buffetska polpenzionska oferta v hotelih je nekaj, kuharija v grških tavernah pa nekaj čisto drugega … tradicionalno, domače, iskreno, krepko, okusno, dobro … ždeč na ljubljanskih 14 stopinjah celzija gledam tonyja montano, ki se dere na immigration officerja: ju nov, aj it oktapus e tri tajms a dej … aj gat fakin oktapus kaming out of my irz!!! … in si mislim, da če bi ga namesto v miami naplavilo na kakšen grški otok, kot recimo leonarda cohena, bi bil hobotnice še kako vesel – grki jo namreč obvladajo v nulo … nič, rad bi napisal takle mamo, pa ne morem … torej, takle majo:

no, seveda je treba še omeniti, da je scenografija za telekrožnike ponavadi temno morje spodaj, svetlo modro nebo zgoraj, vmes pa mivka … no, kakšne reči tudi nismo pofotkali, recimo fletnih friganih spanakopitnih blazinic, pa saganakija … pa ouzota in mythosa … pa musake, ki nam jo je v bizarnem caffeju sydney fotr postregel kar iz domače kuhinje, medtem, ko je njegov šestletni mulc z dudo v ustih dremal na kavču, domnevno ves sesut od male šole … zajeban lajf, ni kaj … nu, za konec pa še ena usmerjevalna tabla, ki usmerja k malo drugačnim meatballsom, kot so bili moji s feto oni dan … grška gospod in gospa med njih pripravo ušpičita marsikatero simpatično šalo (recimo gospejina replika na 3:18):

bottom line: grčija je vrei!

prvi buffet, ki sem ga v življenju poznal, je bil na spodnji postaji žičnice za golte … pozimi je služil predvsem smučarjem za jutranjo šnopčevsko impregnacijo interierja in večerno zalitje (po možnosti še kar v pancerjih) uspešnega hvatanja krivin s tačrnimi rc nulapetkami … izven sezone pa je bil s svojim velikim asfaltiranim in popolnoma praznim parkiriščem idealen igralni poligon za mularijo … po tleh je imel rjave keramične ploščice, šank iz inoksa, mize prevlečene z ultrapasom, črnobelo sliko prijaznega, na mizo dinamično naslonjenga maršala in kelnarce v borosanah … heh, prhne bralec, potem pa to ni bil buffet, amapk navaden zanikrn, zakajen bife … pa ni res, kajti nad vrati je svetil lep napis buffet, poleg tega pa se je šanka držala hlajena vitrinica s sendviči (žemlja, šunka, sir, kumara), bobi palčkami, čipsi, smokiji in dvema sortama napolitank … prav zaradi slednjih sem menda pri treh letih doživel svoj prvi togotno trmaški izpad, ker mi fotr (iz perspektive starša seveda popolnoma upravičeno in pravilno) po bobi palčkah ni hotel kupit še napo-litank … meni, prihodnjemu napo-tu! … nezaslišano, se bom pa drl in se vrgel po tleh in cepetal in brcal … in fotr me bo zgrabil za hozentregerje in me nesel ven, brez palčk in brez soka in brez vsega … kot da ata ne bi bil razumel koncepta buffeta: tole je na voljo, pa naj si vsak sam vzame, kar si hoče! … pri buffetih v nadaljevanju življenja fotra ponavadi ni bilo zraven, pa bi dostikrat bilo prav, da bi imel limiterja, ki bi mi preprečil kupčkanje vsega živega na krožnik in posledično mešanje okusov, tekstur in temperatur toplo-hladnih jedi v mlačno neprebavljivo gmoto … na kakšnem u ibr natlačenem sprejemu v cankarjevem domu, te množica oblegovalcev bifejskih miz itak potiska naprej in ponavadi kar jemlješ iz vsakega krožnika in ogrevanega inox bazenčka malo … in potem se ti recimo, golaž prelije preko lososa in smetanova omaka preko pršuta, vse skupaj pa plava v kisu od stročjega fižola … bad! … ampak se mi zdi, da je nekaj v človekovi naravi, da se mu vedno znova ob pogledu na buffetske mize (predvsem pri kakšnih vrhunskih hotelskih zajtrkovalnih mizah – ampak te si zaslužijo poseben post) zašibijo žleze slinavke, ki pošljejo signal rokam, da je nujno treba vzet največji talar in ga čimbolj nabasat z vsem mogočim in potem vse pojest in si jt še naložit, ker hrane pa ne mormo preč metat in kaj pa lačni v afriki in sploh … no, kljub klicu narave se je chef na prvem kosu letošnjega dopusta zadrževal in se zajtrkovalnega, predvsem pa večerjalnega bifejčkanja v jako lepem kosovskem hotelu platanista (nobel, bogatejši sem za nov kos garderobe, ki je poskrbel da razkrivanjem svojih seksi meč nisem kršil javne morale pri večerji, za katero so gospodom svetovali nošnjo dolgih hlač, ki jih kmet izpod mozirske planine pač ni imel s sabo sploh – ej, na kosu je vsak dan 33 stopinj, dežja v poletnih mesecih pa ni bilo, kot je na lagada beach potrdil sladoledar manolo, že od avgustovske petnajstminutne plohe leta ’92) lotil na bolj prefrigan način … že čez dan je vrgel pogled na predvideno vsebino banjic:

tako da ga je zvečer čakalo samo še presenečenje iz rubrike cold buffet, ki jo je natisnjeni meni odpravil z eno vrstico, čeprej je bilo v njem vedno kakšnih sedem, osem kvalitetnih hladetin, paštetk, aspikov, mesnih tort, zvitkov in rulad in takih reči iz klasične hotelske kuharije … no, še malo o taktiki: najprej v iskanju česarkoli, kar bi bilo všeč mulariji, špancir mimo vseh banjic, vitrin in pultov do kuharja nikosa, ki je v svojem kotku z vihtenjem nojžčka vsak večer poskrbel za malo spektakla … lotil se je celo cele ofce in res vrhunskega, svežega, lepo začinjenega gyrosa:

no, na tem prvem špancirju je chef naredil ožji izbor jedi, ki ga je potem med nalaganjem na krožnik še skrčil, velikokrat po zelo preprostem pravilu: če angleži iz buffeta nečesa ne jemljejo, potem je tista reč zelo verjetno zelo dobra … nemci so bili bolj neuporabni, ker so itak žgali skoraj izključno po šniclih in krompirju … taktika je bila super, v enem tednu sem nabasal na super jagenjčkove zarebrnice z zeleno, na kozliča po portugalsko, na super curry s svinjino, na grilane kozice velikanke, na falafel, na čevape z meto, na vseh sort gratinirane melanacane, na jastogovo in na krepko župo iz volovskega repa, na hobotnico v aspiku in še na kar nekaj sicer rahlo out of time klasik tipa file lista s holandsko omako … vse to je čisto kul, ampak glavni špektakel so bile pa lubenice, vseh sort, še najbolj všečna je bila tale s tatujem od morksega konjička:

pa nej še kdo reče, da se grkom poleti nič ne da …