finnish

evo, prijatelj janneta ahonena in ostalih finskih letalcev, sicer pilot trvrdke finnair, je komaj kakšno uro nazaj z elegantnim telemarkom na zemljo spustil svojega embraerja in po odprtju vrat poskrbel za temperaturni šok … džiiiizs! kdo bi si mislil, da se bo človek v samo treh dneh navlekel na (zame, za chefico pač ne) prijetnih devetnajst, dvajset stopinj, kolikor jih v tem cajtu (poleg od 5.30 do 21.20 trajajočega dneva) ponujajo helsinki … za kakšno daljšo reminiscenco je zdajle prevroče, pa tudi misli in fotke je preba urediti, zato zgolj na hitro priobčujem nočno fotko, ki zlahka ovrže mit o finščini kot popolnoma nerazumljivem jeziku … mislim, a kdo tukaj česa ne razume:

kurvin kiosk

bledica

zunaj je lilo, kot da bi se vsi svetniki serafinskega reda odločili neankrat pomokriti direkt na provanso … znotraj je bilo okej … tudi na polici z otroško hrano, kjer so mi kar in my face povedali, kar mi gre:

bledicnik

hja, zrihtejte sonce, francozeki, pa ne bom več bled … če pa ne boste, je pa seveda tudi čisto mogoče, da se mi bo zbledlo, hehe …

salamijada

prizorišča pomembnih in velikih -ijad so ponavadi velika in spektakularna (samo spomnite se pekinškega pričjegnezdnega stadiona ali bodočih mariborskih smučarskih skakalnic), toda prostor, kjer se je 28. marca letos odvijal epski boj – kaj boj, mesarsko klanje – za titulo najboljšega salamarja na ježici pa i šire, na prvi pogled ni dal slutiti, kaj vse se pripravlja … na vratih gasilskega doma ježica je bil nalepljen takle pildek:

vabljive duri

no, je pa treba povedati, da se je potem za vrati in po dveh nizih stopnic očesu ponudil bolj resen in spoštovanja vreden prizor, ki je že dajal slutiti, da tukaj ne bo heca … na lesenem, s krepko moško roko skup zbitem stojalu je namreč viselo nič več in nič manj kot 45 salam … preštej, če ne verjameš:

tekmovalni poligon
jao, kako to odmah oko i srce zavoli! … tele salame pa niso samo lepe, ampak so neke sorte statusni simboli, ne le zaradi falične oblike, ampak zato, ker fotri, ki se ukvarjajo s to najbolj zajebano disciplino mesoznanstva, ob njih razvijajo lastne filozofske sisteme, metode predelave najboljših kosov mesa in njih variacije pa ljubosumno skrivajo drug pred drugim … in so, jasno, vsak zase prepričani, da so njihove salame najboljše in da so vse ostale bolj ali manj bedni približki njihovih mojstrovin … in ker bi neposredno primerjalno salamoslovje tipa
A: moja je bolša k tvoja, sto posto, kadarkol in zmeram!
B: a dej, dej as neumn, ne more bit tvoja bolša če nimaš pojma koko se dela itak si pa prasca pomijarja not zmlel!
A: kuga?
tim jes dal pomijarja! koruzo je jedu, sam koruzo pa orehe, navš ti men …
ki bi potekalo zgolj za lokalnimi šanki rezultiralo v resnem upadu moške populacije, so si fotri izmislili salamijade, kjer njih mesni ponos oceni kao nepristranska kao strokovna komisija … na letošnji salamijadi na ježici so v žirijo celo pripustili mladeniča brez očal:

ž(i)rija

naloga se sicer sliši zelo enostavno: izmed 45 vzorcev salam je treba izbrati najboljšo … ocenjevanje pa ni neka zajebancija, kjer bi si zdaj fotri dali v usta kolešček salame in potem malo popametovali med sabo … o, ne! … ocenjevanje poteka v tišini, vanj pa je treva vključiti oči, nos in jezik … vsaka salama je deležna temeljite šeststopenjske analize, v kateri se pretrese njene organoleptične lastnosti … najprej si vsak žirant pozorno ogleda in potežka cela salamo in ji pribode dve točki, če se mu zdi fletna in eno točko, če se mu zdi grda … potem pa na krožniček že dobi diagonalno milimetrsko šnitko, kateri najprej oceni enakomernost razporeditve in količinsko razmerje koščkov špehca in mesa, nato pa še barvo, kjer dobijo dve točke vse salame, ki nimajo sivega kolobarja na zunanjem robu … sivi kolobarček je namreč hud hud feler, s katerim salama izgubi takorekoč vse šanse, da bi dosegla kakšen odmevnejši rezultat … naslednja pomembna lastnost je tekstura, alzo ugotvaljanje, ali je rezina salame gumasta, prhka, zategnjena, ali pač ravno pravšnja, za kar je nagrajena s štirimi točkami … vonj prispeva največ tri (priznanje brezočalastega žiranta: ker sem imel zamašen nos, se mi je zdelo najbolj pošteno vsem salamam, razen dvema, ki sta res malo smrdkali, prisoditi dvojko), okus, ki je pa seveda glavni, pa je vreden šest točk … vsak žirant za vsak salamo izpolni takole tabelico:
ocenjevalni obrazec

in potem prigrizne košček kruha ali sira ali ščep kislega zelja in že se loti naslednjega … napotnik je na ježico prišel precej lačen, zato je mislil, da bo zlahka na polno pomalical vseh 45 kolutov in si je vmes celo še mislil, kakšno slabiči da so tile očalarji iz žirije, ki od vsakega koluta poznavalsko odgiznejo in prežvečijo le centralni del, ostalo pa pustijo na krožničku … no, tam nekje okrog dvanajste runde mi je postalo jasno, da fotri že vedo, kaj delajo in sem jih začel oponašati še jaz … prerezane salame so nato romale v veliki prireditveni prostor, kjer so bili vzorci skupaj s prijavno številko dani na ogled in v pokušino tudi obiskovalstvu:

tihožitje

le-to je potem podkrepljeno z eno od uradnih pijač prireditve (druga je bilo belo štajersko)

za poplaknit

lahko svoje osebne preference primerjalo z rezultatskim seštevkom in neizpodbitnim mnenjem poznavalske peterke … no, in tukaj zdaj nastopi ta epski moment, obljubljen v prvem odstavku … pravila salamijade ježica namreč prepovedujejo, da bi oseba, ki je član žirije, na tekmovanje prijavila svojo salamo … pri meni zadrege seveda ni bilo, saj sem v domačem mesoznanstvu trenutno na stopnji domače slanine (kar je nekaj takega kot vrtec ali mala šola), ampak v žiriji sta sedela tudi dva bivša profi mesarja … nu, tukaj spodaj levo je vir zgražanja marsikaterega prijavitelja, oče zmagovalnega tekmovalca aleša avšiča:

ponosni avšič

se vam zdi, da ste ga nekje že videli? … jep, prav imate, avšič starejši je sedel v žiriji in, lejlej to naključje, prvo nagrado je dobil njegov sin, drugo pa njegova življenjska sopotnica … seveda je v sali gasilskega doma kar dvakrat močno završalo, ampak takle mamo: avšič je fino poiskal luknjo v pravilih in snel dvojno titulo … (da smo si na jasnem, tista zmagovalna je bila res hudobno dobra salama, tudi meni najbolj všečna, ona druga, ki je so srebra pribetlala v podaljšku pa mi ni bila tako fletna) … že res, da je na račun tega, v očeh mnogih ne ravno fairplay manevra, izgubil marsikaterega sogovornika in se tudi kmalu po podelitvi z dvema pokaloma odpravil domov … pa mu ne bi bilo treba, saj je ljudstvo kmalu pozabilo na tekmovalni del salamijade in se raje jelo posvečati družabnemu delu … ko je blontna brigita drugič zajodlala v mikrofon, so itak vse zasrbele pete in grla so postala še bolj suha:

raja je krenula da se pali i žari

mladi žirant je ta večer izkoristil za spletanje socialne mreže z ježiskimi amaterskimi mesarji, se teoretično podrobno seznanil z marsikatero finto iz mesoznantva, zvrnil marsikateri glaž cvička in se skupaj z oficielnim fotografom mitjem b. (photo.si, vse fotke v tem zapisu so njegovo avtorsko delo, hvala zelo!) narežal komentarjem, kibicanjem, dovtipom, šalam in petelinjenju lokalnih fotrov in mater … lenči in njenemu fotru jožetu (ki, bajdvej, ne doktorira samo iz salam, ampak tudi iz velikopoteznih in ogromnokoličinskih golažev) pa se ob zaključku tegale reporta iskreno zahvaljujem za enega bolj zanimivih večerov v moji gastro karieri … salamijada ježica rulz!!!

