hja, nič manj in nič več kot 847 dni je minilo, odkar sta kruh in vino na svoje strežniške sisteme naložila takrat še čisto svež žrebalni video, v katerem se je izbralo in razglasilo zmagovalca tretje jubiljene nagradne obletniške kruhovinske igre … da osvežimo spomin, posnetek objavljamo še enkrat:

no, medtem je preteklo veliko vina in se pojedlo veliko zapečenega in zarečenega kruha, a najpomembnejše je seveda to, da se je nekje drugje zdaj vendarle toliko premaknilo iz svoje baze v chelseaju, da smo ga uspeli za nekaj ur posaditi na zgornjekašeljski stol in odpraviti ta v nebo vpijoč sodni zaostanek … ker je zmagovalec za zvočnostezno inspiracijo tega večera izbral komad rock lobster benda b 52′s (legendary stuff it is, v vseh pogledih) je bilo seveda jasno, da so vsaj enemu jastogu šteti dnevi, kajne … a po inspiracijo sta chefica in chef zavila še kam drugam … morebiti bo najbolje, da zainteresiranemu bralstvu najprej predstavimo finalno verzijo menija,

nato pa kar pičimo k razlagi posameznih postavk:

začeli smo s tremi kanadskimi rečmi, kanadskimi pa zato, ker je bil komad rock lobster, ki je v ameriki najvišje prilezel do pozicije št. 56, prava razturačina na kanadski top lestvici singlov, kjer je nekaj tednov čepel na samem vrhu … zato smo nagrajenemu gostu postregli bannock, tradiciolnalni kanadski kruh, zamesen iz polne moke, ovsenih kosmičev, masla, sladkorja in soli, dvignjen s pecilnim praškom in dodatno napimpan z brusnicami; na kos kruha smo deli hrustljavo pocvrto dimljeno slanino, ki smo jo na koncu omavžali z javorjevim sirupom, zraven pa smo srebali doma pripravljen fake canada dry, ki je sicer svetsko najbolj znana znamka ingverjevega piva …

druga runda je odogovorila na vprašanje, ali bo v hiši le lobster, ali tudi rock … bo rock? bo rok? bo rak? borek? burek! ali kakorkoli že kravžljamo asociacije: na koncu pristanemo pri mini  bureku, ki je nafilan z mešanico sesekljanimih in kuhanih škampovih repkov in sladke smetane, zraven pa srebamo jogurt, odišavljen s fino strto mešanico dišavnic (koriander, janež, pehtran, beli poper) …

naslednji krožnik je črpal iz besedila komada, kjer se da ujeti tudi vrstici he was in a jam he is in a giant clam ter havin’ fun bakin’ potatoes bakin’ in the sun … za trdno podlago vsega skup, je chefica izbrala solid rock, torej velik ploščat kamen, na katerega je zložila toplo figovo marmelado, veliko školjko, v kateri je kapesanti delala družbo popečena kocka tune, zraven pa so bili v sončno zlatem olju pocvrti krompirčki in čebulice …

in potem je končno prišel na vrsto lobster, ki je bil tokrat po kellerjevsko poširan v masleno-vodni emulziji, rockal pa je na rižoti, zalivani s fondom iz svojega oklepa in odišavljeni s svežim pehtranom … it was a rock lobster!

pri koncu je bil čas že za tekočo in trdno različico znamenitega koktejla b 52′s: pri tekoči smo se zajebavčkali s tem, kako v glažku s čim manj medsebojnega mešanja drugega na drugega nanizati kavni liker, irish cream in grand marnier in kako tega zgornjega še zapaliti (nekje drugje je bil pri tem početju veličastno potrpežljiv in uspešen); trdna različica pa je ponujala iste okuse v istem zaporedju: spodnji dve nadstropji sta bila mehka biskvita, eden namočen s kavo, drugi z bejlisom, zgornji pa je bil finofincan pomarančni mousse …

kako je vse skupaj izgledalo, je moč najti v tu spodaj prilepljenem filmčku, ki je seveda našraufan na preplozane barve in psihedelično montažo – jebi ga, rock lobster je pač iz sedemdesetih in mu priliči tovrstna estetika:

smo pa bilo tokrat tudi ozbirni in smo za tiste, ki vam strobo tempo nizanja fotk povzroča tesnobo, pripravili še galerijo nesedemdesetiziranih fotk, skoz katero se lahko pošpanciraš v večjem miru:

This slideshow requires JavaScript.

