giorgio

30. marec 2010

v mendozi je v enem petnadstropnem hotelu celotno osrednje stopnišče, po celi višini spremenjeno v vinoteko … in ko si iz debele knjige, ki je vinska karta izbereš vino, se ponj odpravi majhen robotek in ga prinese …

***

a poznate njegov vinograd? … ma, to je najlepši vinograd, tako greš skoz gozd, iz vseh strani in potem je na vrhu taka planjava in tam je ta vinograd …

***

fora je tu v čebuli, ker če hočeš, da je ribja juha res taprava, moraš začet s čisto mehko čebulo … mi jo damo za štiri, pet ur v pečico na majhno temperaturo, ampak doma pa lahko to naredite v mikrovalovki – kar not, pa na polno par minut, pa olupit in porabit mehko, sladko sredico …

***

sem ga spoznal v piemontu, na enih degustacijah, ko je delal sladoled prav tako, na staro … je dal ogromno skledo na led in uno kremo dolgo, dolgo stepal na roke … ampak tistega sladoleda bi lahko pojedel pet kil! … in temu sladoledu bi se jaz rad približal …

***

v argentini sem bil, ko je bila najhujša kriza, januarja 2001 … takrat smo se z avtobusom ustavili ob cesti, v eni gostilni in gostilničar je rekel, da nima nič za pripravit za nas, da pa lahko, če zberemo 120 dolarjev, zakolje eno kravo in nam nekaj skuha … pa še karton andske pive nam je dal zraven … ma še danes ne vem, kako mu je ratalo, da una krava ni bila nič zategla …

***

bakalar na belo treba samo namakat, namakat, ga skuhat in potem v vročem olivnem olju pocvret česnek, ga pobrat ven in vroče olje polit po ribi in tolčt na roke … vmes lahko daš samo vode, v kateri se je kuhal … in na koncu malo peteršilja, to je vse …

***

probajte tega, ta je iz sicilije … pa tega, ta je malo bolj pikanten, ma ne kot belica … pa tega, ste probali tega? – ta je iz blizu rima … pa iz ligurije, čakte, vam prinesem dva različna iz ligurije, boste probali …

***

to je samo sedem (od približno sedemsto) po spominu zapisanih izjav, s katerimi nas je med sobotnim kosilom v fletni in mehki zamejski slovenščini copral giorgio scabar:

giorgo scabar v elementu; foto marko vičič

scabar je tudi ime Oštarije, ki jo giorgio na hribu na obrobju trsta, pelje skupaj s svojo sestro adi … če si bil pozoren, si opazil, da sem prekršil kruhovinsko prakso in tole oštarijo zapisal z velikim o … to pa zato, ker prav to scabar tudi je … prislonjena ob eno jako strmo cestico je birtija skoraj neopazna, ampak na tistega, ki se potrudi in jo najde, zagotovo naredi impozanten vtis …

najrej je tu giorgio s svojim izjemnim poznavanjem hrane, kuharskih tehnik, sestavin, vin, vinogradnikov, olivnih olj, oljarjev in, ker je še posebej nenavadno – za primorske oštarije pa sploh – piva … in vse to znanje, skupaj z enormno količino prvoosebnih anekdot z vseh koncev sveta prijazno, nenaduvano in nevsiljivo prenaša na goste, če so seveda v firbčnem razpoloženju …

nato je tu še fletna, ravno prav obširna in na majhne, naravne pridelovalce fokusirana vinska karta, ki preseneti predvsem z izjemno nizko, skoraj ničelno stopnjo pribitka na štacunsko ceno vin, ki je spodbudno delovala na naš firbec (ena franciacortska penina gatti, en primosic in en clai)… in seveda z vsem pivskimi (od sladkobno osvežilnega bavarskega pšeničnega nepasteriziranca in nefiltriranca za aperitiv prek trojno fermentiranega belgijca v buteljki ob sladici, do grenko kislega in živahnega deset let starega črnonalepniškega guezeta girardin, ki ga je giorgo postregel po sorbetu) poslasticami in raritetami …

