naslov je v bistvu že recept – glagolom je treba samo še malo dodatkov zraven pa je … dejmo:

na polovico prereži kilo majhnih paradajzkov, češnjevci ali daterinčki so najboljši; prečno prereži še glavico česna … vse skupaj pokapaj z olivcem, posoli, dobro premešaj, stresi v pekač/nepregorko, dodaj vejico svežega rožmarina in pol ure peci v na 220 stopinj segerti pečici

pekač vzemi iz pečice, počakaj, da se stvari malo pohladijo, rožmarin vrž stran, česnove stroke zbezaj iz olupkov in vse skupaj stresi v multipraktik … zmelji!

župo poskusi – je dovolj slana? gosta? … hočeš, da je malo spajsi? (tabasko ali pač nek utekočinjen ogenj 2 the rescue! … kani vanjo kakšno kapljo (balzamičnega) kisa, sesekljaj kakšno frišno zel in jo prelij v krožnike … zdaj pa gor naloži, kar se ti zdi prav: krutone, pinjole, feto, mocarelo, svež paradajz, na kocke narezana pocvrta panceta, slajs surove ribe, parmezan(ov hrustek), čičerika … pokapaj z olivcem, pač nekak tkole bo:

soundtrack, ker smo ravno v treh korakih večerjo ubodl … no, pa za dobro voljo (in tudi v opomin, da repat ni tok simpl, kot zgleda): jan plestenjak – naj stvari so tri

čeprav so med tremi zame najbolj antipatičnimi fuzbalerji vseh časov kar trije portugalci (for the record je daleč na prvem mestu nasilniško zoprne pepe smrad, sledi mu egotripaško jokalo ronaldovo, temu pa izdajalski luis figo-mam-u-žepu), nisem niti za hip pomišljal, ko se je enkrat pomladi v zraku pojavilo vprašanje, ali bi šli morebiti konec avgusta pohajat na portugalsko … ej, na-pot-niki smo, valjda gremo – bomo gledali ocean, azuležote na starih hišah in kontemporari art, jedli sardine, bacalhao in pasteis de nata, srebali vinho verde, branco & tinto in porto, z ledeno mrzlimi imperialčki splakovali bifane ter mogoče celo ujeli kakšno utakmico porta, benfice ali sportinga … in smo šli in počeli skoraj vse od naštetega – edino na fuzbal se nam ni uspelo zguziti, predvsem zaradi debilnega sistema prodaje kart, ki se ga gredo pri benfici … ampak o tem naj raje poročajo kakšne druge inštitucije, mi smo kle zarad kruha in vina … začnimo torej!

conservas

konzerviranje svakojakih rib v svakojakih različicah olj, omak in gverc je big, no kar the biggest deal na portugalskem (lokalni medklic: zrc sazu je par let nazaj izdal zgodbe iz konzerve, izjemno knjigo o zgodovini predelave in konzerviranja rib na jugo koncu jadrana) … prodajajo jih povsod, že police v lokalnih štacunah so šarene, dedicated štanti na tržnicah gredo še korak naprej, kričavo kičasti shopi tvrdke comur pa so nasploh paša za oči in past za (turistične) denarnice … no, kruhovinski pristop k tej problematiki je bil zelo praktičen: vsako jutro (ajd, dopoldne :-)) smo odprli dve različni konzervi v regular štacuni kupljenih sardin in jih potem rangirali po raznih striktno subjektivnih kriterijih: velikost rib (manjše mamo raje, ker so bolj sočne, hrbtenične kosti so čist zmehčane), olja (olivno vs. rastlinsko), dodatkov (ene majo not alge, pečno papriko, olive, feferone …), al so ribe cele al fileti itd. itd. … no, že kaj kmalu, tretji dan, se mi zdi, je bil pogled na dnevni tekmovalni par takle:

in po degustaciji se je izkazalo, da je naši druščini najbolj sedla tvrtka nazarena, tele drobne sardinice v paradajzovi omaki je namreč uspelo preseči le še pikantni različici … dobro so se odrezale tudi firme bam, briosa, dama in porthos, overall so portugalske konzerve kar okusen vir omega tri maščobnih kislin, kar naše oldskul bralstvo ve že 16 let … za globlji vpogled v zgodovino, vzpone in padce portugalske konzervarske industrije močno priporočam izjemen digitalni muzej, z vso histrorijo vseh (obstoječih in propadlih) brandov, dizajnov, fabrik … res epsko in nadvse poučno in zanimivo!

bacalhau

niso pa portugizerji napaljeni samo na male, v pleh vložene ribice, ampak so silni profesorji tudi v obvladovanju nasoljene polenovke a.k.a. bacalhauta … sušena različica trske (kratek razlagalno etimološki članek je kruh pa vin objavil že dolgo nazaj), se v naših kuhinjah svaljka predvsem v 51. in 52 tednu leta, na zahodu kontinenta pa je razsoljena različica nasoljene vsakodenvna reč … receptov imajo nebroj, najbolj razširjen je bacalhau com todo,kuhana razsoljena riba z vsem, to vse pa ponavadi obsega kuhan krompir, blanširano zelenjavo, kuhano čičeriko in trdo kuhano jajce … simpličita, kot vidiš na naslednjem foto dokumentu:

tudi tale spodaj je pretty much z vsem, razlika je le v kosu ribe – zgoraj je to nekje s sredine odrezan kos, tu spodaj pa gre za deliciozno nadgradnjo, lička in podbradek s še posebej žmohtnimi kosi mesa, do katerih se ne da drugače, kot z mlaskavim srebanjem in cuzanjem kosturdin …

poleg rustikalnih bolj ali manj hardcore verzij se seveda dobijo tudi bolj sofisticirane bacalhauske forme, meso nasoljene trske se namreč silno elegantno razsloji na posamezne plasti, ki se nato pod vilicami formirajo v nežne in sočne grižljajske zalogajčke … v sintri, v restavraciji tacho real (če greš, learn from my fail in ne naročit presušene prepelice v rdečem vinu) so, recimo, za gospe naštimali hrutljavo ocvrte kose in jih nato prelili z močno rakovo omako in zasladili z repki kozic:

en bistro v portu pa je prispeval tole krasoto, ki se začne z dobro začinjenimi plastmi trske, papriike in krompirja, konča pa z nekakšnim narastkom iz koruznega kruha, ki je povrh še dobro zaroštan …guuud! a kje? … počekiraj direktorij oštarij v zadnjem razdelku reportugala …

pastel de nata

na cukre ne smemo pozabit, pa čeprav mi niso najjača strana … pastel de nata je verjetno najbolj znana portugalska cukrnija, miniaturca sestoji iz močno zapečenega listnatega testa, ki je polnjeno s povrh karamelizirano jajčno kremo in se jo ponavadi pokne ob kofetu … najbolj slavne so iz pekane/slaščičarne v belemu (ki je del lizbone), a zanje moraš bit pripravljen malo stat v vrsti, kakšno uro, ne več … no, jaz nisem … eno kombinacijo kofeta in pastela sem ugonobil v kafiču sredi lizbone za 1,6 evra, drugo pa v bufetu ob supermarketu pingo doce v alentejotu za 1 evro … kter je kter pa sama ugan!

