delitev duhov

ko sva kolegom gizotom iz paralelnega b oddelka 4. letnika srednje naravoslovno-matematične šole spomladi leta 1990 po krvodajalski akciji gruntala kako nadomestiti odvzeta krvna telesca, sva po navdihu svojih fotrov krenila na konkretno malico v tavčarjev hram (tega že dolgo, dolgo ni več, le neka na izložbo nalepljena gigantska fotografija še spominja na stare cjate) … obrok je bil sestavljen iz obveznega terana (za kri, ane … in jezukrist, kako je počilo takrat v glavo tista dva deci kraške železove kislobe) in iz zame takrat nove krožnične kombinacije golaž-vampi mešano … ker nisem hodil v vrtec, averzija do vampov pri meni ni bila tako razvita (kakšno hudo fenovstvo pa tudi ne) saj jih je v ožji rodbini obrajtal le moj fotr, ki je do svoje doze prežvekovalčevske iznutrične delikatese prišel pri malicah na službenih prevažanjih od enega do drugega slovenskega gradbišča … no, vampi na pripadajoči polovici čudne tavčarjanske mešanice so v mojih spominskih celicah zapisani v nadvse pozitivni luči – se spomnim, da mi je bil tisti golaž čisto odveč in da se odsihmal uvrščam med sicer zmerne, a vendar, vampofile … sicer ob številnih ultrabednih vampih, ki jih je moč naročiti (vprašanje pa, če tudi pojesti) v oštarijah (v vodnikovem hramu so nam kakšno leto nazaj ponudili verzijo, pri kateri smo v štirih porcijah našteli 33 (z besedo: triintrideset) lovorovih listov)  popolnoma razumem ljudi, ki vampov ne marajo … po mojem imajo isti problem kot ivan cankar in to je, da začnejo otročad prezgodaj posiljevati z njimi (ali pa so to vsaj počeli včasih, na šolskem jedilniku naše dece jih še nisem našel) in se jim zafržmagajo za vse večne cajte … malo pa k nepopularnosti vampov pripomore tudi dejstvo, da jih skoraj povsod pripravljajo na isti način, po tržaško, in jih po možnosti še zamokajo in zadrobtinijo prek vsake razumne mere, za povrh pa jih potresejo s ta najbednejšim ribancem iz vrečke … tudi naši visoko kreativni kuharji, ki radi rečejo kakšno trendovsko o po krivem zapostavljenih sestavinah, potem pripravijo goveji rep ali zmeljejo jetra v pašteto, vampom pa se v velikem loku izognejo … z eno svetlo izjemo: dušan pungaršek jih je, ko je še restavriral na bledu, pripravljal z belim vinom in tartufi – legendary roba! … sicer pa se da dobre vampe ujeti tudi na kakšni počitniški ekspediciji in tako sem se tiste super barcelonske ondan odločil poustvariti doma:

razloga za to sta bila predvsem dva: prvi je v vrhunski surovini, ki se je nenadejano pojavila  v obliki čisto svežih vampov na dolenjski eko kmetiji vse leto pašočega se škotskega goveda, drugi pa je praznost chefovine, v kateri specifičen vonj (orajt, smradek) kuhajočih se vampov ni motil nikogar … kot lahko vidiš, je ena posebnosti teh vampov dodatek čičerike, druga pa španska kobasica (chorizo), ki sem jo zmešal posebej za to priložnost, a se mi je ni dalo tlačit v črevo, zato sem iz mase samo naredil čevapi-lajk svaljke, jih spekel in vložil v vampovje proti koncu kuhe … da je bil rezultat izjemen lahko potrdita dva zaprisežena vampofila, še dva pa že od barcelone sem čakata v vrsti, da jih probata … zdaj ko je receptura dodelana in preizkušena, bosta kaj kmalu prišla na vrsto … do takrat pa lahko vsak od vas doma postopa takole:

za vampe:

  • kila vampov
  • četrt litra močne jušne osnove (preferiramo govedino/teletino)
  • četrt kile čičerike
  • ena večja čebula
  • piksna pelatov
  • žlica pikantenega pimentona (španska dimljena mleta paprika)
  • poper
  • sol
  • olivno olje
  • lovor (pa ne dvajset, ampak dva lista)

za chorizasto klobasasto filo (ni nujno, lahko se greš tole tudi z navadno pečenico, če češ):

  • četrt kile sv. plečeta
  • četrt kile sv. flama
  • 10 gramov soli
  • strok česna
  • poper
  • dve žlički pimentona (sladkega ali pikantnega)
  • za gutljaj rdečega vina

dajmo najprej kvazi baso: meso nareži na koščke ter dodaj sol in meso nato za par urc postavi v hladilnik, nakar ga zmelji skozi srednjo šajbo, prestavi v posodo od multipraktika, dodaj vino, poper, pimenton in spiriran česen (na deski ga nareži, potresi z malo soli in s plosko stranico noža stlači do pirejčka) ter maso premešaj s kavljem za testo … zmešano meso prestavi v hladilnik, jo pred uporabo oblikuj v klobasaste valjčke in na srednjem ognju speci … pečene narezi na kolesca in v vampe z njimi …

z vampi boš počakal, da dobro namočiš čičeriko, kar za en šiht ur naj leži v vodi … nato jo z lovorivim listom kuhaj ne do čisto mehkega – eno uro bo menda dovolj, ampak preverjaj, ker so tele čičerike precej svojeglave in se kdaj zgodi, da ja kakšna po eni uri že čisto mushy …
no, ko čičerika je, se končno loti vampov: na olivcu nežno praži/duši sesekljano čebulo in ko je je žečisto mehka, povečaj ogenj in dodaj na trakce narezane vampe … popraži, odstavi z ognja toliko, da vmešaš pimenton (ali pač navadno horgoško mleto papriko, ako pimentona nimaš/ne maraš) in sesekljane pelate … vrni na ogenj, zalij z jušno osnovo in malo vode od kuhanja čičerike, pokrij in duši, dokler vambi niso mehki … to je spet odvisno od robe, ki jo imaš, lahko traja tudi uro in pol do dveh … ko se ti zazdi, da vampi kmalu že bodo, vmešaj čičeriko in kobasico in na mini ognju pirjaj, da se vse skupaj integrira v finalni izdelek – ki pa ga je najbolje pojesti – seveda pogretega – dan potem …

analogiji moška košta – moška muzika in tripe – trippin’ te ne morejo pripeljati nikamor drugam kot v grobarsko škvadro združenim genialcem rzarectorju, gatekeeperju, undertakerju in grym reaperju: gravediggaz – defective trip (trippin’)

About these ads

6 thoughts on “delitev duhov

  1. Se moram kar strinjati: dobro narejeni vampi so dobra zadeva, lovor in moka (pa tudi kis ipd.) v preveliki dozi pa je bljek – to so moji konkretni spomini v zvezi s to jedjo :-)

  2. Lahko je biti “label” pivec in lahko je biti kuharski šarmer z biftkom (OK z rezervo!), ampak tule se žmoht od življenja in kuhe zares začne. Hvala, še tako.

  3. maš prav. vampe mareš al pa ne. sam sem jih kot froc v vrtcu postavil ob stran, potem pa kot najstnik vzljubil kuhane tako z jušno zelenjavo in kakšno rahlo kostjo. ohlajene in odrezane kar od plahte in sveže odrezane rezine čebule, pa malo soli popra pa kajla hrustljavega kruha. o, ja. od takrat sem pristaš vseh oblik.
    neki cajta me že priganja vedenje, da v bližnjem kvarnerju prirejajo tripiade

    http://www.triperi.net/

    in da precej dalje v Vrgorcu (na koncu jadranske avtocese) pripravljajo prav posebne tripe
    (informacija in slin polnih ust spomini iz serije jedilniki izgublenega časa – veljka barbierija).
    v obe rihti bi prav rad potočal skorjico kruha.
    prvo bo moč 8. decembra

    drugo pa drugo leto na poti v dalmacijo.
    LePomešaj.
    p’s’ una zdelca zgori pa obeta…

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Change )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Change )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Change )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Change )

Connecting to %s