About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

na, maz!

ker si v teh nekaj tednih po objavi trotlziherske serijalke o sestavinah, orodjih, mesenju, oblikovanju in peki kruha s tem našim vsakdanjim sopotnikom že gotovo na ti (če pa nisi, ni nikoli prepozno, da postaneš zdaj – peka kruha še nikoli ni bila tako izi-pizi), si se verjetno začel spraševati kaj početi z vsemi napečenimi hlebi in štrucami … da ne bomo zahajali predaleč iz baznega tabora, ti najprej priporočam skrben pregled kruhovinske receptne sekcije, kjer boš kaj hitro nabasal na tahitro pašteto iz piščančjih jeter, polminutno majonezo, liptaver, not-ello ali pa celo na ata in mamo vseh krušnih namazov – doma stolčen putr (vinko mlek bi pravzaprav že zdavnaj moral posneti nov how-it-is-made filmček, ker se maslo v teglu naredi petkrat hitreje, če smetano pred tolčenjem pustiš dve uri počivati na pultu) … ker pa v času, ko si nihče ne vzame več časa niti za v miru popit pir, ne gre računati, da se bo komu dalo preganjati po zgodovinskem drobovju tegale bloga (pa čeprav je – to je vendarle treba neskromno poudariti – dotično drobovje polno modrih in uporabnih receptnih bajanj), vsem zainteresiranim povzročam cejenje sline s popolnoma svežim namazom iz naše bajte:

beanamaz

proces izdelave se je začel v štacuni grkinja na trubarjevi ulici, kjer po novem iz  tavelikih žakljev na rinfuzo dajejo tudi chefovo najljubšo pasmo fižola, grške gigantese … to so taki veliki, beli mesnati fižoli, ki so, če so pravilno pripravljeni (saj še pomnite, kako, ane?) nekaj najboljšega na svetu in to v vseh senzualnih kategorijah … no, in tako je zadnjič enkrat ob nekem grilanju ostalo nekaj malega tehle fižoletov …

  • pa sem na olivcu prepražil malo čebule in česna
  • pa sem dodal fižole in jih poprašil s pikantnim pimentonom
  • pa sem dodal še žličko paradajzove mezge, malo belega vina in pokuhaval četrt ure
  • pa sem vse skupaj s paličnim mešalnikom zmlel v kremo in jo pretlačil skozi fino cedilo
  • pa sem v isti ponvi na hitro prepražil še malo radiča
  • pa sem ga potem še sesekljal in vmešal v fižolovo kremo
  • pa sem vse skupaj prežličil v kozarec za vlaganje, ga zaprl in spravil v hladilnik

zjutraj pa: na, maz! … o, kako sem ga mazal na popečenega rženca, ga obložil še s črnimi olivami in si mislil, koliko veselja človeku v lajfu ponujajo ta najbolj ajnfohne stvari …

soundtrack je smooth, spread v njem pa sicer aludira na kakšno drugo radost: andre 3000 (outkast) – spread 

SLOsos

pa si spet narajmal na eno napotnikovo besedno igro, ane … te so se nabirale prejšnji teden, ko je chef skupaj z deseterico soizbranih v žirijo 23. sofa štiri dni buljil v smetano smetane slovenskega oglaševanja v minulem letu … reč bi lahko bila – če druščina ne bi bila razpoložena za entertainment – še kar duhamorna, a smo se vseeno kar dobro načebljali in nahihitali … tudi tisto, kar smo presojali, ni bilo tako švoh, da bi gornji naslov lahko bral kot klic v sili slovenskega oglaševanja … ne, slosos je čisto preprosto slovenski losos … raste sicer v vodah, ki formalno tečejo po italijanskem ozemlju, ampak je celotna vas dolina (san dorligo della valle) v tržaškem zaledju res tako slovenska – familija zobec, ki losose goji, pa tudi  - da riburdam lahko mirne duše prilimamo naše narodnostne barve (pač tako, kot bevogu radi rečemo naš pir) … ko se človek pripelje v dolino (natančneje v boljunec) in malo pred glavnim trgom zavije desno vidi tole kučico:

