cucina italiana, junij 2008 … precej pisarij se nanaša na sendviče, take in drugačne … v posebni sekciji k kreiranju sendvičev povabijo štiri ozvezdene italijanske chefe, med njimi tudi petra leemana, švicarja, ki že dolgo kuha v italiji in ima v milanu restavracijo joia, ki je večinoma vegetarijanska (na meniju iz živalskega sveta ponujajo le dve ali tri jedi z ribami) in ki se diči z eno michelinko … leemanov sendvič, objavljen na strani 82, me je fliknil po tleh … kakšen teden sem ga vsak dan gledal … mater, kakšen sendviqui: fila v dveh lejerjih, sočen, vabljiv, odpuljen do konca … polnilo sicer ni bilo nič posebnega: na tanko narezan paradižnik, mocarela in vodna kreša … aber! … signore leeman je za mazavo komponento sendviča uporabil majonezo, ki jo je namesto iz jajca zašibal iz mleka … še največji odštek pa je bila bombetka: ni bila pečena, bila je kuhana v sopari … in ni bila zlato rumena z belo sredico ampak skoz in skoz rdeča … klinc, ne bom se samo slinil nad sliko, tole bomo lepo uprizorili doma, sem si rekel in evoga!:

tole je bloody sendvič brez krvi! … no animals were harmed during production of this delicious product … razen bivolice, ki so jo malo vlekli za vime, da so lahko naredili mocarelo bufalko in slovenske krave, ki je prispevevala deci mleka za majonezo … takole ga lahko sestaviš tudi ti …

rdeče bombete so v bistvu variacija na temo gluhih štrukljev (ali čeških houskovyh knedlikov) … normalno zameseno kruhovo testo namesto v peč postaviš v soparo in se lepo skuha … rdeča barva pa pride od rdeče pese, nego šta?! …

• 100 gramov pireja iz kuhane rdeče pese (to sta bili dve srednje veliki pesi, zmleti s paličnjakom)
• četrt kile bele moke
• 5 gramov kvasa
• ščep soli
• dober deci mlačne vode

kvas nadrobi v moko, dodaj sol, pire rdeče pese in deci vode ter začno mesiti testo … vodo dodajaj po občutku – saj veš kakšno mora biti testo: precej mehko in voljno … mesi ga kakšnih deset minut, da se ti ne prijemlje več na roko, pokrij in pusti vzhajati eno uro … potem ga razdeli na štiri dele in oblikuj kugle … v veliko kastrolo daj najprej za prst ali dva vode ter vložek za kuhanje v sopari, ki ga prekrij z gazo (če vložka nimaš pa daj en narobe obrnjen krožnik na dno in nanj postavi drugega, plitvega), in nanj postavi z oljem premazane bombice, pokrij in jih pusti vzhajati še deset minut … pripali ogenj in ko voda zavre, kuhaj še dvajset minut … preden boš zarezal vanje, naj se bombice do konca ohladijo …

mlečna majoneza je super fina! … precej bolj lahka in sveža kot rumenjaška ali jajčna, plus ni ti treba cvikat zaradi (ne)svežine jajc, salmonele, roka trajanja in ostalih skrbi, ki pridejo z domačo majonezo …

• deci mleka
• sok polovice limone
• približno deci sončničega olja
• dva brizga olivnega olja
• sol

v visok piskrček od paličnega mešalnika nalij mleko in limonin sok … kar z navadnim nastavkom od paličnjaka (ne z metlico) začni mleti mleko kot norček, na največjo brzino, pa še malo gor pa dol … ko le že fino spenjeno, začni počasi dodajat sončnično olje: najprej po kapljicah, potem pa v počasnem curku – isto, kot pri navadni majonezi … ko je reč že fino emulzificirana kar med miksanjem dodaj še malo soli in tista dva brizga olivca … eto, to je to! … lepa bela nedolžna majoneza!

sledi samo še končni asemblance … bombeto rosso dvakrat prereži in si pripravi še paradajze, mocarelo in baziliko (leeman je dal krešo, ki je napotnik ni imel, zato bazilika … verjetno bi se obneslo tudi kakšno drugo zeleno perje z vasj malo okusa: mlada špinača, primo taljo, rukola …) … kruhek prmeaži z majonezo, obloži z mocarelo, paradajzom, baziliko, drugim kruhom, majonezo, mocarelo, paradajzom, baziliko, še malo majoneze in rdečo kapico … carsko! … e viva communisma e la liberta!

soundtrack: pankrti – bandiera rossa