About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

zimzelenka

če bi napotnik izbral enega od svojih juhastih fetišev (ali kuharskih skilzov, ki jih nadvse ceni), je to ohranjanje živo zelene barve zelenjavnega listja … nič ni lepšega od krožnika vroče, kremaste, živozelene župe in nič bolj otožno-melanholičnega od golide z isto barvo kot jnajevske uniforme pobarvanega zmlevka … no, da se ne boš zdaj v želji po zeleno zeleni župi čohal po glavi pred polico z barvili za hrano, ti poleg že skoraj sedem let stare lahkotne brokolijske špinačnice prezentiram še bolj substancialno in zimsko kalorično verzijo zelene radosti – spoštovane, spoštovani! … spoznajte ultra zeleno kremno porovo juho:

chloro-feel

da je poglavitni trik zelenjenja v tem, da s predolgim kuhanjem ne ubiješ zlelenog boga u lišću, ti je verjetno že znano – ona klorofilka iz kolekcije pomlad ’07 je tako zelena zaradi kratkega kuhanja brokolija in špinače v precej slanem kropu in nato hitrem šokiranju zelenjadi v mrzlomrzli (po možnosti ledeni) vodi … pri tejle porovki pa se s kompliciranjem, ki ga prinašata kuhanje in šokiranje šavja sploh ne bomo ukvarjali, nego bomo v ohlaheno porovo/kromprijevo župo vmiksali nekaj pesti surove mlade špinače in jo nato segreli tik pred serviranjem … tale tehnika časovnega zamika in vmesne ohlajevalne faze kar kliče po simpliču od zimske večerje: en večer skuhaš porovo župo in jo vtekneš v hladilnik do naslednjega dne, ko jo zmelješ skupaj s špinačo, segreješ in opremiš s krutoni, koleščki kranjske in žličniki iz pasirane rikote … očemo li? ajmo!

za štiri zelenjadarje postopaj tako:

  • trije kar veliki pori
  • dva srednje velika krompirja
  • žlica masla
  • tri deci jušne osnove
  • ščep suhega timijana, lovorov list
  • deci sladke smetane
  • tri pesti (kakšne 200 g mlade špinače)
  • sol, poper

za dodatke pa kaj (ali vse) od naštetega:

porom pri vrhu poreži ta zategnjene zelene čupe, ki jih vrzi v smeti, uporabni preostanek pa nareži pa dober centimeter široka kolesca in jih kakšnih pet minut namakaj v veliko vodi, nato pa previdno poberi ven tako, da mivka/zemlja, ki se jih je morebiti držala, ostane na dnu posode …
pripali ogenj, raztali maslo in na njem (nežno, da ne porjavi) praži por … krompirje olupi, operi in nareži na tanke ploščice … dodaj jih k zmehčanemu poru, prideni še lovor, potresi s timijanom, soljo in poprom, prilij jušno osnovo (ali vodo) ter kuhaj do mehkega (cca. 20 minut) …
župo zdaj ohladi – če boš nadaljeval takoj, kozico z juho postavi v pomivalno korito, napolnjeno z veliko mrzle vode (župo mešaj in vodo dvakrat zamenjaj, da se bo reč hitreje ohlajala), če pa je to župa za jutri, jo najprej ohladi na sobno temperaturo, nato pa jo prestavi v hladilnik …
zadnja faza je farbanje na zeleno: v juho dodaj dobro oprano in odcejeno špinačo ter jo nato kar se le da fino zmelji … to bo kar dober test za tvoj falični mešalnik (ali pač blender) … v vsakem primeru župo nato pretlači skozi fino jekleno cedilo (nalivaj jo v cedilo in nato tlači z zunanjo stranjo primerno velike zajemalke) …
precejeni župi dodaj sladko smetano in jo segrej tik preden jo boš postregel …
oprema pa tako: klobaso skuhaj, jo nareži na kolesca in – ko bo enkarat že na župi – potresi s hrenom; rikoti dodaj malo mleka in soli in jo zmelji s paličnim mešalnikom; nato iz nje z dvema malima žličkama oblikuj žličnike in jih polagaj v vročo juho; kruh premaži z olivcem ali maslom in na žaru/ponvi/toasterju/v pečici opeci in nareži na kocke …
in to je to – dober zeleni tek!

zvočimo pa tudi tokrat koloritu, letnemu času in naslovu zapisa primerno: janko ropret – zimzelen

 

domača re-kreacija: d. humm

ja, tako hitimo, divjamo, zlatosilvimo in januarčimo, da smo skoraj pozabili na revijo dolce vita, ki je v ta boukše trafike priletela skoraj že mesec dni nazaj … nič ne de, zanimivega čtiva v njej je – poleg intenzivno in ekstenzivno pokrite osrednje penečevinske teme – več kot dovolj tuda za januarske večere … tudi kuhar in receptura, ki jo tokrat pokriva napotnikov je v zimskem slogu … šefket je v new york izseljeni švicar daniel humm, recept pa krasni mini brioški z veliko različno obdelanega jabolkičevja … big apple, pač … kar loti se branja, peka pa čez vikend, a je prov?