nadalje je tu še kuharska magi(n)ja: hrustljava marinirana grenkljata kao cikorija, brancinov karpačo z ingverjem, rezina lososa s hrenom, v vasabiju mariniran ligenj z mandlji, surov škampov repek v sladkasto-kislem zosku, bakalar s hrustljavo rezino polente, hobotnica s črnimi olivami in češnjevčki, sipa s šparglji, z izjemnim, v skrivnost ovitim gratinom zapečena polovica velikanske kozice, kapesante, dve dolgi školjki britvičarki in še dve mali školjki, izjemna, krepka ribja juha, široki rezanci z jastogom, škampom in kozico, ena velika u nulo pečena riba s pečenimi krompirjevimi rezinami, pa od prijatelja pridobljen domač kao-panetone kolač, obložen s kepico rumenega old school (morje rumenjakov, smetana, sladkor, mavricijska vanilija) vanilijevega sladoleda in ob koncu še z ingverjem zašpičen sorbet iz banane, grenivke, rdeče pomaranče in verjetno še česa – ker pri tako dolgi špuri in pri toliko giorgiotovih zanimivostih, si je težko zapomniti vse po vrsti …

no, ampak zagotovo si bom zapomnil naslov erta di sant’anna 63, da bom naslednjič vedel, kam iti … tretjič, petič, šestindvajsetič bom pa že znal na pamet :-) … pojdi kdaj, samo ne na ponedeljek …


pri trudnikih

3. marec 2010

za gorenjce ponavadi skovikamo, da so škrti … no, tistim gorenjcem in gorenjkam, ki furajo hotel triglav na bledu in znotraj njega restavracijo 1906 bled, bi le stežka prilepil skopuški označevalec … oni dan so namreč za 69 evrov po grlu ponujali večerjo z osmimi rihtami in sedmimi jakončič/carolina vini, za nameček pa so v ta znesek vključili še prenočevanje v fletnih, visokostropnih, na jezero gledajočih sobah, naslednji dan pa so kruh in vino po zajtrku spustili še v bazen in savno in ju prav nič preganjali domov z zgodnjimi odčekiranji … prikupno, prijazno in redko doživeto, ane? … no, pa tudi tistih osem riht ni bilo kar tako; hotelski chef, uroš štefelin, je namreč tri tedne preživel na stažiranju v provansi, pri ericu sapetu, ki fura enomišelinsko birtijo la petite maison de cucuron … menda, tako uroš, se pri sapetu pridno dela, na veliko preizkuša nove recepte in prakticira sicer samosvojo, a ne popolnoma odštekano kuharijo, temelječo na provansalskem izročilu in sezonskih ter lokalnih sestavinah … no, v treh tednih človek že dobi dovolj inspiracije, da iz naučenega scimpra en fleten menu in pred nas so v petek zvečer v petih urah znosili naslednje mojstrovine:

pravzaprav je bila celotna špura odpeljana brez napake, a naj vseeno izpostavim svoje osebne favorite: zmagovalec večera je nedvomno oni cvetačni bujon, ki ga je kar razganjalo od okusa in v katerega svilnatost je lepo sekala na kockice narezana zelenjava, vse pa je zaokroževala sladkost s terino iz gosjih jeter napolnjenih tortelinov  … druga perlica je na posnetku manjkajoče jajce na rdeči čebuli s peno iz tartufov in bučnega (bučnega!!!) olja, ki se je nepričakovano izkazala za precej všečno kombinacijo … po vinski strani je bilo pa tako, da bi (nu ja, bom) svoj kevder takoj založil z nekaj bocami frišnega, po jeziku z mikro mehurčki pikajočega sauvignona 2009 in s kreftno malvazijo (je bila, se mi zdi da, letnik 2007), ki smo jo dol vlivali skupaj s siri … naj za konec samo še dodatno opravičim naslov tegale zapisa: v triglavu se jim res da – poleg cenovno vabljivih prigodniških večerij (naslednja bo že 19. marca, ko bodo kuhali po prvi slovenski kuharski bukli valentina vodnika) pripravljajo tudi kuharske tečaje za deco (in roditelje medtem spustijo v savnaško-bazenski kompleks) … pa še na lepem kraj’ majo ‘otel … pridni!


