probavanje, izobljševanje, nadgradnja, predrugačitev, variacije … vse to je sicer v kuhinji dobrodošlo, če ne kar zaželjeno … ampak zdaj pride ampak, ki je namenjem predvsem chefu samemu: stari, so stvari, ki so optimalno našpičene, in se jih ne splača apgrejdat … recimo v limonov sladoled, ki je že doživel eno fletno korekturo, pač ne gre ribati jabolka in povečevati doze limoninega soka, pa čeprav ti to sugerira srebrna žlica, še posebej pa z eksperimentom ne skušaj nafilati razširjene familije, ker kaj drugega kot kislih ksihtov niti ne moreš pričakovat … alzo se vrnimo na bolj domača tla in na krušne variacije, ki jih chef bolj obvlada … za potrebe mlekarske industrije, ki rada melje tople sendviče je chef spekel dve štruci masleno/mlečnega kruha za toast, za roštiljado sobotnega popoldneva pa so nastale tri velike lepinje … Continue reading
Monthly Archives: september 2006
prešanje
počasi odmira poletna sadjarska sezona in malinam, robidnicam, borovnicam in marelicam smo že pomahali v pozdrav, breskve pa ravno te dni dajejo v poslednje olje … ampak nam je figo mar, anede, ker so primorci in to ta zgornji in ta spodnji, uleteli z gorami grozdja in fig … te slednje chef vedno kupi čimbolj razčefukane – bolj kot ga gajbica v kateri so, spominja na vadbeni poligon osastih militantnih delta force specialcev, bolj z veseljem jih odnese domov … z grozdjem je pa letos noviteta, da so pa sellerji blazno zapeli za sorte … tako da se zdaj ne moreš samo odločit da boš tri bele in dva črna grozda, ampak je treba specificirat: rebula, chardonnay, muškat ali merlot … sicer ne bi mogel rečt, da mi je za te razlike pri tabanju jagod kaj veliko mar, ampak se pa lepše sliši, če rečeš da si naredil nekaj za zdravje in dobro prebavo ter na tešče zdrl kilo merlota … še bolj pametno pa je, če jih pred uporabo malo predelaš – nekaj jih sprešaš v sok, nekaj pustiš celih, za spremljavo pa jim dodaš fige in ribo … svinjsko, itak! Continue reading
ode tivoli
chef je bil včeraj postavljen pred dejstvo, da njegovega najljubšega slovenskega pirčka ni več … tivoli je bil fajn, ker je bil v bistvu taka češka desitka, 10% ekstrakta, 4% alkohola … ravno prav, da nisi že po treh, štirih nalomljen kot star kozel ali zmaj (kar se z osnovnima zvarkoma slovenskih velepivovarn vse prerado zgodi) in ravno toliko več od lahkega, da piješ kaj več kot ječmenovo-hmeljno grenko vodo … ob tem se človek pač vpraša kakšno je stanje duha v slovenskih brauerajih? … laščani, ki zdaj šefujejo v unionu se že nekaj časa bolj kot s pivovarstvom ukvarjajo s finančnim inženiringom, če pa že kaj naredijo s pivom, je to dodajanje nekih kvazi trendovskih dodatkov … nič ne rečem, le naj si razširjajo trg z banditskimi pop drinki, ampak zakaj je bilo treba ukiniti golding, ki je bil daleč najboljši pir, kar jih je zvarila slovenska roka, zakaj so uničili termalni desert in mu dali navadno bedasto generično ime temno laško? … in zakaj, recimo, lahkega laškega, ki bi bilo lahko tako fletno dnevno pivo ne pakirajo več v pločevinke, ki bi jih lahko prodajali vsaj na bencinskih črpalkah, namesto enega od dveh skorajda identičnih pirov zlatorog in zlatorog club? … siten pa sem tudi na union, ker so dve leti nazaj lansirali nek blesav pir s še bolj blesavim imenom (1864), ki ga zdaj itak