boljunec1

gre za prodajno postojankico ribogojniškega obrata, ki se nahaja kakšen kilometer navzdol ob rečici glinščici in v katerem družina zobec že skoraj trideset let goji losose … no, o gojenju lososov si zagotovo slišal že kakšno silno grozno stvar, ampk zobčevi so se tega lotili na popolnoma drugačen način: ribogojnica je majhna, večino vzgojenih rib prodajo v tejle štacuni, ki je odprta dvakrat na teden po štiri ure in na svojem kmečkem turizmu, ki dela za vikende od srede maja do oktobra … se pravi, da je vse skupaj daleč od srednje, kaj šele od ultra velike farme … zobčevi lososi so tu od iker naprej, v bazenčku se da videti tudi čisto majhne, dober centimeter velike primerke … riburde rastejo počasi, da zrastejo tako velike, kot so tile v bazen za prodajo vloženi tekokategorniki (1 kg +),

boljunec2

traja dobrih pet let … ribončki so kanadski lososi, ki so veliko bolj primerni za vzrejo od svoje norveške žlahte (ki je manda silno občutljiva in zamerljiva in ki jo zobčevu uporabljajo predvsem za dimljenje, rauhance pa prodajajo januarja in novembra) in posledično tudi cenejši

boljunec3

največji hec v ribarnici pa niso ribe, ampak zobčeva ata in mama, ki sta polna anekdot (ata rad pokaže kako velik je bil šestkilski kapitalec, največji do zdaj zrasli osebek v ribogojnici), prav po primorsko odprta in klepetava, tako da je obisk ribarnice tudi fletno družabno doživetje, ki kar kliče po kakšni resnejši preverki obrata …

boljunec4

verjetno te ob koncu zanima, kako se obnese produkt? … tistale dva lepotana, ki sta na vagi, sta trenutno že v napotnikovem živilsko predelovalnem obratu … iz enega fileja nastaja gravlaks (letošnji hit je parfumiranje le tega s pehtranom), drugi čaka na skorajšnje sekljanje v tatarca, tretji je v vakuumu in gre v freezer za težke čase,

boljunec5

iz glav in kosti bo ratala lososova osnova, četrti file pa je bil pojeden danes,  hrustljavo opečen … in – verjetno zaradi počasne rasti in res popolne frišnarije – je bil tole (za onim pri hestonu in tistim v mariborskem maku) tretji najboljši losos v življenju … niti sledu o tistem ostrem strojnooljskem vonju, ki rad prati ribarniškega lososa, ne preveč mastno in čvrsto meso ter res božansko frajerski okus … alora se zmaniva tako: če boš kdaj v petek ali soboto dopoldne haral okrog trsta, mi nujno prej pošlji mail, da ti naročim komad ali dva … brez dvoma gre za shopping odkritje leta – bravo naši!

domača re-kreacija: a. komm

dnevi in tedni tečejo kot orng s putrom namazani, tako da je ponovoletna hibernacija revije dolce vita že teden ali dva pri kraju … a glej ga zlomka, napotnikov zapis v njej je še vedno aktualen … ob njega nastanku so bili mediji polni privoščljivega hihota na račun ruskih gradbeniških for v predolimpijskem sočiju … zdaj se na ruse gleda malo drugače, vsekakor še bolj v skladu z imenom, ki ga je svoji moskovski restavraciji dal anatolij komm, naš tokratni rekreiranec … vsem pomislekom navkljub pa je anatolijev recept vreden ponovitve v domači kuhinji, ker je res dober … sicer pa v novi dolčeviti še koširjevo bajanje na temo kruznega kruha, pa fini reporti z visogorskih hoch-gastro pašnikov itd. … vabljeni ne le k branju, ampak tudi k nakupu! … moj prispevek tu naj torej služi kot teaser za še veliko več dobrega branja v reviji:  

Barbar.

Vrhunskih chefujočih Francozov je ogromno. Tudi Špancev, Italijanov in Japoncev. Pa seveda trendovskih Skandinavcev, Angležev, Američanov, nekaj je celo Nemcev, Avstrijcev in Slovencev. Kje so Rusi? Pravzaprav je samo eden: Anatolij Komm.

