kadar se popotnik pase po francoskih (no, pa tudi po italijanskih in, bodimo politično-korektni, tudi hrvaških) vaseh, ga skorajda ni lepšega filinga, kot sedeti pred kakšnim bistrojem in gledati ateje, kako resno se lotevajo jeux de boules … balinajo une sijoče kugle po pesku sm ter tja, merijo s palčko, si dobacivajo, robantijo, vsi zaripli skačejo sem ter tja, izvajajo poduhovljene priprave na odločilne mete, kričijo, kolnejo, se trepljajo, zmajujejo z obaretenimi glavami – skratka v taki navidez ležerni svaljkajoči se igri je moč najti nebroj različnih emotivnih stanj in vse skupaj je precej bolj zanimivo od povprečne tekme prve slovenske lige … no, čeprav v balinanju tudi naši sodržavljani niso kar tako in v meni še živi boleč spomin na unega dolenjca, ki nas je – priznam, rahlo okajene – tamle pri škofljici na pikniku za drejčevih 30, za vsako vrženo balin kuglo spodbujal z energičnim nej naumna, nej naumna! in potem, ko je videl, da gre kugla precej stran, poznavalsko dodal: ma prov pametna pa tut nej … na onem pikniku so nas, napihnjene mlade urbane profesionalce, domorodci iz društva ljubiteljev narave in živali, suvereno premagali v balinanju, streljanju z zračno puško in petju narodnih ob spremljavi frajtonarice, v badmintonu, edini disciplini, kjer smo imeli šanse za zmago, pa prefriganci seveda niso hoteli nastopiti … no, in ko je chef zadnjič pri češpovem njoku uzrl umetelno žogico s polnilom, so ga kar zasrbele dlani, tako da je ena serija nežnih in lahkih špinačno/skutnih balinkugel nastala tudi v domačih laboratorijih …

Nadaljujte z branjem→

seveda ne gre, da bi bil človek preveč navdušen nad uradniki (razen če temu občekoristnemu poklicu ne pripada sam), ki stvari vse preveč radi mnogo preveč zakomplicirajo … anekdote, kot sta tisti o evropskem diktiranju velikosti jagod in oporečnosti v krušnih pečeh pečenih italijanskih pizz imajo že dolgo brado, ampak tudi doma se najde kakšna uradniško prehrambena saga, kot je recimo tista o iskanju prave kranjske klobase … ker je iz poročila potrošniških varuhov razvidno, da kranjska klobasa izven pravilnikov spoloh ne obstaja, smo, glede na prijateljski obisk iz bruslja iskali drufo oficielno alternativo … ponudila jo je kar srebrna žlica, ki na strani 1100 beleži recept za saltimbocco alla romana in zraven podatek, da je to edina italijanska glavna jed z uradnim receptom, za katerega so se zbrani taljanski kuharji dogovorili na kongresu v benetkah leta 1962 … chefa zdaj seveda močno zanima, kaj točno je bilo s tem kongresom: so ga sklicali zato, da bi se zmenili za celo rajdo uradnih receptov, pa so po parih dnevih fajtanja sklenili kompromis samo za saltimbocco, ali so se dobili prav zato, da poenotijo svoja različna stališča o receptu za saltimbocco? in kako to, da so se morali prav usklajevati za eno tako ajnfoh reč, kot je saltimbocca, predvsem pa je nenavadno, da je v receptu krajšo potegnil olivnooljski lobi, saj je teletino po uradnem dogovoru treba žgati na putru, pa tudi to, da so se pozabili zmenit za sankcije – guido, ma ce te samo solo enkat vidim saltimbocco prasit sz moko, te bom naseskal molto, ves!!! … larousse o kongresu sicer molči (pa tudi recept malo vzvišeno odbrenka v treh vrsticah), vendar bralcu razloži, da je že res, da se s saltimbocco zdaj najbolj bahajo v rimu, vendar v resnici izhaja iz brescie, kjer saltimbocca v lokalnem dialektu pomeni skok v usta … kljub temu, da chef včasih prevozi oranžno luč, pelje kakšen kilometrček čez limito in račune plačuje s karanja vredno nekajdnevno zamudo, pa si pri saltimbocci ni upal modificirati 44 let starega dogovora … takole so se zmenili: Nadaljujte z branjem→

da je bila veselica ob preposlušavanju novih studijskih pogruntavščin philadelphijskih norcev še bolj popolna, je chef med listanjem pildkov z recepti, spetimi v tridelno spiralo z naslovom zdrava kuhinja vrgel oko na rozaste njoke … he, to, da se v pašto tlači pesin sok smo že absolvirali, ampak da bi pri produkciji njokov krompirjev gomolj zamenjali z the beetroot (za spremstvo k navedenemu ritmičnemu ansamblu bi jo lahko zapisali tudi kot beat-root), torej s celo kuhano rdečo peso – nak, tega pa še nismo ušpičili … in ker mora biti vse enkrat prvič, smo se oni dan kar lotili krvavečega dela … Nadaljujte z branjem→

chef ima na spisku prijateljev in znancev tudi mirjano, ki je znala pripovedovati anekdote o tem, kako ju je s sestro fotr sredi poletja gonil na triglavska jezera in to brez čutarice, kaj šele malice … menda je šlo za vzgojni prijem, ki mu je omenjeni roditelj dejal jačanje karakterja … in tako se zgodi, da se chef med hiranjem svojega fizičnega lika spomni, da je njegova najljubša jedca (+ dvotedenskega zajedalca) treba kdaj pa kdaj pocrkljati s kakšnim sladkišem, ki bo kaj drugega kot s fruktozo pocukran sladoled (tako ali tako seznam sladkarij pri chefovih receptih trenutno izgleda tako, kot da bi bil chef alibanec v zadnji fazi priprav na odprtje svoje poslastičarnice) … kmalu po tem me je iz omare prav milo pogledal avtohton masiven pita model, ki sta ga nekoč v hiši (napolnjenega z ultimativno hruškovo-skutno pito) pustila maja & sreč) … breskve in fige se mi pa itak skoz režijo in provocirajo, če si jih upam v kakšno cukrarijo zatlačit in jih ne pojest … kaj da ne? bratje mi stojimo trdno kakor zidi grada, nas niti dišeča temna pita s sadjem ne izstrada! … Nadaljujte z branjem→