About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

pt. 2: (knjiga je) orodje!

če si se v zadnjih dneh kaj sprehodil mimo katere od prominentnih knjigarn mladinske knjige (pa i šire), se ti je iz izložbe mogoče že režal tale na po damaščansko skovan japonski nož naslanjajoč se rahlo prekomerno obtežen sivolasi plešec:

IMG_1692-4.JPG
in če si ob tem pomislil “odbest, napotnik ma novo knjigo!”, sem lahko samo dvojno srečen, kajti prav imaš! … po (ne)nadejanem uspehu kuhinje za prave moške sem – with a big help of my friends – vkup spravil še eno kuharsko buklo … ime ji je kuhinja za prave moške – orodjarna, to pa zato, ker so zapisi in recepture v njej zloženi v 25 poglavij, vsako pa je posvečeno enemu kuhinjskemu orodju; ta so zložena po abecedi, začnemo s časom in končamo z žarom, vmes pa v roke primemo navadne in rebraste ponve, palimo šporherte in pečice, vežemo vrvice, skladamo skledice, rolamo folije, filamo pekače, merimo s termometri, tehtamo, vokamo – skratka počnemo vse, kar počnemo na tem blogu … le da je vse skupaj bolj koncizno, lepše oblikovano, ilustrirano in pofotkano – hvala, čast in slava za omenjene atribute gre prvi legendi žaretu kerinu, za oblike, drugi, tomotu jeseničniku, za fotke, tretji, dr. horowitzu, za hardcore ilustracije, četrti, marjanu božiču, za to, da je vse skupaj postavljeno, kot se šika, brez priganjanja in iskrene (ter velikokrat nadvse upravičene) zaskrbljenosti urednice nine žitko bi pa ta veseli dan vsi skupaj čakali še kar nekaj časa … ampak nam ni treba: knjiga je tu, za dva para stotinov manj kot 28 evrov boš dobil kar hud paketič napo-tkov za sproščeno kuharijo in resno dozico zajebancije – je namreč tako, da je ful stvari, ki so v življenju prepomembne, da bi jih prepuščali dolgocajtni obravnavi – in kuharija je na prvem mestu med njimi! orodjarna je orodje, vzemi jo v roke!

osem na osmo

letos smo bili pri realizaciji jubilejniške večerje silno pridni – pravzaprav smo za njeno realizacijo izkoristili prvi možni termin,  ki je – ob načrtovanih ekstenzivnih in s koncpetom številke osem povezanih načrtih – ustrezal vsem vpletenim … petnajstega avgusta tako v himmel ni letela samo marija, ampak smo si za skupno nebesiranje cajt vzeli tudi štirje: kruh in vino zastopajoča domačina, cenjeno bralstvo pa izžrebani bojan s soprogo barbaro … in smo se hecali, čebljali, kuhali, jedli, pili, sluhali muzike, palili smotke in čedre in vobče počeli to, kar se na takšnih proslavah šika početi … končni obračun je dejansko sledil konceptu osmice: osem let, osem ur, osem riht in osem rok, ki so se dvignile na poziv “kdor se strinja, da je bla tole orng fešta, nej dvigne roko” … da ne bo kdo provociral z rečenico “pics, or it didnt’t happen!” je tu še fotomaterial . neparne krožnike je naštimal pišoči, parne pa ženska njegovega življenja:

kruh & vino: črni rastko in naluknjani belec z želejem iz refoška in slanim sardonom/črno olivo/ovčjim plesnivcem

kruh & vino: črni rastko in naluknjani belec z želejem iz refoška in slanim sardonom/črno olivo/ovčjim plesnivcem

meso & poudarki: kocke uležanega pljučnega fileja mlade govedi s sezamovim oljem in jagodo izabele/slano kapro/tajsko baziliko

meso & poudarki: kocke uležanega pljučnega fileja mlade govedi s sezamovim oljem in jagodo izabele/slano kapro/tajsko baziliko

dagnje in čičerika: orientalsko začinjena, rahlo pekoča juha iz čičerike in dagenj s blitvo in krutoni

dagnje & čičerika: orientalsko začinjena, rahlo pekoča juha iz čičerike in dagenj s blitvo in krutoni

