napo-potniški obroki

February 20, 2009

služba me je lansirala na blitz obisk med 4 milijone v enormno veliki prestolnici prebivajočih grkov … no, seveda se nisem srečal z vsemi, ampak le s srečnimi izbranci, ki so se jim pridružili še bolgar, ciprčan (torej še en grk), dva albanca, trije makedonci, romun, hrvat, anglež in ukrajinka (pa ne te sorte, kot si pomislil, naughty boy) … ko gre človek na pot, se mu hote ali nehote sesuje ustaljen prehranski ritem … frčoplani pač letijo po svojih urnikih, hoteli strežejo svoje zajtrke, časovni pasovi so zamaknjeni, skratka, nič ni tako, kot je doma … ker je bil izlet res blitz lahko natančno poročam kako in kaj je bilo tokrat:

jutranje vstajanje je bilo pravzaprav nočno – ob 4.30 auf, pa spraskat led z avta in na ježo proti gradcu … ker so se v hladilniku valjali še košček kuhane govedine, šop res grenkega radiča in pol lončka kuhanega rjavega fižola, ki bi ob moji odsotnosti gotovo ostali neporabljeni, sem jih že zvečer stlačil v ene sorte jesih flajš, ki sem ga s svežim belim kruhom zaužil ob sončnem vzhodu na avstrijskem štajerskem … ježeš, dobro, ampak res malo zgodaj … čeprav: ako človek ob 7:15 poje jesih flajš, lahko dolgcajt na letališču prežene tako, da ob 8:15 posreba glaž pšeničnega piva, ob 9:15 pa se že odpove potaftanemu sendviču na letalu, ki res ni izgledal obetavno …

grški prevoznik se je odrezal bolje: ne samo, da je letalo opremil z reaktivnimi motorji (za razliko od bavarcev, ki vozijo na propelerje) in da nas je peljal nad celotno hrvaško obalo (tako da sem si iz zraka ogledal vse tauh place, v katerih sem se že namakal), celo hrana je bila čisto spodobna … no, relativno, ane: makaroni  s sirom so bili seveda razkuhani, a ne pretirano mastni, grško belo vino pa dovolj hladno in sveže …

po ouzotu, ki sem ga srebnil gledajoč hadrijanov slavolok s hotelskega balkona je bil čas za hitri, dvourni špancir po antičnem kamenju na akropolisu (odprt samo do treh popoldne), plezarjenje po tam zraven stoječem areopagu in gužvanje po plaki, za katerega sem bil nagrajen z majhnim, domačim, dišečim in lepo zapečenim gyrosom za evro trideset, ki ga je cimpral fotr v radnji, ki dejansko ni bila večja od dveh kvadratnih metrov, če seveda ne štejem še treh majhnih plastičnih stolčkov na ulici, ki so zavzemali še pol kvadrata …

na spoznavno večerjo so nas gostitelji odpeljali v na belo prebarvano restavracijo kuzina, ki na spletu obeta veliko, v resnici pa se (po povprečnih predjedeh in podpovprečnem pujsovem kotletu) prav izkaže šele pri sladicah, predvsem čokoladni vafel s svilnato, kremasto, krepko čokolado na hrustljavem vaflu še dolgo ne bo šel iz spomina …

hotelski zajtrk je bil prehransko gledano nič posebnega (čeprav je treba pohvaliti mojstra, ki je jajca na zalogo znal speči tako, da je rumenjak chefuvšečno ostal lepo tekoč), ampak njegov glavni adut je itak v lokaciji: terasa v osmem nadstropju, od katere je do akropolisa nič več kot par sto metrov zračne linije … na jasno jutro je to še posebej impresivno … kič, u glavnem, hehe …

o kafetariji, torej menzi, v eni do večjih grških oglaševalskih agencij (ki domuje v impresivni moderni bajti na robu mesta) ne bi izgubljal besed, saj navsezadnje ni tam zato, da bi fascinirala z dobro košto, ampak da delavcem za silo napolni želodce … že dejstvo, da si za kosilo skoraj pol delovnega ljudstva prinese svoje plastične posodice pove dovolj … cvetačni narastek je bil sicer čisto okej, ampak demšarjeva menza na pravnem faksu je za tele grške fante haute cuisine …