restavracija na koncu vesolja

18. januar 2010

okej, pravzaprav ni restavracija, ampak okrepčevalnica in niti ni na koncu vesolja, ampak tako se lepše sliši, pa še adamsove fene človek malo pocrklja … je pa res, da je obrat, o katerem teče beseda, na koncu sveta – vsaj tako se ti zdi, ko slediš irglovi, ki te prisesana na sprednjo šajbo usmerja v levo, v desno in v preračunavam … ampak na koncu te pripelje, kot sem že rekel, na konec sveta … in ker se konec sveta sliši precej zajebano, so mu uradno dali malo lepše ime: belvedur … in ker se na poti do konca sveta človek zmatra in zlakotni, mu nadvse paše, ko v okrepčevalnici gospoda triparja predenj postavijo leseno dilo, ki se jo izpod salame, pršuta in sira sicer komajda vidi:

tako v belvedurju razumejo besedno zvezo "mal pršuta"

ker meniš, da negodne otročadi, pa konec sveta gor ali dol, ne gre preveč pitati s suhomesnatimi izdelki, jima že vnaprej obljubljaš njoke, nato pa jima celo dovoliš, da si vsak izbere svojo omako … poba pametno užge po “z gobami”, dečva si pametno zaželi “na rdeče”, kar starša kelnarci interpretirata kot s kurjim golažem … čeprav poznavajoč prehranske navade in kapacitete svojih otrok domnevaš, da boš vsaj polovico vsebine tu spodaj naslikanih skled

fantovski njoki

dekliški njoki

moral (no, moral – ne me narobe razumet; moral v tem kontekstu pomeni neko na dnu želodca ždečo željo, ki si jo tja skril, ker se mladičem hrane pač ne spodobi odžirati) pojesti sam, se to ne zgodi … o kontre! ko gospa natakarica z urno in dišav vajeno roko vmešava naribane tartufe (brez tartufate, s tartufi dišavljenih olj in podobne navlake; le tartufi, smetana & putr) v fuže,

the art of mixing

mladenič sklene, da je v njegovem življenju napočil čas, da vzljubi plemenito podzemno glivo in (ker to pa se spodobi, ane?) starševskemu paru odpapa nekaj dišeče pašte in k taistemu početju navabi še svojo sestro … saj ne, da bi stara dva nujno potrebovala še kaj za preživetje, ampak najboljšim njokom s tartufi ever se pač ne reče ne, ane?!

njoki s tartufi ali tartufi z njoki?

še posebej, če si na koncu sveta in ne veš kdaj boš naslednjič tam … bi pa rad bil kmalu … in še velikokrat …


pu belgijansk’

18. oktober 2009

medtem, ko naša najdražja evro gastrbajterja grizeta številne kilometre na poti k brus-liju, se pri kruhu in vinu slinasti in polnih trebuhov spominjamo fletnega večera, ki so ga vkup držali sami špicnklase belgijanski pirčki … med izmenjavanjem uglajenih trapistov in divjaških lambicov pa se je našlo dovolj časa za ravno tako vrhunske kuharske intervencije mehovih dveh:

mersiboku, pa upam, da še kdaj, k prideta spet damu!


en šiht

11. oktober 2009

o skaručni sta kruh in vino doslej predvsem vrtela jezik: tukaj uradno za polet, tukaj o svečani otvoritvi zelharce za ribe, tukaj po nedeljskem družinskem maratonu in tukaj po ekscelentnem decemberskem tretmaju … tokrat ga bo namesto pisane besede zategnil v skaručni velikokrat slišani mario lanza (signor ima prav z dotičnim komadom pri chefu in chefici zakupljenih še posebej veliko emocionalnih kreditov), ki bo pospremil podobe nastale med osemurno vizitacijo skaručne … fotkala sva po principu nastavi-kader-in-pritisni, brez ponavljanja in popravljanja, nakar se nama je mudilo jest in pit:

še bomo šli, itak!


