Na kakšni zabavnoglasbeni procesiji Aleksander Mežek verjetno še vedno rad brenkne in s pravšnjo mero razčustvovanosti zapoje sivo pot, ki ga vodi, kamor hoče srce – na Gorenjsko, kjer gore so. Še pogosteje – čeprav manj ubrano, zato pa nič manj čustveno – taisti kos glasbe odzvanja iz zadnjih sedežev avtobusa na kakšnem šolskem izletu (vkolikor ni mularija zdaj že v fazi popolnoma individualizirane konzumacije muzike iz lastnih predvajalnikov) ali v luštkani, ob tabornem ognju zbrani druščini. No, v avtu, ki je te dni šibnil po gorenjski avtocesti ni (pa dokler jaz upravljam z njim tudi ne bo, to že lahko rečem) brenkal Aleksander Mežek, ampak se je laserski žarek med naključno pašo po mp3-jih zaustavil tudi na komadu že razpadlega velenjskega hiphop dvojca Plan B, Če bi čarat znal. Kasneje se je izkazalo, da je Blaupunkt med lastnosti funkcije random pozabil navesti njeno jasnovidnost, saj pot na Gorenjsko prvenstveno res ni bila namenjena obisku restavracije Brioni, v kateri smo se znašli po prisilni menjavi načrta v zadnjem trenutku. Ampak pustimo podrobnosti te zgodbe za kakšno bolj komorno omizje in se posvetimo temu, kar ponuja še ne prav dolgo odprta, v minimalistični šik zdizajnirana restavracija (ki je del razslojenega kompleksa, ki vsebuje še bistro, slaščičarno in lounge bar z armagnaci, konjaki, calvadosi, viskiji, koktejli, cigarami … ) Brioni sredi Kranja.Za začetek se strinjava s prijaznim, komunikativnim in v skrivnosti kuhinje posvečenim natakarjem, da nimava nič proti otvoritvi večera z Isteničevo penino Brut Prestige, čeprav Sašo po drugem ali tretjem požirku prizna, da je njegova penina Bjana in sam na prvo mesto postavim Jazbečevo teranko. Ampak Brut Prestigeu v resnici ni kaj očitati. Ponudbi Briona pa na prvi pogled vendarle vsaj to, da je precej kratke sape pri hladnih predjedeh, saj kaj drugega od sicer vabljivih solatnih krožnikov niti ne ponuja. Ampak Bručanu bi bilo to zagotovo všeč. Z nadaljevanjem gre bolje, zamerica pa se popolnoma stopi ob brezplačnem (pazite, brezplačnem! – in to v Gorenjski metropoli … hm, le kam to pelje?) gobjem kapučinu in kruhku s tatarcem iz šitak, ki nama ga pošljejo iz kuhinje. Super štart!

Sašo v nadaljevanju malo (ampak res malo, bolj tako mimogrede) pojamra o brezokusnosti paradižnika v sicer atraktivno sestavljenem kaprezeju, jaz pa mirno, dostojanstveno in brez srebanja opravim z brokolijevo kremno juho z orehi in kvadrom fete. Celo več: pohvalil sem lepo navado, da Brioni sami pečejo svoj kruh: belega posipajo z zelišči, v črnega pa mesijo semenke.

Potočnikov zelen 2004 je nevsiljivo vino, mogoče celo prešvohotno, da bi pariralo z okusi nabiti kremasti rižoti s kozicami (teh je bilo v porciji, sploh glede na to, da je bila polovična, prav negorenjsko veliko), žafranom in grahom. Riž je bil skuhan, kot se šika: še čisto malo na zob in čisto nič pocast, parmezan in olivno olje, ki so ju primešali tik pred serviranjem pa sta naredila fleten in sočen kremast finiš. Izpit so brez pripombe opravili tudi pri Sašu: njoki z jurčki, paradižnikom in rukolo so bili tako dobri, da je njih jedec izdahnil, da še sam ne zna narediti takih. In tisti, ki poznate Sašota in njegov cyber vzdevek, veste, da je to največji kompliment, ki ga lahko v svojem kratkem življenju pokasira kakšen njok. Ob teh dveh krožnikih velja omeniti še zanimiv dodatek: natakar nama je namreč predstavil tri kozarčke z zdrobljenim solnim cvetom: eden je bil odišavljen z limeto, drugi z limono in tretji s pomarančo. Preprosto, pozorno, nevsakdanje in vredno posnemanja.

