medtem, ko naša najdražja evro gastrbajterja grizeta številne kilometre na poti k brus-liju, se pri kruhu in vinu slinasti in polnih trebuhov spominjamo fletnega večera, ki so ga vkup držali sami špicnklase belgijanski pirčki … med izmenjavanjem uglajenih trapistov in divjaških lambicov pa se je našlo dovolj časa za ravno tako vrhunske kuharske intervencije mehovih dveh:
mersiboku, pa upam, da še kdaj, k prideta spet damu!
o skaručni sta kruh in vino doslej predvsem vrtela jezik: tukaj uradno za polet, tukaj o svečani otvoritvi zelharce za ribe, tukaj po nedeljskem družinskem maratonu in tukaj po ekscelentnem decemberskem tretmaju … tokrat ga bo namesto pisane besede zategnil v skaručni velikokrat slišani mario lanza (signor ima prav z dotičnim komadom pri chefu in chefici zakupljenih še posebej veliko emocionalnih kreditov), ki bo pospremil podobe nastale med osemurno vizitacijo skaručne … fotkala sva po principu nastavi-kader-in-pritisni, brez ponavljanja in popravljanja, nakar se nama je mudilo jest in pit:
še bomo šli, itak!
v ljubljanski šmeki rečni hiši zmorejo v treh vinskih vrsticah natisniti tri napake … še posebej simpatična je zadnja, po kateri lahko sklepamo celo na prodajo nelegalnih substanc, ki jih pridobivajo iz avtohtone kraške vinske sorte vitovska grganja:
najprej iz rdeče sare strešica k izbrancu skoči,
nato pa vitovska brez gr te kar dobro poči!
služba me je lansirala na blitz obisk med 4 milijone v enormno veliki prestolnici prebivajočih grkov … no, seveda se nisem srečal z vsemi, ampak le s srečnimi izbranci, ki so se jim pridružili še bolgar, ciprčan (torej še en grk), dva albanca, trije makedonci, romun, hrvat, anglež in ukrajinka (pa ne te sorte, kot si pomislil, naughty boy) … ko gre človek na pot, se mu hote ali nehote sesuje ustaljen prehranski ritem … frčoplani pač letijo po svojih urnikih, hoteli strežejo svoje zajtrke, časovni pasovi so zamaknjeni, skratka, nič ni tako, kot je doma … ker je bil izlet res blitz lahko natančno poročam kako in kaj je bilo tokrat:
jutranje vstajanje je bilo pravzaprav nočno – ob 4.30 auf, pa spraskat led z avta in na ježo proti gradcu … ker so se v hladilniku valjali še košček kuhane govedine, šop res grenkega radiča in pol lončka kuhanega rjavega fižola, ki bi ob moji odsotnosti gotovo ostali neporabljeni, sem jih že zvečer stlačil v ene sorte jesih flajš, ki sem ga s svežim belim kruhom zaužil ob sončnem vzhodu na avstrijskem štajerskem … ježeš, dobro, ampak res malo zgodaj … čeprav: ako človek ob 7:15 poje jesih flajš, lahko dolgcajt na letališču prežene tako, da ob 8:15 posreba glaž pšeničnega piva, ob 9:15 pa se že odpove potaftanemu sendviču na letalu, ki res ni izgledal obetavno …
grški prevoznik se je odrezal bolje: ne samo, da je letalo opremil z reaktivnimi motorji (za razliko od bavarcev, ki vozijo na propelerje) in da nas je peljal nad celotno hrvaško obalo (tako da sem si iz zraka ogledal vse tauh place, v katerih sem se že namakal), celo hrana je bila čisto spodobna … no, relativno, ane: makaroni s sirom so bili seveda razkuhani, a ne pretirano mastni, grško belo vino pa dovolj hladno in sveže …
po ouzotu, ki sem ga srebnil gledajoč hadrijanov slavolok s hotelskega balkona je bil čas za hitri, dvourni špancir po antičnem kamenju na akropolisu (odprt samo do treh popoldne), plezarjenje po tam zraven stoječem areopagu in gužvanje po plaki, za katerega sem bil nagrajen z majhnim, domačim, dišečim in lepo zapečenim gyrosom za evro trideset, ki ga je cimpral fotr v radnji, ki dejansko ni bila večja od dveh kvadratnih metrov, če seveda ne štejem še treh majhnih plastičnih stolčkov na ulici, ki so zavzemali še pol kvadrata …