češki gř

29. julij 2009

v ljubljanski šmeki rečni hiši zmorejo v treh vinskih vrsticah natisniti tri napake … še posebej simpatična je zadnja, po kateri lahko sklepamo celo na prodajo nelegalnih substanc, ki jih pridobivajo iz avtohtone kraške vinske sorte vitovska grganja:

ganja

najprej iz rdeče sare strešica k izbrancu skoči,
nato pa vitovska brez gr te kar dobro poči!


napo-potniški obroki

20. februar 2009

služba me je lansirala na blitz obisk med 4 milijone v enormno veliki prestolnici prebivajočih grkov … no, seveda se nisem srečal z vsemi, ampak le s srečnimi izbranci, ki so se jim pridružili še bolgar, ciprčan (torej še en grk), dva albanca, trije makedonci, romun, hrvat, anglež in ukrajinka (pa ne te sorte, kot si pomislil, naughty boy) … ko gre človek na pot, se mu hote ali nehote sesuje ustaljen prehranski ritem … frčoplani pač letijo po svojih urnikih, hoteli strežejo svoje zajtrke, časovni pasovi so zamaknjeni, skratka, nič ni tako, kot je doma … ker je bil izlet res blitz lahko natančno poročam kako in kaj je bilo tokrat:

jutranje vstajanje je bilo pravzaprav nočno – ob 4.30 auf, pa spraskat led z avta in na ježo proti gradcu … ker so se v hladilniku valjali še košček kuhane govedine, šop res grenkega radiča in pol lončka kuhanega rjavega fižola, ki bi ob moji odsotnosti gotovo ostali neporabljeni, sem jih že zvečer stlačil v ene sorte jesih flajš, ki sem ga s svežim belim kruhom zaužil ob sončnem vzhodu na avstrijskem štajerskem … ježeš, dobro, ampak res malo zgodaj … čeprav: ako človek ob 7:15 poje jesih flajš, lahko dolgcajt na letališču prežene tako, da ob 8:15 posreba glaž pšeničnega piva, ob 9:15 pa se že odpove potaftanemu sendviču na letalu, ki res ni izgledal obetavno …

grški prevoznik se je odrezal bolje: ne samo, da je letalo opremil z reaktivnimi motorji (za razliko od bavarcev, ki vozijo na propelerje) in da nas je peljal nad celotno hrvaško obalo (tako da sem si iz zraka ogledal vse tauh place, v katerih sem se že namakal), celo hrana je bila čisto spodobna … no, relativno, ane: makaroni  s sirom so bili seveda razkuhani, a ne pretirano mastni, grško belo vino pa dovolj hladno in sveže …

po ouzotu, ki sem ga srebnil gledajoč hadrijanov slavolok s hotelskega balkona je bil čas za hitri, dvourni špancir po antičnem kamenju na akropolisu (odprt samo do treh popoldne), plezarjenje po tam zraven stoječem areopagu in gužvanje po plaki, za katerega sem bil nagrajen z majhnim, domačim, dišečim in lepo zapečenim gyrosom za evro trideset, ki ga je cimpral fotr v radnji, ki dejansko ni bila večja od dveh kvadratnih metrov, če seveda ne štejem še treh majhnih plastičnih stolčkov na ulici, ki so zavzemali še pol kvadrata …

na spoznavno večerjo so nas gostitelji odpeljali v na belo prebarvano restavracijo kuzina, ki na spletu obeta veliko, v resnici pa se (po povprečnih predjedeh in podpovprečnem pujsovem kotletu) prav izkaže šele pri sladicah, predvsem čokoladni vafel s svilnato, kremasto, krepko čokolado na hrustljavem vaflu še dolgo ne bo šel iz spomina …

hotelski zajtrk je bil prehransko gledano nič posebnega (čeprav je treba pohvaliti mojstra, ki je jajca na zalogo znal speči tako, da je rumenjak chefuvšečno ostal lepo tekoč), ampak njegov glavni adut je itak v lokaciji: terasa v osmem nadstropju, od katere je do akropolisa nič več kot par sto metrov zračne linije … na jasno jutro je to še posebej impresivno … kič, u glavnem, hehe …

