dragisleherniki – torej oni, ki tod okrog pridete sleherni dan … chef je odšel na blitz razširjanje obzorij na relativno bližnji zahod, zato lahko zwischen zeit – če ste seveda prebrali že vse, kar vam je na voljo tukaj – uporabite za raziskovanje tele spletne kuhinje … priporočam predvsem no-nonsense snimke osnovnih kuharskih veščin … do ponedeljka bi moralo bit dost, če vam bo pa dolgcajt pa kuhawno v roko! …
kakšnih 17 let nazaj so bili mitingaši sveto prepričani, da bomo slovenci za ljubljanski miting dovolj gostoljubni, da bomo klasični pozdravni komplet leb i so prijazno upgrejdali v sendviče i struju … no, ker je stanje sendvičev v naši državi kljub vstopanju v evroatlantske povezave in v novo tisočletje še vedno precej bedno, chef domneva, da pobje od sendvičev letnika 89′ tudi ne bi imeli kaj prida gurmanskih užitkov … še dandanes razen paninoteke in tomatota žgemo ene precej bedne približke dobrim sendvičem – naj vam v spomin prikličem samo bivši (zeleno papriko in naribano korenje v vsak naš sendvič!) in trenutni (ohrovt in zelenjavno-česnov- rigce-generirajoč namaz v vsak naš sendvič!) slogan izdelovalcev petrolovih prigizkov … in takoj pridodam nič kaj boljše margarina & gumi-štručka based mlinotestove približke na omv-jevih krmilnicah … pri tem naj se spotaknem samo še ob banalizirano slabšalno rabo pridevnika “češki” … namreč, ko slovenec ugrizne v gumi-suhobo od črpalkarskih sendvičev, se mu verjetno v glavi, kaj kmalu pa tudi na ustih, pojavi stavek pizda je to en češki sendvič … no, pa ni, seveda, kajti čehi na črpalkah prodajajo zavidljivo dobre sendviče, še najboljši so tisti od krokodilje tvrtke v katere asrtimanu chef ponavadi meče kocko med unim z rakci in mexicko kuro … torej, stavek domačega črpalkarskega prežvekovalca naj se v bodoče glasi: pizda je to en slovenski sendvič … zavoljo spoštovanja do pravičnosti in resnice pa mora chef vseeno pripomniti, da je pa najslabši sendvič na svetu doma v pompejih … stane fucking 5!!! evrov in je sestavljen iz betonske štručke, pršuta iz finega spirkovega papirja, dveh kolobarčkov oliv iz srednjega veka ter kosa sira, ki je preživel že marsikaj, domnevam da tudi erupcijo vezuva leta 79 … no, da razburjenje nad italijani vendarle ne bo preveliko, bom za uravnoteženje (od lojalnih državljanov se dandanes pač pričakuje uravnoteženo delovanje, mar ne?!) priobčil en zdrav, italy inspired sendvič … 4. grof sandwich verjetno pri izumljanju ljube nam hrane ni imel v mislih nič od tega, kar sledi, ampak dobro je pa vseeno … Continue reading
včasih, ko se chef takole razgleduje po svojem kevdru ali ko lista decanterja ali ko stoji pred policami v kakšni tega imena vredni spletni ali pač real-life vinoteki se mu zdi, da o vinu že kar nekaj ve, tudi kakšno reč o zunajslovenski kapljici, kakopak … no, ko se je v ponedeljek usedel v klopco pred veteranskega bradatega angleža, ki ga v vinskem poslu žge že dlje, kot chef sploh obstaja, je bilo chefovo znanje merljivo kvečjemu v mikro dimenzijah … clive coates mogoče nima najlepšega websajta (no pa tudi sam ni ravno kakšen apolonski tip), ampak ve pa vse o burgundskih vinih … vse! – model je ultimativna avtoretita na najbolj zapletenem vinskem teritoriju – v burgundiji … če se vam zdi medoški sistem klasifikacije v pet crujev in učenje, kateri chateau pade v katero klaso, pa katere vasi in vinarji so doma na levem bregu gironde in kaj je glavna sorta na desnem bregu, zapletena reč, potem je bolje, da se burgundije sploh ne lotite … Continue reading