vinho & porto

za dnevno odžejancijo se je na ravno prav segretih portugalskih tleh najbolje izkazala merica hladnega točenega lagerčka – sagres ali super bock, nima veze, oba lepo lahkotno zarežeta po žejnem grlu … pri vinih nam je še pred organoleptičnimi zaznavami padla v uč vsestranska cenovna milina – tako trgovinske kot gostinske cene so za slovenske razmere totalno dostopno nizke, predvsem gostinske marže so ludo majhne, večinoma komaj kakšen evro ali dva nad ceno pri vinarju … tale fleten, kar korpulenten in v lesu lepo došolan branko je v oštariji stal 12 evrov, v kletnem shopu pa je 9,99 …

spodnjega viognerja smo ubodli v štacuni, kar fajn prtegnene rahlo oksidativne (ampak ne frderbano napačne, karakter je to bil njegov) note je špilal v nosu, vsekakor je za sedem al kok že evrov ponudil dost materiala za razmislek, debatko in zalivanje ter splakovanje rižote z nad lesno žerjavico grilano polenovko

spodaj priobčena flaša prihaja iz kevdra, ki ga skupaj krmarita žena in mož filipa pato in william wouters … gospa je hčerka ene od legend portugalske vinoreje, luisa patota, gospod pa je sommelier in gostinec iz stare antwerpske familije … pri skupnem delu se posvečata izključno avtohtonim sortam bical, arinto, cercial, maria gomes ter predvsem nežni rdeči sorti baga … vina šponata po pravilih bio, eko, natura, zemlja, sonce, zrak, avtentično, na noge tlačit in take fore, filipa se na instagramu označuje kot bagaterroirista, vsaj tole vino pa je bilo super pitničko-počitničko

na težji in slajši fronti seveda nismo mogli, da ne bi pokukali v kakšno portsko klet; bolj na pamet smo izbrali kevdre ramos pinto in boli nato silno zadovoljni, saj smo pogruntali, da je bil gospod ustanovitelj adriano ramos pinto precej divji in po svoje rezan možak, ki se je pri prodaji svojih vin posluževal za svoje (no, pa tudi za današnje) čase provokativnih tržensjkih prijemov tipa razkazujmo gole tete na plakatih (in za mir pred konzervativnimi strujami poceni prodajajmo vino sošolcu iz gimnazije, sicer portskemu nadškofu), razvil je dodelan sistem merchandasinga (ločeno za dame in gospode) in na polno haral predvsem po braziliji, kjer menda glaž portovca še vedno naročijo kot dej mi čašo adrianota …

gostinski sektor

oštarije … jao, mili bože, tle je tolk za povedat, da bo težko skompaktirat v okvire tegale zapisa … najprej se zahvaljujem vsem, ki ste me že pred odhodom zalagali z zanimivimi must-visit-and-try placi; kar nekaj je tega je prišlo v poštev in obtok, a kot so najbolj divje nenapovedane žurke, se tudi nenačrtovane gostinske ibunge najgoblje zarinejo v na-po-potniške spominske knjige … na prvem mestu naših portugalskih gastro epizod se tako brez dvoma nahaja tale modelar:

brigadir smo mu rekli, malo zaradi titovke, malo zaradi tistele torte, s katero se je pustil slikat (in se imenuje brigadeiro), predvsem pa zaradi suverenega šefovanja v sali gostilne murça no porto … ta fura tako, da si gostje iz ponudbe izberejo eno od treh žup, eno od osemnajstih glavnih jedi, eno od šestih sladic, pijačo (ja, vinho inkluziv) in kofe in za vse našteto brigadirju na koncu odvalijo 8,8 evra …

naš sedmerec se je potem še malo preseraval in smo naročili še dodatno sladico, nekaj portovcev in en vinjak tako da smo se stroškovno razkravili na dobrih 73 evrov (rehnung priložen) … bonus je bil, da je pod strop našraufan televizor prikazoval, kako je porto v sami završnici utakmice preobrnil rezultat na gostovanju pri rio avetu … no, brigadir bi gladko zmagal tudi brez tega ….

ko smo že pri ljudskih najdbah, tudi v lizboni smo uprizorili eno … par sto metrov izza keramičarskega muzeja je soseska, ki zgleda kot en tak štepanjc … no, sred tega štepanjca je nek semipodrt bufet, ki se mu sicer reče restaurante orqiudea, kjer operira eden najbolj prijaznih, pozornih in ljudomilih likov, kar smo jih srečali na onem koncu sveta … in tip nam je na mizo prinesel brez konkorence najbolj sočno in okusno puranjo pečenko vseh cajtov … sancta ampak tok zlo dobra simplicitas!

še kulturno-umetniški namig: par korakov stran od orhideje je zanimiva, takorekoč kletnogaražna galerijica, ki pa si duhovito nadela hiperpretenciozen naziv kunsthalle lissabon … nadaljujemo z omembo nekaj uporabnih in fajn placov, ki ti znajo priti prav, ako načrtuješ kaj kmalu preživeti kakšen dan na portugalskem …

v portu se je vredno ustaviti tudi v tapas baru nabos de pucara (pri njih so postregli z onim s koruznim kruhom prekritim bakalarjem), v kateri vas na vratih čaka tudi opzorilo slovenskih železnic, gazda pa vam lahko pove tudi kako in zakaj ga je pred mnogimi leti prinesel iz divače 🙂

še smo v portu (za odtenek raje ga imamo, kot lizbono), pravzaprav v vila novi de gaia, kot se formalno reče delu porta na levem bregu reke douro, kjer se nahaja večina portovskih kevdrov pa tudi mercado beira-rio, kar pisan in vesel food court, kjer so napotnikov ata v vsej oni bogatiji od ponudbe takoj uočili tripas, ki jih delajo z belim fižolom, korenjem, klobaso, slanino in – dobr move! – radodarnim posipom mletega kumina:

v lizboni smo en večer preživelii v trendiš bistroju oficio kjer smo zanimive (ampak ipak mal premajhe; vobče so nas portugalci v teh sodobnih sharing-plates-concept malo podcenjevali, saj je bilo število pripročenih krožnikov približno za polovico manjše, kot to, kar smo na koncu res naročili in pojedli) talarje tako hitro praznili, da sem v objektiv uspel ujeto samo zadnji kos ultra dobrega, mehkega, sočnega piščančjega mlinčka v žametni mlajskomaki :

ker smo že bili v mestu, smo seveda za nekaj postaj sedli tudi na znameniti tram 28, ki ga je vešče šofirala kljub večernemu polmraku s sončnimi očali opremljena mladenka … tam nekje blizu zadnje postaje smo našli še eno fletno birtijo, taberna do calhau se ji reče in za našo zadnjo večerjo je bilo na voljo tole:

zadnji oddelek so, logično, cukri … in malo nas je medlo, da tamle v predzadnji liniji piše nekaj čebuli podobnega in celo večerjo smo tuhtali, da se mogoče kakšni njihovi cukrniji reče čebula, pač tako kot je pri nas čebelji pik … no, na koncu se je izkazalo, da to dejansko čebula je bila, na putru in cukru zmehčana in s karamelo in praženimi oreščki postrežena in ful dobra! (zadnja misel izraža mnenje avtorja in ne nujno – oz. sploh ne – cele ekspedicije)

a smo na portugalskem kaj patili? pa, ne ravno, smo se pa en večer prepustili sladki melanholiji fadota; medtem, ko smo mi praznili krožnike in botilje v pristni, nič načičkani, nič našmekani ali prilagojeni oštariji cantinho de amizade (ta je sicer ob navadnih dnevih odprta samo za kosilo, le ob petkih jo ofnajo tudi zvečer; rezerviraj po telefonu) se je tale janibavčerski gospod v beli srajčki pripravljal, da nas s kitaro in glasom malo umiri in začara …

in skupaj z druščino še nekaj fotrov in gazdarice, ki je z dvema songoma odprla večer, nas tudi je; zelo lepo je bilo, kalmica, mir, emocije … ma, čudovito, brez cinizma in zajebancije pravim to…

sledi še nekaj neobveznih, a morda koristnih obzervacij:

restavracija rogerio de redondo v portu ima komfortne mize, lepe bele prte, uiber resno vinsko karto in kelnarja, ki je na naše vpršanje, a majo menu zapisan tudi v angleščini pripalil najboljši portokelnerski oneliner: no, why!? this is traditional portugese food … in to res dobro pripravljen, una bakalarska lička in podbradek malo višje gor so od tam … in če poskrolaš nazaj bodi pozoren na meso v kadru zgoraj desno – jebačko huda, zaradi peke na odprtem žaru rahlo dimasta iberska svinjina je to; super mljask!