Švicarski mož.

Stavek, ki so ga za opisovanje lika in dela divjezahodnega Doca Holidaya uporabljali na balkanskih koncih – Došao je tiho i ušao u legendu – velja tudi za Daniela Humma, Švicarja na vedno manj začasnem delu v New Yorku.

Sicer delajo dober sir, dobro čokolado in konfekcijske zeliščne bonbone, a da bi Švicarje  resno dajali v almanahe hudo ustvarjalnih ali izjemnih kuharjev to pač ni dovolj. V našem re-kreacijskem kotičku smo enega Švicarja vseeno vzeli pod drobnogled – marca 2012 smo v epizodi o knjižni kolekciji Modernist Cuisine prekuhali recept Fredya Girardeta za pečeno-poširan ribji file z belim vinom – a pri poročanju o njegovi življenjski poti smo bili precej skopi, čeprav so njegovim kuharskim spretnostim prikimavali tudi izven meja švicarske konfederacije. Za veliki švicarski pok v tej rubriki – in v globalni vrhunski gastronomiji – je pač bilo treba počakati na Daniela Humma, ki je pri osemintridesetih letih s počasnim vztrajnim in preciznim preobražanjem restavracije Eleven Madison Park postal ljubljenček newyorške jedilniške scene in največji promotor newyorške kulinarike ter predelave in pridelave hrane.

Slednje se mogoče sliši malo za lase privlečeno, češ, le kje – razen na strešno/balkonskih vrtičkih brooklynskih hipsterjev – med vsem onim betonom, steklom in železjem sploh lahko kaj užitnega zraste?! No, ne gre pozabiti, da ima mesto, ki velja za eno od svetovnih poslovnih, medijskih, kulturnih, športnih in nenazadnje gastronomskih prestolnic in ki se ga že kar nekaj desetletij drži vzdvek Veliko jabolko, kar resno kmetovalsko zaledje v številnih kmetijah države New York. In Daniel Humm je v svoji drugi knjigi, preprosto naslovljeni z logotipom Miltona Glaserja INY, približno toliko prostora kot svojim receptom posvetil malim kmetijam ter predelovalcem, s katerimi sodeluje pri surovinski oskrbi obeh svojih restavracij, Eleven Madison Park in NoMad. In niti en dobavitelj od Manhattna ni oddaljen več kot 200 kilometrov, Humm pa jih bolj kot dobavitelje, ki jih je treba stiskati za ceno in roke, obravnava kot partnerje pri ustvarjanju jasno prepoznavnega profila Eleven Madison Parka.

Restavracija in njen jedilnik želita odsevati vse, kar vzpostavlja bogato gastronomsko zgodovino in sedanjost New Yorka, od tipičnih lokalnih in sezonskih sestavin, ponudbe klasičnih delijev in steak houseov, prek vplivov številnih etničnih kuharij do ustvarjalne špice aktualnih zastavonoš newyorške visoke kuhinje, kot so Jean-Georges Vongerichten, Thomas Keller, Daniel Boulud in Eric Ripert ter konceptualističnih odbitkov, kot so Willy Dufresne, David Chang in Masa Takayama. Daniel Humma bi verjetno lahko uvrstili v nabor prvih – ni ravno razvpit trendsetter, odbit eksperimentator ali ekscesen šoker – je pa dovolj ameriški, dovolj evropski in dovolj ljudski, da z restavracijo Eleven Madison Park suvereno drži pet zvezdic Forbesovega vodiča, štiri zvezdice New York Timesa, tri Michelinke, top 3 pozicijo Zagatovega ljudskega vodiča, četrto mesto na San Pelegrinovem globalnem spisku petdesetih in še celo kopico drugih priznanj.