Ker domnevno živimo v uravnoteženi Sloveniji je prav, da so Brioni ponudbo solat s katero osrečujejo ministra za zdravje, na drugi strani dopolnili z izborno ponudbo za ministra Bajuka. Ramsteki in biftki, ki jih cmarijo, so namreč iz prvovrstne argentinske govedine. Res so dobri in postavljeni v domišljene strukture na krožniku: eden je bil flambiran, z gobami šitake v konjakovi omaki in položen na kupček mehke bele polente z gorgonzolo in rukolo, drugi pa je počival na sočnem ratatuju, za kapo pa si je nadel krepak pesto, paradižnik in rezino mocarele. Natakar je sicer ponujal argentinski kombo z Balbijevim shirazom, ampak sva raje izbrala domači B: briško-kombinatski Merlot Bagueri 2003 je okroglo vino, še vedno sveže, z ne preveč izrazitimi tanini in kislino. Je super že zdaj in bo tako vsaj še v naslednji petletki. Finale? Smetanasta čokoladna pena z malinami, močan, črno črn čokoladni sufle s kepico vanilijevega sladoleda, požirek grape iz chardonnaya, nekaj koščkov domačih ingverjevih piškotkov ter mandljevih španskih vetrcev (spet brezplačno!) in anekdota, odkod ideja za ime Brioni. Bojda je pred davnimi časi na tem mestu sredi Kranja kumrovški maršal zavzdihnil, da je prav tako lepo, kot na Brionih. To sicer mogoče ni res, ker je stari rad pretiraval s komplimenti, ampak gostinska ponudba je pa zdaj prav gotovo neprimerljivo boljša. Za domovino – le tako naprej!

Uredniški koncept Poleta je že od samega začetka zastavljen tako, da rubrike nosijo imena po naslovih znanih ali manj znanih filmov. Manj znanih pravim zato, ker se urednik pri poimenovanjih ni ustavil zgolj pri holywoodskih blockbusterjih, kot sta (bila) Šund in Gladiator, ampak je naslove potegnil tudi iz bolj obskurnih kinematografij, recimo slovenske. Pod besedama kruh in mleko tako najdete prehransko-pivska razpredanja, za naslov današnjega članka pa sem se zatekel k filmu, ki ga sicer ni režiral Jan Cvitkovič, mu je pa z naslovno vlogo v študenstkem naselju (in študentskem brez-odgovornostnem jebivetrstvu) obstalega Dizija dal prepoznaven obraz.

Gostilno Vrbinc, postavljeno na jugovzhodni rob Ljubljane, marsikakšna senzibilna brbončica razglaša na najboljšo ribjo restavracijo v prestolnici. Takšna nalepka je pravzaprav lahko dvorezen meč: če ti je jasno, da ti kot najboljšemu dihajo za vrat in da moraš biti zato še boljši (imeti najboljše dobavitelje z najbolj svežo ribo, raziskovati možnosti priprave, preizkušati nove recepte, dopolnjevati in nadgrajevati jedilni list in vinsko klet, skrbeti za izobraževanje osebja …) je v redu in voz ostaja na začetku kolone. Če pa ti naslov prvega daje alibi, da si itak »dbest« in zategadelj lahko kakšen mesec ali dva (ali pa samo en dan) obsediš na lovorikah, te kaj kmalu začnejo prehitevati tako po levi, kot po desni.

Vrbinčeva hiša je od zunaj oblečena v svežo fasado, notranjost daje vedeti, da tukaj ne obratuje prvi rod gostincev, zmerno kičast slikovni material na stenah pa namiguje na morsko orientacijo kuhinje. Po osvežilnem soku, stisnjenem iz pomaranč in limon se človek s slino v ustih posveti branju jedilnega lista. Oko se pri hladnih predejedeh zaustavi na ribji marinadi, a to je le, kot bi rekel pesnik »up golfivi«, saj prijazen in tudi v metodah priprave jedi podučen natakar s pristnim obžalovanjem pove, da marinade ta dan ni, ker jo je treba pripraviti kakšen dan vnaprej. Že v redu, ampak zakaj je potem na jedilnem listu? Zgodba se ponovi pri porovi juhi z na žaru pečenimi repki kozic, ki prav tako obstaja le na papirju. Lahko pa dobimo morsko ali govejo. Lahko, seveda lahko, ampak to je že plan b in povečuje nezadovoljstvo, saj vrhunski restavraciji z vrhunskimi cenami ne more biti ravno v čast, da gost nabaše na dve obljubljeni, a ne ponujeni jedi. Kmalu dojamemo vzorec: na voljo so vse stvari, ki so bolj klasične, običajne in ki – domnevam –gredo najbolje v promet, še posebej če njih enostavno pripravo komunicirajo kot ohranjanje naravnih pristnih okusov.

