About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

skotland dejli 14 (bonus!): porridge

hja, kdo bi si bil pred odhodom na severni del britanskega otočja mislil, da bo tamkajšnja kruhovinska (v najširšem pomenu besede) scena ponudila dovolj materiala za trinajst edicij  našega skotland dejlija … in, pazi ti zdaj klasično napotnikovo frazo: to pa še ni vse! … že zaradi imena bi lahko kaj napisal o cullen skinku, krasni smetanasti gosti čorbi iz dimljene vahnje, krompirja in čebule,  pa o kippersih in clootie dumplingu … in seveda o škotskih jajcih … vse to mogoče še kdaj pride na vrsto, ampak dejansko pa scotch-food-serijalka ne more biti relevantna, če ne vsebuje nič o porridgeu – ovseni kaši, ki jo škoti (ker to, da vsak dan žvakajo krvavice, fižol, slanino, gobe in jajca je vseeno kar en tak mit) radi pripravijo za zajtrk … in ker je napotnik zdaj že skoraj en tak chief klana macnap, je takoj po vrnitvi na svoj teritorij skuhal in pofruštkal bovlo porridgea:

2015-08-30 10-28-12 +0200

če pustimo zdaj ob strani dejstvo, da je ovsena kaša eno samo ljubo zdravje (polna vlaknin in beljakovin, znižuje holesterol, koristi kardiovaskularnemu sistemu – kar je za škote še posebej pomembno in koristno, saj veš), je treba povedati, da je tudi zelo dobra in da je danes po skepsi, ki je sledila pogledu na zgoraj prikazan fotrov krožnik dobila soglasno podporo vseh članov klana macnap za uvrstitev na regularni zajtrkovalni seznam … kuhanje porridgea ni neka huda kunšt, je pa – kot pri vsaki narodni jedi – celo morje nekih variacij, trikov, namigov, prepovedi in zapovedi, od katerih je glavna ta, da je treba kašo med kuhanjem mešati izključno v smeri urinega kazalca, drugače se ti lahko v bajto naseli sam hudič – tega pa nočemo, ane? … puristi nadalje zahtevajo, da je kaša skuhana le iz vode, ovsa in malo soli, nekateri ovseni zdrob pred kuho namakajo, drugi ne; kregajo se koliko naj bo razmerje med vodo in kašo; kako dolgo reč kuhati; kako grobo mleta naj kaša sploh bo; ali jo pred kuho na suho prepražiti ali ne; ali naj po kuhi malo počiva ali ne; ali naj se jo da kuhat v mrzlo tekočino ali se zdrob doda, ko voda zavre; kdaj dodati sol … in seveda o tem, s čim (če sploh s čim) naj se jo na koncu oplemeniti – s sladkorjem (belim, demeraro?), zlatim sirupom, medom, marmelado, sadjem, datlji, oreščki ali celo repki škampov … skratka, ful dilem! … macnap pa jo je danes skuhal takole:

  • 50 g ovsenega zdroba (uvoženo iz škotske)
  • 100 ml mleka
  • 200 ml vode
  • ščep soli

v ponvi je na suho kakšne tri minutke pražil oves, toliko, da je začelo lepo dišati … medtem je v kozici segreval vodo z mlekom; ko je zavrela je dodal oves, zmanjšal ogenj toliko, da je  kaša komajda brbotala in začel mešati – seveda v smeri urinega kazalca (originalno se meša z neko palico-specialko, ki se ji reče spurtle, izgleda pa kot silno … mešal ni ves čas neprekinjeno – je pa mešal kar pogosto … po približno petih minutah je dodal sol in kuhljal naprej, še ene pet minut … nato je pogasil ognje in kašo za nekaj minut pokril …
porridge je nato opremil še z žlico domačega pekmeza od šljive in ji prilil za dve žlici mrzlega mleka … superska je bila! … če jo še malo usavršim, jo mogoče lahko prijavim na svetovno prvenstvo, ki bo 15. oktobra, hehe …

in dajmo zdaj, za grand finale, še eno škotsko dedicated poemo, na katero sem nabasal med poškotskim izletom v internete (pozor, zaradi prvega kadra videa razglašamo rdeč cuteness alert) : dangerous the dog f. the ramo & jimi the piper – hip to the scots