Ni slabo za enega niti še štirideset let starega modela – še posebej, če vemo, da v Eleven Madison Park ni prišel na že postlano posteljo, ampak jo je do navedenih priznanj od leta 2006, ko je prišel v New York, pripeljal sam – seveda ob podpori približno enako mladega in enako zagnanega solastnika Willa Guidare, s katerim sta restavracijo leta 2011 odkupila od znanega newyorškega gostinca Dannyja Meyerja. Začelo pa se je vendarle v Švici, gastronomski dražljaji pa so prihajali tako z očetove kot z mamine strani. Mama je odlična domača kuharica in še vedno za vsakega, ki je pri Hummovih doma, vsak dan skuha dva obroka. Oče je arhitekt in je – službeno in s familijo – veliko jedel v nobel restavracijah. Nekega večera, Daniel je imel osem let, so Hummovi s poslovnimi partnerji sedeli za kuhinjsko šefovo mizo v restavraciji Fredyja Girardeta. Malemu je veliki chef Fredy pripravil rezance z jastogom in paradižnikom. Ta krožnik je – skupaj s celotno impresijo kuharjev v suknjičih in živahnega dogajanja v kuhinji – bil odločilen, da je Daniel Humm postal kuhar. Bil pa bi lahko tudi profesionalni gorski kolesar, do osemnajstega leta je bil namreč paralelno s svojim kuharskim izobraževanjem in delom v znani restavraciji Pont de Brent tudi član mladinske švicarske reprezentance v gorskem kolesarjenju, od katare se je poslovil po hudem razsutju in posledičnem depresivnem obdobju polletnega okrevanja. Tako je med dvema ljubeznima pretehtala kuharija in že dobro leto po biciklistični smoli je kot glavni kuhar v švicarski Gasthaus zum Gupf dobil prvo Michelinovo zvezdico.

Nekaj let zatem ga je prav po hipijadno odpihnilo v San Francisco, kjer je – praktično brez znanja angleščine – začel kuhati. In si tudi tu zlagoma ustvaril ime; restavraciji Compton Place, ki jo je vodil, je San Francisco Chronicle pripel štiri zvezdice. A ko je leta 2006 prišla ponudba iz New Yorka, ni niti za hip pomišljal – na vzhodno obalo ga je vleklo že dejstvo, da bo – po kalifornijskem večnem poletju – spet lahko kuhal sezonsko in da se bo poskusil prebiti na največjem in najbolj kompetitivnem kulinaričnem odru – New Yorku. Saj veš, kaj je o New Yorku zapel Frankie Boy: If I can make it there, I can make it anywhere!

To, da ga je v Eleven Madison Park povabil Danny Mayer, znan po svojem gostocentrizmu – striktnem vztrajanju na tem, da mora biti v njegovih restavracijah vse podrejeno zadovoljstvu in dobremu počutju gostov – je bila za Hummov značaj najboljša možna stvar. Njegov priimek bi upravičeno lahko podaljšali v humble (skromen). Če si ogledaš kakšen video posnetek njegovega intervjuja ali nastopa, ti bo takoj jasno, da gre za abosluten karakterno-vedenjski kontrapunkt razgrajočim vase zagledanim nevrotikom tipa Ramsey. Zelo umirjeno, skromno, prijazno, zenovsko, elegantno. Takšna je tudi njegova kuharija: na eni strani gre za maksimiziranje okusa uporabljenih sestavin, po drugi pa za redukcijo števila elementov na krožniku. “Za vsak element se vprašam, ali je krožnik zaradi njega boljši. Če je odgovor da, potem ostane. Če je odgovor ne, element umaknem. Umaknem ga tudi, če je odgovor ne vem.

Podpisne jedi v Eleven Madison Parku – pečena račka z medom in sivko, korenjev tatarski – so prav takšne, dodatno doživetje pa je priprava prezentacija jedi pri mizi, ki je vedno pomembnejši element doživetja v Hummovi restavraciji; po rotirajočem sistemu dva kuharja vedno deleta med strežnim osebjem, prinašata jedi na mizo in jih tam dokončujeta … Delo z osebjem je naslednji del posla, ki mu Daniel Humm posveča veliko pozornosti, predvsem si želi, da bi ljudje pri njem vztrajali   dlje časa, več let – polletna stažiranja so pač premalo za ujeti filozofijo in koncept neke kuhinje. Zato sodelavce tudi pozorno izbira, ključna referenca je vsaj dve ali tri leta neprekinjenega dela v zelo dobri restavraciji. Poleg tega pa morajo biti kandidati tudi skromni, spoštljivi in prijazni. Zakaj? “Cel dan preživim v restavraciji, želim da so okoli mene prijetni ljudje.” Zgled šefa jim pri tem zagotovo lahko pomaga.

Mini brioši, veliko jabolka

humm - fotka

Pri listanju Hummove knjige INY me je kar precej stvari nagovarjalo z mantro “naredi me, naredi me!” Daniel Humm ne nori z divjimi tehnikami in laboratorijsko opremo, ti pa hitro postane jasno, da vsako jed sestavljajo številno domišljeni in tehnično zanimivi gradniki, ki zahtevajo kar nekaj časa in priprave – si pa na koncu nagrajen z izjemno bogatimi okusi. Tako je tudi s sicer zelo skromno izgledajočimi (heh, Humm in humble pa take fore) mini brioši, ki pa potem tako treskajo po nosovih in ustih z jabolčnimi in temu skromnemu, vsakdanjemu sadežu pripadajočimi aromami in okusi, da je veselje. Krasna, domačna, zimska reč je tole – seveda opremljena z jasnim newyorško/velikojabolčnim duhom: klasično & bogato & ležerno & moderno.

