valjda piše dahl, ker je od roalda vnukinja (in je pred kratkim ostala sirota tudi po babici, patricii neal) … najbolj so jo po zobeh vlačili zaradi tele fotke (via steven meisel) za parfum opium od ivota svetega lovrenca:

hja, na tale plakat so angleški dušebrižniki v šusu spisali več kot 70o pritožb, tako da so ga potem tudi brž umaknili … ampak, lej si ga čudo,  deset let kasneje v neki obskurni mitelevropsko/balkanski državici še vedno najde pot na kakšen visokotiražen blog, hehe … no, miss dahl je slovela tudi po tem, da na svojem manekenskem okostju brez sekirancije nosi kakšno kilo preveč, je pa tudi res, da se je v zadnjih letih nakulirala, začela pisati kolumne (in obsežnejša literarna dela) in navkljub resnemu kulinaričnemu udejstvovanju (knjiga + teve serialka) omejila kilogramje (kar tu pišočemu nekako ne uspeva, hehe) … rozkasta knjiga gospodične dahlove (konceptualno lepo razdeljena na po sedem zajtrkov, kosil in večerij za vsak letni čas) je že v hiši in chefica je v njej vrgla oko na kari … v azijatskih kuharijah se v chefovini skorajda ne udejstvujemo, akoprav radi sušnemo k mami na wolfovo, zbrano poslušamo (in beremo) poročila popotnikov o izjemni & poceni košti na tajskem in smo tudi že zadovoljno posedeli v shambali in manj zadovoljno v dabudi … ampak, hej, en tak bejbkast kari bi pa človek kar snedel, še posebej, če otrok ni v hiši in se lahko kuha ljuto … mrs. napotnik se je kar držala navodil miss dahlove, ki jih lahko najdeš tukaj, le da je kmalu zgruntala, da hočeva več kokosovega mleka in je količino podvojila (pametna!) … prvi horizont je bil tako uspešno razširjen … razširanje drugega je pripevala zadnja vrstica recepta za curry, ki pravi, da naj cvetačo za zraven kuhamo z nekaj lističi mete – super ideja za nadgradnjo običajnega (rahlo dosadnega, ane) okusa cvetače … za tretji horizont pa je v akcijo stopil chef, ki je že dolgo gruntal, da bi bilo enkrat dobro v nulo skuhat basmati riž … in sem sledil izčrpnim navodilom indijske prišepetovalke, ki se skrajšano berejo takole: trikrat oprano skodelico riža pol ure namakaj v skodelici in pol vode … zavri dve skodelici vode, ju posoli in prilij malo olja, nato pa vanjo stresi riž … ko voda zavre, zmanjšaj ogenj, da riž komajda vre, pokrij z dobro prilegajočim se pokrovom in pripali štoparico … po enajstih minutah ugasni ogenj in pusti riž pokrit še deset minut … prfektn je bil, res! … v sliki je vse skupaj izgledalo takole:

tisti rizling iz pfalza pa ni razširjal obzorij, saj že dolgo vemo, da kreftni rizlingi lepo sedejo k azijski košti … ponovimo še kdaj, z varicaijami se ve … chefica napoveduje šrimp kari, jaz pa grozim z ovčjim … ampak vsekakor pa “no pok ed ol!!!” (slušaj link obavezno!)

3 Komentarjev | kuhinjske bukve, kuhinjski bluz | Permalink
Objavil napo

sezona kk

4. avgust 2010

ne, ni sezona katarine kresal, čeprav jo zadnje dni spet vlačijo po zobeh zaradi njenega dedca … niti ni sezona košarkarskih klubov, vsaj v ljubljani ne, saj inštituciji v kateri ne morejo odigrat niti dva na dva basketa težko rečeš košarkarski klub … kaj torej še ostane? … jasno, sezona kislih kumaric! … ne vem ali se je to poimenovanje za pisanje novinarskih nebuloz uveljavilo, ker časovno sovpada z vlaganjem kumar v tegle, ali pa zato, ker pač ko nimaš kaj drugega jesti/pisati, načneš kar pač imaš, torej ne preveč ugledne in privlačne ozimniške zaloge … no, vsekakor menim, da se vloženim kumaricam dela krivica, ko se jih vehementno tišči v slabšalni kontekst novinarske nebulozniške brozge … mislim, hej, vidi tale before & after:

