ko se ti v življenje in v bajto naseli otročad, se tudi sam nehote vrneš nazaj na pota starih štorij in superherojev ranih let … modernim zverjaščkom, strahcem, nodijem in kravicam katkam se v takšni ali drugačni obliki pridružujejo žogice nogice, mojce pokrajculje, sapramiške in zvezdice zaspanke … stari domišljijski heroeši se pri mulariji začuda kar dobro držijo, verjetno tudi po zaslugi ilustracijskega in avdio apdejtanja … to slednje je za nas starše včasih še kar riski biznis, saj nam v ušesih in očesih še vedno ostajajo stare verzije naših domišljijskih junakov … nova zvočna verzije žogice nogice mi je recimo čisto mimo, saj ji absolutno manjka aleksander valič na liku dedka, pa tudi mojca pokrajculja ni tako carska, kot je bila … zanimivo je tudi, da spremembe v predstavitivi pravljice lahko privedejo tudi do spremembe pogleda na junake … recimo: v old-school kasetni verziji zvezdice zaspanke mi je bil daleč največji car boter mesec, ki ga je umikrofonil nace simončič in je bil tak sitnoben, prikupno zmeden in cepetav poslovodja … v novi tiskani verziji zaspanke pa je zaradi ilustracij gorazda vahna največji frajer komet repatec, ki je tak naspidiran motorističen frizurast frajer … boter mesec je sicer kul, ampak je malo preveč jože mencinger, da bi lahko šel ob bok džonibravostemu frajerju od repatca … seveda pa repatec ni ni edini rep-, ki je frajer … za varjenje krepkega, mesnatega, gostega, močnega stewa namreč ni boljšega kosa, kot je volovski rep:

ker je rep poln vezivnega tkiva ga je v svrho optimiziranja končnega rezultata treba pajsati mirno, dostojanstveno in dolgo … v vsakem primeru pa ga je pred pripravo fino za dve/tri urce namakati v slani raztopini, da se malo razmehča … sledeč recepturi v nadaljevanju se boš ob koncu odločil kaj boš jedel: krepko porcijo ust-mokreče sočne govedine v omaki ali čvrst in aromatičen piece govedine v aspiku … če se ne moreš odločiti, lahko imaš oboje, vsekakor pa bi bila napaka, če ne bi dal šanse nobeni od opcij:
iz šopinga privleci:
- 2 na kose razsekana goveja repa
- 1 svinjski parkelj
- 2 korenja
- 2 čebuli
- 2 stebli zelene
- 1 malo repo
- pol pomarančne lupine
- buket dišečnikov: lovor, timijan, peteršilj
- pol flaše rdečega
- sol, poper
rep namoči, kot sem ti bil svetoval tam zgoraj, nato ga dobro speri, deni v kastrolo, dodaj parkelj, grobo narezano korenje, čebulo, repo in zeleno, naribano lupinico in v šopek povezana zelišča … prelij z vodo in počasi zavri … zdaj se ti splača malo pazit in iz površine pobirat pene (omaka bo tako bistra, pa tudi okus bo boljši) – to počni, dokler so pene rjave, ko ratajo bele pa ni treba več … vse skupaj kuhaj vsaj tri ure, še raje pa pet, pač dokler ob špikanju ne dobiš občutka, da je meso že mehko … kose repa pober ven in jih odloži na krožnik, župo pa precedi čez čim bolj fino cedilo, še najboljše skozi mokro bombažno krpo … župo vrni v kastrolo, dodaj vino in na velikem ognju povri na ful! … reduciraj, dokler omaka ne doseže tvoje omiljene gostote – vsekakr naj bo bolj podpbno omaki, kot pa župi … sol in poper dodaj še le zdaj, ko si že skoraj na koncu, drugače se boš zihr zajebal in bo reč preslana … meso kar s prsti oberi iz kosti – zanima te samo meso, ne pa mašč, zato slednjo nemilosrčno zavrzi … koščke mesa zdaj vrni v omako, da se pregrejejo, še enkrat počekiraj slanost in ako ti je reč premalo frišna, dodaj še kapljo ali dve vina … postrezi s pire krompirjem, še posebej zupagit bo, če vanj ribneš za dobro žlico naribanega hrena … preostali stew (ali vsega, če si aspikar) pa nalij v skledico ali drugo primerno posodo in ohladi … nastal bo mega kompakten, nič sluzast aspik, ki ga zvrni iz posede, nareži na rezine in položi na radič s fižolom in čebulo:

pa naj še kdo reče, da tole ni en fleten obrok za pravga dedca? … rep-ete, prosim! … z močnim rdečim vinom, itak!
soundtrack: jose – v letu 00 (lej jih reperji)
januar 28, 2008 at 9:50 popoldan |
Jest sem za prvo varianto
Aspik je tko kot žolca? Nisem fan, verjetno zato ker še nisem dobre jedel.
januar 28, 2008 at 10:31 popoldan |
blackie, veš da sem se prav izogibal besedi žolca, ker tole sicer je isti princip (meso med želatino), ampak je soooou mač betr!, tako po okusu kot po konstituciji …
januar 29, 2008 at 9:27 am |
Volovski rep naravnost obožujem, samo ga druga polovica ne, zato ni ravno pogosto na jedilniku …
januar 29, 2008 at 10:49 am |
hja, mi mamo isto situacijo z vampi …
januar 29, 2008 at 1:45 popoldan |
O hrani ne bom, sem mižala, ko sem brala, laaačnaaaa!!!
Ampak glede Mojce P in Zvezdice Z se strinjam. Na srečo se dobi tudi tiste “naše” verzije v mp3 obliki, samo malo potrpljenja je treba…
…nisem ptička kot sinička, da bi gnezdo spletala…
januar 29, 2008 at 10:47 popoldan |
Surovi vampi mi, morm priznat, zgledajo za bruhat. No, ubistvu zgledajo prav tako, kot bi si predstavljal da zgleda želodec. Tak je lajf
. Še kr ne zgleda tolk slabo, da bi me odvrnil od vampov po tržaško. Bi jih moral kdaj skuhat, čeprav nisem čist prepričan, da bi rad riskiral in namesto stranke v tem primeru postal kuhar
.
Aspik? Kaj pa vem, mogoče ga bom kdaj. Never say never, zihr mi bo prej k slej zmanjkal idej pa bom šu kej tazga narest. Na srečo bom imel tvoj blog za referenco
januar 30, 2008 at 2:21 popoldan |
sej vampe sem imela prav rada, dokler nisem enkrat zaradi njih odbruhala svojih 24 ur… tega se pa človk dobr zapomni!
januar 30, 2008 at 8:55 popoldan |
to pa ja … beri v rikverc, alasram …
… golaž/vampi mešano – ni boljšga po krvodajalski akciji … vsaj leta 90 je blo tako …
januar 30, 2008 at 9:18 popoldan |
mogoče je pa napočil čas za eno tako tapravo vampijado – za vse, ki smo osamljeni na vampih po tržaško
januar 30, 2008 at 9:31 popoldan |
bravo zokus! … predlagam, da jo organiziramo kar v trstu … itak je naš, od tistih, ki jemo vampe po tržaško pa še posebej …
februar 19, 2008 at 12:38 am |
In tako so šli kuvarji bojevati v Trst zadnjo bitko – namenili so se kar tam izluščiti surovine iz klenih tržanov : )
avgust 16, 2009 at 12:21 popoldan |
Svaka čast