če bi brillat-savarin ne umrl že pred več kot 180 leti in bi se prejšnjo nedeljo ob enih pripeljal v zgornji kašelj, v svoji legendarni fiziologiji okusa zagotovo ne bi napisal tele nebuloze:

Osebe, ki uživajo kuhano govedino lahko uvrstimo v štiri različne kategorije:

1. Otroci navade, ki jo jedo, ker so jo jedli že njihovi starši. Ti s samoumevno uklonljivostjo nadaljujejo to početje in upajo, da jih bodo tudi njihovi otroci oponašali.

2. Nepotrprežljiveži, ki se zgražajo nad nedejavnostjo pri mizi in so žrtve slabe navade, da se nemudoma vržejo na prvo snov, ki jo imajo pred nosom (materiam subjectam)

3. Nepozorneži, ki jih nebo ni obdarovalo s svetim ognjem. Obrok obravnavajo kot obveznost, zato postavljajo na isto raven vse, kar jih lahko nasiti. Pri mizi spijo kot ostriga v lupini.

4. Pogoltneži, ki so obdarjeni s tekom, katerega razsežnosti se na vso moč skušajo prikriti. V želodec se jim mudi vreči prvo navzočo žrtev, da bi pogasili gastronomski ogenj, ki jih golta, in si priskrbeli osnovo za različne pošiljke, ki jih bodo brez truda poslali na isti naslov.

Profesorji in poznavalci nikoli ne jedo kuhane govedine; če ne zaradi drigega že zaradi spoštovanja temeljnih načel, pa tudi zato, ker venomer in povsod širijo naslednjo neoporečno resnico: “Kuhana govedina je meso brez svojih sokov.”

Jean Anthelme Brillat-Savari: Fiziologija okusa ali Meditacije o transcedentalni gastronomiji (Krtina, 2005)

na mizo mu namreč ne bi postavili le krepke, bistre zlatorumene goveje juhe, nego tudi izjmeno mehek, sočen in okusen, dober (read my lips, frenči: i-z-j-e-m-n-o m-e-h-e-k, s-o-č-e-n i-n o-k-u-s-e-n, d-o-b-e-r!) kos tafelspitza … oui, natančno takle krožnik bi dobil:

spredaj desno rezina čisto do mehkega skuhanega plemenitega kosa govejega mesa, zraven po muškatnem oreščku in česnu rahlo dišeča kremasta špinača, v ozadju pa lepo zaskorjen restanc, pražen na ocvirkih in čebuli … česar na fotki ne vidite je še skleda berivke z bučnim oljem in glaž metliške črnine 2003 … ampak zdaj k bistveni stvari: kako smo prišli do sem? … čitaj dalje, nedelja je blizu! Continue reading →

ko je zvočno sliko prenosov velikih atletskih tekmovanj na 2. tv mreži kreiral še marko rožman (in so torej stadioni bili še štadijoni), se je na zaletišču skoka v daljino redno pojavljal tudi jugo heroj, nenad stekić … ta stekić je bil en hecen model, ki je zasvetil v montrealu leta 1975, ko pri svojih štiriindvajsetih letih skočil evropski rekord 8 metrov 45, kar je še danes precej hud rezultat – z njim bi letos na svetovnem prvenstvu v osaki dobil bronasto medaljo … no, v resnici je seveda ne bi, glede na to, da je bil od montreala naprej vedno u užem krugu favorita za zlatnu medalju i naša velika nada na svakom velikom takmičenju, ampak zmagal je le še na dvoijh mediteranskih igrah in eni univerzijadi, bil drugi na evropskem v pragi, drugače je bil pa bolj šesti, peti in štirinajsti … no, to je bilo vseeno dovolj, da mi je prišel na misel zadnjič, ko se mi je ob švenkanju štajermesove vitrine oko ustavilo na lepo marmoriranem kosu rostbifa … nenad-oma sem doživel vizijo mehkega, sočnega medium-rare pečenega stek-ića, ki narezan na polcentimetrske rezine počiva ob mladih melancanih s paradajzom … nekaj takega:

kot vidite, je bila vizija sicer precej zamegljena, a vendarle dovolj vabljiva, da sem jo še isti dan realiziral v precej bolj konkretno obliko …

Continue reading →