če se v coimbri zlakotniš ob 16.15 popoldne zna bit kar jeba s kakšno resnejšo košto; mi smo se izvadili s sedvičami in pirom v kafiću svetega križa, ki je ambientalno kar resen plac, k čemur pripomorejo tudi kelnarski sivolasi odrezavi fotri, ki ob uri poračunavanja valjda ugotovijo, da je pos terminal ravno zdele – abejžno?! – nehal delat

v cascaisu boš poleg muzeja paule rego verjetno šel pogledat peklenska usta, svoja pa lahko tam odžejaš in nafutraš v fletnem baru rocha do inferno – pir je mrzel, snacki dobri, sladoled proper pa še nazarena sardine prodajajo za sabo

dober razgled (pa ne ne vem kok epski koktejli) v portu je iz 17. štuka hotela dom henrique

pri seriji spektakelskih plaž in klifov na samem koncu celinske evrope se lahko za jest ustaviš pri treh gomesih … ali pa tud ne, navš nič zamudil …

samooskrba

končajmo še z informacijo, kaj se zgodi, če na portugalskem kuhaš sam? pa, glej – greš na tržnco al pa u pingo doce ali pa kakšen hiper mini market in če si bil dost pametn pr bukiranju placov lahko nabrane reči termično obdelaš takole:

portugal je hot, v imenu naše sedemčlanske ekspedicije obisk toplo priporočam … tudi sebi, ponovnega, saj je ostalo še mnogo tega za pogledat, za začetek vinarije ob dourotu … aja, pa vsaj eno (sej več jih je verjetno težko) francescinho moram pojest …

“kam pa greste?” se je včasih spraševalo napotnika, ko je začel objavljati, da se bliža odhod na morske obale … letos se je to vprašanje v ogromni večini predelalo v “a bo kempinski?” … bložna zapisovalnica kuhalniških podvigov pod ugljanskimi borovci, tako – based on popular demand – dobiva svoj začetek – tudi v letu gospodovem dvatisočtriidvajsetem … pa da vidimo, do kam se bo tale post (beri po angleško, torej poust, ne kot póst :-)) raztegnil …
v preambuli razkrivam, da oprema ostaja enaka, kot v lanski ediciji: dvotuljavno indukcijsko kuhališče, ponev, ekonomolonc, četrt stoletja star set jeftinih, tankih rostfraj kozic, dva noža in ribežen … sem pa – leta naredijo svoje – pri pakiranju (kljub temu, da sem vestno nabrusil oba noža) pozabil rezalno dilo, kar pomeni, da sem iz bližnjega studenca zajel novo; menda je iz mangovega lesa, je lepa in je stala 17 evrov … nisem se še odločil, ali je to veliko ali ne, no doubt pa je veliko, da v taisti štacuni za pol kile pašte barilla colajo 2,59 evra, za mali teglič pindjurja bakina tajna pa 6 i kusur evrov … potolažilo me je šele dejstvo, da v najljubšem (ker je tudi najbližji, i guess) mi ugljanskem kafiču (katerega edina mana je, da se odpira šele ob desetih) hladnega plzenskega urquella s perfektno peno natočijo za 3,20 evrića, kar je komaj kaj več od lanskih 22 kun … skratka, vse sorte majo tle, in mi z njimi … dobr, nehimo zdej klepetat, začnimo kuhat:

dan 1

haha, boš rekel, sem vedel, da se modelu ni dal šniclov pohat in bo spet z neko pašto uletio … na nek način ti celo dam prav . res sem kompinca zakurblal z makaroni, ampak ne zato, ker se mi ne bi dalo pohat, ampak ker se mi je dalo nekaj drugega: pred odhodom sem namreč narezal, nasušil in zmlel eno sorto veganskega ground meat substituta, pri katerem sem sledil seattleskim hipsterjem … reč je zelo simpl: nacvetkano in na tanke rezine narezano cvetačo ter narezane šampinjone razprostreš po peki papirju in na ventiliranih sedemdesetih stopinjah dehidriraš nekaj ur, pri čemer vsake toliko iz pečice spustiš (in obrišeš) vlago … ohlajeno robo sesekljaš v sekljalniku in zmešaš s prav tako sesekljanimi orehi … chefsteps tle nehajo, napotnik pa reč – ker se mu zdi zelo prikladna in transportabilna – zapakira v teglo in jo odpelje s sabo na murje, kjer jo vrže na prepraženo čebulo in česen, malo predinsta, zalije s pasato in pol glaža plavca malog ter ragu poleg soli in popra oplemeniti še z v domačih teglih nabranimi zelmi … tako pripravljen ragu sem zvečer vmešal med kratko pašto (one se v ekonomu skuha v štirih minutah), ostanek pa sem dan potem nažličil še na opečen krh in frušt zažežil z ljutim ajvarjem ter zraven skupaj z gurujem poslušavši gledal v sonce:

skratka: trpemo, kot se za kempinskanje spodobi! … v nadaljevanju sporeda se obata snidenje s paličnim mešalcem in ultimativno fast chill finto! … prid naokol!

dan 2

no, ker vidim, da si tukaj, lahko kar greva naprej, ane … dejva še mal o cenah, ker zdej že mal bl vem, kako je in ker o tem blejajo/jamrajo/pametujejo/mo, vsi, ki s(m)o tle dol … dejva kar k uni barilli it nazaj, ker na to se vsi razumemo: v studencu je še zmer 2,59, v konzumu je 2,29, se je pa mesar pivac tukaj v naši vasi obnovil mesarijo, jo pobarval v premium grafitno sivo z rdečimi poudarki in nadrgadil v nekakšen mini market, v katerem pol kile barille prodaja po 1,40 evrića … skratka – mal je vseen treba gledat, kar je na dopustu okej, ker so te radnje vse blizu drugas drugi, obvladljive velikosti in človk (oz. lovec-nabiralničar-trpezarac) ma cajt zjutraj mal šnofat in omedlevat od zvrtevnih-se-višin cen … tako smo si drugi dan zjutraj rekli, kaj pa če bi se mi delali, da smo – tako kot tour de france – v španiji in da zajebemo vse kockice, travarice, žuju, kaštelete, malvazije, najkvalitetniju bijeliu ribu i blitvu s krumpirima in ostale kroatske stereotipije in – v sodelovanju z od doma prinešenimi namirnicami – uprizorimo en propisan gazpacho, ker ga v kempinskem še nismo …