sestavine za sladek zaključek obeda šestih nujorikancev:

za brioše:

  • 470 g bele moke tip 400
  • 4 jajca
  • 50 ml mleka
  • 15 g kvasa
  • 15 g soli
  • 50 g sladkorja
  • 225 g masla
  • 4 žlice sladkorja demerara
  • 1 dl calvadosa ali drugega jabolčnega žganja
  • dve jabolki

Vse sestavine (pa tudi mešalčevo skledo in kljuko) najprej za dve uri postavi v hladilnik, da bodo dobro ohlajene. Potem pa v skledo prestavi vse sestavine, razen masla, in jih na nizki hitrosti mešaj, da se medsebojno povežejo – kakšne tri do pet minut bo trajalo. Nato hitrost mešalnika povečaj, da se testo začne odlepljati od sten posode – to bo spet trajalo kakšnih pet minut. Medtem maslo deni med dve plasti kuhinjske folije in po njem parkrat udari z valjarjem, da se malo zmehča. Koščke masla med mešanjem po koščkih postopoma dodajaj v testo, dokler ni maslo dobro vmešano v testo, ki naj bo gladko in voljno – to lahko traja tudi 10 minut. Testo prestavi v skledo, ga pokrij s kuhinjsko folijo in ga na sobni temperaturi pusti vzhajato 45 minut. Nato testo narahlo stisni, da iz njega iztisnep zrak, skledo tesno pokrij s kuhinjsko folijo in za najmanj osem ur postavi v hladilnik.

za jabolčni med: 

  • 1.5 l sveže stisnjenega jabolčnega soka
  • 2 paličici cimeta
  • 1 strok vanilije
  • 1 žlička kardamomovih strokov
  • 1 žlička celega črnega popra
  • lupinica polovice pomaranče

Vse sestavine nalij v kozico z ravnimi stranicami. Pržgi srednje močan ogenj in posti, da tekočina povre na polovico začetnega volumna. Nato tekočino precedi skozi fino cedilo in jo prelij nazaj v kozico in nadaljuj reduciranje, dokler ti ne ostane slaba dva decilitra tekočine. Le-to prelij v posodico in dobro ohladi. Ko bo ohlajena in zgoščena, ti bo jasno, zakaj se imenuje jabolčni med.

za jabolčni namaz:

  • 100 g masla
  • 120 g sladkorja
  • žlička soli
  • 100 g jabolčnega medu (glej zgoraj!)
  • 3 žlice sladke smetane
  • 1 žlica calvadosa ali drugega jabolčnega žganja

Maslo, sol in sladkor v posodi mešalnika penasto umešaj. Dodaj ostale sestavine in dobro mešaj, da nastane enotna zmes; prestavi jo v sledico in postavi v hladilnik.

za jabolčno granito:

  • 50 g sladkorja
  • žlička citronske kisline
  • 350 ml sveže stisnjenega jabolčnega soka

V malo kozico nalij za šilce vode in v njej na malo ognja raztopi sladkor in citronko. Prilij še jabolčnik in premešaj. Tekočino prelij v velik keramičen ali steklen pekač z ravnim dnom, ohladi, nato pokrij s kuhinjsko folijo in za najmanj osem ur postavi v zamrzovalnik.

za limonin sirup:

  • 2 žlici limoninega soka
  • žlica sladkorja

Limonin sok in sladkor v kozici segrevaj, dokler se sladkor ne stopi. Nato sirup ohladi v hladilniku.

Servirno finale: 

Pripravi primerne posodice za peko briošev – lahko so to manjše glinene ali lotoželezne posodice, kot je ta na sliki, ali večki pekač. Dno posode za peko premaži z jabolčnim namazom, tako da je celo prekrito. Testo za brioše razdeli na 24 kosov, vsak kos oblikuj v kroglico, kroglice pa v posodo polagaj tako, da bo med njimi vsaj centimeter praznega prostora. Posode pokrij s kuhinjsko folijo in jih pusti na sobni temperaturi vzhajati uro in pol. Vzhajane brioše potresi z demeraro in jih peci v na 175 stopinj segreti pečici.

Med peko na tanke rezine in/ali krhlje in/ali kockice nareži dve jabolki. Koščke jabolka prelij z limoninim sirupom in premešaj.

Ko so brioši temno zlato-rjavi jih vzemi iz pečice in takoj prelij z jabolčnim žganjem. Počakaj, da se malo pohladijo in medtem z vilico nastrgaj granito.