skorajda nikjer več ni in za nameček ukinjajo še tivoli … pa saj vemo zakaj je tako: ker imajo monopol pri distribuciji, ker z udarci pod pas iz krčem in štacun izrivajo vsakega newcomerja in si lobirajno njim ugodno domačijsko zakonodajo … poglejte samo na police kakšne zakotne hrvaške konzumove štacune in v hladilniku boste našteli več vrst piva, kot jih najdete v maxiju, sparu in leclercu skupaj … chef tako pozivaa čehe, slovake, turke, nemce, belgijce, angleže, irce in ostale, da naj le začnejo lifrati pire v slovenijo in nas odrešijo prisilnega izbora med dvema bednima opcijama … sem se kar malo razburil, ane, ampak tako pač je, pri pirih dedci slovenci ratamo emocionalni in silno pametni, še posebno če nam ukinejo najljubšega …
srebrna žlica
po poštnih peripetijah in nervoznem čakanju se je v petek na vratih le pojavil poštar z izgubljenim amazonskim paketom, v katerem so bile tri plate opasnega miša in tri bukle s tukaj obravnavano tematiko … dve sta bolj memoarskega tipa (kitchen confidential od komandanta newyorške prehranjevalnice les halles je hudo berljiv in zabaven insajderski pogled na pro-kuharsko sceno, s kvantanjem, mumilami, organizacijo poslovanja, podtikanjem ostankov kot monday special in politično nekorektnim zasmehovanjem vegetarijancev vred; še en insiderski zapis, heat billa buforda, pa že čaka v vrsti), tretja pa je makaronarska debeluharca iz naslova … il cucchiaio d’argento je leta 1950 izdala dizajnerska in arhitekturna revija domus, koncept pa je bil tak, da so urednike naterali zbirati domače, lokalne, regionalne, tradiconalne blablablalne recepte po vsej italiji, nakar so jih (recepte, ne urednike) pregledno razvrstili in uredili in natisnili … ter ponatiskovali kot nori … za vsako novo izdajo so recepte rahlo prilagodili sodobnemu načinu življenja, kar je po chefovem mnenju lepši izraz za zmanjševanje količin mašči v recepturah … no in lani, ob 55. obletnici in po tem, ko ima vsaka italjanska familija doma spravljene vsaj tri izvode, je bila srebrna žlica na svitlo dana tudi po angleško, z novimi fotkami in artworkom ter dodatnimi trindvajsetimi meniji razvpitih superstarjev taljanarske kuharije (mario batali & don alfonso inclusive!)… žlica je fajn, recepov je za šest let (cca 2000) in so delno razdeljeni po sorti in podsorti jedi (antipasti, primi …), pri zelenjavi, mesu in ribah pa po pripadajočih vrstah … stvar sicer ni namenjena čistim beginerjem, saj nima nekih osnovnih tutorialov (recimo kako se montirajo ravioli ali narazen vzame riba), ampak za nadaljevalce je super referenčni priročnik, predvsem za poživitev zelenjavne kuharije, saj za vsako vrsto zelenjave pribode vsaj pet različnih receptov … chefovo oko pa je kljub lepotnosti in impozantnosti bukle že ob prvem ogledu obstalo na lastnem dolgem nosu: kje so pa recepti za fokače, čabate, grisine in ostale kruhovine? … ni jih in to bo žlički ostalo neoproščeno … sicer pa bo na polici našla pozicijo blizu laroussa, ki je precej bolj edukativen, širok in informativen, a ga žlička seka pri vsakodnevni uporabnosti … dobro je pri kulinarični bajti imeti oba … pa še ivačiča za povrh, ker v nobeni tako lepo eksplicitno ne piše, kako ugonobiti goloba …
škoda se dela