da iz helenske demokracije, ki nas je že velikokrat navdušila s svojo košto ne bi odšli s kruljenjem v želodcu, so združeno poskrbeli ekološki rejci, mesarji in kuharji, ki so vključeni v verigo, katere predzadnji člen so masivne mize v mesnico zamaskirane restavracije butcher shop … zadnji so seveda jedilni aparati gostov ki predejo ob plejadi klobasic z vseh koncev grčije, začinjenih dimljenih in na žaru pečenih svinjskih vratovih, sočnih kosih jagnjetine, fascinantnih hamburgerjih različnih pedigrejev in fletnih stejkih …

po tejle mesarski eskapadi aviacijski zajtrk in klobasa s krompirjevo solato na minkenskem letališču seveda nista imela šans, da bi naredila kakšen globlji vtis na napo-potniškega jedca … prav zato se je že dan kasneje na domači mizi znašel hommage grškim prehranskim vrednotam:

musaka

če musako narediš, kot piše v nadaljevanju, ti res ne bo žal: Read the rest of this entry »


kot se šika

January 26, 2009

če obletnica rojstva, ki jo zaznamuje 12. praštevilo pade ravno na nedeljo, se pa že spodobi, da se praznuje na polno … še najbolj nekje blizu rodnih krajev, kjer lahko slavljenec ob pogledu na zasnežene vršace, zelene travnike, razpenjene brzice bistrih rek in drug alpski kičeraj, obuja spomnine na čase, ko je imel še mlečne zobe, lase in ostale za resno življenje nepotrebne reči … v savinjski dolini, pa i šire, mnogo šire, se najbolje je v penzionu raduha … pa še dobro se sliši, ane: -kam greš pa za 37. rojstni dan? – u penzjon! … no, če bodo v penziji tako skrbeli zame, kot so v soboto zvečer in nedeljo dopoldne v lučah, potem je res vredno storiti vse, da čimprej pridem do tja … ogledovanje lepo oblikovanih krožnikov, vonjanje, mazanje, okušanje, mljaskanje, klepetanje, vse to pospremljeno z dobrimi vini (penino valentina, prinčičevim sauvignonom, tiliinim modrim pinotom, ščurkovim upom in protnerjevim likerskim sladkuhom) in blaženim mirom, ki ga je še poudaril zložni tempo strežbe – vse to je pripeljalo do naslova, ki sem ga napisal zgoraj … spodaj pridejo še slike:


| View Show | Create Your Own

in čisto spodaj ugotovitev, da martina breznik leta 2005 ni zastonj postala kuharica leta (in da je svoje znanje, tudi s pomočjo izpopolnjevanj v top francoskih restavracijah, recimo pri ann-sophie pic, še nadgradila) in da je v raduhi poleg večerje fino doživeti še krepčilni spanec v eni od fletnih sobic in se zjutraj posloviti s fruštkom, kot ga je moral imeti v mislih vonnegut, ko je pisal o tem obroku prvakov:

dekle fruštk nese

fino je bit star 37 let, res …


kod lenče

October 29, 2008

bosanci so pred dvema letoma lansirali vic o dveh najbolj popularnih filmih v bosni: prvi je bil davinčijev kod, drugi pa kod amidže idrizasledeč tej ljubki jugovzhodni domislici takoj dodajam še vprašanje kje se človek izjemno dobro ima in še izjemneje dobro je? … kod lenče, jasno! … pa tole hvaljenje ni plod isteničeve penine gourmet brut, šipona verus in malvazije pucerja z vrha (vse 2007), tudi ni pogojeno z ravno ob najboljšem času popitim tratnikovim cabernet sauvignonom 99, niti ne z makovčevim rumenim muškatom 2007 in grapo santomas z ledenimi grozdnimi jagodami – čeprav je bil vsak od teh oni večer postavljen na mizo … ampak vendarle so bili bolj spremljava temu, kar je lenča znosila iz kuhinje … vaš dežurni paparaco je ves slinast v objektiv mobilnega telefona ujel tale scenosled:


| View Show | Create Your Own

jep, tako vrhunsko nas je nahranila lenča! … vse fletno, okusno, superdobro in postreženo v zložnem tempu, ki je omogočal tudi nakladaško žuborenje in močenje grl … u restoran kod lenče bomo vedno radi zahajali … če nas bodo le še kdaj povabili :-)