V zadnjem času se, z nakakšno Slovencem lastno privoščljivostjo, hihitamo Rusom in njihovim predolimpijskim kolobocijam. Še posebej žestoko smo upalili po njih po ogledu nemškega dokumentarca Putinove igre, ki je jasno nakazal, da se tradicija ruskega samodržstva nikakor ni prekinila (kaj šele ustavila) s procesom kvazidemokratizacije, ki se je v največji državi na svetu začel zdaj že kar debelega četrt stoletja nazaj z Gorbačovovo perestrojko. In tako smo najprej zaploskali Adidasu, ki je nemške olimpijce oblekel v nedvoumno antihomofobne mavrične kombinezone, nato pa smo si jeli z veliko dodanimi smajliji prepošiljati poročila svetovne športno-novinarske srenje o rjavi vodi, nepobeljenih (ali celo neobstoječih) sobah, bizarnih straniščih (in še bizarnejših navodilih za njih uporabo), o bagerčkih, ki še kar med otvoritvijo 22. zimskih olimpijskih iger malo ružijo naokrog. Nam je bilo kar malo pogodu, da je nekdo nekje nekoga okradel še veliko bolj mastno, kot so naši barabini okradli nas in da celo silnim pokurjenim novcem navkljub sočijski playground še vedno ni nared.
Tisti, ki dobro košto svakoga dana u svakom pogledu postavljamo zelo visoko na lestvici pomembnih reči, smo še posebej pozorno spremljali pripombe o enolični in brezokusni hrani. I, seveda: kaj pa naj človek pričakuje v državi, ki tradicionalno sistematično relativizira kakršnokoli užitkarjenje in v kateri ima hrana vsaj že sto let zgolj funkcionalno vlogo goriva, pri čemer je dobršen del tega obdobja (in ogromen del zgodovine pred njim) sploh ni bilo dovolj za normalno preživetje. Izjemno ostra razslojenost ruske družbe na elito, ki ima vse in še več, ter ljudstvo, ki ima velikokrat še manj kot nič, se vleče že od carske Rusije sem, srednji razred, ki je v normalnih družbah osrednji generator gospodarskega in občega družbenega razvoja, pa se sramežljivo pojavlja šele v zadnjih letih. Tako je upati, da bo tudi v Rusiji počasi komu mar, kaj da v usta in ne le, koliko je za to plačal. Slednje, namreč plačilno presojanje, je vezano na oba ruska pola: novobogatini seveda hočejo in morajo vedno in povsod bahavo razkazovati svojo bogatijo, zato potrebujejo zelo drage restavracije; reveži pa tako, kot povsod: v sili hudič še muhe v najbolj cenenem obratu hitroprehranske multinacionalke je.
In prav o tem pomanjkanju kakršnegakoli odnosa do hrana v skoraj vseh svojih intervjujih govori sedeminštiridesetletni chef Anatolij Komm, gostinec in chef, ki se je s svojo provokativno poimenovano restavravijo Varvari (Barbari – kot beseda s katero vedenje novih ruskih bogatunov povezujejo v zahodnem svetu) stisnil med petdeseterico najboljših restavracij na sanpellegrinovem seznamu. Po letu 1990 sta se namreč v Rusiji – poleg obratov družbene prehrane, ki že desetletja kuhajo ene in iste reči – pojavljala le dva tipa restavracij: prestižnice s ponudbo visoke klasične mednarodne kuhinje (s simboličnimi ruskimi dodatki tipa kaviar in stroganov) in postojanke vseh vodilnih globalnih burgerskih, kurocvrtnih in picastih blagovnih znamk. Običajnih restavracij, gostiln, prigrizovalnic pravzaprav ni, kaj šele, da bi se kdo ukvarjal z avtorsko reinterpretacijo klasične ruske kuharije. V Rusiji ni srednje poti, tam se je na vse ali nič.
