Obstaja ena kategorija oštarij, ki jim rečem “direktorske” oštarije. Lahko bi jim rekel pa tudi mafijske. Kovač je recimo en tak lep primer (http://cespov-njok.blogspot.com/2005/12/kovaeva-eplca.html).

Glavno da je slava in da direktorji lahko mahajo s črnimi Dinerskami (zlate majo dons že skor študentje), da je drago, da ne vzburja brbončic po nepotrebnem in da se lahko trepljajo po ramenih kolk so face, ne vedoč, da jih zunaj čaka volk (po Ruglu).

V Vrbincu še nisem bil in zgleda, da bo pri tem ostalo. Ampak po opisanem gre točno za ta fenomen.

Očitno jim dobr gre in ni da bi zdej spreminjal nekaj, kar dela veliko denarja za malo truda. Kaj pa je to pripeljat friško škarpeno iz Reke ali Zadra in jo vržt na krompir in hopla v pečico. Poceni. Nosilcem zlatih Dinersk se zdi pa uau, sploh ko za to plačajo 5 mestno cifro. Kako šolanje kelnarjev, kako eksperimentiranje z recepti. Dej, dej, to samo stane.

Večine oštarij v naših logih daje pomanjkanje občutka za to, kaj je sploh njihovo poslanstvo, oz. kaj mi ovce pričakujemo od njih. Mi ne gremo jest v oštarije, ampak se gremo fajn imet. To, da pridemo ven s polnim želodcem je collateral damage. Če bi to vedeli naši oštirji, bi kelnarji ne bilo tisto osebje, ki nosi krožnike, ampka bi to bili zverzirani prodajalci avtov in nepremičnin. Ali pa zavarovanj. Ti znajo osrečiti stranke, tudi če stranka ne rabi tistega, kar je kupila. In to je point oštarij. Sej ne rabiš nujno ribje marinade, problem je, ker te po nepotrebnem zrajcajo z jedilnim listom, na koncu ti pa rečejo mamo govejo župo take it or leave it. Kt da sm sestradan in da bom zdele zdele podlegu če ne pojem njihove goveje župe.

A v JBju si že bil. Mi je šele v zadnjem cajtu na radar prišel, in je tudi kao oh in sploh in ulala. Je res?