Brioše postrezi s svežim jabolkom in granito, zraven pa klasikom zavrti Sinatrov New York, New York, kontemporarcem pa Empire State of Mind Alicie Keys in Jay-Z-ja ali pač Nuyorican Soul in njihov I Am The Black Gold Of The Sun.

zlati silvo je peti letni čas

statistično-analitski headquarter žirije zlatega silvota 2015 je včeraj proti večeru skozi svoje digitalne raufenke le poslal oblak belega dima, ki je naznanil, da vemo, kdo se bo okitil s to prestižno titulo … v boj se je – po številnih lanskih (kasneje se je izkazalo da praznih) ustnih predprijavah in po še številnejših letošnjih odpovednih izgovorih (predsednik organizacijskega odbora se je na trenutke počutil kot prfoks, ki posluša štorijo o psu, ki da je požrl zvezek z domačo nalogo) – s pravočasno prijavo uvrstilo pol ducata kandidatov, ki jim na tem mestu s prehodom v CAPS LOCK MODE IZREKAMO RESPECT, POHVALO, ZAHVALO IN ČESTITKE: BRAVI!!!) … šesterica hrabrih, predanih, resnih in praznovalno razpoloženih bralcev kruha in vina je svoje zapiske poslala v naslednjem vrstnem redu:

biba: vročina vs. improvizacija

iztokmaj: navadno je lahko tudi praznično

vesna doknić: božična sitnica

andrej šolinc: nabodala s kraljevimi kozicami na sodobni ekonomiji prijazen način

rok ravnikar: osamljeni evgen

skupina beertasting: minevanje letnih časov

organizacijski odbor in strokovna komislija sta v en rog zatulila, da je krasno, da se tekmovalci praznikov lotevajo z opazno mero kuharske resnosti in da je še bolj krasno, da v odnosu do silveja ohranjajo tudi zdravo ležerno lako-čemo distanco … po tednu presojevalnega premisleka, introspekcije, slinjenja in praznične reminiscence žirija tekmovalcem z največjo mero spoštovanja podeljuje sledeče zveneče titule:

zlato smotko cipresnega hriba z veliko značko društva za konstantno prepoznavanje slehernega dneva kot prazničnega prejme iztokmaj

(za zvit in okusen poskus združitve titul ssol in zlati silvo v eni osebi)

*   *   *

gartrov orden v barvah union jacka s častno diplomo belega goloba  prejme vesna doknić
(za promocijo britanske kulinarike in prizadevanje po premostitvi prepadov med božičkom, dedom mrazom in zlatim silvejem)

*   *   *

srebrni brk izpod nosa ribiča pepeta z velikim znakom združenja proizvajalcev antipiretikov prejme biba
(za improviziran in učinkovit morski boj proti vročinskim stanjem in obolenjem)

*   *   *

neoliberailstični aplavz mićota mrkaića z lepimi pozdravi grivarjevih otrok prejme andrej šolinc
(za premišljeno in učinkovito uporabo otroške delovne sile v tekmovalnem procesu)

*   *   *

divizijski red princa evgena savojskega in zbirko portretov evgena carja prejme rok ravnikar
(za prijazno gesto, s katero je v praznični niz suvereno vključil še godovni dan sv. evgena)

*   *   *

glavno titulo in njej pripadajočo slavo, hvalo, trepljanje, prestižno steklenico penine silveri blanc de blancs 2008 (šampion, silveri za silvota pa take fore!), ki jo je v nagradni sklad prispeval njen avtor, boris gašparin (hvala!!!), podpisano orodjarno in vse kar je še povezanega s poimenovanjem

zlati silvo 2015

pa prejme

skupina beertasting
(za delovno intenzivno, vsebinsko bogato, celo leto obsegajočo in sproščeno opisano pojedino)

 silvo 15

kongratuliramo in že slišimo tudi čestitke, pozdrave in aplavz še s strani sotekomovalcev in milijonskega avditorija kruha in vina! … ker je borisova penina nenadejano ojačala nagradni sklad, se je organizacijski odbor odločil, da drugostopenjsko nagrado – podpisan   izvod konzuma, najbolj vroče rdeče knjižice te sezone, prejmejo kar vsi prijavljeni tekmovalci! … za zaključek pa še odlomek iz utemeljitve žirije:

kolekcija silvestrskih jedi kolektiva beertasting je kuhan in pečen dokaz, da letni časi in celo leta sicer minevajo, da pa si gastronomski spomini, ki jih ob tem minevanju nabiramo, ob koncu leta zaslužijo še eno retrospektivno materializacijo … prijateljska delitev dela, pravočasno načrtovanje, vinska oprema in frajersko edutainerski popis avanture so najboljši možen povzetek vloge in pomena obeležitve prehajanja iz starega v novo … naj se tradicija nadaljuje!

vsem tekmovalcem, še posebej zmagovalcem, še enkrat izrekamo mad respect, jim čestitamo, jih pozdravljamo in jim kličemo na snidenje ob novem zlatem silveju … do takrat pa srečno vsem!

topovi leta dva-štirinajst

ker v naslednjih 42 urah ne gre pričakovati kakšnih resnih pretresov in premikov (pri tebi doma pač še ni konec – zlati silvo te vabi in pričakuje!) lahko kruh pa vin že potegneta špuro pod iztekajoče se leto … bilo je ludo i nezaboravno, ou je …

top jed v restavraciji: hecno, ne, najboljša reč je na okuševalni aparatus napakirala zelo blizu ciljne ravnine in bila je to inovativna, presenetljiva, preprosta, a v resnici zapletena in v nulo nagruntana polenovka v črni tempuri (ta je črna zato, ker je polenovka povaljana v pepelu iz do zoglenelosti pečene zelenjave) v hiši franko … minimalistični talar, ki pa ima vse, kar nucajo veliki:

črna tempura

top recept iz kruha in vina: recept niti ni zapisan, ampak se mi zdi, da je bila najbolj frajesrka jed, ki sem jo skuhal rdeča bombeta, nabasana z v japonski marinadi počasi kuhanim, nato ohlajenim, na centimetre narezanim in popečenim svinjskim bauhom …tj in da house3

tudi sicer je bilo igračkanje z novo pridobitvijo, sous vide mašinco kar fletno in večinoma uspešno (včasih tudi dokazano zelo uspešno)

top vino/napitek: okej, ne vem kako to, ampak očitno sem se pri dobrih vinih zataknil v vipavski dolini, čisto konkretno me je letos sezuval martin krapež – sprva z rdečo zvrstjo lapor rdeče, ki sva jo z inženirjem kerinom nekega januarskega večera srebala v čompi, pa z merlotom, ki nam ga redno nataka dedo, dokončno pa je zmalgal z belo zvrstjo lapor belo, ki je zame res špička med špicami … bravo!

top gastro doživljaj: nenadejan trip v armenijo je s sabo prinesel nenadejano zmagovalno in silno intenzivno gastro doživetje – v tonirju pečene čisto frišne lavaše zavijati direkt z nabodala nad lesno žerjavico potegnjeno frišno pečeno meso bo še dolgo odzvanjalo na jeziku in v betici …armenia2

top food-related: well, ne gee zato, da bi se dobro blago samo hvalilo, ampak dejstvo, da sta letos izšli kar dve moji knjigi – kolekcija receptov orodjarna in izbor najboljših, v mladinini rubriki konzum objavljenih oštarijskih zapisov – mi je prineslo nekaj res lepih trenutkov – pa ne le ob in po izidu knjig, ampak predvsem prej … zanje se z velikim poklonom zahvaljujem urednikoma nini in gregu (pa seveda botru botteriju), orodjarskim sodelavcem cirilu, tomotu, žaretu, marjanu in janezu in vsem, ki so v teh štirih letih z mano kruzali po domovini in posedali za gostilniškimi mizami – iskrena hvala! … ki gre tudi tebi, dragi bralec: brez kruha in vina pač ne bi bilo nič od zgoraj naštetega … okušajte še naprej z nami!

 

zlati silvo 2015 – call for entries

ljubljeno kruhovinsko občestvo!

mogoče si se spraševalo, ali bo v nenadni zmrzali, ki je oplazila naše kraje še vedno čas, prostor in volja za izvedbo silvestrske prehranske tekmovalne specialke, ki – zdaj pa res že tradicionalno – novoletne praznike zaznamuje še s ščešcem tekmovalnega duha … le zakaj bi tekmovali le smučarski skakači, če pa lahko tekmujemo tudi mi?! … no, dvomov ni več, s tem zapisom je tudi uradno potrjeno in po tej poti črno na belem obeleženo:

Screen Shot 2014-12-29 at 9.12.15 AM

zlati silvo tudi letos bo je!!! formalno/paragrafsko gledano pa razpis izgleda takole:

1. kruhinvino.com razpisuje nagradni natečaj zlati silvo 2015

2. natečaj je nediskriminatoren; sodelujejo lahko vse rastline, živali, ljudje, predmeti in objekti, ki bodo do nedelje, 4. januarja 2014, do 24.00 (cet) na elektronski naslov zlati.silvo@gmx.com poslali fotografijo in recept silvestrske jedi

3. tričlanska žirija natečaja kruh & vino (chefica & chef + do objave rezultatov anonimni ocenjevalec z izpričanim teoretičnim in praktičnim poznavanjem silvestrske prehranske tematike) bo izmed vseh prispelih fotk & receptov po anonimnem, na številkah in statistični analizi utemeljenem ocenjevanju izbrala zmagovalca