mislim, pa že rajši porabim dve uri za vlaganje kumaric, kot pa za brskanje po kakšnem plonkarskem slovenskem spletnem portalu, da ne govorim, da rajši na tešče snem celo teglo fabrških kislih kumaric, kot pa da v osrednji informativni tv oddaji gledam vajeniške prispevke o ljubljanskem tivoliju … pri čemer gre poudarek v prejšnji misli na fabrške kumarice, domače so pa itak tops … pri vlaganju kumaric nisem čisti začetnik, saj sva jih sredi osemdesetih z materjo na veliko tlačila v tegle, čeprav je resnici na ljubo treba povedati, da se z najinim top scoreom (48) nisva niti p od približala dosežku trenklnove barbe iz žlabra, ki  jih je menda neko poletje narihtala 267 glažev … moj prvi rezultat v samostojnem vlagateljstvu je torej količinsko gledano precej beden in ne dvomim, da bo kakšna vlagateljska gospodinja ob številki 7 velikih in 8 malih tegel samo zaničevalno prhnila … ampak, drage gospe, naj v zagovor povem, da gre za same drobne, majhne, delikatesne plodove, ki bi jih – ako bi na tegle nalimal listek z besedo cornichons - vsak francoski birt z veseljem postregel ob hrustljavem kruhu in krepki rustikalni terini … jaz jih bom tudi … pa v krompirjevo solato bodo šli, pa v hamburger, pa v kakšen po-pijanski golaž tudi … če so dobre, še ne vem, ker jih je dobro vsaj kakšna dva meseca pustiti pri miru, ampak po prvem testnem krogu pred počitnicami je bilo potrebnih le nekaj kozmetičnih popravkov (manj koprca, več gorčičnih semen), tako da si bom osnovni koncept vlaganja vseeno drznil spisati … dokončno potrditev spodaj zapisanega pa pričakuj v začetku oktobra: Read the rest of this entry »

2 Komentarjev | recepti | Permalink
Objavil napo

kam pojdemo?

1. avgust 2010

5 Komentarjev | Uncategorized | Permalink
Objavil napo

kors-kemp riport

29. julij 2010
  1. kljub temu, da je bila zgrajena v jugi in to celo v letu, ko so se v jugi rojevale same hudo dobre stvari (vključujoč mene) je trajekt sardinia regina še kar bedna ladja: otroško igrišče je mini pajzlček, klopce in sedeži so ofucani, restavracijo praktično zaprejo, še preden izplujejo in nimajo dostopa do interneta sploh – ampak!!! – na njej poleg dveh ostalih vrst piva prodajajo tudi grolsch, kar je bilo v nedeljo, 11. julija 2010 nadvse pomembno, takorekoč odločilno za zmago španije na svetovnem prvenstvu (saj veš, zakaj, ane?!) … naj se ve, koliko sem investiral v naslov svetovnih prvakov: 6,20 evrjev, prasci odiralski mornarski!
  2. kamp golfo di sogno ponuja v nevetrvnih julijskih dnevih zelo pester nabor prehrane za lačne in žejne komarke … prešvican overweight šotor postavljajoč slovenec je bil nekega večera zelo priljubljen (govorim iz izkušenj!) … glede na prižgane citronelaste sveče so komarke jedle tudi naduvane francoze, glasne italijane, luzerske holandce in zariple nemce … avstrijcev letos ni bilo …
  3. plaža v taistem kampističnem obratu je vsako popoldne dobila alternativno ime: blumenthalov zaliv … voda v njem je bila od razpaljenega julijskega sonca namreč ravno prav vroča za dolgotrajno in počasno kuhanje … dejansko bi v njej lahko sous-vide skuhal kakšnega mrjasca ali vsaj jagenjčjka …
  4. v svrho počastitve prve espanjolske svetovnoprvaške titule sploh, je bilo nujno pripraviti nekaj španskega … paeljo! … mar paelja na kampistični gorilnik gre? … gre, gre, čekidawt:


    paelja je pod pokrovom, v zaključni fazi, se pravi po tem, ko sem popekel dve bedri, par kobasic in ligenjčkov, dodal riž, malo zelenjadi, žafrana in pimentona … če vrpašate chefico, je bil to zmagovalni diš letošnjega kampiranja … če vprašate mene, je tisto vino zraven najslabše vino letošnjega kampiranja (kako zanič bi bilo šele brez onega če gevare na etiketi!) …

  5. na listi novopridobljenih praktičnih kempistično-kuharskih znanj je tudi kovaška modrost: če kupiš celega kovača, bo – pa naj se ti v ribarnici zdi še tako luštkano micen – zagotovo prevelik za tvojo univarzalno ponev … rešitev: odreži mu glavo ter najprej na srednjem ognju speci telo, ga razstavi na porcijice in postrezi … med mlaskanjem pa speci še glavo in v njej svoj posladek, kovečeve ličnice … njami!
  6. figatellu, tradicionalna korziška sušena jetrna salama se še boljše kot zgolj narezana je pripravljene na tale, iz ene razglednice preplonkan način:

    spodaj solata, nad njo rezine paradajza, dad njimi rezine mladega slanega ovčjega sira, nad njimi hrustljavo popečeni kvadrčki polente, ob njih popečeni kosi figatelluta, povrh vsega pa sušena makijska dišavna mešanica
  7. ghjacci (sladoledi) na ovinku v centru porti vechjota so vredni vsakega centa, ki ti ga zanje zaračunajo, še posebej za ultra osvežilsko mandarino s šampanjcem
  8. peki, mesarji in pri/predelovalci na nedeljski portovekijski pijaci so še vedno tops!
  9. na pivovski fronti je torra še vedno boljša od colombe … je pa res, da lahko colombo kupiš tudi v slovenskem leclercu, torre pa ne …
  10. sončno-zahodna scenografija za poslednjo večerjo je sicer manj spektakularna kot lani, ampak je:


    je pa zato bilo bolj spektakularno dogajanje po zaključku fotosešna … pica na sliki namreč ni bila pokonzumirana – še preden sem utegnil iz nahrbtnika vzeti pirček jo je sunek vetra zadegal v mivko … takoj, ko se je to zgodilo, sem si rekel: kmet! … kar je ponovil še kelnar, ko mi je izročil nadomestno: paysan! … če ne bi vedel, da se tako imenuje tale pica, bi si mislil, da ima prav, hehe …

3 Komentarjev | na potniške | Permalink
Objavil napo

praznovanje s tvistom

12. julij 2010

domnevam, da si tam nekje konec junija rahlo friknil, češ “a ni že čas za kruhovinsko

VELIKO
TRADICONALNO
PRAZNOVALNO
NAGRADNO
IGRO

, letos je namreč res ne bi rad zamudil!” no, le brez sekirancije – kruh in vino sta še vedno tukaj in še vedno vesta, da praznujeta rojstni dan, letos že četrtega … zato tudi letos od obiskovalstva pobirata stisk roke, trepljaj po ramenu in kakšno vzpodbudno besedo ob tej častitljivi starosti … vsaka tovrstna gesta, ki bo v komentarjih tu spodaj zabeležena do 25. julija 2010 do polnoči, bo štela kot srečka v žrebanju … nagrada je letos obrnjena na glavo: kruh in vino namreč menita, da je po štirih letih globinskega vpogleda u našu domaču kuinju napočil payback time: chef in chefica se kaniva povabiti na večerjo k izžrebanemu nagrajencu in uživati v njegovem gostoljubju … kruh & vino bova seveda prinesla s seboj, takisto dobro voljo, fotoaparat, svinčnik in beležnico, da žalujoči neizžrebanci ne bodo ostali brez poročila o dogodku … naj ob koncu samo pridodam, da sva hvaležna in nezahtevna gosta, in da sem ob tej (in samo ob tej) priliki ekskluzivno voljan jesti tudi surovo korenje … no, če to ni ponudba, ki se ji ne moreš upreti, hehe … daj, prijatelj, pofočkaj se!