na spoznavno večerjo so nas gostitelji odpeljali v na belo prebarvano restavracijo kuzina, ki na spletu obeta veliko, v resnici pa se (po povprečnih predjedeh in podpovprečnem pujsovem kotletu) prav izkaže šele pri sladicah, predvsem čokoladni vafel s svilnato, kremasto, krepko čokolado na hrustljavem vaflu še dolgo ne bo šel iz spomina …
hotelski zajtrk je bil prehransko gledano nič posebnega (čeprav je treba pohvaliti mojstra, ki je jajca na zalogo znal speči tako, da je rumenjak chefuvšečno ostal lepo tekoč), ampak njegov glavni adut je itak v lokaciji: terasa v osmem nadstropju, od katere je do akropolisa nič več kot par sto metrov zračne linije … na jasno jutro je to še posebej impresivno … kič, u glavnem, hehe …
o kafetariji, torej menzi, v eni do večjih grških oglaševalskih agencij (ki domuje v impresivni moderni bajti na robu mesta) ne bi izgubljal besed, saj navsezadnje ni tam zato, da bi fascinirala z dobro košto, ampak da delavcem za silo napolni želodce … že dejstvo, da si za kosilo skoraj pol delovnega ljudstva prinese svoje plastične posodice pove dovolj … cvetačni narastek je bil sicer čisto okej, ampak demšarjeva menza na pravnem faksu je za tele grške fante haute cuisine …
da iz helenske demokracije, ki nas je že velikokrat navdušila s svojo košto ne bi odšli s kruljenjem v želodcu, so združeno poskrbeli ekološki rejci, mesarji in kuharji, ki so vključeni v verigo, katere predzadnji člen so masivne mize v mesnico zamaskirane restavracije butcher shop … zadnji so seveda jedilni aparati gostov ki predejo ob plejadi klobasic z vseh koncev grčije, začinjenih dimljenih in na žaru pečenih svinjskih vratovih, sočnih kosih jagnjetine, fascinantnih hamburgerjih različnih pedigrejev in fletnih stejkih …
po tejle mesarski eskapadi aviacijski zajtrk in klobasa s krompirjevo solato na minkenskem letališču seveda nista imela šans, da bi naredila kakšen globlji vtis na napo-potniškega jedca … prav zato se je že dan kasneje na domači mizi znašel hommage grškim prehranskim vrednotam:
če musako narediš, kot piše v nadaljevanju, ti res ne bo žal: Continue reading
če obletnica rojstva, ki jo zaznamuje 12. praštevilo pade ravno na nedeljo, se pa že spodobi, da se praznuje na polno … še najbolj nekje blizu rodnih krajev, kjer lahko slavljenec ob pogledu na zasnežene vršace, zelene travnike, razpenjene brzice bistrih rek in drug alpski kičeraj, obuja spomnine na čase, ko je imel še mlečne zobe, lase in ostale za resno življenje nepotrebne reči … v savinjski dolini, pa i šire, mnogo šire, se najbolje je v penzionu raduha … pa še dobro se sliši, ane: -kam greš pa za 37. rojstni dan? – u penzjon! … no, če bodo v penziji tako skrbeli zame, kot so v soboto zvečer in nedeljo dopoldne v lučah, potem je res vredno storiti vse, da čimprej pridem do tja … ogledovanje lepo oblikovanih krožnikov, vonjanje, mazanje, okušanje, mljaskanje, klepetanje, vse to pospremljeno z dobrimi vini (penino valentina, prinčičevim sauvignonom, tiliinim modrim pinotom, ščurkovim upom in protnerjevim likerskim sladkuhom) in blaženim mirom, ki ga je še poudaril zložni tempo strežbe – vse to je pripeljalo do naslova, ki sem ga napisal zgoraj … spodaj pridejo še slike:
| View Show | Create Your Own
in čisto spodaj ugotovitev, da martina breznik leta 2005 ni zastonj postala kuharica leta (in da je svoje znanje, tudi s pomočjo izpopolnjevanj v top francoskih restavracijah, recimo pri ann-sophie pic, še nadgradila) in da je v raduhi poleg večerje fino doživeti še krepčilni spanec v eni od fletnih sobic in se zjutraj posloviti s fruštkom, kot ga je moral imeti v mislih vonnegut, ko je pisal o tem obroku prvakov:
fino je bit star 37 let, res …