Za začetek so nama ponudili kepico namaza iz pečene tune, ki je bila všeč celo petru, ki se načeloma izogiba tunine, predvsem zato, ker je bila glavna sestavina 90% omak za špagete na študentskih žurih. No, takle namaz iz pečene tune je pač nekaj drugega kot konzervirano bogastvo morja, še bolj k izvoru dobrega pa je šla rezina surove tune, marinirana s pomarančnim in limoninim sokom, zašpičena z rdečim poprom in dodatno osvežena s tankimi rezinami jabolka. Podobno bazičnost je ponujal carpaccio iz lignja – pravzaprav je šlo za tanke rezance sladkastega in dišečega lignja, položene na pikantno rukolo. Zraven je, k lignju bolj kot k tuni, lepo stekel kozarec malvazije 2004 iz kleti Valterja Sirka. Tudi pri toplih predjedeh ni šlo brez menjave, saj so najavljene ligenjčke v brodetu zamenjali njihovi večji, na kolobarčke narezani sorodniki. Rezultat je bil močan in krepak krožnik lignjev v gosti paradižnikovi omaki. Morsko juho pri Vrbincu skuhajo iz morske žabe in je bistra, krepka jed dovolj polnega okusa, a smo kljub temu pogrešali svoj prvi izbor – porovo juho s kozicami.

Večje ribe so deležne posebnega tretmaja, križanca med kuhanjem na lešo in pečenjem: na krompir in jušno zelenjavo položijo celo ribo in vse skupaj dušijo. Izbrana škrpena je bila sočna, krompir pa lepo odišavljen in prepojen z aromami jušne zelenjave, ribe in olivnega olja. Steklenica tokate, kot se po novem imenuje tokaj iz kleti Edija Simčiča je bila ravno prava – tako po velikosti in temperaturi kot po okusu in moči. Za sladice – čeprav sta se predvsem mandljeva rezina in čokoladna torta slišali dovolj vabljivo – je žal zmanjkalo časa, ki ga je verjetno prej pobrala dolgotrajna priprava lignjev v brodetu.

Ne morem ravno reči, da sem iz Vrbinca odšel nezadovoljen, zagotovo pa sem, glede na dober glas, ki kroži o restavraciji, od njih pričakoval več: za začetek vsaj to, da ob že tako ne preveč obširnem jedilnem listu dejansko ponujajo to, kar je na njem zapisano. O prestavljanju v višjo prestavo ter inventivni nadgradnji dolgočasnega koncepta riba + krompir + blitva pa na tem mestu ne gre soditi. Očitno so gostje zadovoljni s tem, kar dobijo.

Ena od urbanih legend, ki so krožile med prebivalstvom bivše širše domovine in jih je sprožilo vsakoletno germansko obleganje jadranskih zalivov, otokov, plaž, kampov in restavracij, je tista o večji skupini sproščenih Nemcev, ki imajo na mizi sredi senčne terase pred sabo ogromnega jastoga na srebrnem pladnju. Razposajeni člani družbe se izmenjujejo za objektivom fotoaparata (ali super osmičke), dokler na filmskem traku dodobra zabeležen jastogarski luksus. Ko turisti camere obscure spravijo nazaj v futrole, pristopi natakar in z mize odnese jastoga, pred konvertibilne goste pa začne prinašati »tschewaptschitsche, pleskawitze und ajvar dazu«.