predlog jedilnika

minichef je fasal norice in v tem času ga je nekaj ur pokal tudi z dedotom … ni jima bilo dolgčas, saj sta uspela skoncipirati novo oštarijo … poimenovala sta jo “pri 2 človekih”, jedilnik je eklektično odštekan in že  napisan na stoječo tablo:

tabla

iščemo investitorja …

bronx dog

sreda je fajn dan … ko sem kot dijak naravoslovno-matematične šole
opravljal obvezno delovno prakso v glinu nazarje, so me tam stalno obratujoči fotri naučili, da je prelomni trenutek v delovnem tednu sredina malica, kajti po njej si bližje naslednjemu vikendu, kot pa prejšnjemu … sredina malica je tako posebej pomembna in se je je zato treba lotiti z dovoljšnjo mero spoštljivosti – ipak ni to kar ena malca, ane … posebnega pomena sredine malice se zavedajo tudi v kolektivu športnega bala lepa žoga na celovški, kjer vsako sredo (in samo ob sredah!) pripravljajo hot doge, ki so nekaj posebnega in se jim zato reče hodoki … posebni so tudi zato, ker nanje vsak teden vabijo z novim esemes sporočilom, ki so zdaj zbrani uzrli luč sveta v knjigi “dobrodošli v naši sredi – hodok lirika” … v sredo pred volitvami je, na primer, v telefon priletel tale: vsi klobasajo. ve se, kdo pa to zna. volite hodok! … po odkritju josefa fritzla pa tale: italjan nej cuza svoj špaget, avstrijc po knedlu skoz na skret, še zmer boljš k da gre v klet, tanajbol za nas pa je u sredo hodok snet … no in prav na osnovi nagnjenja lepožogcev do svakojakih odpičenih konceptov se je borodila ideja, da bi redno sredino druženje nadgradili z enkratnim dogodkom … tako je prejšnji petek zvečer dvorišče lepe žoge doživelo časovno in prostorsko preobrazbo in se spremenilo v bronx zgodnjih osemdesetih: iz zvočnikov je butal samo old school hiphop (max. dovoljena letnica je bila 88), na vratih je stal črn varnostnik, na prizoršču je bil parkiran približno sedemmeterski lincoln, obiskovalci pa smo postavali ob naftnih sodčkih, v katerih so bili zakurjeni ognji … flaše piva so bile oblečene v papirnate vrečke, lakoto pa smo tešili z bronx dogi:

really hot dog

priprava ni zahtevna in jo zlahka zmorejo tudi kuharski analfabeti … poleg soda s prižganim ognjem potrebujemo samo

  • 1 hrenovka
  • par koščkov kruha
  • palica

na palico najprej nanizamo koščke kruha, potem pa nanjo napičimo še hrenovko … palico nato postavimo nad ogenj v sodu in jo najprej segrevamo ne ravno v plamenu, ampak malo bolj pri strani … to delamo dokler se kruhi ne segrejejo in rahlo zasušijo … nato hrenovko postavimo direkt v ogenj in počakamo, da poči … počeno še malo podržimo nad plamenom, da se hrustljavo zapeče … poslušamo soundtrack: boogie down productions – south bronx in bronx doga pojemo, splaknemo s pirom iz vrečke, rignemo in se pogovarjamo o poletni west coast ediciji partija, ko bodo v glavnih vlogah nastopili bazenčki, shakin’ booties ter gin & juice … in seveda snoop dogg, ki bo do takrat dodobra naštudiral pripravo pireja (s črnim! in ne belim poprom, prosim):

hood style!