chef je bil včeraj postavljen pred dejstvo, da njegovega najljubšega slovenskega pirčka ni več … tivoli je bil fajn, ker je bil v bistvu taka češka desitka, 10% ekstrakta, 4% alkohola … ravno prav, da nisi že po treh, štirih nalomljen kot star kozel ali zmaj (kar se z osnovnima zvarkoma slovenskih velepivovarn vse prerado zgodi) in ravno toliko več od lahkega, da piješ kaj več kot ječmenovo-hmeljno grenko vodo … ob tem se človek pač vpraša kakšno je stanje duha v slovenskih brauerajih? … laščani, ki zdaj šefujejo v unionu se že nekaj časa bolj kot s pivovarstvom ukvarjajo s finančnim inženiringom, če pa že kaj naredijo s pivom, je to dodajanje nekih kvazi trendovskih dodatkov … nič ne rečem, le naj si razširjajo trg z banditskimi pop drinki, ampak zakaj je bilo treba ukiniti golding, ki je bil daleč najboljši pir, kar jih je zvarila slovenska roka, zakaj so uničili termalni desert in mu dali navadno bedasto generično ime temno laško? … in zakaj, recimo, lahkega laškega, ki bi bilo lahko tako fletno dnevno pivo ne pakirajo več v pločevinke, ki bi jih lahko prodajali vsaj na bencinskih črpalkah, namesto enega od dveh skorajda identičnih pirov zlatorog in zlatorog club? … siten pa sem tudi na union, ker so dve leti nazaj lansirali nek blesav pir s še bolj blesavim imenom (1864), ki ga zdaj itak skorajda nikjer več ni in za nameček ukinjajo še tivoli … pa saj vemo zakaj je tako: ker imajo monopol pri distribuciji, ker z udarci pod pas iz krčem in štacun izrivajo vsakega newcomerja in si lobirajno njim ugodno domačijsko zakonodajo … poglejte samo na police kakšne zakotne hrvaške konzumove štacune in v hladilniku boste našteli več vrst piva, kot jih najdete v maxiju, sparu in leclercu skupaj … chef tako pozivaa čehe, slovake, turke, nemce, belgijce, angleže, irce in ostale, da naj le začnejo lifrati pire v slovenijo in nas odrešijo prisilnega izbora med dvema bednima opcijama … sem se kar malo razburil, ane, ampak tako pač je, pri pirih dedci slovenci ratamo emocionalni in silno pametni, še posebno če nam ukinejo najljubšega …
probavanje, izobljševanje, nadgradnja, predrugačitev, variacije … vse to je sicer v kuhinji dobrodošlo, če ne kar zaželjeno … ampak zdaj pride ampak, ki je namenjem predvsem chefu samemu: stari, so stvari, ki so optimalno našpičene, in se jih ne splača apgrejdat … recimo v limonov sladoled, ki je že doživel eno fletno korekturo, pač ne gre ribati jabolka in povečevati doze limoninega soka, pa čeprav ti to sugerira srebrna žlica, še posebej pa z eksperimentom ne skušaj nafilati razširjene familije, ker kaj drugega kot kislih ksihtov niti ne moreš pričakovat … alzo se vrnimo na bolj domača tla in na krušne variacije, ki jih chef bolj obvlada … za potrebe mlekarske industrije, ki rada melje tople sendviče je chef spekel dve štruci masleno/mlečnega kruha za toast, za roštiljado sobotnega popoldneva pa so nastale tri velike lepinje … Continue reading 