bosanci so pred dvema letoma lansirali vic o dveh najbolj popularnih filmih v bosni: prvi je bil davinčijev kod, drugi pa kod amidže idriza … sledeč tej ljubki jugovzhodni domislici takoj dodajam še vprašanje kje se človek izjemno dobro ima in še izjemneje dobro je? … kod lenče, jasno! … pa tole hvaljenje ni plod isteničeve penine gourmet brut, šipona verus in malvazije pucerja z vrha (vse 2007), tudi ni pogojeno z ravno ob najboljšem času popitim tratnikovim cabernet sauvignonom 99, niti ne z makovčevim rumenim muškatom 2007 in grapo santomas z ledenimi grozdnimi jagodami – čeprav je bil vsak od teh oni večer postavljen na mizo … ampak vendarle so bili bolj spremljava temu, kar je lenča znosila iz kuhinje … vaš dežurni paparaco je ves slinast v objektiv mobilnega telefona ujel tale scenosled:
| View Show | Create Your Own
jep, tako vrhunsko nas je nahranila lenča! … vse fletno, okusno, superdobro in postreženo v zložnem tempu, ki je omogočal tudi nakladaško žuborenje in močenje grl … u restoran kod lenče bomo vedno radi zahajali … če nas bodo le še kdaj povabili 
…
ne, ne, ne gre za tak konec, flamci in valonci so zaenkrat še vedno v isti državi, čeprav je res, da pri marsikateri sladoledarici v gentu in drugod, kjer večinujejo krehasti belgijci, več opraviš z angleščino, kot pa s francoščino … ne, konec belgije je zato, ker se blizu krčme hommelhof, o kateri paberkujem tokrat, belgija konča in francija začne … watou je pač blizu poperingeja in poperinge je blizu iepra in vse skupaj je blizu lilla, za kateriga si zihr slišal, če si slišal za mileta ačimoviča (ki je v dresu istoimenskega kluba v ligi prvakov zakucal celo proti man unitedu) … sicer pa se v watouju z miletom sploh ne ukvarjajo, imajo namreč dosti dela s pivom … v watouju je namreč doma pivovarna sint bernardus, ki je od konca druge svetovne vojne do leta 1992 licenčno varila westvleterensko trapistsko pivo … menihi so ga varili samo zase, za ostale pa je teh 46 let westvleterensko pivo nastajalo v watouju … se pravi, da naj bi pri sint bernardusu znali cimprati dober pirček in dejansko je vsaj njihov prior 8 zelo fletkan zvarek iz katerega mojster stefaan v restavraciji hommelhof v svoji vidi-me-nemam-šta-da-krijem odprti kuhinji scimpra izjemno omako, ki jo potem prelije po temno rdečih sočnih rezinah fileja divje race … ampak preden se zazreš v slikovni material, naj nujno omenim še eno reč, ki te v hommelhofu skupaj s frišnimi kruhki čaka že na mizi in ki je tako hudo dobra, da se je sploh ne da nehat jest … gre za rilletes, neke sorte pašteto, ki jo pripravijo tako, da hudo nasoljene kocke svinjine počasi kuhajo v masti, dokler niso dobolj mehke, da začnejo razpadati … potem jih stolčejo, ohladijo in zmešajo z ravno prav maščobe, da se lepo mažejo na kruh … no, zdaj pa slike:
| View Show | Create Your Own
dodatna razlaga je verjetno potrebna pri sardelah: tisto spodaj je frišna, hrustljava solatka z jabolki in rdečo peso, tisti beli flekci pa so ene sorte majoneza … nujno ti moram razložiti tudi tiste riževe ocvrtke – rižoto, pripravljeno z ostalimi kosi divje race (bedri …) so oblikovali v kocke, pomočili v moko-jajca-drobtine in jih ocvrli … v bistvu gre za variacijo na temo siciljanskih arančinov … pa sladkiš je tako pamesno sestavljen, da tisti slajsi sveže pomaranče in sladoleda letno ofrišajo ne ravno light kremo in speculaas … in tisti pirovski cuvee na začetku je lušna pitna stvarca in stefaanova gospa sabine fletno uraduje in klepeta z gosti in še to, ker velikokrat kdo vpraša: trihodni pofotkani meni za dva + dvakrat po dva krožnika (predjed + glavna) + 0,75 butelja hišnega pirčka + prior 8 + dva sint bernardus tripla + vodovje + enormne količine rilletes in oliv in frišnih kruhkov + trije espresoti so rezultirali pri zelo prijazni številki 177 … hjej, kako prav bi – še enkrat – imel moj svak, ki bi bil zapisal: naš izlet v zahodno flandrijo je bil zelo lep!