na fotki vidiš že finalni korak, h kateremu se bova vrnil, ko obdelava ostale korake: sem vzel komad kruha in iz njega izdolbel sredico (skorjo pa narezal in na olivcu popekel v krutone) ter jo natrgal na dno kastrole, pod cedilo, v katerega sem potem v lejerjih nalagal olupljene, razsemenjene in nalistane kumare, tanko narezano rdečo papriko, nakockan paradajz, par (to sta dva) nalistanih strokov česna in – srprajzing sezonski dodatek, lubenico … vsako plast robe sem posolil in popopral, na koncu pa vse pokril in šel vodo mlatit … in mal v mrežo poviset … ob poleganju v mrežo sem sicer že vedel, da bom vso ono robo per partes zmlel s paličnjakom, dodal kis in olje ter sesekljane gverce, ni mi bilo pa še jasno, kako bom gazpačo – kar bi se nekako kar spodobilo – ohladil … pa se mi je takole viseč v mreži pirčka zluštal … in sem kastrolo z zmlevkom dal v vrečo, šel v mareto (saj vesta, draga moja čehofilska bralca, da se mi, kot vama, zmehčajo kolena ob točenem plzenskem prazdroju, še posebej če je to na chorvatskom za 3,2 evra) in klner modelu rekel, da bi en pir in eno kiblo ledu … oboje je prinesel in povzročil večstransko zadovoljstvo – sebi proper trinkgeld, meni birco, vsem nam pa faj ohlajen gazpacho … ki se ga splača pokonzumirati ob frostovem (see what i just did here, ha?!) popisu poti do mehiške meje … chill out, model, jutr gremo dalje, mrbit bomo mel – tko kt z vremenom – krompir!

dan 3

tako, dihalni organi so se že navadili na slankasto-borovske arome; bobnič, kladivce, nakovalce, stremence in polž na konstantno procesiranje guslanja škržatov; največji organ na to, da je ves čas bolj ali manj prevlečen s slankasto plastjo; oči se utapljajo v 500 odtenkih modre; organoleptični aparatus se je pa tudi lepo prilagodil redni letni kempinski razmeri … skratka: ne trpimo, sploh ne – tudi zato, ker imamo z vremenom krompir … dežurna sekretarka za meteorološko varnost je sicer ob treh zjutraj prižgala oranžni alarm, ker je malo gor severno od nas precej močno bliskalo, malo kasneje pa tudi fajn grmelo, ampak z rednim refreshanjem karte padavin na meteo.hr ji je uspelo grozečo nevihtno celico razbiti na več neškodljivih enotic, ki na naš otok niso spustile niti kaplje … ko je nato zjutraj naša tradicionalna gospa (ajme, gospodine šta čemo … aj je vruće …jeste li se naspavali? … a, šta čemo, sve je poskupilo, gospodine, ajme, ajme, samo vi uzmike kesicu i birajte … ) zaprmejnila, da je krompir juće iskopan, naš, ovde iz otoka! ji sicer nisem čisto verjel, ampak fletni gomolji so vseeno šli z mano in svoj življenjski cikel zaključili na takole fletnem, svetlo modrem v celju narejenem emajliranem krožniku:

ko smo praznili tele krožnike, smo se hecali, da bi tole jed v kakšnem bastrdhefetu lahko prodajali kot dekonstruiran pire krompir s špinačo in jajcem, kar sicer ni bil izhodiščni namen, saj je šlo bolj za porabljanje s seboj prinešene domaće blitve in na avtocestnem postajališču kupljenega in zavolj ogromne porcije nepojedenega pečenega piščančjega bedra bkk … takole je potekalo: krompir sem narezal na kocke, ga opral in kuhal v precej slanem in z žlico kisa ojačanem kropu (esig je tle zato, da krompir ne razpade in ostane čvrst, saj mora potem preživeti še skoraj polurno martrarijo na olivcu …skoraj kuhan kartofl sem odcedil in ga začel pražiti v srednje razgreti ponvi s kar radodarno (cel poden ponve na en do dva mm debelo) odmerjenim olivcem; kar nekaj cajta sem pustil, da je roba roba v stiku s ponvijo dobila malo barve, nato sem ponev prešejkal, pa spet kar nekaj minut, pa spet šejkat … in tako kar nekaj časa … ko so bili krompirji resno zahrustani z vss strani, sem jih dal v kastrolo, pod katero je indukcija brlela z najmanjšo možno močjo, broj 200 je to na mojih gramofonih … v ponev pa je skupaj s olivcem šibala narezana blitva, ki je le par minut za tem končevala med krompirjem na krožnikih, kamor sem jo/ju dajal z desno roko, z levo pa sem medtem v ponvi najprej segrel/opekel na kocke narezane ostanke piščanca, nato pa še ocvrl jajca, pripalil lokacijsko pogojeno muziko in zbobnal kempiste za mizo … hitro so prišli in še hitreje pojedli; nad jedci se res ne morem pritoževat … no, pa saj se tudi oni ne nad mano 🙂 … zato bodo jutri dobili eno specialko … ostani z nami!

dan 4

to je bil dan, ko sem se nehal ukvarjati s komparativno cenovno barillistiko (ker je v mojem operativnem delokrogu pač zmanjkalo štacun, ki bi jih še lahko prešnofal in uvrstil v vzorec) in se začel malo ozirati, kako je v naši vasi letos z ribami … žal lahko le družno z kolegom celentanom ugotavljam, da situazione non e buona: ribarski pulti na pijaci so vsak dan prazni, nek kioskič pa (do ene devetih, pol že zmanjka) drži kromarjeve orade in brancine … možno je sicer, da je ob sedmih zjutraj kaj bolje, o čemer kanim poročati v kateri od naslednjih epizod; danes se bomo ustavili ob eni frišni oradi, ki se ji je na sceni pridružil še poslednji šniceljanac, ulovljen v našo nastavljeno past v mesariji braće pivac … na poti domov sem naredil obhod in v roko neinvazivno natrgal malo koprca, rožmarina, origana in lovora, ki so z vrtov štrleli na cesto …
proces se je začel z nožkanjem: orado sem sfiliral, šnicl pa odrezal od kosti … fileta ribe sem posolil, narahlo pocukral, obložil s koprcem in nastrgano limonino lupinico, z mesnato stranjo stisnil skupaj in zavil v folijo … kosti in glava so s porom, česnom, korenjem, koprcem, limono, poprom, lovorjem in rožmarinom šle pod vodo in na počasno kuhljanje v fond … šniclčk sem obrezal, takisto zavil v prozorko, obrezke pa sem skupaj z s kosi spraskenaga mesovja sesekljal in začinil v impromptu tatarc, ki sem ga nažličil na komad kruha in na oni svet poplaknil z glažem ohlajenega pošipa, čemur se zlahki reče faking osm šefs trit oz. ic gud tu bi mi … nož je sicer pel dalje: sesekljal je rožmarin, peteršilj, koprc in origano; mešanico sem posolil, popopral, prelill z olivcem in vanjo vmešal še sok pol limone in ene pomaranče …

zdej je mogoče že cajt, da ti povem, kaj je bila osnovna ideja: da uprizorim relativno nevtralno rižoto, na katero si bo potem vsak jedec po lastnih preferencah naložil crudo meso in/ali ribo in/ali kapreze … ona dva fileja sem namreč narezal na rezine, šnicl pa na trakce in oboje prelil z zeliščno-citrusno mešanico in tri pjate postavil na sredo razširjene mize (letos imam namreč privilegij, da mi prvi tedne kempinca družbo dela brigadirski in skakajoči kumče), kar je izgledalo takole:

podlaga je bila klasična ekonomskolončna kempinska rižota: prepražil čebulo in koromač, dodal riž, pražil, pošprical z pošipom, zalil z duplo količino onega ribjega fonda, zaprl, počakal na pritisk, štopal šest minut, na hit odprl, not naribal en trd sir (bratje pivac držijo enga kr fajn in cenovno ugodnega litvanca), vmešal še seskljano rukolo (ki jo letos tle nabiramo kar po kampu, ker raste kot nora) in baziliko ter risotto vsakemiu jedcu naložil na sopstveni talar … chef’s choice of toppings je bil – morš mislt – takle (with caprese on the side):

muziko sem imel u glavi, nisem vsem težil z njo, ampak je pa valjda da surova/cruda in jo je rimski reprz piotta s cigoti od il mura del canto namotal za prvo sezone huda-guda serije suburra … mangia, bevi e musica – fak, kok mal je treba, da je lajf lohk lep! … in jutr bo tud!