Anatolij Komm je tako s svojim šopkom restavracij in bistrojev precejšnji ruski unikum, v primerjavi z običajnimi življenjskimi potmi svetovnih chefov pa ima tudi precej unikatno biografijo. Še v Sovjetski zvezi je doštudiral geofiziko, a je kaj hitro po zlomu starega sistema začel razvijati svoje poslovne talente. Posel – uvažanje cunj designerskih blagovnih znamk v Rusijo – ga je skozi celotna devetdeseta leta vodil po vsem svetu, Anatolij pa je, kjerkoli je že bil, obiskoval najboljše restavracije. Pri čemer se obiski niso končevali po plačilu računa za obed, ampak se je Komm želel naučiti sam skuhati jedi, ki so ga še posebej navdušile. In za privatne lekcije je bil chefom pripravljen plačevati veliko denarja – sam pravi, da je seštevek v tovrstno ena na ena izobraževanje že dosegel šestmestno dolarsko številko. Mu je pa med temi seansami kaj kmalu postalo jasno, da samo repeticija spektakularnih krožnikov od tu in tam ne bo dovolj za resnejši nastop na kulinaričnem trgu.
Tu se je Komm začel hitro navezovati na svojo drugo strast: rusko glasbeno umetnost. Samega sebe ter svojo nerazumljenost in nesprejetost med rojaki zelo rad primerja z življenjsko in umetniško zgodbo Dimitrija Šostakoviča. Velika večina gostov v 25-sedežni restavraciji Varvari so tujci. Rusov kulinarike ne zanima, Komm ugotavlja, da če lahko za Evropo in Ameriko preko palca ocenimo, da resejša gastronomija zanima od 3 do 10 odstotkov ljudi, potem je treba vedeti, da je v Rusiji ta delež bližji tisočinki odstotka. Da so ga v Rusiji sploh začeli jemati resno, je moral dobiti priznanje iz tujine, tega pa je ujel na zelo nenavaden način: v Ženevi je odprl kopijo svoje moskovske restavracije Green in počakal, da je zanjo dobil Michelinovo zvezdico. Takrat je menda moskovski Green obiskalo kar nekaj ruskih elitnežev, a so ga večinoma zapuščali ogorčeni nad »gnusnim maličenjem« ruske kulinarične dediščine.
A stvari se – sicer zelo počasi, a vendarle – premikajo na boljše. Anatolij Komm je najbolj vesel, ko njegovo restavracijo obiščejo ljudje, ki so denar (približno 150 evrov za degustacijski meni) za večerjo zaslužili s poštenim delom in jim na mizo ni padel kot del oligarhične sprege med politiko in gospodarstvom. Kommova kuharija sicer bazira na razumevanju kuharskih procesov in rabi sodobnih dognanj Hervea Thisa, Ferrana Adrie in Hestona Blumenthala. S sodobnimi tehnikami se loteva svoje interpretacije ruskih klasik: boršč je festival prozorne tekočine v barvi rdeče pese in s toplo tekočino iz dimljene slanine polnjnenih hrustljavih kroglic, heringi se preoblačijo v sušije, knedlčki se opremljajo s nenavadnimi teksturami in okusi polnil, še sončnično olje, postreženo s tradicionalnim pozdravnim črnim kruhom in soljo, je spremenjeno v sfero … Pri tem pa ponudi tudi zelo zanimivo argumentacijo, zakaj je molekularna gastronomija pravzaprav že del ruske tradicije. Prvi argument je sistemski: Rusija se je kot velesila v raziskovanju in osvajanju vesolja ukvarjala tudi s tem, kako predrugačiti živila in jedi in jih narediti primerne za konzumacijo v vesolju. Drugi je bolj simpatično ljudski: v socialističnih ruskih prehranjevalnicah, stolovajah, so skoraj vsako stvar prelili z gosto kislo smetano. Šefi teh menz so smetano na veliko odnašali domov in z njo zalagali sorodstvo. Manko smetane v vedrih so prikrivali z dolivanjem vode, to pa se je poznalo tako, da je bila smetana preveč tekoča. In tu zdaj pride molekularni praktikum:  razredčeno smetano so majstri gostili tako, da so vanjo vmešavali metilcelulozo. To gostilo prehranska industrija pozna pod oznako E464 in ni alergeno, se ne presnavlja in ni toksično. Na srečo vseh Rusov. Ki bodo tudi po zaslugi Anatolija Komma mogoče vendarle začeli ceniti tudi dobro in ne le drago.