konec belgije

October 27, 2008

ne, ne, ne gre za tak konec, flamci in valonci so zaenkrat še vedno v isti državi, čeprav je res, da pri marsikateri sladoledarici v gentu in drugod, kjer večinujejo krehasti belgijci, več opraviš z angleščino, kot pa s francoščino … ne, konec belgije je zato, ker se blizu krčme hommelhof, o kateri paberkujem tokrat, belgija konča in francija začne … watou je pač blizu poperingeja in poperinge je blizu iepra in vse skupaj je blizu lilla, za kateriga si zihr slišal, če si slišal za mileta ačimoviča (ki je v dresu istoimenskega kluba v ligi prvakov zakucal celo proti man unitedu) … sicer pa se v watouju z miletom sploh ne ukvarjajo, imajo namreč dosti dela s pivom … v watouju je namreč doma pivovarna sint bernardus, ki je od konca druge svetovne vojne do leta 1992 licenčno varila westvleterensko trapistsko pivo … menihi so ga varili samo zase, za ostale pa je teh 46 let westvleterensko pivo nastajalo v watouju … se pravi, da naj bi pri sint bernardusu znali cimprati dober pirček in dejansko je vsaj njihov prior 8 zelo fletkan zvarek iz katerega mojster stefaan v restavraciji hommelhof v svoji vidi-me-nemam-šta-da-krijem odprti kuhinji scimpra izjemno omako, ki jo potem prelije po temno rdečih sočnih rezinah fileja divje race … ampak preden se zazreš v slikovni material, naj nujno omenim še eno reč, ki te v hommelhofu skupaj s frišnimi kruhki čaka že na mizi in ki je tako hudo dobra, da se je sploh ne da nehat jest … gre za rilletes, neke sorte pašteto, ki jo pripravijo tako, da hudo nasoljene kocke svinjine počasi kuhajo v masti, dokler niso dobolj mehke, da začnejo razpadati … potem jih stolčejo, ohladijo in zmešajo z ravno prav maščobe, da se lepo mažejo na kruh … no, zdaj pa slike:


| View Show | Create Your Own

dodatna razlaga je verjetno potrebna pri sardelah: tisto spodaj je frišna, hrustljava solatka z jabolki in rdečo peso, tisti beli flekci pa so ene sorte majoneza … nujno ti moram razložiti tudi tiste riževe ocvrtke – rižoto, pripravljeno z ostalimi kosi divje race (bedri …) so oblikovali v kocke, pomočili v moko-jajca-drobtine in jih ocvrli … v bistvu gre za variacijo na temo siciljanskih arančinov … pa sladkiš je tako pamesno sestavljen, da tisti slajsi sveže pomaranče in sladoleda letno ofrišajo ne ravno light kremo in speculaas … in tisti pirovski cuvee na začetku je lušna pitna stvarca in stefaanova gospa sabine fletno uraduje in klepeta z gosti in še to, ker velikokrat kdo vpraša: trihodni pofotkani meni za dva + dvakrat po dva krožnika (predjed + glavna) + 0,75 butelja hišnega pirčka + prior 8 + dva sint bernardus tripla + vodovje + enormne količine rilletes in oliv in frišnih kruhkov + trije espresoti so rezultirali pri zelo prijazni številki 177 … hjej, kako prav bi – še enkrat – imel moj svak, ki bi bil zapisal: naš izlet v zahodno flandrijo je bil zelo lep!


