če bi bil čisto natančen, bi seveda moral napisati rijét – tako se namreč izgovori to, kar francozi zapišejo kot rillettes in kar je en neskončno adiktiven namaz – bogat, dišeč, začinjen, parfumiran, slan, rastik (ampak stajliš) … prvič sem ga bil (v priznam, enormno pretiranih količinah) na kruh mazal na koncu belgije in odsihmal se mi je bil prikazoval pred nosom in jezikom, češ da enkrat bo pa nujno treba nekaj takega ušpičiti doma … prilika se je pokazala ob listanju supermastne super bukve fat: an appreciation of a misunderstood ingredient (ki jo je sicer spisala gospa z za izbrano tematiko precej neprimernim priimkom mc-lagan), kjer je podana recpetura za pripravo rillettes v španskem slogu, ki da jedi tudi novo ime – manteca colorada … no, vsekakor se nam je zdelo, da je cela reč tako frajerska, da si zasluži svoje poimenovanje tudi v podalpskem jeziku … vsak, ki je tole probal je namreč s polnimi usti mlaskajoče pobaral ti, qwa pa je tole za ena reč? … na odgovor, da gre za rijét (kar so te, nefrankofona naučili kasneje, od začetka si itak govoril rijéc), pa si nazaj dobil samo prazen whatever! pogled, skomig z rameni in nova polna usta … pripravku bi lahko rekli pašteta, ampak če bi mu rekli pašteta, bi ti mislil, da gre za navadno, profano, brezvezno pašteto, kar pa tole nikakor ni … če bi mu rekel pate, bi obstajala nevarnost, da bi si kdo začel popevati oni nagravžni rečnomorski jingle, česar pa tudi nočemo, ane … in tako je beseda dala besedo in j je dal l in t je dal c in rijét je rilec postal:
to poimenovanje ima poleg pristnega, domačega zvena še eno prednost: marsikdo utegne ob njegovi omembi pomisliti, da se v skodeli skriva razmontiran svinjski rilec, kar zna določen – domnevam da nezanemarljivo visok – odstotek potencialnih jedcev odvrniti od konzumacije izdelka … kar je samo dobro zate, ane! … takole se pa pripravi dvomesečna zaloga slastnega rilca:
