kajzerisanje

evo, da se ne bi zgodilo, kot se ponavadi zgodi pri obljubah (ki dobijo dolgega), namreč da se stvar, ki se preloži na nedoločno prihodnost, potem nikoli ne zgodi … kot ste mogoče zapazili v drugem komentarju k zapisu o četrtem eksperimentu, so nekateri bojsi že zelo na trnih, češ pribij že sem gor navodila za produkcijo kajzersemlnov … pa dajmo: reč je dvokomponentna – na eni strani imamo testo, ki mora dati drobne luknjice in hrustljavo skorjico, na drugi pa dizajniranje in peko, ki sta za končni rezultat skorajda še pomembnejša … testo gre takole:

  • pol kile bele moke
  • 180 g vode
  • 100 g mleka
  • 8 g sladkorja
  • 8 g soli
  • 10 g kvasa 

če si izkušen kruhnpekar boš opazil, da je količina tekočine precej manjša, kot je običajno … chef navadne vsakdanje kruhe cimpra precej na mokro, saj je razmerje voda:moka ponavadi 70:100, v temle primeru pa smo na 56:100 … ampak, hej, recept je avstrijski, mu bomo že verjeli, ane … tehnično je tako, da se vse sestavine zmešajo (kvas skupaj  s cukrom raztopiš v mleku/vodi, nakar dodaš moko in ob koncu še sol) in nato mesijo kakšne četrt ure … testo oblikuješ v kuglo, ga daš v skledo, pokriješ z vlažnim prtičem in postaviš v pečico s prižgano lučko, kjer bo vzhajalo 135 minut (jodlarji so kokr nemci, prezision pa to), vmes pa ga boš štirikrat pregnetel: prvič po 45 minutah, drugič po 40 minutah, tretjič po 35 minutah in nato po 15 minutah … z gnetenjem prebudiš in redistribuiraš kvasovke in testo tako bolje in močneje vzhaja … po zadnjem gnetenju testo razdeli na 12 enako velikih bunk (vsaka bo tehtala približno 65 gramov), ki jih pokrij z vlažno krpo, nato pa vsako zdizajniraj v kajzerco … da se ne bi preveč matral z razlaganjem sem pripravil kar multimedijski prikaz oblikovalske tehnike:

takole zvozlane kajze naj približno tričetrt ure vzhajajo pokrite z vlažnim prtičem in obtežene z desko (da ne bodo šle preveč v luft, ane) … preden jih daš v na 250 segreto pečico jih obrni in fino našpricaj z vodno pršilko … prvih 10 minut naj se žgejo na 250, nato pa jih premaži z mlekom in temperaturo znižaj na 200 stopinj, kjer naj se hajcajo še kakšnih 10 minut … na koncu bo iz njih prišlo nekaj tekega:

s temile sem naredil samo en zajebek in sicer sem jih pred peko pozabil obrnit, tako da imajo spodaj boljši dizajn kot zgoraj, ampak dobre so pa vseeno ful: drobljiva glossy skorjica in enakomerno fino naluknjana sredica pač imata svoj čar, ane … opcijske igrarije so še s posipanjem: če jih namreč koj po špricanju posuješ z makom ali/in sezamom dobijo še malo več karakterja (pa še stevieju wonderju jo lahko daš zvečer v roke, da si z njih sam prebere pravljico :-)) … njami!

soundtrack je zdaj, ko tole obvladamo, čisto upravičeno kajzersko chefovski: kaiser chiefs – oh my god

About these ads

9 thoughts on “kajzerisanje

  1. Kolko težko desko pa moreš dat gor? da niso potem bolj lepinja style?
    pa zdej za bolj vroče mesece bi lahko kak recept za kak bolj hitr kruhek, da ni treba dosti časa pečt, pa packat.

  2. napo!
    vem, da to vprašanje sploh ne paše pod tole temo, ampak vseeno. a se da kje v ljubljani dobiti modelček za kajzarce ???

    hvala za odg. :)

  3. Hvala zelo!
    Mi smo iz tegalele dobili idejo za zabavo za 8 letnikov roj.dan. So bili vsi presrečni in vse pojedli in nobene nepotrebne embalaže in zmrdovanja in nekaj jih je namesto torte raje vzelo še eno kajzerco. Pa čisto zabavno je bilo zunaj pod kivijem na kamniti mizi pacat s testom in po peki iskat svojo umetnino…

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Change )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Change )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Change )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Change )

Connecting to %s