njoki & špageti: iz krompirjevega testa narolani špageti z melancani, bučkami, kozicami in čilijem

njoki & špageti: iz krompirjevega testa narolani špageti z melancani, bučkami, kozicami in čilijem

riba & skorja: v pečici pečen file brancina s skorjo iz domačih naparfumanih grobih drobtin, postrežen s tatarsko omako ter rumenim in rdečim paradajzom

riba & skorja: v pečici pečen file brancina s skorjo iz domačih naparfumanih grobih drobtin, postrežen s tatarsko omako ter rumenim in rdečim paradajzom

priželjc & riž: ocvrtki iz telečjega priželjca, črni riž venere, pire iz pastinaka, pocvrt žajbelj

priželjc & riž: ocvrtki iz telečjega priželjca, črni riž venere, pire iz pastinaka in jurčkov, pocvrt žajbelj

kava & melona: krema iz kave, vanilje in pastisa s koščki melone, prekrita  s smetano in posuta z grenkim kakavom

kava & melona: krema iz kave, vanilje in pastisa s koščki melone, prekrita s smetano in posuta z grenkim kakavom

čokolada & polnila: čokoladni bonboni polnjeni z marcipanom/lešnikovim ganachem/slivovim pkemezom in okrašeni s kokosom/solnim cvetom/sivko

čokolada & polnila: čokoladni bonboni polnjeni z marcipanom/lešnikovim ganachem/slivovim pekmezom in okrašeni s kokosom/solnim cvetom/sivko

hej, hej, kaj ste pa pili? – se čuje glas iz druge strani monitorja … odprli smo z extra suho rose penino emeran reya iz brd, iz napo-litanskega zaledja je bil z nami fiano di avelino 2009 iz vinarije feudi di san gregorio, vipavsko dolino sta reprezentirala valter mlečnik in cuvee ana 2007, presenečenje večera je pripravil avstrijski vinar hannes reeh z neverjetnim merlotom unplugged 2012, predkončali smo z ročno trganim mitjevim tramincem 2009 iz jeruzalema, čisto končali pa s požirkom travarice, ki so jo iz osem(indvajsetih) zeli scimprale kćeri milosrđa iz samostana sv. jeronima na ugljanu … 
soundtrack je bil dolg, šaren, zabaven in praktično neponovljiv … iz njega vam dajem samo en fragment, pri katerem pa, prosim, naslov pesmi preberi v angleški maniri

dom in svet: turčija

takole smo enkrat lani viseč v med borovce razpete mreže na ugljanu bajali o tem, kaj naj bi familija doma počela, da se deco animira, entertaina, vzgaja, izobražuje in prehranjuje obenem … napotnikovo osnovno družbeno celico je najbolj navdušila domislica, da se tu in tam zarola globus, da nekdo ob mladičev vezanih očiju pritisne prst nekam na maketo planeta in da nato vkup pogledamo, na kateri državi je prstek pristal … ta država je potem deležna posebne iterdisciplinarne študijske obravnave – pogledamo kje je kaj, kako je velika, koliko ljudi tam živi, kakšni so, kaj počnejo in kaj jejo … in to slednje se potem v obliki enega takega obeda pokonzumira, medtem ko iz zvočnikov špila odondod priševša muzika … praktično se je ta domislica zaenkrat realizirala na primeru turčije, za kar smo našli kar nekaj simbonih povezav – od te, da so se mati napotnik pred napotnik pisali turk do one, da je bilo eno od poročnih daril s zlato obrobljenima kozarčkoma za çay, umetelnim mlinčkom za začimbe in knjigo turkish cookery že leta 2002 namenjeno točno temu – turški kuhariji … in tako smo:

turčija1

umesili z dvema rumenjakoma obogateno krušno testo, ga pustili vzhajat in nato na razvaljane testene diske naložili prepraženo čebulo, česen, rdečo papriko in mleto jagnjetino, reč z dveh koncev zarolali v takele elipse, jo spekli in pred serviranjem premazali s putrom (turki temu z dvema besedama rečejo kiymali pide);

turčija2

smo tudi na žaru do črnega spekli nekaj celih melancan, njih zmehčano meso pretlačili z vilico, ga zmešali s soljo, poprom, strtim česnom in malo jogurta ter okrencljali s paradajz-papriko (in temu rekli yogurtlu patlican salatasi);