p.s. to priložnost izkoriščam tudi za ponovnen poziv lanskemu nagrajencu, da se javi in pove, kdaj približno lahko začnemo loviti tiste lobsterje, hehe …

14 Komentarjev | festen | Permalink
Objavil napo

kako sem špancem zrihtal zmago v polfinalu (in ob tem dvakrat dobro jedel in pil)

8. julij 2010

saj poznaš finto o efektu metuljevih kril, ane? … no, če jo hočeš preštudirati u nulo, klikni semle, na kratko je pa to tako, da lahko prhut metuljevih kril povzroči orkan na japonskem … tako je moj sosed brane recimo prepričan, da na letošnjem prvenstvu v fotbaleku popušijo vsi, za katere navija … njegov problem je pa v tem, da sprenevedanje ne funkcionira … ko je namreč zgruntal, da vsi za katere navija izpedejo, je hotel bad karmo presekati s tem, da se je delal, da kao navija za neko ekipo, ki pa jo je v resnici hotel poslati domov … no, usoda seveda ni glupa in ga je takoj spregledala …

na njegovi napaki se je učil mladi napotnik, ki je metuljski efekt vzpostavljal na osnovi napitka, ki ga sreba na dan tekme:

  1. najprej sem seveda ugotovil, da z unionskimi piksnami slovenskih fuzbalistov ne prideš nikamor – bolj kot piješ novakoviče, manj golov dajo … potem pa se je začelo bolj zares:
  2. da bi zagotovil nemško zmago proti angležem (po slovensko fovšljivo sem si bolj kot zmago nemcev zaželel hitri izpad prenahajpanih angležev) sem ohladil, odprl in popil buteljo hudo finega renskega rizlinga iz wachenheima – delovalo je! …
  3. takisto se je v isti fazi tekmovanja obnesla buteljka rdečega španca iz penedesa in portugalci so odfrčali domov … so far, so good, stvar deluje! …
  4. zato sem v soboto hitro šibnil do gašperja na šmartinsko in se na slavje argentincev pripravljal s čisto fletno buteljko malbeca … no, vino je bilo neprimerno boljše od argentinske obrambe in cigaropuh diego in driblajoči škrat leo sta šla domov …

well, kaj pa zdaj? … če povzamem: nemško in špansko vino sta dobro delovala, argentinsko vino in slovensko pivo pa ne … kaj torej piti, ko se srečata španija in nemčija in – das ist ja aber klar! – hočeš slednjo poslati domov, španijo pa v finale???

  • nemško vino odpade, ker dobro dela
  • špansko vino odpade, ker sicer dobro dela, ampak ni nobenega zagotovila, da dela boljše od nemškega vina

hja, rešitev je bila na dlani: piti je treba nemški pir, kajti pir (izhajajoč iz slovenske izkušnje) ne dela … španci so torej v finalu svetovnega prvenstva po zaslugi naslednjih dveh tihožrtij:

iz priložene dokumentacije je razvidno, da sem srebnil kar dva bamberška dimljena pšenična pirčka: prvega z nabodali iz bučk, čebule in koščkov zajčjega fileja (da bodo nemci plašni kot zajci), drugega pa z zapečeno polento z jurčki in tolmincem, obloženo z dimljenim brancinom (da bodo španski midfielderji zmuzljivi kot ribe) …

kot veš, sem zaprhutal s pravimi krili … za finalni rezultat po svoji meri moram torej zdaj do nedelje zvečer srebati nizozemski pir … heineken? ne, ne! grolsch bo bolsch!

8 Komentarjev | hetzmorabit, vinske mušice | Permalink
Objavil napo

« Prejšnje objave