4. zmagovalcu pripada častni naziv zlati silvo 2015, minljivi pokal v obliki flaše vina po izboru razpisovalca natečaja in neminljivi pokal v obliki  podpisanega izvoda literarno-likovnega kuharskega bestića orodjarna

5. trem prijaviteljem, ki bodo po točkovanju žirije zasedli pozicije za zmagovalcem natečaja pripada po en podpisan izvod gostilnožderaškega bestića konzum

5. vse prispele fotke & recepti bodo objavljeni na kruhinvino.com, skupaj z imenom ali vzdevkom avtorja (vkolikor ne bo želel ostati anonimen); razpisovalec si pridružuje pravico do prevekslavanja formata prijave v obliko, primerno za objavo na spletni strani (beri .pdf)

6. kriteriji za izbor niso merljivi, vsekakor pa bodo subjektivni, pošteni, samostojni, neodvisni, suvereni in uravnoteženi, zato so vse odločitve končne in brezprizivne

7. natečaj se izvede ne glede na vse shujševalne kure, ribe, purane, prasce, divjačino, teleta in goveda ki začnejo veljati po novem letu

moto jej, moli, ljubi je do zaključka natečaja v popolnosti suspendiran, namesto njega se na piedestal postavlja zaporedje besed: kuhaj, fotkaj, piši, pošlji, zmagaj! … ajt sa srečom!

moj ramen

ramen je v zadnjih letih postal mitska kulinarična beseda … ramendžinice po londonu, new yorku in ostalih trendsetterskih metropolah rastejo kot s cukrom nafilan kvasni nastavek pri petindvajsetih stopinjah (to je kao poskus pekovske metafore, hehe) … skupaj s popularizacijo pa prihaja tudi ponudbena diverziteta – tako po kakovosti, kot po ceni ponujenih skled, ki – v nekaterih hype izkoriščajočih poslovnih modelih – skledo nudlov v župi prodajajo tudo po dvajset evrov in več … ramenizacija s sabo prinaša tudi študirajoče posameznike, ki puristično kopljejo po zgodovini, pravilih, receptih, tehnikah in ostalih z ramenom povezanih parafranilijah … in ti študirajoči posamezniki za sabo povlečejo še večjo gmoto nahajpanih kvazi-purističnih bleferjev, ki so predvsem glasni, ko gre za presojanje, kaj je pravi in kaj nepravi ramen … skratka: po svetu se z ramenom dogaja nekaj takega, kot pri nas s hamburgerji, kjer se reč že nevarno približuje točki, ko bomo s skupaj z elvisom j. kurtovićem zapeli dabogda crko rokenrol (kad ga svako svira), pri čemer bomo seveda rokenrol zamenjali s hamburger, svira pa s peče … na japonskem, odkoder prihaja, ramena, jasno, ne žgejo šele v zadnjih letih, ampak imajo za sabo že dobro stoletje prakse in zato tudi fino razvitih že celo rajdo različnih stilov ramena … napotnik v študiranju omenjene materije ni šel v blazne historične globine in stilske širine, je pa s čitanjem davidov changov in še nekaj z njim asociiranih piscev kuharjev prišel do dovolj obsežne bere bazičnih spoznanj in tehnik, da si je drznil pripraviti in postreči svoj prvi (ne pa tudi zadnji) ramen … takole je (bilo) s tem:

overview:  ramen je župa, v katero so vloženi nudli in je dodatno obložena še kakšnim kosom mesa, mehko kuhanim jajcem in zelenjavo …

župa: juha naj bi bila kamen temeljac za gradnjo ramena … bottom line je, da naj bi bila močnega okusa … od tu naprej nekateri preferirajo čiste in jasne okuse, ki jih dosegajo z uporabo manjšega števila sestavin, v najbolj minimalističnih verzijah celo samo algo kombu … druge šole prisegajo na močne, želejkaste župe, ki jih narihtajo s celodnevnim (ali še daljšim) kuhanjem svinjskih parkljev, kosti, kurjih hrbtov in kasnejšim reduciranjem dobljenih žup … veliko jih je, ki trdijo, da mora biti ramen župa kristalno čista, enim pa je vseeno, če je motna, da se le zavolj v njej raztopljenenega kolagena med srebanjem že prijemlje na ustne … napotnik se je v tej dilemi odločil za kristalno čisto župo, zato se je poslužil blumenthalovega trika: zamrznjen temen piščančji fond in zamrznjeno, s kuhanjem domače (nedimljene) šunke dobljeno župo sem položil na gosto gazo, obešeno nad skledo in vse skupaj na hladnem odtaljeval tri dni … v skledi je tako ostala okusna župa kristalka, ki sem jo še ojačal z iz ingverja, šitak in sušenega paradižnika nakuhano (in zreducirano župco … rezultat je bila popolnoma bistra zlatorjava tekočina rahlo saldkastega in umamijastega okusa …