pri soimenjaku

October 16, 2008

bil sem pri svojem soimenjaku olivierju in imel sem se fino … za začetek naj pojasnim, da me karizma oliverja d-ledžend mlakarja, ki bo jutri popoldne na ogled v desetki, ni pripravila do tega, da bi v duhu tria sodobnih umetnikov šel menjati vse dokumente, takisto me ni prepričal jamie, niti sir … se pravi, da sem še vedno boštjan napotnik in takih nas je v sloveniji šest in nobenega (razen sebe) osebno ne poznam … kul, porečete, napo je bil pri napotu … torej pri nacionalni zvezi profesionalnih organizatorjev ali pri nacionalni zvezi policijskih organizacij ali pa vsaj pri nacionalni zvezi pizzerijskih operaterjev … se pravi da ob mojih aliasov ostane samo še tale, pod katerega imenom prebirate hranilne blogovske zapise … jep, bil sem pri kruhu in vinu – tako se namreč imenuje prijeten restoranček na chaussée d’alsemberg 812, v bruslju … no, ni ravno kruh in vino, ampak le pain & le vin … olivier iz začetka pa ni bil izmišljevanje, ampak je tako ime chefu morlandu, ki vodi to z eno michelinovo zvezdico okrencljano birtijo … in kako kuha? … fino, brez napake, iz izbranih svežih sestavin … krožniki so preprosti, ne preveč šmekerski, na trenutke celo zelo rustikalni in bazični, recimo svinjski medaljoni na belem fižolu … ampak tisti beli fižol (gre za bretansko sorto, haricot coco ji rečejo po francosko) je bil tako svinjsko dober in v nulo skuhan (nobeno zrnce ni bilo razkuhano ali počeno in nobeno trdljikavo pod zobmi, res na ck, svaka čast!), in tisti pesto je tako lepo osvežil kombinacijo, da mu res ne moreš reči, da kuha slabo … če si lovec na eksperimentalne spektakle tukaj zate ne bo veliko robe … no, naj ti pokažem slike:


| View Show | Create Your Own

sicer pa je prostor zelo lepo urejen, človek se počuti fino, prijazne dekline, ki strežejo ne znajo razložiti čisto vsega, se pa o vsem, če jih vprašaš, pozanimajo in ti potem povejo kako in kaj, vina je na voljo precej, tudi v sprejemljivem cenovnem oasu, tako da smo se na koncu poslovili zelo dobre volje in belgijski kruh in vino ohranili v lepem becirku spominskih celic … bi vam pa zlahka naštel deset slovenskih oštarij, ki so kuharsko na vsaj enakem, če ne višjem nivoju od mojstra morlanda … no, pa jih bom, in no particular order: raduha, pikol, maxim, jb, franko, rodica, harfa, ruj, apolonija & danilo … pa še kakšna za zraven … ampak belgijskemu soimenjaku mirne duše zakličem: bravo, naši!


severno morje

October 15, 2008

v severno morje sem se zaljubil že pred skoraj štirimi leti, ko sva s chefico prvič šla prešnofat bruseljsko krajino … pravzaprav je bilo tako, da se je chefica malo bolj zaljubila v ta pravo severno morje, ki je bilo na dan našega uradnega in prijateljskega obiska v oostendeju prekrito z gosto, misteriozno, res čarobno, mlečno meglico iz katere je bilo le tu in tam slišati kakšno ladijsko sireno; jaz pa sem podlegel čarom vogalne ribarnice mer du nord (po flamsko nordzee – ki pa z germanskim fastovskim nordseejem nima skupnega nič drugega, kot ime) na bruseljskem trgu sint katelijne … takrat so fantje na vogalu naštimali majhen pult, nanj postavili pisker vroče ribje juhe, medtem, ko si čakal, da se malo pohladi pa so ti hitro odprli pol ducata ostrig in natočili kozarec ohlajenega lahkega belega vina … in potem še enega in še šest ostrig, če se le da naj bodo bretanske, gillardeaujeve, ki so se na letošnjem ekstenzivnem ocenjevanju med štrimi različnimi vrstami izkazale kot najboljše … in če se le da, je treba k severnemu morju zaviti vsakič, ko si v bruslju … fanjte so namreč pult razširili, piskru juhe dodali še fritezo in razbeljeno žar ploščo, še vedno pa držijo nivo pristnosti, prijaznosti in, čeprav so le par korakov od bruseljske borze, poštenih cen .. . če samo beseda ne zaleže, naj te prepriča fotoreportaža:


| View Show | Create Your Own

in če še to ni dovolj, naj podkrepimo še s številkami: za 12 ostrig, tri juhe, frigane rakove krokete, repke kozic s curryjem, školjke na žaru, rakov burger in vsaj buteljo in pol sauvignon-chardonnaya paso el portillo so nam zaračunali 47 evrov … fajst fantje so, pejt jih kdaj pogledat!


