bazni tabor
vegete, začinke, kocke, vrečkaste župe in ostala z natrijevim glutaminatom našponana košta nikoli ni prav resno bivakirala v naših domačih omarah, kaj šele piskrih, zdaj ima pa že kar nekaj let absolutno prepoved približevanja šporhertu na manj kot 150 metrov … chef namreč prav rad nakuha in potem zamrzne kakšen fond, še največkrat piščančjega, zelenjavnega, pa tudi ribjega … iz česar potem z nadaljnjimi kuhinjskimi manipulacijami nastajajo župe, omake, rižote itede … do včeraj je fontanje potekalo samoučno in s pomočjo literature, včeraj pa se je chef dal podučiti, kako to rade klasičko naobrazovani francuzi … na delavnici pri ericu smo si po jutranjem srebanju kofeina in teina zavezali predpasnike, pripravili beležnice, zavihali rokave in do enih nakuhali tri fonte, dvanajst omak in eno župo … začnimo v baznem taboru, čez kakšen dan pa še o omakah, ajprow? … alzo: fondanje, osnovanje ali bazenje ni nič kaj težka in komplicirane reč, ob primerni organizaciji imaš lahko vedno na zalogi kakšen zamrznjen lonček okusa … ribja, rakova in telečja baza se naredijo takole:
temeljno načelo pri vseh osnovah je, da dajejo samo kičmo omaki ali župi in naj zato ne vsebujejo močnih začimb ali zelišč - s temi pač farbamo reči kasneje …
ribji fond vkuhaj iz kosti, francozi pravijo, da največ zdajo listove, v redu sta tudi orada in brancin medtem ko - tako eric - žaba, romb ali kovač ne pridejo v poštev (o temle sicer nisem čisto prepričan, ampak v resnici nimam nobenega razloga, zakaj ericu ne bi verjel) … kakorkoli, ribar ali ribarničar naj ti da
- kosti treh listov (ali pa jih filiraj sam) poleg tega pa boš potreboval še
- tri korenčke
- dve čebuli
- en por
- malo zelene (s temle gomoljem res ne gre pretiravati, ker je zelo močnega okusa)
- glaž belega vina
- par lovorjevih listov
- malo blagega olivca ali sončničarja
zelenjavo nareži na enakomerno velike kose in jo na izi praži na olju … dodaj kosti (in če si filiral sam tudi kože in glave) še malo porari in najprej zalij z belim vinom, ko se to razdiši pa še z vodo, tako da prekrije zenejavo in kosti … dodaj še lovor in pusti vreti nič več kot dve, tri minute … (ta podatek me je precej presenetil, ker sem živel v prepričanju, da dlje kot pališ boljše je … ampak pri ribi ni tako, ker gre menda že s prvim vretjem ven iz kosti vse, kar naj bi šlo in da od tu naprej nimaš več kaj praskat, lahko si kvečjemu kakšno grenčino v fond pridelaš - in grenčino imamo raje v obliki pelinkovčka, kot pa v fontu) … odcediš in uporabiš ali pa ohladiš, zamrzneš in uporabiš …
rakova osnova je malo bolj kompleksna reč, je pa tudi njen okus temu primerno bolj royal … uporabi jastoga (he - this i gotta see!) ali škampe …
- kila škampov
- dva korenčka
- en por
- ena čebula
- 5 strokov česna
- čisto malo zelene
- tri žlice paradižnikove mezge (v sezoni so lahko to čisto pravi paradajzi)
- štamprle konjaka
- par lovorovih listov
- olivno olje
od škampov boš potreboval samo glave in lupino od repa, zato jih najprej prepolovi in tato iz oklepa osvobodi repe … narezano zelenjavo (brez česna) praži na olivcu, česen pa dodaj skupaj z beticami škampov … te čez par minut razčesnaj s kuhalnico, da bodo dali več od sebe … po parih minutah praženja prilij konjak in pusti, da kastrolo zajame plamen … wushhh … če si bil plešast že pred tem korakom, lahko kar nadaljuješ, sicer pa si omisli periko in šibaj dalje: dodaj mezgo in lovor, zalij z vodo in na majhnem ognju odkrito kuhaj eno uro … precedi, pa si …