dan 5

tle nimam kej velik za nabijat in po nepotebnem filat prostora – fila sem namreč papriko … pol unga veganskega faširflajš surogata, ki se je še valjal v čošku kempinskega hladilnička sem namreč prepražil na čebuli in česnu, dodal malo gverc, zmešal z rižem za domaća jela in z mešanico nafilal pol ducatana vrhu zarezanih in oćiščenih žoltih babur … te sem polagal v pisker s tričetrt litra posoljene, popoprane in z vodo malo razredčene pasate … od tu je šlo po ivačičevi fori: paprike sem najprej zavrel in takoj odklopil vatro … potem sem šel na hitro zmlatit vodo in n pogledat, kako tamau pogi fašira vingija, ko je prišel v cilj sem paprike spet pripalil in slabi dve uri kasneje, ob sončnem zahodu, smo jih že snedli:

team pogi in team filana paprika sta bila zelo zadovoljna in vam v nadaljevanju sporeda obljubljata eno najdebačko ultra brzinsko šortkat finto, ki so jo velja zapomniti tudi za izvenkempinske kuharije … do takrat pa – slightly psihadelična radost pesme za modela v beli majici!

dan 6

tile kempinski dnevi se v lahkotnem repetitivnem tempu nalagajo drug na drugega in prejle sem zibavši se v viseči mreži seštel, da bomo z desetim bivakiranjem na istem rtiču dosegli kumulativno kvoto petih tu preživetih mesecev … no, premal, če mene vprašaš, zato pa tudi vsako leto nove dodajamo v paket … enivejs – šesti kempinski dan nas je spet odneslo na španjolsko, že kar nekaj cajta sem namreč v tistem odseku sive betice, ki ima oznako to do nosil finto, ki jo je v svoji super knjigi vegatables unleashed priobčil jose andres (o joseju se moramo enkrat resno pogovorit, tip je izjemen lik, hud karakter, njegov projekt world central kitchen, ki je na območjih raznih humanitarnih kriz do zdaj skuhal več kot 300 milijonov obrokov, pa je naravnost epski) – model namreč pri pripravi klasične španske tortilje preskoči najbolj zajeban part – lupljenje, rezanje, spiranje in počasno friganje krompirja in namesto tega v mešanico pražene čebule in razžvrkljanih jajc vmeša čips … fok, kok genijalno je to – lej, no:

v mojem primeru lagko vidiš, da sem med čebulo na izi pražil še eno rdečo papriko (lahko pa bi v mix upalil še marsikaj drugega – kuhan stročji fižol, blanširano špinačo, sotirane bučke, kakršno mesno sušenino ali šunko, mogoče kakšen sir), vse skupaj sem dobro premešal in mix stesel v naoljeno neoprijemljivo ponev in ma nežnem ognju pekel kakšnih deset minut, nakar je prišel čas za nov izziv: kako reč obrniti z glavo navzdol … doma bi to naredil s kakšnim ogromnim talarjem (ali pokrovko), tukaj pa sem samo sv. jeronimu na čast v tortiljo z leseno kuhalnico zarezal križ in obrnil vsako četrtino posebej; na zadnjih pet minut peke je roba vstopila v sledečem stanju:

za idejo serviranja mi je v oko spet padla talepa tanova mango-wood dila, na katero sem naložil osminke tortilje in nanje naribal un litvanski trdi sir, ki je res uredu – no, pa sej je cela večerja bla u redu, vidi je:

z muziko za zraven podčrtujem resno swegavost jožetove finte … no, pa tud drgač sem zdele preskrolal prvih šest epizod letošnjega kempinca in se mi/nam zdi kar na nivoju … pa teb?

dan 7

v kempinskem backstageu je bil to dan, ko smo malo pospravili po stari, sivi (lej lej, pa njo lohk opisujem z istimi kvalifikatorji, kot sebe, hehe), s svakojakimi nalepkami polimani kišti, ki ji tukaj, potisnjeni v šotorovo senco pripada vloga špajze … med evidentiranjem robe v njej, nam je pod prste prišla vrečka indijske začimbne mešanice, ki je v delitivi kuharske robe po vrnitvi indijskega sodelavca v laboratoriju za biokibernetiko fakultete za elektrotehniko nazaj v rodne kraje pripadla chefici … recept, do katerega je vodila na vrečici natisnjena qr koda je dal komando, da naj se prepraženi drobno sesekljani rdeči čebuli, česnu in ingverju, doda vsebina vrečke, tej namočena čičerika, žlička sode bikarbone, svež nakockan paradižnik (ali pasata) in da naj se reč nato počasi kuhlja 40 minut … jaz sem reč malo obrnil – čičeriko sem skuhal posebej v ekonomloncu in jo že kuhano dodal prepraženi mešanici vsega ostalega ter jo počasi kuhljal, medtem ko sem na drugi plati na polno dogajal najprej s peko dveh na pamet zamesenih čapatijev (moka, sol, jogurt, voda, olje … mesi, počakaj, premesi, počakaj, razdeli napol, potresi z moko, oblikuj, spij špricer,

premaži z oljem in peci v na srednje segreti ponvi; kakšnih pet do sedem minut po eni, nato pa na manjši temperaturi še po drugi strani … pečena čapatija sem del v kozico, ki sem jo poveznil na vrh one kuhljajoče čičerike, da sta ostala topla, medtem ko sem v ponvi opekal še nek združenoervropski mladi sir: na hrvaškem kupljena reč je imela grško ime, izdelana je bila pa na poljskem … na koncu je vse skupaj še kar nekako izpadlo:

je pa res, da je osnovna vrečkica začimb za ene premočno sekala in je bilo njih porcije treba izdatno omiliti s kislo smetano … in metuljčkasto smooth, ampak properly flavored muziko 🙂 … kempinski do indije, morš mislt?!

