Nerodn rata edin na kakšnih kompjuteraških konferencah, kjer je hranjenje nekakšen boj za preživetje.

Se spominjam, ko sem pred leti kot civilni vojak bil osebni asistent šefu enga invalidskega društva. In sva šla na eno konferenco na Dunaj v en res fancy hotel. V bifeju je blo vse in še več. Ni da ni. Šefe se je zapeljal skozi bife, usput ošvrknil pogled na bifejske mize in se parkiral k mizi, daleč stran od bifeja. Naročilo je bilo: prinesi mi par rezin dimljenega lososa in vse dekorativne jagode.