vic o nastanku legendarne gavrilovičke v oranžni piksnci verjetno veste, a ga bom, kot se spodobi za vsakega težaškega šaljivca, navedel še enkrat … na koncu proizvodnega dne, ko so pobje razkosali vso živad in jo stlačili v salame in klobase, so ostanke pometli na kup, ta šparoven med njimi, verjetno gorenjec ali pač savinjčan na začesnem delu v petrinji, pa je pripomnil “e, pa šteta bi bilo, da se ovo baci…” – pa so lepo vklopili mlinček in naredili pašteto, ki smo jo potem pri tabornikih jedli tako, da smo žemljo kar direkt v konzervo pomakali … no, savinjska nrav se je v chefu spet zbudila te dni, ko sta v hišo priromala dva piščanca, ki sta v svojih votlinah skrivala lepo očedena jetra … le-ta in ostanki kuhanega in pečenega piliča pa so kar klicala po mletju v ta hitro pašteto s piščančjimi jetri … Continue reading
pojedinski pisker
joško z doživljenjsko mesečno rento je mogoče res najboljši prijatelj svojega šank omizja in kakšen bernardinec s sodčkom ruma zagotovo zmore to postati vsaj za čas trajanja vsebine sodčka … ampak ko je treba z nič ali mikromalo dela lepo spečt celega piliča ali patko, kakšno svinjsko kračo, kremenatle ali kakšen drug izsušitvam podvržen kos mesovja, postane najboljši chefov prijatelj glinen germanski pisker s pokrovom, uradno schlemmertopf, ljubkovalno pa tudi šlemčo poimenovan … skovanka, ki je obenem titula tegale zapisa, je nastala danes, ko smo s pomočjo sodobnih prevajalskih tehnologij izvedeli, da schlemm v germanščini pomeno pojedina … to da je topf nekaj piskru podobnega, pa je chefa že v gimnazijskih (ok, naravoslovno-matematično tehničnih) letih naučila že frau domijan (ki je k prehransko lingvistični izobrazbi prispevala tudi one linerje tipa “ajne forele blau mit citrone und zalckartofeln dacu” ali “halbes henhen mit pomfrit”) … sicer pa je šlemi (predvsem originalna, neglazirana verzija) precej nazehtevna domača žival: paziti moraš, da ga ne pomivaš z detergentom, pred uporabo v oba dela za četrt ure natoči vodo in hladnega ne dajaj v razbeljeno pečico, pa bo dolgo živel in ti dobro služil, na smrtni postelji pa ga boš lahko slovesno predal naslednji generaciji … da pa ne bomo samo o teoriji: chef je izmed včerajšnjega tovora v njem danes spekel celega piščanca … Continue reading
tovorna mula
v zgoraj napisanem naslovu bi lahko kdo, ki je danes med 9.15 in 10.00 videl chefa pohajati po tržnici poimenoval prav videnega in njegove bisage … ni kaj, bejbe so v hiši in mlekarne potrebujejo za začetek obratovanja mir, počitek in dobro košto … za pripravo slednje pa ni na voljo obilica časa, ker je treba vmes postoriti še marsikaj … chef je na hitro splaniral tridnevni jedilnik in se na roparskem pohodu po tržnici opremil z dvema luštnima salpama, za celopek godnim celim pilićem, tremi debelimi steaki od rostbifa, ovčjim, kozjim in navadnim jogurtom, dimljeno sirarko, mladim slanim kozjim in dvema starejšima kravjima siroma, kislo smetano, kislim mlekom, mlinci, bučkami, paradajzom, rukolo, korenjem, zeljem, čebulo, česnom, jabolki, breskvami, marelicami in rabarbaro … peteršilj je pozabil, kifeljčarja pa je imel že doma … in ker se danes ravno začenja šolsko leto, vam dam domačo nalogo: no, kaj bi iz naštetih sestavin skuhal ti, če upotevaš, da moraš pripraviti tri kosila in da so mlečni izdelki namenjeni uporabi na daljši rok, zato naj jih večina ostane v hladilniku?