dan 8

tle nam zmer pride na misel pozno pankrtsko obdobje in komad o tem, kako je v nebesih velika fešta … no, na naši lokaciji je vse skupaj zelo mirno, celo na drugi strani zaliva obratujoči beach bar nam ni kratil spanca, čeprav je imel on dan od 22. do 4. ure najavljeno rakijado in je v tem cajtu vse rakije prodajal po 1,6 evra – zgleda, da je folk hit popadal dol … no, mi medtem stojimo trdno kakor zidi grada in iz globin zamrzovalnika mesnice/trgovine brače pivac nam je uspelo stauhati dve globoko zamrznjeni celi, neočiščeni sipi v skupni teži 1,5 kg, kar je bilo dovolj za dva obroka … takole je šlo: sipi sem odmrznil, očistil, dobro opral in ju z lovorom in rožmarinom v ekonom loncu kuhal 20 minut; nato sem vse skupaj pustil pri miru, se pogugal v viseči mreži, spil birco v mareti in izvedel kopalno seanso tipa čajna vrečka – skok v vodo in relativno stabilno namakanje v trajanju od tri do pet minut … prvi pjat je bil solatni, no biggie:

na kocke narezan kuhan krompir, nakockan paradajz ter olupljeno, razsemenjeno in nakockano kumaro sem zmešal s koščki sipe, prelil z olivcem, malo kisa in malo župce, v kateri sta se sipi kuhali, solil in popral ter dobro premešal … zdaj te malo testiram, če natančno gledaš fotke, če ja, potem se zagotovo sprašuješ, kaj je to ze en zelenje?! … dobro, da si vprašal, prjatu: morski koprc ilti motar je to, nabran 37 metrov od kuhališča, sesekljan in vmešan za zanimiv aromatičen kick … v bistvu se je tok obnesu, da smo mu pogodbo podaljšali še za en, cross-croatian etno plate (ki si zasluži tudi resno, epsko dimenzionirano medregijsko mjuzo) :

osnova tele ne ravno vrhunsko plejtane mišunge so fletni, mestoma zažgani pristni zagorski mlinci, ki sem jih zmehčal v vodi/župci, v kateri sta se kuhali sipi, mešanici pa sem dodal še na trakce narezano blit, kar je rezulturalo v kar funky verziji blitve s krumpirima; prek je nažličen simpl ragu (pražena čebula, kapre, nakockani pelati, sop, poper) s preostalo sipo in, zdaj že veš, motarjem … zdej pa samo upam, da nisem z nenamensko rabo mlincev zakuhal kakšnega mednarodnega škandala – pa tudi če, vredno je bilo, ker je bilo tops; mogoče celo bolj kot za ragu primerno za rabo ob kakšni pečeni riburdi …

dan 9

to je bil dan, v katerem poročamo, da se je kempinski chef ondan spomnil, da res postaja pravi macho dalmatino; kot lik iz ankedote, ki jo je iz nekega jadranja prinesel kerinov žare:
je bilo tako, da so se za nekaj dni zasidrali v enem zalivu, pa je žare zjutraj vedno z byboatkom kruznil do obale in si privoščil morski tris (kafa, mineralna, travarica) in klepet z gazdo enega all-in-one placa, pri čemer all-in-one pomeni kafana, konoba, restoran, pošta, štacuna, banka in še kaj … no, gazda je bil v tem placu piarovec, delala je vse njegova gospa mare: kuhala, stregla, računala, pospravljala … no, na nedeljsko jutro je mare morala na misu in to še preden je ena češka familija zmogla popit jutranje sokovje in kofetovje; pa je mare samo rekla svojemu dedcu, naj potem, ko čehi grejo, pospravi njihove šalce in kozarce, da se ne bodo ose preveč pasle … in je to, gazda, z velikim naporom tudi nekako izvedel, pri čemer žaretu ni pozabil pojamrati: e, pa vidiš, kako ti to dođe u životu -za sve sam sam, sam za sve! …
nu, in da se ne bi čisto podalmatinil sem v kempinsko kuhinjo pod milim nebom pripustil tinejdžerki gimnazijalki, ki sta se tudi letos v okrnjenih razmerah dobro znašli in zbrano druščino nafutrali s čisto proper praženim rižem

malo kasneje pa še z južnoameriško inspired v ponvi pečeno calzone picico z eno tako fletno solatko:

luštn in dobr je blo tud šefketu mal dlje hengat v mreži, en pirčk več u mareti stisnt, mal dlje mlatit po vodi in vseen silno dobro mangiat … dekleti pa (poleg pomite runde posode, ki je tokrat šla na moj račun) za ta colabo nagrajujemo še z lepljivim muzičnim kolabotom, ki jima bo – kolikor ju poznam – gotovo všeč … meni in tebi pa tudi!

dan 10

ha, še dobr, da nismo prišli samo za deset dni, saj smo vendar šele dobro zabili kline baznega tabora; ne bi zdej blo fino jih takoj že ven vlečt … pa tudi špajza je še polna raznih pritiklin, ki se kar grebejo, katgera se bo uvrstila v tale world famous kepp-kuking serijal … med doma nabranimi vrečkicami z ostanki tega in onega, ki sem jih ob pakiranju vzel s sabo, se je tam v čošku plastične posode skormno svaljkalo za pest iz grčije pripeljanih zdrobljenih fava binzov … trivia je seveda to, da to, čemur grki rečejo fava sploh ni bob, kar bi človek pričakoval, ampak gre za eno eno sorto rumenega graha … no, kokrkol, šefketova reakcija na uno vrečko je bila: omajgad, tole mormo nujno skuhat, če želimo v lepotah tega sveta in življenja na njem uživati sto let, saj so takele stročnice, olivno olje, zelenjava in zelišča temelj kretske diete, ki slovi po tem, da se ž njo dolgo živi … pa smo jo, kremžupo uprizorili:

na ajnfoh je šlo tole: v ekonom loncu sem pražil čebulo in česen; po ene par minutah sem dodal rumene fava grahe al karkol že so, pražil, špricnil not mal beuga vina, solil, popral, zalil z vodo, dodal lovorov list in vse kup zaklenil pod pritisk za dvajset minut … vmes sem najprej pražil z zaatarjem (jako fina gvercijada, kar obvladaj si jo) potresene bučke, nato pa v isti ponvi še krutončke … do finala je čakalo samo še mletje župe v kremo, nabiranje in sekljanje divje rukole, ki kot plevel (kar tudi je) raste tukaj naokrog in nje vmešavanje v župo … aja, pa še muziko je bilo treba izbrati … mal sem podigal in našel enga grškega kukr zajebanga repuharja, ki ima komad s super fajn imenom, v katerem enkrat omeni tudi zastavo 🙂

dan 11

v temle nedogajanju na našem ljubem otoku se dogaja tolk stvari, da kakšno tudi pozabim omenit – oni dan, sva, recimo, s chefico malo namakala lastne organizme v vodovjih srednjega jadrana, pri čemer sva ona z masko jaz pa z nekimi na štantu kupljenimi plavalnimi špegli gledala not v podmorje … pa ti nenadoma, lagano sportski, na ene petih metrih globine in kakšnih petnajst metrov od pomola v smeri s/sv mimo priplava resna mrcina od morskega biča z razponom kril od metra + … kar epsko; sploh ker v cirka 250 urah, ki sem jih odtauhal v jadranu nisem videl niti približno kaj tako spektakularnega … se mi je kr mal zamal zdel, hahaha … no, sem si rekel, če je pa bič uletel, potem se pa res moram malo bolj angažirano razgledati po kakšnih drugih sortah rib, kot sta marikulturna orada in brancin v našem vaškem kiosku … e, in kot naročen naslednje jutro uleti ribar s čist frišnimi sardoni in mi jih za štiri evre napoka dobro kilo … pridši na domačo brjačo sem sedel ob morje, sardonom enopotezno odrezal glave in jim odstranil drobovje, nakar sem jih vse, razen ducata, sfiliral (sej veš – s palcem ga razparaš in ven potegneš kičmo njegovo – grozno se sliši, sam ni tako hudo; v pol ure si fertik z vsem skup) …
dajmo najprej un ducat nerazparanih popedenat: v moki sem jih povaljal in jih na izi pofrigal v olivcu, po obeh straneh … in the meantime sem narezal eno rdečo čebulo in ko sem sardone pobral iz ponve je ona romala vanjo … par minut je cvrčala in se mehčala, nakar sem jo potresel z malo cukra, pošpical z mal jesha in, ker sem slučajno že srebal pošip, sem not špricnil še njega … še nekaj minut kasneje sem z robo prelil v posodi čakajoče sardone, naslednje dopoldne pa sem samga sebe razveselil s takole krasno šavorsko marendo:

zdaj pa k onim filetirancem: sem nakockal čebulo, stebelno zeleno in korenje, to praži v ekonomloncul, dodal še tri cele stroke česna, še malo pražil, stresel zraven šurlice, dolil toliko vode, da je bila pašta pokrita, zaprl piskr, počakal, da je prešuriziral in začel odštevati pet minut … kar je bilo lih prov cajta, da sem zmes v ponvi ofrigal sfiletirane sardone, ki so kuj, ko so minute kuhe minile in sem piskr odprl romali v pašto … intenzivno sem mešal, da so se razplozali, dodal sem še – qwa pa druzga?! – motar, naložil na talarje in za boljši vtis na vrh vsakega položil še en cel razprt filejčk:

trpečemu občestviu prilagam še mogoče ne čisto pričakovano, ampak glede na ceno/rezultat čisto legit zvočno spremljavo

dan 12

bil je to dan kar zanimivega, da ne rečem za razpoložljive resurse divjega eksperimenta … začelo se je z velikim žakljem mlincev, ki se je, kljub temu, da smo jih osmi dan nekaj pokurili, še vedno bohotil v ta sivi špajzasti kišti … pa sem se spomnil, da sem v svoji orodjarski knjigi v poglavju valjar ob receptu za mlince priobčil opcijo, da iz njih zložiš kvazi lazanjo, pri čemur sem sledil sardinski finti, kjer podobno reč počnejo s svojim sušenim ploščatim kruhom, pane carasau mu pravjo … no, sem si kokšarovsko rekel, takšno lazanjo imel bi tudi jaz … dvomljivec v meni je takoj prižgal alarme, da kako bom le naredil lazanjo brez pečice, eksplorer pa je vztrajal, da ne bomo vedl, dokler ne probamo … in je šlo: najprej sem v duhu pospravljanja špajze skuhal aromatsko župo iz ostankov zelene, korenja, ingverja, ene čebule, parih strokov šesna, obrezkov pora, lovorovega lista in rožmarina … v ponvi sem pripravil ragu iz pora in šampinjonov, ki sem ju zalil s sladko smetano in nato vmešal še natanke rezine narezano blitvo … potem pa skladateljstvo: na dno nizke široke kozice sem nalil malo župce in dodal olivca; poden sem nato obložil z mlinci, pri čemer sem se malo šel puzzle, da sem približno pokril celo površino; to sem nato obložil z ragujem, čez fino naribal malo na otoku uplenjenega ovčjega sira, spt dolil malo župce in začel nov nnivo puzzlanja … pa spet ragu, mal župce, sir itd. … tle smo bli nekje na sredi:

ko je bila kozica polna, sem če polil še šeflco župe, jo pokril in postavil na majhen ogenj oz. na prvo stopnjo indukcijskega tuljavljenja, kjer je brbotala kakšnih dvajset minut, pri čemer so mlinci zaugali župco, sir se je talil, jaz pa sem dajal maksimalen thoughts and prayers, da tole rata … na mozo postavljena kampistična mlinzanja je izgledala takole:

prestavljena na krožnik

sicer ne bi mogla kandidirati za the cutest plate of kempinski XXIII, ampak glavno, da je explorer premagal dvomljivca, ane? … aja, še muzika, da ne pozabimo plesat: tokrat je to zbirka največjh wu-tangovskih hitičev odrapana v serijalki tiny desk koncertov – hommage temu, da tudi v kempinskem kuhamo za tiny pultom, pa se vseen ne ustrašmo ničesar, še lazanje, pardon, mlinzanje ne 😉

dan 13

nekakšen mini brejk smo užgali na tale dan: v kempinski kuhinji je ta dan svojo sled pustila tudi chefica, ki je suvereno nametala cel batch palačink, ki smo jih oblagali z eno ad hoc marmeladko, ki sem jo iz pol kile nakockanih, z žlico cukra zmaceriranih marelic počasi skrčkal večer prej; fleten počitniški sredidnevni snack:

zvečer pa smo šli preverit, kako kaj hajcajo gradele v naši lokalni konobi in ugotovili, da so kozice s krumpirom in mahunima zunaj ravno prav osmojene, znotraj pa super sladke in sočne,

tunčak z blitvo in krompirjem pa bi lahko z rešetk pobegnil kakšno sekundo prej, ampak no biggie:

fantom bi kdo lahko rekel, da je fajn, če tudi narezano limono malo osmodiš na žaru in take fintice; ampak hej, pelinkovac natočijo kot se šika, in tudi cen nimajo preveč navitih, tako da ostajamo brez zamer ter ležerno moderni in okrepčani čakamo nov kempinski dan 🙂

dan 14

vročina je fino zavdjala tudi našemu otoku … sicer ni velikih težav, nov kopalni slog čajne vrečke (3-5 minut ne preveč dinamičnega namakanja v 34 metrov od kempinskega baznega tabora oddaljenem morćitu) izvajamo malo pogosteje, na jutranji kofe in pijacu odracamo malo prej, prvi požirek popoldanskega prazdroja ob francoskem turu še bolj sede, kempinsko kuharijo pa tudi malo prilagajamo – bolj na crudo nam vleče 🙂 … štirinajsti dan smo na pijaci pobrali se ta najbolj grdejše fige in nekaj otoških – majkemi, gospodine – paradajzov; iz studenca smo izvlekli dve mocareli in vrhnje za kuhanje; od brače pivac smo vzeli dalmatinski pršut, po skrivno sestavino (o tom po povratku, ker si reč zasluži posebno zgodbo) pa smo se k ani in krstotu odpravili na sosednji otok … in smo imeli vse, kar smo nucali za tole večerjico:

uprizoritev je bila preprosta: nekaj ur pred večerjo sem mocareli odcedil in natrgal na koščke, ki sem jih zmešal s sladko smetano in jih posolil ter spravil v frižiderček … procesu bi lahko rekel stracciatelizacija, ker se temu kvazi siru pol reče stracciatela … fige sem razčetveril, paradajze nakockal, oboje posolil, popopral in premešal ter razdelil na krožnike … na to podlago sem z žlico naložil stracciatelo, jo pokapljal s skrivno sestavino (ma, kaj bom skrival, topčider figov balzamični kis iz pašmana je to), vse skupaj obložil z rezinami dalmatinskega (rahlo dimljen) pršuta, izbral na prvo lopto muziko in prav nič hudega mi ni bilo … razen … ta kljuvajoči črv, ki je začel na koledar gledat, prasec … ma, ko ga jebe!