pri strunarjih

September 26, 2008

če slepo verjamemo besedam ex velikega vodje, lahko domnevamo, da se ljubljanski bogataši ukvarjajo samo še s tem, kako bi skovali kakšno zaroto in zajebali ostale slovence-reveže … zato je logično, da jim zmanjkuje časa za obisk restavracij in tako še te, ki so, niso polne, kaj šele, da bi se odpirale nove … bogataški zajebanci so celo tako pasji, da med vikendi množično pustošijo podeželske krčme, vaške gostilne in kmečke turizme in že tako obubožanemu ljudstvu odžirajo zaloge hrane za težke cajte … ki prihajajo, to je neizogibno … tako je v ljubljani večina restavracij v soboto in nedeljo zaprta … newcomerji (recimo harfa in separe cafe) se celo raje kot resna restavracija pozicionirajo kot malica/kosilo/cafe/ birtije … verjetno ne usekam čisto mimo, če razlog za to vidim v cubotu, ki je začel kot upscale menzica in potem zrasel v kao otmeni mestni plac … matematika je seveda simpl: če odpreš obrat sredi malo ven iz centra locirane poslovne cone, in namesto dunajski/pražen krompir/golaž-vampi mešano/ocvrti lignji s tržaško ljudem ponudiš – prepisujem iz današnjega harfinega menija – testenine z bambusom in koruzo/pečena orada v pečici s prilogo/taljata (rostbeef) na solati in pečenem krompirju lahko precej zanesljivo računaš na regularen dnevni obisk okravatanih middle managerjev in kok-sm-trendi cosmobejb … da se ne bi narobe razumeli: karkoli pripomore k dvigu – let’s face it: zelo nizke – slovenske prehranjevalne kulture, je dobrodošlo in vredno odobravanja … ampak zakaj se ambicija mladih in nadarjenih kuharjev/restavraterjev na tej točki konča?! … ker ni klientele! bi iz kanona ustrelil demšarjev … evo, pa smo spet na začetku in pri ljubljančanih, ki kujejo zarote, ropajo podeželane in v najboljšem primeru na hitro pomalicajo, če pa si že privoščijo kosilo, naj bo le-to na službene stroške … čemu ta razborita pisarija? ker se mi zdi škoda, da nadarjeni boštjan pavli, ki je prej kuhal pri džej-biju, zdaj pa šefuje v harfi, kuha kosila, namesto da bi on regular basis cimpral, stregel in kasiral to, kar nam je skuhal dva tedna nazaj:


| View Show | Create Your Own

da smo prišli do priobčenega degustacijskega menija pa smo imeli precej sreče: prvo srečno naključje je bil avtobus azijatov, ki je poskrbel, da je bila harfa tisto soboto sploh odprta, drugo pa, da smo pri poslušanju ponudbe in naročanju tako mutili in gruntali in ne vedeli, kaj sploh bi, da je natakar začel plaho namigovati, da bi se mogoče lahko prepustili gazdi kuhinje – kar smo zgrabili z obema rokama … in še dobro da smo, ker je bilo vse (okej, picajzlam: hobotnica je bila malo anemična, pa kruh bi lahko imeli domač, pa sladic je bilo malo preveč, da bi človek točno vedel, katero točno zdaj je) zelozelo v redu in zelozelo dobro … vključujoč z za zraven izbranimi vini (blažičeva rebula 07, sutorjev chardonnay 06, en španski malinovcast rose, kabajev cuvee morel 01 & batičev valentino 03) in končnim zneskom (80 na grlo z aperitivi – za dedce seveda dvojnimi, hehe – in kofetom vred) … ker imajo poleg tega lep, okusno opremljen in prostoren plac ter na stenah viseče irvine, lahko bojzom iz koprske sugeriram samo malo več samozavesti, hypa, korajže (investitorjev?) ali karkoli je že potrebno, da natančno zakoličiš delovni čas, naštampaš jedilne liste & vinsko karto, sestaviš vsaj en degustacijski meni in ga resno zaharaš tudi zvečer in čez vikend …