nudli: ramen nudli morajo bili pripravljeni brez jajc, čvrsti, kuhani na zob, rumenkaste barve … poseben okus in teksturo jim v originalu daje dodatek alkalne tekočine kansui … majstri jih seveda znajo ročno razvlečt in navit na hudo spektakularne načine, moj približek pa izvira iz namigov harolda mcgeeja, ki pravi, da dobro osnovo za alkalne (= precej bazične) nudle dobiš tako, da sodo bikarbono streseš pa peki papir in jo eno uro pečeš v na 120 stopinj segreti pečici – s tem se bodo iz sode pognale molekule vode in ogljikovega dioksida, nastal pa bo močnejši natrijev karbonat (ne me držat za besedo, za detajle beri haroldov članek) … nato žličko te pečene sode stopiš v decilitru vode in vse skupaj zamešaš v 200 gramov semoline in našibaš testo za nudle … to naj zavito v folijo eno uro počiva na pultu (ali čez noč v hladilniku), nato ga razvaljaj in nareži s testeninskim strojčkom ter v neslanem kropu kuhaj približno tri minute … nudle odcedi in jih na hitro oplakni z mrzlo vodo …

meso: tukaj gre za sočnost & flejvor, se pravi, da v igro kar takoj vstopi svinjina, nato pa iz nje takoj izpadejo ribica, hrbet in podobni fensišmensi nemastni kosi … ako se domogneš bauha (s kožo!), ga zrolaj in poveži, napotnik pa je imel te dni na lagerju fino omaščen kos plečeta, ki ga je skupaj s sojino omako, mirinom, miso pasto, naribanim ingverjem in česnom zvakumiral in nato skoraj osem ur kuhal na 62,8 sto pincelzija … ohlajeno meso sem narezal na rezine, polovičke rezin sem pred serviranjem segrel v ramen župi, drugo polovico pa osmodil z brenerjem

jajca: o mehko kuhanem jajcu smo nekaj resnih besedi spregovorili že pred nekaj tedni … jajce torej mehko skuhaj tako, kot veleva kruhovinska doktrina, nato ga previdno olupi in od ene do osem ur mariniraj v mešanici vode, temne sojine omake, mirina, sakeja in sladkorja … preden jih serviraš, jih prereži na pol …

obloga: tukaj smo relativno svobodni, pretiravati z raznimi forami pa vendarle ne gre … načeloma naj ne manjka na tanko narezano zelenje mlade čebule, jaz sem dodal samo še tanke šnitke surovih šitak in to je bilo to …

finale: ramen naj bo vroč, zato na koncu delaj & sestavljaj hitro … župo zavri, jo prelij preko nudlov, ki si jih del v segrete globoke krožnike ali skledice, dodaj še meso, jajca & šavje in si good to go … meni so se od slastnega pričakovanja tako tresle roke, da sem še fotko bolj blentavo posnel:

ramen

okej, na pogled bi ti mogoče celo prikimal, če bi rekel, da je to nekak tko kt naša goveja župa … ampak saj veš, da so tle vmes japanci in njihovo perfekcioniranje in doteravanje na prvi pogled ajnfoh stvari … v ramen je pač treba investirat nekaj znanja in truda, vseeno pa ne gre pretiravati – it’s supposed to be comforting food …

odločil sem se, da mora soundtrack izražati dovoljšnjo mero cinične distance do prenahajpane obravnave ramena … od tu do priobčenega zvoka je bil še čisto majhen korak: srebrna krila – zakuni se ljubavi (na ramenu mom) 

weekly express

ko je naš najljubši londončan nazadnje sedel za kruhovinsko chef’s table, je reportaža sledila v le nekaj urah po obisku … tokrat nam tako rapidno reportiranje ni uspelo, vseeno pa ostajamo znotraj tedenske merske enote, kar je glede na polno veselodecembrsko dogajanje še vedno zadovoljiv rezultat … peturno čebljanko o muzičnih, literarnih, kuharskih, družabnih in ostalih scenah smo omastili z mixom domačih ocvirkoff (swina, raca, gos), pirinega rastkota in bamberškega okajenca; jo ojačali s sečuansko popopranim in rahlo opečenim karpačem s pehtranovo majonezo; zahrustali z zelenjavno tempuro in jo v ciljno ravnino pripeljali z dvema eksperimentoma – prvim napotnikovim ramenom (naslednji zapis bo cel na to temo) in prvo chefičino presno torto (pomarandža, mmm!) … ker pix or it didn’t happen, še to:

kolažkot ponavadi smo si ob koncu soglasno djali: še kdaj, čimprej, če ne tu, pa (ne)kje drugje!