tu smo, vaši smo! … oziroma – za starejše generacije bralcev z besedami mister džirla – hodim po svetu in iščem najboljše za vas … nekaj tednov nazaj se mi je oko zalimalo na neko novo kuharsko finto, ki se mi jo je zdelo vredno preizkusiti … in zdaj, ko sem jo ene parkrat – in je fajn in res dela – jo delim še z najzvestejšim bralstvom tegale skoraj abandoned kotka interneta …

po novem se v chefovini namreč ribje fileje z jebačko hrustljavo zapečeno kožo peče s posebnim, neverjetno spektakuralnim in funkcionalnim vmesnikom – kosom peki papirja … takole je šlo ondan na primeru lososa: ribo sem osušil, posolil in popopral, jo s kožo navzdol položil na peki papir in ga obrezal tako, da ga je kakšen centimeter gledalo izpod ribe … na srednje močan ogenj sem postavil čisto navadno inox ponev, vanjo kanil malo (mala žlička al kej) olivca in reč segreval par minut … nato sem v ponev položil z listom podložena fileja, like this:

prve pol minute +/- sem fileja na sredi še rahlo pritiskal navzdol, da je vsa površina kože prišla v stik z vročino … riba se je nato pekla približno pet minut, na oko je to bilo toliko, da je barvo spremenila do približno treh četrtin višine/debeline … nato sem jo obrnil in jo uizi popekal še par minut; ne vem točno koliko, ker sem občudoval krasno od roba do roba zapečeno in ultra hrustljavo kožo,

ki mi je bila tako všeč, da sem pozabil, da bi bilo pametno tudi nekožnato stran peči na papirju; na srečo je bil to losos, ki je med peko zrenderiral toliko maščobe, da se ni nič prijelo …

s to simpl finto je zdaj vsaka tvoja litoželezna / jeklena / inox / emajl ponev totalno neoprijemljiva … se mi pa zdaj poraja vprašanje: bi šlo tole tudi z na debele rezine narezanimi jajčevci? hmmm, da provare! 😉 … če se boš pa ti kaj igral, pa poročaj v komantarijh!

v razmisleke o svakojakih novoletnih zaobljubah sebi in svetu se mi je letos (nekako v kontradikciji s splošno posvojenimi shujševalno-suhojanuarskimi trendi) prikradla čisto preprosta misel: več kruha in vina … nenazadnje je slogan, pod katerim operiramo since 2006 ravno “brez tega ne gre” … zatorej pojdimo, pa da vidimo kam nas bo to pripeljalo …

začnimo pri petkovem večeru, ko sem pred nočno hibernacijo še malo polistal januarsko edicijo magazina la cucina italiana in v glavi iz ene dveh ali treh različnih receptov sestavil zalogam (dva para artičok sta v hladilnu ždela že kakšen teden, piksne kokosovega mleka in gomolji kromprija so permanentno v špajzi), razmeram (kitzbühelski smuk je bil in takrat se kuha z enim učem na šporhertu in drugim na streifu) in preferencam jedcev (januar je, dej nekaj uizi, pa ne čisto navadnega) prilagojeno sobotno južino … ko sem naslednje jutro s tržnice prinesel še repa dveh malih grdobin so bili izpolnjeni vsi pogoji za tale bazenček iz kokosove župce, pretlačenega krompirja, odžabe repa in friganih artičok … beri dalje, ko/če boš kaj takega uprizarjal doma:

• piksna (če bi imel bolj juhasto reč vzemi kar dve) kokosovega mleka
• štrije veliki krompirji
• artičoke (štiri srednje ali dve veliki)
• dva centimetra ingverjeve korenine
• (opcijski) listi kafirske limete
• rep morske žabe/spake/grdobine
• brizg suhega vermuta (ali belega vina)
• kurkuma
• paprika v prahu
• sol
• poper
• olivc

kokosovo župco sem naredil tako, da sem v kozici segreval kokosovo mleko, v katerega sem dodal hrustancec iz grdobičinih repov, na rezine narezan ingver, žličko kurkume in sladke paprike ter liste kafirske limete; to je uizi vrelo kakšne četrt ure, nakar sem reč odstavil z ognja in jo pustil pri miru …

krompir sem olupil, razpolovil in v ekonomloncu v sopari kuhal petnajst minut (brez ekonoma bi ga pa pač toliko časa, da se popolnoma zmehča) nato pa poskrbel, da je ostal topel/vroč …

artičoke sem najprej očistil: zunanje liste potrgal, zgonji del perja odrezal, spodnjega potrimal z nožičem, z žličko izdolbel sredico in vsak srček fliknil v skledo z vodo in sokom pol stisnjene limone … srčke artičok sem nato narezal na tanke rezine, jih odcedil, povaljal v moki inv dveh rundah po približno pet minut (raje kot na uro glej barvo – zlatorjavo hočeš) cvrl v vročem olju, nato odcedil, odložil na kuhinjske brisačke, posolil in spravil v na 70 stopinj segreti pečici

fileje morskožabjih repov sem solil, popral in opekel na olivcu, ponev deglaziral z malo suhega vermuta, ter vanjo nato vrnil na koščke narezano ribo

ko se je bližal cajt obeda sem župco odcedil, rahlo posolil in nalil v krožnike … v vsak krožnik sem nato skozi prešo pretlačil krompir, ga posolil, na sredo nažličil ribo z omakco okoli pa naložil hrustljavo ocvrte artičkoke? dobar? ha, izvanredan!

soundtrack izvira iz dileme, ali to kokosovo fundamentalno reč poimenovati omaka ali župca ali kako že, te torej seznanjam s hudo fino muziko: earthling – soup or no soup? (ki smo jo na kruhu pa vinu predpisali za eno simpl lečino juho že dolgo nazaj, v dojenčkasti fazi bloga, ko pesmi še nismo linkarili

vsak vsaj malo resen kuharski mačor ob omembi česarkoli univerzalnega v zvezi s kuharijo z določeno stopnjo vzvišenega zgražanja in kordiševskega rolanja oči odmahne z roko … eden od razlogov je verjetno ta, da je besedna zveza univerzalni dodatek jedem povezana z žoltim praškastim preparatom, ki sta ga stevo karapandža in oliver mlakar naše matere po žličkah naučila dajati v vsako lubo reč, mi, otroci poznega socializma pa to uporniško zavračamo … je pa tudi tako, da kot glavno prednost fintice, ki ti jo bom zdajle zaupal težko izpostavim kaj drugege kot njeno široko, splošno, jebiga, uverzalno uporabnost …
govorim namreč o enem takem simpl dresingu/polivki/hladni omaki, sestavljeni iz štirih komponent: olja, kisa, tahinija, in sojine omake … zadnji dve sestavini sta fiksni, pri prvih dveh pa lahko kreativiziraš: olivno, bučno, arganovo, sezamovo, sončnično … in jabolčni, balzamični, rižev, vinski, limonin ali limetin sok … ali poljubni komboti naštetega, tukaj imaš igrišče, da v iskanju tebi najljubše kombinacije ali v izogib ponavljanju vedno enega in istega okusa vsakič pripraviš drugačno mešanico … seveda se lahko kasneje začneš afnati še z dodajanem seskljanih zelišč ali začimb, skratka – fleksi reč!
osnovni postopek gre pa takole: vse sestavine v enakih volumskih količinah naliješ v kozarec za vlaganje, dobro pretreseš in si fertik … stvar nato spraviš v hladilnik in jo polivaš po solatah, po pečeni zelenjavi ali celo šniclu, z njo premažeš kruh za sendvič, mišunga se lahko tudi dela, da je marinada … tu spodaj je reč prikazana v eni ob brez števila možnih aplikacij, kot preliv za za zapečen treviški radič:

še zvočno jo moramo opremiti, naslov komada sicer ne opisuje dejanskega stanja, ampak ime banda pa zagotovo sodi semle: gang of four – damaged goods