fotospomin

August 4, 2008

da ne bo pomote: ne posedujem ga, ampak na srečo to u teh cajtih ni več problem … sd kartica (ki ni, kot bi kdo v sredi predvolilnih opravil utegnil pomisliti, strankarska članka kartica, ampak navaden košček plastike, ki je zmožen v sebi držati veliko velikih podob) si zapomni vse, kar je glava že pozabila … prvi obisk pri kocjanovih bejbah je bil naročen, drugi pa prostovoljen … oba sta po naključju padla v epicenter fuzbalske mrzlice, prejšnji u weltmaisterschaft, drugi v ojronulaht … prvi je navdušil, ker je bil odkritje, drugi, ker je popolnoma opravičil visoka pričakovanja in jih še presegel z okusno, res prijetno opremljeno notranjostjo, mirom in mlečnikovo state-of-the-art rebulo 2003 … in ja, seveda, z nadaljevnajem prvič začrtane zgodbe o kreativni kilunarični izrabi rib in ostalega vodnega življa za lepe, dodelane in okusne jedi, ki so v resnici izgladele še veliko boljše, kot na spodnjem slideshowu, kajti tudi sd-jka si ne more zapomniti vsega, še posebej, če je ambient prijetno zamračen, s flešem pa nočeš bliskati rakom v oči … je pa super, ko med rihtanjem foto folderjev nabašeš na takle set izpred dveh mesecev in začneš malo bolj na debelo požirati sline …


| View Show | Create Your Own

na kras se torej ne gre samo na pršut in teran in pastičote in pačenke in jagenjčke, ampak tudi na ribovje … v apoloniji je to zelo dobro ribovje, indeed! …


grški slog

July 25, 2008

buffetska polpenzionska oferta v hotelih je nekaj, kuharija v grških tavernah pa nekaj čisto drugega … tradicionalno, domače, iskreno, krepko, okusno, dobro … ždeč na ljubljanskih 14 stopinjah celzija gledam tonyja montano, ki se dere na immigration officerja: ju nov, aj it oktapus e tri tajms a dej … aj gat fakin oktapus kaming out of my irz!!! … in si mislim, da če bi ga namesto v miami naplavilo na kakšen grški otok, kot recimo leonarda cohena, bi bil hobotnice še kako vesel – grki jo namreč obvladajo v nulo … nič, rad bi napisal takle mamo, pa ne morem … torej, takle majo:


| View Show | Create Your Own

no, seveda je treba še omeniti, da je scenografija za telekrožnike ponavadi temno morje spodaj, svetlo modro nebo zgoraj, vmes pa mivka … no, kakšne reči tudi nismo pofotkali, recimo fletnih friganih spanakopitnih blazinic, pa saganakija … pa ouzota in mythosa … pa musake, ki nam jo je v bizarnem caffeju sydney fotr postregel kar iz domače kuhinje, medtem, ko je njegov šestletni mulc z dudo v ustih dremal na kavču, domnevno ves sesut od male šole … zajeban lajf, ni kaj … nu, za konec pa še ena usmerjevalna tabla, ki usmerja k malo drugačnim meatballsom, kot so bili moji s feto oni dan … grška gospod in gospa med njih pripravo ušpičita marsikatero simpatično šalo (recimo gospejina replika na 3:18):

bottom line: grčija je vrei!