 

turčija3in še: smo olupili in naribali tri kar velike bučke, jih potresli s soljo in čez nekaj časa oželi, nakar smo jim dodali dve mali naribani čebuli, pest med prsti zdrobljenega mladega sira, olupljen in nakockan paradjz, peteršilj, koprc, 4 jajca in dve žlici moke in vse vkup premešali ter z žlico polagali na v ponvi razgreto olje in pocvrli …
in se prav fino zraven imeli … naslednja destinacija je že izžrebana, a čakamo pa kompletiranje hišnega ansambla, da jo prekuhamo, zatorej bo treba na novo jedilno epizodo doma in sveta počakati najmanj do septembra …

soundtrack bo gastarbajterski turški hiphopovski starošolec: cartel – hani bana para

 

copati

eden redkih letošnjih indikatorjev tega, da je zunaj poletje, je raritetno objavljanje zapisov na kruhu in vinu … je pač tako, da se obvezne ure visenja v mreži, ki zaradi vremenskih razmer niso bile realizirane v predvidenem obdobju bivanja na ugljanu, prenašajo v naslednje, torej ljubljansko poletno obdobje … tako napotnik popoldne namesto pisanja bložnih zapisov čaka na dovolj suhobe, da lahko pokosi plevel na vrtu, pregleduje spregledane serialke (trenutno se zaključuje tretja sezona breaking bad), čekira odpovedi projekcij filma pod zvezdami in lovi njih nadomestne projekcije (linklaterjev boyhood je res hud, boy!), vlaga kumare, pila fafrike, sreba pirčke (na kölnsko vižo užgan bevogov deetz je super lahkotetn osvežilec, častna omemba gre tudi peliconovemu poletnemu aletu in brewdogovemu fake lagerju), spremlja dogajanje na nogometnem zavodu za zaposlovanje in vobče prakticira en tak laganese življenjski slog, ki mu nadvse pristoji zveza besed, kakor jo je bil v opravičilo za umanjkanje na divji proslavi 25-letnice radijske postaje leta 1994 izrekel kolega vrečar: nekak mi je pasal bit doma razumljivo, kenede: doma je komfort, doma je kavč, doma je hladilnik, doma so copati … če jih ni, se jih pa nardi! … takele so:

IMG_3567

in takole se postopa, da se narihta dva para (znotraj) luknjastih nenosljivih, zato pa jedljivih, iz italijanske ciabbatarske zakladnice prirejenih copatov:

za predtesto:

  • 350 g ostre bele moke
  • 190 g vode
  • 3 g (a.k.a. čisto malo, recimo četrt žličke svežega kvasa (fala, saj veš)

za dokončanje pa še to:

  • 450 g bele moke
  • 20 g kvasa
  • 340 g vode
  • 75 g olivca
  • 15 g soli

ta prvo testo je kar trdo, ne bo se ti zdelo, da bi iz tega lahko gdaj nastala kakšna fletno naluknjana krušna roba, ampak pusti se presenetit: zmešaj une ta prve tri stvari v testenem multiću (ali ročno), mešaj/gneti kakšne pet minut, nato pa posodo pokrij s platično vrečko in za od 17 do 24 ur pusti čemeti na pultu …
nato pa takole: moko stresi v skledo, vanjo nadrobi in s prsti vtri kvas … v skledo nato prestavi ono najmanj 17 ur staro predtesto; dodaj še vodo, olje in sol ter mešaj, da se vse sestavine sestavijo v testo … potem pride mešalni del, kjer je treba v testo spraviti čimveč lufta – meni se ponavadi (za kakšen praznik pa že, ane) ne da z rokami dvajset minut pacati, dvigovati, pregibati in obračati testa, zatorej pustim goniti mašino dobrih ducat minut … testeno kuglo potem premaži z malo olivnega, pokrij in na (relativno) toplem pusti vzhajat uro in pol, da se fletno zamehuri …
oblikovalsko tole ni kakšna silno kunštna reč, pomembno je predvsem, da testa zdaj ne gneteš več premočno – da torej z njim ravnaš nežno in lahkotno … takole: pult orng radodarno pomokaj potem pa testo s pomočjo ta okroglastega dela strgala v enem kosu spravi na pult, potresi z moko in s prsti nežno razdeli na štiri približno enako velike podolgovate kose/trakove …
vsak kos testa po dolgem zloži na tretjine, kot list za v amerikanko, pri čemer nežno stisni staknjene robove testa … zdaj celoten paket še enkrat prepogni po dolžini in štruco stisni na spodnji strani … vse štiri štruce položi na fajn pomokan prtič, jih pokrij in jih pusti vzhajat tričetrt ure …
medtem razpali peč na 230 stopinj in vanjo deni še pekač, na katerem boš pekel … potem pa sledi takale akcija: pekač ven, nanj listič peki papirja, čabate pa malo raztegni v dolžino in jih polagaj drugo poleg druge … deni jih v pečico, vanjo parkrat špricni z vodno pršilko (ali pa na dno pečice zabriši ene par ledenih kock) in urno zapri … po petih minutah peke temperaturo v pečici znižaj na 210 stopinj in jih peči še kakšne četrt ure, da uhvatijo perfekten kolorit …
za pojest pa vejetno ne potrebuješ navodil, ane?

soundtrack je hud (majkemi), star (86 let) in zelo poveden (primerjaj sliko in naslov komada): vernon dalhart & carson robinson – oh, dem golden slippers

osn let

en oktet kruhovinskih let je mimo … lani, ko smo praznovali sedem let star kruh in prav toliko mlado vino, smo žrebali iz nabora osemnajstih v lojalnostni program vpisanih bralcev … in prvič v zgodovini se je pripetilo to, da nagrajenec no vnovčil svoje na žrebu potrjene sreče … no, ta vlak je pač odpeljal … je pa tu že novi! … torej: do 22. julija do polnoči imaš čas, da izvedeš pofočk v komentarje s kakšno lepo besedo za kruh pa vin, nato počakaš, ali si letos ti na vrsti, da prideš v chefovino na eno fajno večerjo … boben za ždrebanje je od tega momenta naprej odprt za vse … festen!

poletna polenta

kadar namesto poletnega sonca užge taka tmurija, kakor je tolkla na včerajšnji praznik sv. državnosti, potem človeku ne preostane drugega, kot da za zlatorumene barvne tone v hiši poskrbi sam … in ko je 26. junija opoldne zunaj 16 stopinj celzija, se zdi kurjenje pečice čisto legitimna ideja … še več, sezonskim zapovedim po lahkotnih prigrizkih (ki so jih očitno pisali za neko drugo poletje) se pokaže ne le enega, ampak kar tri iztegnjene sredince: po enega za sladko smetano, maslo in parmezan, s katerimi se čisto navadno polento (okej, tole ni reklama, ampak na subjektivnem mnenju temelječa informacija: polenta a.k.a. maisgries alnatura iz dm-ja je top shit!) napimpa v skorajda že dekadenten obrok:

polenta

takole gremo:

  • 6 deci vode
  • 100 g hitropripravne polente
  • 2 deci sladke smetane
  • centimenter masla
  • 100 g parmezana
  • sol

zavri vodo in vanjo med mešanjem vsuj polento … kakšni dve minuti kuhaj in mešaj na srednjem ognju … prilij sladko smetano in kuhaj še dve minuti … fino naribaj parmezan in ga približno tri četrtine vmešaj v polento … premešaj … dodaj še maslo … mešaj nekaj minut, da se polenta zgosti, nato jo prelij v pekač/ognjevarno posodo/model za pite – skratka na tako posodo, ki zdrži vročino pečice in v kateri bo višina nalite polente približno en centimeter …
počakaj pet minut, nato po polenti potresi preostanek parmezana in jo postavi pod maksimalno razgret pečično žar, kjer naj ostane toliko časa, da se parmezan zlatorjavo zapeče …
to, pa skleda solate … kva čš še več?

soundtrack je točno tisti, ki mi je padel v glavo, ko sem v usta parkiral prvo žlico tele polente in gledal v rumeni krog pred sabo: donovan – mellow yellow