Podpisani gastronomijski inšpektor Boštjan Napotnik izjavljam, da sem dne 12. avgusta 2011 ob 12.47 vstopil v pritlične prostore stavbe na naslovu Kasarmikatu 44 v Helsinkih. Ob vstopu v polkletni prostor, pred katerim na izvesku piše Ravintola Olo, sem ugotovil, da se za kvadratnimi mizicami dimenzij 80 x 80 centimetrov, ki so bile v enakomernih presledkih razporejene po prostoru, zadržuje manjša skupina ljudi. Vsi so bili oblečeni fino, fino so se tudi vedli, zatorej s 93% gotovostjo domnevam, da so to bili Finci. (za 100% potrditev domneve bi bilo potrebno izvesti košarkarski test, kar pa zaradi omejenih prostorskih zmogljivosti (prenizek strop) v danem momentu ni bilo mogoče. Ob mojem prihodu se nihče od sedečih Fincev ni preveč vznemiril, pristopil je le visok svetlolas moški srednjih tridesetih let, oblečen v črno srajco in hlače, ki me je vljudno pozdravil, plašča pa mi ni vzel, saj je bilo tudi na Finskem takrat še precej toplo. Ko me je pospremil k odrejeni mi mizi pri oknu, sem ga skrivoma identificiral: da, to je bil nihče drug kot Petri Lukkarinen, partner preiskovanega objekta. Še preden sem zmogel z njim navezati pristnejši stik, je predme postavil košarico, v kateri se je nahajal zrnat kvašen pekovski izdelek večzrnate nordijske narave:
Ker izdelek po vizualni analizi ni dajal nevarnega vtisa, sem ga začel po koščkih uživati, kasneje sem ga tudi na tanko mazal s priloženo rumenkasto mazavo snovjo (identificirano kot zmehčano maslo). Gospod Lukkarinen mi je nato diskretno ponudil črn etui, do katerega sem bil sprva, zaradi patriotskih izkušenj na relaciji Finska – Slovenija, nezaupljiv. Izkazalo se je, da se v etuiju ni skrivala nakupna provizija, ampak seznam proizvodov, ki jih ponujajo v obiskanem obratu. Da ne bi izpadel sumljiv, sem naročil majhne vzorce vseh elementov ponudbe, poleg tega pa sem, sledeč lokalnim navadam, izrazil tudi željo po spremljevalnih napitkih. Misleč, da me bo onemogočil v mojem racionalnem raziskovanju, je Lukkarinen k mizici poslal simpatično mlado žensko, ki je s seboj prinesla krožnik:
Jestvin na krožniku je bilo mnogo (rožnat paradižnikov sorbet, košček maslenega brioša, paradižnikova želatina, tapioka, emulzificiran kozji sir, odrobtinjene olive, sekljana bučna semena) a vsake le po malo. Ta vzorec se je ponavljal skozi celoten obisk, tako da menim, da gre državi res slabo in da iz državnih rezerv strga zadnje ostanke hrane, da jo nato streže turistom in skuša ustvarjati dober vtis. Trte jim pa tako ali tako že dolgo niso obrodile (ideja za obrambno ministrstvo: mogoče bi pa patrie lahko odplačali z verzi iz Zdravljice?), in tako v kozarce nalivajo (da opravičim visoke stroške preiskave naj povem, da pet kozarcev vina brezsramno zaračunajo več kot 100 evrov) alzaške rizlinge, burgundske pinote, argentinske cabernete – domnevam da vse iz aranžmajev orožarskih protidobav.
Domnevam, da je na tej točki Lukkarinen spodbudil svojega partnerja Pekko Teräväja, češ, naj me skuša zlomiti zgrda, če me ne more zlepa. A naj povem, da sem provokacij v obliki ostržkov surovega in/ali koščkov glaziranega korenja že navajen in da me, sploh v kombinaciji s počasi pečeno trebuševino mladega pujsa in trojne grahove variacije (juha, pire, zrnca) ne more vreči iz tira. Cenenih trikov finskih preiskovancev pa kar še ni hotelo biti konec:
Domnevam, da sta Terävä in Lukkarinen menila, da ju preiskuje neizkušen pripravnik, saj si poskusa zaslepljevanja z vijolično cvetačo, črnimi trobentami, belo ribo in rumenimi lisičkami ne morem razlagati drugače. Okusen poskus, to že, a da bi se zavoljo njega odpovedal svojemu poslanstvu – nikakor. Ker gre za objektivno poročilo in ker je le izkušen poročevalski agent zmožen objektivizirati tudi svoje lastne trenutke slabosti, priznavam, da so me severnjaši ugorfinci na eni točki skorajda že držali za vrat.
Zakaj? Nekaj ur pred tem so namreč za vrat prijeli nedolžno finsko jagnje in ta vrat počasi dušili, ga supaj z erittäin maukasta omako priložili organskemu ješprenu in še enemu organu – jagenjčkovemu jeziku pa krhlju repe, kremi zelene in ocvrti čebulni rinki. Ob zadnjem objektu obzervacije je do izraza prišla slovenska posebnost – dvojina.
En sadni sladiški krožnik in en čokoladni sladiški krožnik. Oba polna različnih tekstur in temperatur in okusov. S tem oba potrjujeta pregovorno demokratičnost finske družbe, saj lahko družbeni subjekt samostojno brska po krožniku in tako ustvarja sebilastne in sebislastne grižljaje.
Poročilo zaključujem z ugotovitvijo, da naslednji državni tender namesto za oklepnike razpišemo za jedilnike. Kot ključni element izbire navedimo vinske protidobave in če bodo Finci slovenska vina prodajali s takšnim pribitkom, kot ostala se nam iz tega naslova obeta izjemna in stabilna rast bruto domačega proizvoda proizvina.
Za kruhinvino.com
inšpektor B. Napotnik, l.r.
… pojdi kdaj, samo ne na ponedeljek …