buffet

July 12, 2008

prvi buffet, ki sem ga v življenju poznal, je bil na spodnji postaji žičnice za golte … pozimi je služil predvsem smučarjem za jutranjo šnopčevsko impregnacijo interierja in večerno zalitje (po možnosti še kar v pancerjih) uspešnega hvatanja krivin s tačrnimi rc nulapetkami … izven sezone pa je bil s svojim velikim asfaltiranim in popolnoma praznim parkiriščem idealen igralni poligon za mularijo … po tleh je imel rjave keramične ploščice, šank iz inoksa, mize prevlečene z ultrapasom, črnobelo sliko prijaznega, na mizo dinamično naslonjenga maršala in kelnarce v borosanah … heh, prhne bralec, potem pa to ni bil buffet, amapk navaden zanikrn, zakajen bife … pa ni res, kajti nad vrati je svetil lep napis buffet, poleg tega pa se je šanka držala hlajena vitrinica s sendviči (žemlja, šunka, sir, kumara), bobi palčkami, čipsi, smokiji in dvema sortama napolitank … prav zaradi slednjih sem menda pri treh letih doživel svoj prvi togotno trmaški izpad, ker mi fotr (iz perspektive starša seveda popolnoma upravičeno in pravilno) po bobi palčkah ni hotel kupit še napo-litank … meni, prihodnjemu napo-tu! … nezaslišano, se bom pa drl in se vrgel po tleh in cepetal in brcal … in fotr me bo zgrabil za hozentregerje in me nesel ven, brez palčk in brez soka in brez vsega … kot da ata ne bi bil razumel koncepta buffeta: tole je na voljo, pa naj si vsak sam vzame, kar si hoče! … pri buffetih v nadaljevanju življenja fotra ponavadi ni bilo zraven, pa bi dostikrat bilo prav, da bi imel limiterja, ki bi mi preprečil kupčkanje vsega živega na krožnik in posledično mešanje okusov, tekstur in temperatur toplo-hladnih jedi v mlačno neprebavljivo gmoto … na kakšnem u ibr natlačenem sprejemu v cankarjevem domu, te množica oblegovalcev bifejskih miz itak potiska naprej in ponavadi kar jemlješ iz vsakega krožnika in ogrevanega inox bazenčka malo … in potem se ti recimo, golaž prelije preko lososa in smetanova omaka preko pršuta, vse skupaj pa plava v kisu od stročjega fižola … bad! … ampak se mi zdi, da je nekaj v človekovi naravi, da se mu vedno znova ob pogledu na buffetske mize (predvsem pri kakšnih vrhunskih hotelskih zajtrkovalnih mizah – ampak te si zaslužijo poseben post) zašibijo žleze slinavke, ki pošljejo signal rokam, da je nujno treba vzet največji talar in ga čimbolj nabasat z vsem mogočim in potem vse pojest in si jt še naložit, ker hrane pa ne mormo preč metat in kaj pa lačni v afriki in sploh … no, kljub klicu narave se je chef na prvem kosu letošnjega dopusta zadrževal in se zajtrkovalnega, predvsem pa večerjalnega bifejčkanja v jako lepem kosovskem hotelu platanista (nobel, bogatejši sem za nov kos garderobe, ki je poskrbel da razkrivanjem svojih seksi meč nisem kršil javne morale pri večerji, za katero so gospodom svetovali nošnjo dolgih hlač, ki jih kmet izpod mozirske planine pač ni imel s sabo sploh – ej, na kosu je vsak dan 33 stopinj, dežja v poletnih mesecih pa ni bilo, kot je na lagada beach potrdil sladoledar manolo, že od avgustovske petnajstminutne plohe leta ‘92) lotil na bolj prefrigan način … že čez dan je vrgel pogled na predvideno vsebino banjic:

tako da ga je zvečer čakalo samo še presenečenje iz rubrike cold buffet, ki jo je natisnjeni meni odpravil z eno vrstico, čeprej je bilo v njem vedno kakšnih sedem, osem kvalitetnih hladetin, paštetk, aspikov, mesnih tort, zvitkov in rulad in takih reči iz klasične hotelske kuharije … no, še malo o taktiki: najprej v iskanju česarkoli, kar bi bilo všeč mulariji, špancir mimo vseh banjic, vitrin in pultov do kuharja nikosa, ki je v svojem kotku z vihtenjem nojžčka vsak večer poskrbel za malo spektakla … lotil se je celo cele ofce in res vrhunskega, svežega, lepo začinjenega gyrosa:


no, na tem prvem špancirju je chef naredil ožji izbor jedi, ki ga je potem med nalaganjem na krožnik še skrčil, velikokrat po zelo preprostem pravilu: če angleži iz buffeta nečesa ne jemljejo, potem je tista reč zelo verjetno zelo dobra … nemci so bili bolj neuporabni, ker so itak žgali skoraj izključno po šniclih in krompirju … taktika je bila super, v enem tednu sem nabasal na super jagenjčkove zarebrnice z zeleno, na kozliča po portugalsko, na super curry s svinjino, na grilane kozice velikanke, na falafel, na čevape z meto, na vseh sort gratinirane melanacane, na jastogovo in na krepko župo iz volovskega repa, na hobotnico v aspiku in še na kar nekaj sicer rahlo out of time klasik tipa file lista s holandsko omako … vse to je čisto kul, ampak glavni špektakel so bile pa lubenice, vseh sort, še najbolj všečna je bila tale s tatujem od morksega konjička:

pa nej še kdo reče, da se grkom poleti nič ne da …