telečji fond je mama vsake omake, ki jo francozarji prelijejo prek pujsa, teleta ali krave … njegova esencialna forma je demi glace (pol led), na 15% originalnega volumna zreduciran telečji fond, ki v tej fazi izgleda kot zelo gosta želatina … vse pa se začne s pečenjem telečjih kosti, ki naj bodo od hrbta - te dajo največ okusa in goščobe …
- kila in pol telečjih kosti
- trije korenčki
- tri čebule
- en por
- kos zelene
- radodaren kozarec rdečega vina
- zrna črnega popra
- lovor
- olivc
telečje kosti daj najprej v pekač, potem pa v ful razgreto pečico za dvajset minut … medtem lahko začneš pražit zelenjavo - na olivnem olju jo zabrnaj kar na zlato rjavo barvo, dodaj pečene kosti in praži dalje … zalij z rdečim vinom, dodaj poprova zrna, lovor in vodo, ki bo vse pokrila ter začni kuhat … kuhaj na veselem plamenu … vsaj tri ure, lahko pa tudi štiri ali pet … precedi in se potem odloči ali ga boš porabil takoj, ali ga boš še reduciral … če se odločiš za drugo opcijo, ga daj v kastrolo in na malem ognju pokuhavaj deset ali dvanajst ur, ali pa toliko časa, da prideš na 15 do 20% začetnega volumna … ko boš dal to čobodro v hladilnik bo skočila skup in je boš potem omakam dodajal čisto malo … okusa bo pa ful! … eric pa iz svojih vajeniških cajtov zna povedati tudi anekdote o perpetuum fondu - takem, ki je v krčmi na ognju brbotal po deset dni skupaj, medtem pa so ga dofilavali z obrezki zelenjave, kosti … ultimativna čobodra, bi rekel …
taku … čez dan, dva, tri pa še o omakah, svetlem in temnem rouxu in še čem …
soundtrack: public enemy - bass in your face
February 19, 2007 at 7:05 am
ja ja MSG (monosodium glutaminat) to je verjetno isti strup po katerem bl zejen ratam k un maneken solmajer k se je dvajset let nazaj na reklami z radensko polivu. baje msg tud meso mehca…sej ne bi vedu..nocem vedet. je pa zanimiv ko prides v kako napol fensi restavracijo tuki v nyc in reces da si alergicen na msg. cela drama…na konc ti ponudjo kak kroznik zelenjave.
February 19, 2007 at 10:49 am
hehe, hvala za tale navodila. bomo poskusili. zanimivo je seveda to, da sem sam ravno v preteklih dneh empirično preveril - ali pa se mi je to le zdelo -, da malce daljše cmarjenje ribjih kosti in glav - sam sem ga, po dobre četrt ure kuhanja cele ribe, potegnil še za pol ure - doda k viskoznosti, vonju in okusu nakuhanega!
February 19, 2007 at 3:40 pm
ibot: menda naj bi bil msg tisti znameniti peti okus, tudi umami poimenovan - ampak jaz mislim, da se da čist fletno shajat brez njega … bi blo pa mogoče hecno kdaj v sloveniji probat s taktiko alergije … po mojem bi dobil samo račun za vodo iz pipe …
jaKa: ja, saj to je tudi mene medlo, ampak pri tehle ribcih francozarji menda prisegajo na eleganco in ne na mišice … itak je pa tko, da kolkr je kuharjev tolk je tut fondov, k ma vsak kakšno svojo fintico … italijančki recimo v ribji fond obvezno dajejo tudi koromač, za dodatno sadko noto … kokr komu sede, anede’
February 20, 2007 at 3:49 am
nisem kliknu na tale tvoj wikipedia link..tko da hvala.. zdej vem vse o msgju. glede francozlnov, elegance in misic sem pa glih bral starejsi intervju z robuchonom v katerem se dela mal norca iz kasicne francoske kuhne in med drugim prav, da je to prototip kuhne za ljudi z slabimi zobmi.