o kafetariji, torej menzi, v eni do večjih grških oglaševalskih agencij (ki domuje v impresivni moderni bajti na robu mesta) ne bi izgubljal besed, saj navsezadnje ni tam zato, da bi fascinirala z dobro košto, ampak da delavcem za silo napolni želodce … že dejstvo, da si za kosilo skoraj pol delovnega ljudstva prinese svoje plastične posodice pove dovolj … cvetačni narastek je bil sicer čisto okej, ampak demšarjeva menza na pravnem faksu je za tele grške fante haute cuisine …

da iz helenske demokracije, ki nas je že velikokrat navdušila s svojo košto ne bi odšli s kruljenjem v želodcu, so združeno poskrbeli ekološki rejci, mesarji in kuharji, ki so vključeni v verigo, katere predzadnji člen so masivne mize v mesnico zamaskirane restavracije butcher shop … zadnji so seveda jedilni aparati gostov ki predejo ob plejadi klobasic z vseh koncev grčije, začinjenih dimljenih in na žaru pečenih svinjskih vratovih, sočnih kosih jagnjetine, fascinantnih hamburgerjih različnih pedigrejev in fletnih stejkih …

po tejle mesarski eskapadi aviacijski zajtrk in klobasa s krompirjevo solato na minkenskem letališču seveda nista imela šans, da bi naredila kakšen globlji vtis na napo-potniškega jedca … prav zato se je že dan kasneje na domači mizi znašel hommage grškim prehranskim vrednotam:

musaka

če musako narediš, kot piše v nadaljevanju, ti res ne bo žal: Read the rest of this entry »


kot se šika

26. januar 2009

če obletnica rojstva, ki jo zaznamuje 12. praštevilo pade ravno na nedeljo, se pa že spodobi, da se praznuje na polno … še najbolj nekje blizu rodnih krajev, kjer lahko slavljenec ob pogledu na zasnežene vršace, zelene travnike, razpenjene brzice bistrih rek in drug alpski kičeraj, obuja spomnine na čase, ko je imel še mlečne zobe, lase in ostale za resno življenje nepotrebne reči … v savinjski dolini, pa i šire, mnogo šire, se najbolje je v penzionu raduha … pa še dobro se sliši, ane: -kam greš pa za 37. rojstni dan? – u penzjon! … no, če bodo v penziji tako skrbeli zame, kot so v soboto zvečer in nedeljo dopoldne v lučah, potem je res vredno storiti vse, da čimprej pridem do tja … ogledovanje lepo oblikovanih krožnikov, vonjanje, mazanje, okušanje, mljaskanje, klepetanje, vse to pospremljeno z dobrimi vini (penino valentina, prinčičevim sauvignonom, tiliinim modrim pinotom, ščurkovim upom in protnerjevim likerskim sladkuhom) in blaženim mirom, ki ga je še poudaril zložni tempo strežbe – vse to je pripeljalo do naslova, ki sem ga napisal zgoraj … spodaj pridejo še slike:


| View Show | Create Your Own

in čisto spodaj ugotovitev, da martina breznik leta 2005 ni zastonj postala kuharica leta (in da je svoje znanje, tudi s pomočjo izpopolnjevanj v top francoskih restavracijah, recimo pri ann-sophie pic, še nadgradila) in da je v raduhi poleg večerje fino doživeti še krepčilni spanec v eni od fletnih sobic in se zjutraj posloviti s fruštkom, kot ga je moral imeti v mislih vonnegut, ko je pisal o tem obroku prvakov:

dekle fruštk nese

fino je bit star 37 let, res …


kod lenče

29. oktober 2008

bosanci so pred dvema letoma lansirali vic o dveh najbolj popularnih filmih v bosni: prvi je bil davinčijev kod, drugi pa kod amidže idrizasledeč tej ljubki jugovzhodni domislici takoj dodajam še vprašanje kje se človek izjemno dobro ima in še izjemneje dobro je? … kod lenče, jasno! … pa tole hvaljenje ni plod isteničeve penine gourmet brut, šipona verus in malvazije pucerja z vrha (vse 2007), tudi ni pogojeno z ravno ob najboljšem času popitim tratnikovim cabernet sauvignonom 99, niti ne z makovčevim rumenim muškatom 2007 in grapo santomas z ledenimi grozdnimi jagodami – čeprav je bil vsak od teh oni večer postavljen na mizo … ampak vendarle so bili bolj spremljava temu, kar je lenča znosila iz kuhinje … vaš dežurni paparaco je ves slinast v objektiv mobilnega telefona ujel tale scenosled:


| View Show | Create Your Own

jep, tako vrhunsko nas je nahranila lenča! … vse fletno, okusno, superdobro in postreženo v zložnem tempu, ki je omogočal tudi nakladaško žuborenje in močenje grl … u restoran kod lenče bomo vedno radi zahajali … če nas bodo le še kdaj povabili :-)


konec belgije

27. oktober 2008

ne, ne, ne gre za tak konec, flamci in valonci so zaenkrat še vedno v isti državi, čeprav je res, da pri marsikateri sladoledarici v gentu in drugod, kjer večinujejo krehasti belgijci, več opraviš z angleščino, kot pa s francoščino … ne, konec belgije je zato, ker se blizu krčme hommelhof, o kateri paberkujem tokrat, belgija konča in francija začne … watou je pač blizu poperingeja in poperinge je blizu iepra in vse skupaj je blizu lilla, za kateriga si zihr slišal, če si slišal za mileta ačimoviča (ki je v dresu istoimenskega kluba v ligi prvakov zakucal celo proti man unitedu) … sicer pa se v watouju z miletom sploh ne ukvarjajo, imajo namreč dosti dela s pivom … v watouju je namreč doma pivovarna sint bernardus, ki je od konca druge svetovne vojne do leta 1992 licenčno varila westvleterensko trapistsko pivo … menihi so ga varili samo zase, za ostale pa je teh 46 let westvleterensko pivo nastajalo v watouju … se pravi, da naj bi pri sint bernardusu znali cimprati dober pirček in dejansko je vsaj njihov prior 8 zelo fletkan zvarek iz katerega mojster stefaan v restavraciji hommelhof v svoji vidi-me-nemam-šta-da-krijem odprti kuhinji scimpra izjemno omako, ki jo potem prelije po temno rdečih sočnih rezinah fileja divje race … ampak preden se zazreš v slikovni material, naj nujno omenim še eno reč, ki te v hommelhofu skupaj s frišnimi kruhki čaka že na mizi in ki je tako hudo dobra, da se je sploh ne da nehat jest … gre za rilletes, neke sorte pašteto, ki jo pripravijo tako, da hudo nasoljene kocke svinjine počasi kuhajo v masti, dokler niso dobolj mehke, da začnejo razpadati … potem jih stolčejo, ohladijo in zmešajo z ravno prav maščobe, da se lepo mažejo na kruh … no, zdaj pa slike:


| View Show | Create Your Own

dodatna razlaga je verjetno potrebna pri sardelah: tisto spodaj je frišna, hrustljava solatka z jabolki in rdečo peso, tisti beli flekci pa so ene sorte majoneza … nujno ti moram razložiti tudi tiste riževe ocvrtke – rižoto, pripravljeno z ostalimi kosi divje race (bedri …) so oblikovali v kocke, pomočili v moko-jajca-drobtine in jih ocvrli … v bistvu gre za variacijo na temo siciljanskih arančinov … pa sladkiš je tako pamesno sestavljen, da tisti slajsi sveže pomaranče in sladoleda letno ofrišajo ne ravno light kremo in speculaas … in tisti pirovski cuvee na začetku je lušna pitna stvarca in stefaanova gospa sabine fletno uraduje in klepeta z gosti in še to, ker velikokrat kdo vpraša: trihodni pofotkani meni za dva + dvakrat po dva krožnika (predjed + glavna) + 0,75 butelja hišnega pirčka + prior 8 + dva sint bernardus tripla + vodovje + enormne količine rilletes in oliv in frišnih kruhkov + trije espresoti so rezultirali pri zelo prijazni številki 177 … hjej, kako prav bi – še enkrat – imel moj svak, ki bi bil zapisal: naš izlet v zahodno flandrijo je bil zelo lep!