skotland dejli 13: chippy

čisto za konec škotskih utrinkov sta ti kruh in vino prihranila zapis o kamnu temeljcu škotske prehrane, inštituciji, ki jo najdeš v praktično vsakem selu (in v marsikakšnem ne najdeš nobene druge prehranske inštitucije) in verjetno ne bom naredil nič narobe, če zapišem, da gre v primeru cvrtnic za obrat narodne prehrane, v katerem svoje energetske potrebe na redni bazi zadovoljujejo vsi sloji in družbeni stanovi škotske družbe … chippy, kot se ljubkovalno imenujejo radnje, v katerih dobiš v pivsko testo pomočen (če da gazda kaj nase, je to popolnoma sveža riba – kar zagotavlja javno obešen certifikat dobavitalja – spečena po naročilu) file vahnje (haddock, na škotskem za razliko od angležev nikoli trske (cod)) in zraven na velike kose narezan ocvrt krompir (chips mu rečejo, zatorej je plac chippy, pa tudi boljše sliši kot fishy, hehe) … seveda pa je riba le osnovna disciplina chippyjev, kreativnost škotskih frigarjev namreč ne pozna meja in najprej v testo, nato pa v vroče olje dajejo svašta: klobasice, stejke, rezine krvavic in haggisa, rakove repke, ribje polpete, hamburgerje, pice (ja, točno tako: pečeno mini pico pomočijo v pivsko testo in ocvrejo) in, jasno, odkar so leta 1995 v chippyu haven v snotehavenu pri aberdeenu prvič ocvrli čokoladko mars, je to postala atrakcija marsikatere cvrtnice, čeprav izdelek ne izgleda ravno atraktivno:

image

ampak ni slab, res ne, tale pohan mars: med friganjem se lepo zmehča in segreje, a zaradi hrustljavega testa, ki ga obkroža, ne razpade … ker zna tole biti kar dober atentat na kardiovaskularni sistem (sploh na 14 dni škotske podlage), s količinami seveda ne gre pretiravati … sicer pa je menda tako, da pohane marse napadamo predvsem vanzemaljski turisti in da škoti v resnici ne marajo kaj preveč zanje … česar pa ne bi čisto verjel … tako, kot ne verjamem, da so škoti škrti – v zadnjih dveh tednih sem imel opravka predvsem z izredno prijaznimi in dobrodušnimi ljudmi – mogoče pa je to povezano z vremenom? v zadnjih štirinajstih dneh je bilo namreč le za dan in četrt dežja, vse ostalo pa čista milina z ravno prav toplim soncem, živahnimi belimi oblački in vsemi ostalimi, v edicijah skotland dejlija popisanimi radostmi … škotska ima novega fena … oziroma kar štiri …

skotland dejli 12: oink

edinburgh je zadnja postaja našega dvotedenskega kroženja po ozemljih višavskih klanov – in resnici na ljubo je treba priznati, da se z njim nismo kaj preveč ukvarjali – vzeli smo ga samo kot obvezni dodatek, s katerim bomo bližje letališča počakali na jekleno ptico za domov, svoje aktivnosti pa omejili na nočitev in špancir po rojalistični milji … seveda smo že pri rezervacijah vzdihovali nad hudo navitimi cenami za sobe, nakar je korenčičev luka vprašal, če gremo kaj na fringe in stvari so kmalu postale jasne, povzamem pa jih lahko v tale nasvet bodočim obiskovalcem: ako nisi fen standupa, teatra, muziklov, uličnega teatra, plesa in ostalih uprizoritvenih umetnosti, potem avgusta ne hodi v edinburgh … no, ko se boš vseeno kdaj znašel tu – in verjetnost, da se boš, je precejšnja, glede na to, da je edinburgh takoj za londonom drugo najbolj obiskano britansko mesto – si moraš zapomniti samo eno besedo: oink … če si bolj vizualec, ti priobčujem fotko:

image

ko je tamala tavzes cirmanova par mesecev nazaj na dnu royal milea, blizu parlamenta zagledala tole izložbo, je bojda rekla tale gostilna bi bla pa napotu všeč, mormo mu povedat … in poglej ti devetletne otroške pameti – pa še kako všeč mi je! … takole gre: andy marshall in sandy pate, kmetovalca iz južnih obronkov škotske, spečeta celega prašiča in ga postavita na toplo v izložbo enega od dveh svojih lokalov v edinburghu … hitri, okretni in prijetni strežniki si narihtajo tri velikosti belih in črnih štručk, pripravijo dva namaza (enega iz nežno pražene čebule in žajblja, drugega iz haggisove file) in tri omake (sladko dimasto bbq, rahlo pikantno čilijevko in bolj pikantno sirovo) … in nato se začne žurka – mali bombetki se reče piglet, srednji oink, veliki pa grunter … gost si najprej izbere velikost in farbo štručke, nato enega od namazov in eno omako, če hoče (in to hočeš,verjemi mi!), pa si sendvič lahko da ozaljšati še s kvadratom noro hrustljave kože, ki jo vidiš na fotki … čez nekaj sekund dobi v roke najboljši pulled pork sendvič vseh časov in prostorov: slasten, dišeč, sočen, mehak, po bradi se cedeč, oink! oink!! oink!!! … ultimativni ulični snek: preprost, hiter, okusen in poceni … ahm – zakaj točno gremo zdaj mi nazaj domov???

skotland dejli 11: cheese

škoti, ko se z njimi meniš, so zelo prijazni in ti velikokrat rečejo sir … malo težje pa je potem – vsem kravam in ovcam navkljub – priti do kakšnega njihovega maloserijskega, obrtniško narejenega sira … no, chedarjev se kar nekaj najde, ampak za kaj bolj raritetnega pa je treba imeti oči vedno na preži … načeloma velja, da so škoti tradicionalno sir delali predvsem poleti, zatorej so ga starali, da je zdržal zimo – mehkih, mladih sirov ter navadnih in albuminskih skut pač niso rihtali … ampak včerajšnj in današnji napotnikov izplen je vseeno pokazal kar hudo sirarsko mojstrstvo … najprej s selekcijo štirih škotskih sirov v gastro pubu tower v crieffu, kjer se je ob dveh različno starih chedarjih in highlandski različici brieja še posebej izkazal močan, sladkast sir z modro plesnijo, ki nosi strašno ime blue murder, njegov avtor pa je – pazi ti to! – bivši basist blurov, alex james, ki se je po dekadentnih letih z bandom prekvalificiral v družinskega fotra, kmetovalca, sirarja in gastro pisca; potem pa še danes veselje v zadružni štacuni, odkoder sem privlekel še dva škotska sira:

image

zgoraj je auld reekie iz sirarne cambus o’may: gre za trd sir iz nepasteriziranega kravjega mleka, ki je nato hladno dimljen na sekancih iz whiskyjevih sodov (kot oni dunkeldski losos iz prvega dejlija), spodaj pa caboc … ta je sladkast, mehak, zelo masten (67% maščobe) in povaljan v ovsenem zdrobu … ima pa kar hudo zgodbo, ki se začne v petnajstem stoletju: ko je bila hčerka šefa klana macdonald mariota de ile stara 12 let, se je pred nevarnostjo, da bi jo ugrabili člani klana campbell, jo poročili z enim njihovim in tako prišli do macdonaldove zemlje, umaknila na irsko … tam se je naučila delati caboc, to znanje je potem prenesla na svojo hčerko, ta na svojo in tako naprej, do gospe suzannah stone, ki ga zdaj dela v tainu na severu škotskega mainlanda … če je res, je to huda štorija, če pa ne, pa je to še vseeno en dober, posebno bogat, svilnato kremast sir, oni posip pa mu da še fin hrkajoč kontrast …