sicer pa naj ob koncu pridodam še, da smo vseskozi srebali vina, ki so v hišo – tako, kot gost – prišla od nekje drugje, torej ne iz slovenije, ampak iz pfalza, pelješca in šampanje … razpoloženje je bilo vseskozi na nivoju cenjenega gosta – se pravi visoko, počili smo marsikateri vic, se tudi kaj bolj serijoznega pomenili, v chefovini pa smo še vedno najbolj navdušeni nad soglasnim sklepom, ki je bil sprejet ob koncu dotičnega večera (ki je bil obenem že začetek naslednjega dne), da namreč tovrstna snidenja z nekje drugje postanejo tradicionalna … juhej! in še ena dobra novica za one, ki so hrepeneč brez bložnih novičk iz londona: s chefico sva vršila konstanen pritisk na obiskovalca, naj nekje drugje vendarle začne spet kaj objavljati … bojda bo! …

enivejs: splačalo se je čakati tistih 847 dni in upam, da jih bo naslednjega snidenja minilo manj!

ko nana in dedo razširjeno družino spravita za ta veliko mizo, je to takole:

seveda pa včasih ni res, da slika pove več, kot tisoč besed … filing takele družinske feštice namreč veliko precizneje od vseh možnih podob povzame ena sama beseda paola conteja: icvonaful!

nekoč smo med sprehodom po garmisch partenkirchnu (mimogrede, gre za dve vasi/mesteci, ki ju je zlobni adolf na silo združil v eno, čeprav (ali pa prav zato?) se še vedno ne marajo preveč in so oni reveži iz partenkirchna čisto besni, ker zduženemu selu zdaj skoraj vsi, vključno s slovenskimi ski komentatorji govorijo kar garmisch, čeprav je partenkirchen obstajal že 800 let pred garmischem) v nosnicah zaznali blago nianso bukovega dima … in kjer je dim, tam se nekaj zelha, in kjer se zelha, tam  kruh in vino valjda vtakneta zraven svoj firbčni nos … tokrat sta zraven vtaknila še več: kamero, mikrofon, lučkarja, snemalca, montažerja, glasbenega opremljevalca, producenta in distributerja … nastal je tale dokument o dojčes dimičiji:

in zdaj si seveda razbijam betico, kako takole okajeno forello ponarediti v domačem okolju … poročam!

umami bi bil prav zlahka izustni produkt džonija bravota (kakopak v različici ooh, mamma), ampak v resnici gre ze nekakšno okušalno trinajsto prase ali desetega brata, kar pač komu bolj sede … dolgo je namreč veljajo, da so osnovni okusi štirje, in tale umami se je šele pred kratkim uspel enakopravno pridružiti stoletja usidranemu kvartetu … prvič so ga bili opisali leta 1908, tam nekje na japonskem, odkoder tudi izvira njegovo ime (saj veš, うまみ), ki po angleško pomeni pleasant savory taste, po angleško pa pišem zato, ker ne vem, kako bi v slovenščino preložil besedo savory – guglov tolmač izpljune besedo pikanten, kar ni okej, slovenski wiki pa mu pravi mesni okus, kar pa tudi ne štima sploh … no, v glavnem, to je oni slino generirajoči glutamatast okus, ki ga okušalne brbončice zaznajo ne glede na njihovo lokacijo na jeziku … veliko umamija je v sušenem mesu in ribah, govedini, parmezanu, sojini omaki, zrelem paradajzu, šitakah … kar je čisto dovolj infotov za sestavo enega reprezentativnega umami krožnika, ki je na petletniški fešti izgledal takole:

sestava je pa, od spodaj navzgor, takale:

• spodaj je krožnik, brez kakšnega posebnega okusa in nezahteven za pripravo
• široki rezanci, za katere sem testo zamesil iz jajc in sojine omako (properly made japonka, nobenega blžnjičnega industrijskega šita, okej?)
• med kuhane nudle so zamešane kockice napol pečenega paradajza in rezine prepraženih šitak
• na vrhu kupčka nudlov bivakira mehkomehka rezina govejih ličnic, ki so se počasi (100 stopinj) in dolgo (osem ur) dušile v omaki iz zelene, čebule, korenja, česna, sojine omake, paradajzov, šitak in malo rdečega vina
• končna različica omake je bila pred serviranjem podvržena precejanju in tričetrtinski redukciji (se pravi da je od originalnega volumna na koncu ostala približno četrtina z okusom nabildanega skoncentriranega gostega sosa)
• čisto na vrhu pa je šnitka stopljenega in nato strjenega parmezana

pjur umami, ni kaj … in tako smo, po poslušanju soundtracka (ob pomanjkanju kakšne silne izbire je tokrat to komad danskega stand-uperja/mc-ja andersa matthesna alsias ville peakstatea) le še korak oddaljeni od zadnjega dela tele serije … in, kot se spodobi, smo najboljše prihranili prav za konec … stay tuned!