<?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?><rss version="2.0"
	xmlns:content="http://purl.org/rss/1.0/modules/content/"
	xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"
	xmlns:atom="http://www.w3.org/2005/Atom"
	xmlns:sy="http://purl.org/rss/1.0/modules/syndication/"
	xmlns:georss="http://www.georss.org/georss" xmlns:geo="http://www.w3.org/2003/01/geo/wgs84_pos#" xmlns:media="http://search.yahoo.com/mrss/"
		>
<channel>
	<title>Comments on: Raduha</title>
	<atom:link href="http://kruhinvino.com/2004/04/13/raduha/feed/" rel="self" type="application/rss+xml" />
	<link>http://kruhinvino.com/2004/04/13/raduha/</link>
	<description>brez tega ne gre</description>
	<lastBuildDate>Sat, 02 Jun 2012 14:53:05 +0000</lastBuildDate>
	<sy:updatePeriod>hourly</sy:updatePeriod>
	<sy:updateFrequency>1</sy:updateFrequency>
	<generator>http://wordpress.com/</generator>
	<item>
		<title>By: G(h)ost</title>
		<link>http://kruhinvino.com/2004/04/13/raduha/#comment-5009</link>
		<dc:creator><![CDATA[G(h)ost]]></dc:creator>
		<pubDate>Wed, 26 Aug 2009 18:15:15 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://napo.wordpress.com/2004/04/13/raduha/#comment-5009</guid>
		<description><![CDATA[@Napo
Preklemano dobra ubeseditev občega vtisa, ki ga je omenjena oštarija pustila tudi na mojem životu in duhu.
Tam sva se z mladenko smukala nekega strašno samotnega zimskega večera: oster veter, leden dež in popolnoma prazna gostilna. Ko so nama domači odprli, pa naju je v notranjščini oblil občutek prijazne skromnosti in skoraj družinskega vzdušja vreden pomisleka na svetopisemsko zatočišče v hlevčku. In potem so prišle jedi in jasno je bilo, da to niso zgolj jedi, da se tu dogaja nekaj velikega. In posihmal so to razodetje užili tudi mnogi najini prijatelji.]]></description>
		<content:encoded><![CDATA[<p>@Napo<br />
Preklemano dobra ubeseditev občega vtisa, ki ga je omenjena oštarija pustila tudi na mojem životu in duhu.<br />
Tam sva se z mladenko smukala nekega strašno samotnega zimskega večera: oster veter, leden dež in popolnoma prazna gostilna. Ko so nama domači odprli, pa naju je v notranjščini oblil občutek prijazne skromnosti in skoraj družinskega vzdušja vreden pomisleka na svetopisemsko zatočišče v hlevčku. In potem so prišle jedi in jasno je bilo, da to niso zgolj jedi, da se tu dogaja nekaj velikega. In posihmal so to razodetje užili tudi mnogi najini prijatelji.</p>
]]></content:encoded>
	</item>
</channel>
</rss>