skotland dejli 10: sheep

ko je chef v imenu skotland dejlija tudi na ostalih socialnih platformah (instahram, fejstbuk) začel objavljati vizualne utrinke s popotovanja od edinburgha do edinburgha, se je v zvezi s fotkami bukolične hiške macmaridge, v kateri smo oddrnjohali tri noči, najpogosteje pojavljala referenčna oznaka od backa jona hiška … in ko je dan kasneje proti večeru pastir s tremi na borderkolijsko vižo cepljenimi mešanci prignal trop ovac se je prej popolna tišina spremenila v hudo blejajočo kakofonijo … to pa zato, ker je bilo ovac ebaut trrrtintozant … ne samo, da še nikoli nisem videl toliko ovac na kupu, nasploh še nikoli nisem videl toliko ovac, kot na škotskem … povsod so, če je treba tudi na sredi ceste:

image

in včasih je pač treba, če se tropčkuu blejavk (ali izbirčni posameznici) zazdi, da je trava na drugi strani ceste ful bolj zelena, sočnejša in v vsakem pogledu boljša … in ljudje se ustavijo in počakajo – nenazadnje so na škotskem manjšina: ovac je skoraj sedem milijonov, ljudi pa komaj kaj več kot pet … škotska je domovina devetih ovčjih pasem, najbolj razširjena in (tudi zaradi backa jona) znana je škotska črnoobrazka (blackface), a v enajstih dneh se mi nobena ni znala tako lepo postaviti pred objektivček, kot tistele štiri severnodeželne cheviotke … no, se jih je pa nekaj žrtvovalo za termično obdelavo (molzejo ovce tukaj bolj slabo, večinoma jih redijo za volno in meso) in ekspertna komisija sporoča, da je mehkoba in sočnost škotskih jagnječjih zarebrnic težko posekati, da nam je silno všeč, da se da tu praktično v vsaki špelunki kupiti tudi na stejke narezana jagnječja stegna (na vroči rebrasti ponvi ck po eni in ck po drugi strani i tako tri, četiri puta, pet minut počitka in udri po deliciji!) in da se da iz škotske ovčetine nakuhati krasen curry (a tu je treba že malo kuharskega znanja in filinga, zatorej je končni rezultat prej delo majstra, kot ofce) … no, o slastnih v ovčji vamp stlačenih mletih ovčjih pljučih, srčkih in jetrih pa smo tako ali tako že poročali … za konec pa še dve zanimivi škotski ovčji brojki: najstarejša znana (= registrirana) ovca na svetu je bila črnoobrazna methuselina z otoka lewis v zunanjih hebridih … umrla je stara 25 let in 11 mesecev in to zato, ker je padla s klifa; v kotičku za investitorje pa podatek, da so plemenskega ovna po imenu devornvale perfection leta 2009 na sejmu v lanarku prodali za 231.000 funtov … perfekten deal za vzreditelja, bi rekel …

skotland dejli 9: pubs & inns

deca v spremstvu, najet avto, fura po levi, voznik gor al pa dol – reportiranje iz škotske ne more in ne sme miniti brez omembe javnih pivskih hiš, popularno pub ali inn imenovanih … situacija je namreč na otoku kritična, pubov je vedno manj, razlogov za to pa je več: dostopnost (pocenskega) alkohola v raznoraznih štacunah (sistema licenced in off-licence prodajaln še nisem utegnil naštudirat, ako to bere, kdo ki je v teh učeh podučen, naj znanje deli z nami v komentarjih), obče tanjšanje ljudskih denarnic, demografske spremembe in strožja kadilska zakonodaja … no, ta je vsaj na škotskem malo olajšala vstop v pube z mladunčadjo – svoje cajte je veljalo, da pub pač ni plac za otroke in resnici na ljubo je kar dobro in prav tako … zdaj se tam sredi dneva v večino njih lahko na malico – pite z raznimi stejk/kidni/mašrum/čikn/scotch polnili, kakšen sendvič, klobasice, pomfri, župa z obveznim kosom kruha in maslom – odpraviš tudi z mlajšimi od šestnajst let … ampak od tega, v čemer je srčika vsakega pravega puba ne ti ne mladič ne bosta imela kaj veliko -razen bolj ali manj fascinantnega pogleda na kar vse bi lahko bilo, če bi bilo:

image

tole je le izsek flaš, ki jih na šanku ponuja seumas’ bar, plac na skyeu, na ovinku, kjer se lahko popotnik odloči, da se bo od glavne ceste od juga proti portreeju odcepil proti destilarni talisker … no, napotnik tega ni storil, je pa vzel letak, na katerem so navedene vse polnitve, ki so jih nabavljali v zadnjih tridesetih letih in si tako prislužili titulo whisky pub of the 2015 … ne glede na to, da se mi tile nazivi za pube in cvrtnice leta zdijo škotski ekvivalent titule miss jadrana v osemdesetih (svako selo ima svoju), pa je treba priznati, da je seumasova ponudba impozantna, na njej je (majkemi!) 418 različnih single maltov (to pomeni brez mešanic), v povprečju wee dram (tako škoti rečeju dozici viskija) stane okrog 4 funte, največja rariteta pa je, sodeč po ceni, macallan 25 yr, za glažek katerega je treba odšteti 40 funtov … druga atrakcija vsakega resnega puba so špine in katerih teče – če se le da ročno napumpan – kakšen pravi, resen ale, ako je pub priden, potem ima vsaj eno pipo na rotaciji, to pomeni, da iz nje vsakič toči drug zvarek … in ja – ne gre spregledati, da svoje doda še ambient (pub eagle barge v barki pri eni od zapornic na kaledonskem kanalu je bil po ponudbi viskačev in aleov sicer skromen, ampak zaradi tega kje je in kakšen je, absolutno nepozaben), predvsem pa oni, ki pijače toči in se pomenkuje z gosti …

skotland dejli 8: cattle

odkar so kordiševi tam dol na dolenjskem začeli ustvarjati resno čredo škotskega višavskega goveda, smo v chefovini že kar navajeni na bočnike, repe, jetra, vampe, pleča, vratove, rebra in hrbte, ki se izpod rdečkaste, silno goste rudlave kože po dvotedenskem zorenju prestavijo na naše talarje … zdaj, ko škotsko višavsko govedo spoznavamo bolj podrobno, vemo, da je to za nas ne le dobro, ampak tudi dobro … prvi dobro razumi v kontekstu okusa, drugi pa v kontesktu koristi za organizem, ki se demonstrira v nizki vsebnosti holesterola – to pa zato, ker so krave in biki tako poraščeni, da jim je za brambo pred neprijaznimi zimskimi mrazovi in vetrovi škotskega višavja dovolj obilen kožuh in se jim ni treba dodatno odevati v maščobne izolacijske plašče … in res, ko se pelješ tamle mimo plocktona in uzreš takole mirno prežvekujočega patrona,

image

ti je že ob pogledu na roge in frizuro jasno, da je pripravljen na vse in da njega z vremenskimi pogoji noben ne bo jebal … razen z vročino – pri 31 stopinjah celzija zmanjša vnos hrane za 31%, dihalne funkcije našpona za 92%, vnos vode pa poveča kar za 190% … če si ga torej kaniš obvladati za domačo žival, si prej inštaliraj še klimo … ta ne bo čisto nujna pri drugi, še bolj razširjeni in popularni pasmi goveda, ki so ga škoti podarili mesojedcem worldwide, angusu … ta prihaja iz istoimenske regije (aberdeen & co.) na vzhodu škotske, kjer pogoji za življenje niso tako hardcorovski, kot v rovtih, ampak kravam vseeno ni celo leto z rožicami postlano … za razliko od višavcev, se črni in rdeči angusi (na škotskem in povsod drugje, kot v zda, je to ena in ista pasma, ameri jih ločujejo po kolorju) opremijo z maščobo, precej radi tudi s tisto visoko cenjeno marmorirano … prav zato imajo zdaj anguse radi po vsem svetu – američani, avstralci, celo japonci in, morš mislit, slovenci … le da so naši šmeki stejkhausi tako pametni, da anguse lifrajo iz kolorada in podobnih ameriških vukojebin – ker škotska pač ni tako daleč, pa še tako fensi se ne sliši … ampak zaenkrat ni frke: v hladilniku me čaka 28 dni staran, tričetrt kile težak kos angusa, ki bo jutri postal fleten v kosu pečen rostbeef, konec septembra pa pride paket angusa, ki se je namesto na škotskem pasel na loški planoti … close enough :-)