minichef in njegovi sovrtičkarji (ali kako se reče deci, s katero družno guliš vrtčevske stolčke, mizice in ležalnike?) so že prejšnji teden iz plodov narave sestavili tetko jesen in jo postavili v preddverje vzgojnovarstvene inštitucije, tako da smo starši lepo opozorjeni, da so jasno nebo in prijetno sonce časovno izredno kratkoročni pojavi, ki jim v rit (poleg jutranjih meglic) že skačejo slana, dež in siv lepljiv asfalt … da z jesenjo ni heca smo se navadili v časih milke planinc, ko nikoli nisi vedel, kdaj bodo v štacuno pripeljali olje, sladkor in moko iz zveznih rezerv in kdaj bo na televiziji namesto arabele v redukcijsko noč zasvetila parafinska sveča … tem časom in seveda močnemu sindikalnemu gibanju, ki je poleg prikolic v istrskih kempih znalo ugodno zrihtati svinjske polovice in različne pakete vložene zelenjave gre pripisati tudi navezanost našega naroda na ozimnico … tako se tudi chefu podatek o tem, da kdo v kleti hrani nekajdeset teglov vložene paprike ne zdi tako zelo neverjetno dejstvo (okej, to da so vložene paprike prva stvar, ki jo hitiš reševat pred požarom je pač stvar osebnega okusa – sam bi pred papriko uvrstil vsaj kakšno s stropa visečo mesnino) … no, ker torej tetka jesen streže z obiljem plodov je vseeno fino, da vsega ne požremo takoj (ali, nedajbože, zmečemo preč) ampak vsaj del darov prihranimo za praznovanje dneva jna in ostalih zimskih praznikov … polona in peter sta tako v nedeljo zvečer v marmeladno vrsto postavila gajbico do konca zrelih, sladkih in dišečih bloških sliv (hvala!), ki so se tako uvrstile za rabarbaro in pred kutine … jam session se je torej začel z rabarbarino marmelado … Continue reading
ne vem, če bodo muslimani spet planili pokonci, ker je b16 že tretjič javno izpričal svojo zavezanost uživanju alkoholnih pijač, konkretno vina … prvič je to storil ob inavguraciji, ko je pojamral, da je samo nevreden delavec v gospodovem vinogradu, drugič je bilo, ko je inavguracijsko trditev na trgatvi tudi dokazal s svojimi dejanji, tretjič pa te dni, ko mu je italijansko združenje sommelierjev podelilo titulo častnega stanovskega kolega … papatu zdaj okoli vratu poleg križa rožlja še tastevin, ki so mu ga podarili na podelitvi, na kateri je beno tudi izkazal “zavest o kulturnem in simbolnem pomenu vina v krščanski zgodovini” … ker niti združenje sommelierjev niti vatikan o podelitivi titule nista objavila uradnih sporočil, bi lahko sklepali, da tale novička kvaka, vendar decanter ponavadi ne trosi nepreverjenih bučk … chef je vesel, da ima predsednika države, ki ceni prvi del imena tega bloga in papeža, ki je poznavalec drugega …
najprej so po dobrem okusu udarili z gigantskimi in za hrano kar preveč grdimi naturalističnimi fotkami iste bejbe, ki v štirih različnih bluzah, a z vedno istim belim robcem na očeh v usta jemlje kozarec mleka, jogurt, obložen kruhek, maslo … vse je seveda odlično … ali je odličen tudi ameriški dolgozrnati riž, ki ima spremenjen genetski zapis, še ne vemo, ker ga gospa erjetno še ni imela časa slepo testirati … hnjm, in to se ravno zdaj zgodi ravno sparu, ki se z gospo prim. mag. branislavo belović, dr. med. tudi s tv oglasom na vse kriplje trudi, da bi nas zdravo upiramidil … ali mogoče kar genetsko spremenil?
če chefova mati zadnjič s čestitkami ne bi za 48 ur prehiteli oficielnega jubileja uzakonjenega druženja, bi se, nehote sicer, a vendar, zgodila obojestransko pozabljenje ta veselega dneva … kar ne bi bilo prav in v redu, sploh ne … kajti za takle praznik se pa že spodobi kakšno nevsakdanjico na mizo in v usta položiti … ker časa res ni bilo veliko, je chef pripravil hiter, enostaven, a slavnostni priliki prolagojen tridelni prigrizek … ena: sesekljal je per rezin dimljenega lososa, sekljanko zmešal z nekaj kisle smetane, malinovega kisa in koprca in z mešanico zapolnil polovičke olupljene in razkoščičene bučke (kumara bi bila še boljša, ma, če ni še chef ne more porabit) … dve: na putru je popekel na rezine narezano hruško, jo del na toplo in v isti ponvi na hitro termično obdelal še centimetrske rezine magyarorszag gosjih jeter, ki jih je samo še osolil in postregel z belim kruhom … no, to sta bila dva spidnjaka, za tri pa je bilo potrebno malo, ampak res malo, več truda … francosko bistrojsko klasiko, tarte tatin je chef pred leti že skušal narediti po originalnem receptu, v katerem ni navedenega kvantanja in preklinjanja v fazi pre-karameliziranja … po fiasku z overburnom se tega mita chef ni imel več volje lotevati, dokler ni med jaganjem po spletu našel alter verzije procedure … Continue reading
