zaključni del sage o lazanji govori, ne boste verjeli, o insektih … natančneje o lepidopterah, po domače metuljih … pa za to ni treba plesti mreže, se pojati za citrončki po travnikih, niti se matrati z metuljčkasto plavalno tehniko ali zavezovanjem leptirčka okoli vratu … kaj šele, da bi si kakšnega očarljivega pisanokrilca še prhutavega vtaknili med zobe … nak, nič od tega … dovolj bo, da otožne obrezke testa, ki se ne uvrstijo med lepe in simetrične lazanjotvorne pravokotnike, razrežeš na male pravokotničke (15 x 30 mm), ki jih s palcem in kazalcem na sredini stisneš, odložiš na peki papir, počakaš da se dobro posušijo in jih zapreš v dobro zaprto posodo:

ob priliki jih zakuhaj v govejo ali kurjo juho, zelenjavno mineštro ali pa jih – jasno da kuhane – prelij z v sladki smetani stopljeno gorgonzolo ali kakšno drugo fincano omakco – vsaj kanček spoštljive finoče si takale nežna pasta na svoji poslednji poti pač zasluži … soundtrack je v vsakem primeru zelo obvious (in nič kaj fincan, hehe) …