komm fotka

Ocvrti repki kozic s črnim biskvitom

Tole se sicer ne sliši kot vaja v slogu ruskih prehranskih avtohtonosti, ampak vendarle Boš ob konzumaciji Anatoliju moral priznati občutek za usklajeno kompozicijo z dopolnjujočimi se vonjavnimi, okusnimi, temperaturnimi in teksturnimi kontrasti. Sladko – kislo, vroče – hladno, dimasto – osvežilno in hrustljavo – mehko lepo dvigujejo tale začetni krožnik visoko nad povprečje. Izvedba ni pretežka, še največ grdih besed kaniš sproducirati ob ovijanju tenko naribanega krompirja okoli repkov kozic ali škampov. Ampak za dobre reči se velja malo potruditi, ane?

Lahka predjed za štiri:

raki:

  • osem velikih škampovih repov (če jih ni, vzemi kozice, tako kot jaz)
  • dva beljaka
  • dva srednje velika krompirja
  • dve žlički škroba
  • sol, črni poper
  • pol litra olja za cvrtje

Krompir olupi, na tanko naribaj in ga nekaj minut spiraj s tekočo vodo. Krompir nato odcedi in na kuhinjski krpi osuši. Beljak dobro stepi in vmešaj škrob, dodaj sol in poper; v mešanico mešanico pomoči rake in jih nato ovij v krompirjeve laske in do zlatorjave barve ocvri v vročem olju.

črn biskvit:

  • 2 jajci
  • 35 g moke
  • 35 g sladkorja
  • 7 g pecilnega praška
  • 6 g sipinega črnila

Jajca s sladkorjem stepaj, da postanejo svetla, nato postopoma vmešaj moko in pecilni prašek, na koncu pa dodaj še sipino črnilo. Maso prelij v sifon, ki ga napolni z bombico plina, nato pa maso nabrizgaj v majhen namaščen pekač in na 180 stopinjah peci približno 15 minut, oziroma dokler zobotrebec, ki ga potisneš v sredico, ne ostane čist. Biskvit ohladi in nareži na osem kosov.

omaka:

  • sok ene velike pomaranče
  • sok dveh limon
  • deci sojine omake
  • 150 g medu
  • deci olivnega olja
  • trije stroki česna

Iztisni in precedi pomarančni in limonin sok. Česen v malo vode kuhaj deset minut, nato ga s plosko stranjo noža dobro spiriraj in dodaj soku agrumov. Vmešaj še sojino omako, med in olivno olje ter vse skupaj dobro stepi/zmešaj z metlico.

za finalno zlaganje:

  • dimljena slanina
  • drobnjak
  • alga nori
  • solni cvet

Na krožnik postavi dva kosa črnega biskvita, nanju položi na drobno nakockano slanino in narezan drobnjak. Na krožnik nalij malo omake, dodaj ocvrte škampe in vse potresi s solnim cvetom in sesekljano algo nori.

kmetijska sladica

dajmo kar takoj odpraviti morebitne komunikacijske šume, ki bi se lahko pojavili pri interpretaciji tu zgoraj zapisanega naslova ne gre za sladico, ki bi jo bil na redni bazi konzumiral kakšen kmetovalski traktorist ali ki bi jo priporočal minister za kmetijstvo, ampak da se menimo o krasni italijanski pogruntavščini, ki se imenuje agrodolce … gre za mešanje rahlo karameliziranega sladkorja in povretega kisa v načeloma slanih jedeh, ki jih nato pospravimo mlačne kot prilogo kakšnemu pečenemu mesu ali ribi ali pa hladne kot solato … se mi pa zdi, da reč še posebej frajersko funkcionira v klasični siciljanski jedi, kaponati:

caponata

kot si verjetno razbral iz fotografije, je tale kaponata konec storila na delovnem mestu, včeraj opoldne … še posebej je teknila, ker jo je obsevalo pomladno sonce (ki se je skozi šajbo zdelo že kar poletno razgreto) in ker jo je spremljal frajerski črnec-kruh, oplemeniten s kuhano pšenico in lešniki ter odišavljen z medom, mletim janežem in grenkim kakavom …  priprava takle kaponate za na šiht je precej lahkotno opravilo … poglej:

  • pest pinjol
  • 1 melancan
  • tri rebra stebelne zelene
  • 1 čebula
  • 2 stroka česna
  • peščica izkoščičenih oliv
  • olivno olje
  • dva namočena suha paradižnika (pozimi, v sezoni seveda pališ s frišnimi)
  • koprc in origano
  • zvrhana žlica rjavega sladkorja
  • malo več kot pol deci jabolčnega (ali belega vinskega) kisa

za produkcijski proces potrebuješ ponev in skledo – v ponvi boš vse pekel, v skledi pa mešal … najprej pinjole: te rahlo popraži na suhi ponvi, ko postanejo zlatorjave pa jih stresi v skledo … v ponev nalij kar radodarno dozo olivnega olja in praži na centimetrske konce kocke narezane jajčevce … vmes mešaj in pretresaj, da se reč popeče z vseh strani … ko je, jo stresi k pinjolam, v ponvi pa praži na ne preveč fine koščke narezano čebulo in na nekajmilimetrske trakce narezana stebla zelene … dodaj še nakockane sušene paradajze in narezane olive ter praži nekaj minut, da se čebula in zelena zmehčata … zdaj pa agrodolčenje: povečaj ogenj in v ponev nasuj sladkor … ko se začne taliti/karamelizirati, prilij kis in počakaj da vse skupaj malo povre … vso robo iz ponve stresi v skledo k melancanom, potresi s koprcem in origanom, premešaj in pokrij … postrezi mlačno ali hladno … questa e buona!

soundtrack je hudo frajerska popevka iz letine ’69; pravzaprav gre za siciljansko vajo v slogu na znano temo say it loud i’m black and i’m proud: pascal – amore siciliano

kruh z levo roko: bonus

ker v kakšnem drugem kontekstu napotnik velikokrat reče to pa še ni vse, naj bo tako tudi pri kruhu z levo roko … ker je bilo že ravno dovolj testa, smo na snemanju zabrundali še modifikacijo znamenite poeme ramba amadeusa in djeli: tada je na daske koje život znače izašla neka focaccia in počela da skaće: 

tako, in s tole testeno improvizacijo smo zaključujemo levoročno krušno serijalko – hvala vsem za pozornost, korajžno pecite, ne obupajte po kakšnem dizastrčku in javite se kaj – bodisi s ponosnim razkazovanjem svojih kruhov bodisi z vprašanji in zagatami … mater ste peki!

p.s.: focaccia je tanjša od hleba/štruce, zato je pečena že po kakšnih dvajsetih, petindvajsetih minutah … glej jo, ko bo ful lepa, bo tudi pečena :-)

kruh z levo roko: peka

situacija z našim levorokim kruhom je vedno bolj vroča … in prav je tako! … dramatični vrh zgodbe se namreč zgodi, ko hleb/štruco po drugi vstaji najprej doletijo z ostro britvijo zadane brazgotine, potem pa še zaprtje v razbeljeno peč … takle mamo:

zdaj veš, da peka kruha ni neko bavbavasto, ampak precej sproščeno opravilo, katerega zaključna nagrada je res fajn občutek, da si sam pečeš svoj vsakdanji kruh … torej: moko, vodo, kvas in sol v skledo! … vso srečo in dober tek!

kruh z levo roko: oblikovanje

po včerajšnji znameniti prvi krušni vstaji, v kateri se je naš ljubi vsakdanji levoročni kruhek volumsko podvojil, je danes na vrsti oblikovalski demo … da se ne bi preveč zaštrikali s kakšnimi žemljicami, kajzericami, rogljiči, bombicami, rolami, venčki, palicami, grisini in ostalo drobnopecivno navlako, ostajamo pri dveh osnovnih izvedenkah: hleb in štruca …

jutri pa je že petek, ki tokrat ne bo dan za metek, ampak dan za paljenje pečice in zadnji korak k našemu kruhu … mater smo peki!
aja, še nekaj: za kakšna dodatna vrpašanja, mnenja in pripombe se pofočkaj tu spodaj v komentarjih …