Nekaj podobnega se vam bo zgodilo tudi, ko se boste na višku sezone pripeljali pred eno imenitnejših blejskih restavracij, Topolino. Na veliki črni tabli se bohotijo množičnemu turistu ljubi in vabljivi barvasti napisi: čevapčiči, kalamari, ražnjiči … Hm, ali sva sploh na pravi lokaciji za izpolnitev urednikove misije? … Da je dvom odveč dokazujejo v okviru na fasadi izobešeni časopisni hvalospevi mojstru okusov Zoranu Stančiču in glavni komunikatorki in duši restavracije, Zoranovi ženi Aniti, pa tudi v klasično črnobelo uniformo odeti starošolski mojster strežbe, gospod Štefan. Previdno vstopiva, a ker Nemcev in Izraelcev (še) ni, je vsak strah odveč in mirno zasedeva veliko in udobno mizo za štiri.

Štefan nama ponudi dobro ohlajeno, živahnih mehurčkov polno suho srebrno radgonsko penino, klasiko, ki ji ob primerni temperaturi strežbe niti zlonamerni cinik ne more očitati kakšne hude pomanjkljivosti. Preletiva ponujena jedilna lista, razdeljena na ribjo in mesno linijo in že pogrešava najavljene specialitete. Štefan nama razloži, da imajo pripravljenih več vsebinskih različic jedilnih listov – za Slovence in Italijane je eden, drugi je za Nemce (ki menda – če na jedilniku ni čevapov – jadrno poberejo šila in žvekala), tretji pa za angleško govorno področje. Super – ponemčevanja je bilo dovolj že v srednji šoli in s tem slovenskim menijem sva čisto zadovoljna, predvsem s kontinentalno linijo, na kateri je najti kar nekaj zanimivih alinej.

Mozzarella s pestom iz suhega paradižnika je sicer obljubljala več, kot je dala – malce bolj intenzivna aroma sušencev ne bi škodila, ampak prvi vtis je takoj uravnotežila druga jed, na alfa-alfa tanko narezano in z bučnim oljem marinirano zelje je dajalo oporo pahljači sočnih rezin sušenih gosjih prsi in cabernet sauvignon 2004 Dušana Kristančiča je samo še dodal veselja na brbončice.

Pri Topolinu načeloma vse jedi pripravljajo (ali finalizirajo) sproti, kar je fino, ker je tempo prinašanja jedi ravno pravšnji za klepetavo zamizno druženje. Zdaj sva torej pripravljena na tople zalogaje: na dno globokega krožnika dajo na maslu prepražene drobtine in na to vlijejo mehko kuhano polento. Na sredi krožnika naredijo luknjo, jo napolnijo s kislo smetano, polentni obroč pa posujejo z naribanimi črnimi tartufi. Foto Drejc je navdušen predvsem nad tem, da lahko z žlico regulira intenzivnost mešanja okusov: enkrat malo več tartufov in manj smetane in polente, potem pa spet malo drugače. Jaz sicer ne padem ravno okrog od navdušenja nad izvirnostjo špinačnih njokov, potresenih z dimljeno skuto, ampak narejeni so v nulo – ravno prav trdi, ravno prav veliki in z lepo usklajenimi okusi – b.p. torej.

Ker sva Slovenca in na nama ni treba izvajati promocije slovenskih vin, se je gospe Aniti (pravilno!) zdelo pametno zaviti na drug vinski konec sveta. Norwood je mešanica cabernet sauvignona in shiraza, ki jo dela avstralski vinar avstrijskega porekla, Salomon Estate. Letnik 2003 je tipično zapeljivo vino novega sveta, z uravnoteženo eksplozijo sadnih okusov (predvsem robidnice), shirazovske pikantnosti in neizstopajočimi aromami barikov. Vino je imelo malce preveč vsega za moj (sicer izjemen) v slanino zavit in na žaru pečen zajčji file, podložen s pirejem iz gomoljne zelene in lepo nadgrajen z gosto čežano, skorajda že marmelado iz kosmulje, je bilo pa zato, poroča foto oko, izvrsten izbor za rezine telečjega fileja s popečeno hruško in gorgonzolo.

Za finalizacijo obeda sva izbrala konzervativno odštekani kombo: topolinski crème brûlée je nad povprečjem, z lepo hrustljavo skorjico in zgoščeno kremo pod njo, sorbet iz vanilijevega sladoleda z bučnim oljem in praženimi sesekljanimi bučnimi semeni pa je precej manj nenavaden, kot se sliši – v bistvu ga z okusi nese nekam proti pistaciji. Batičev Valentino, ki je prišel zraven je pa itak … ma, ne moreš, da se ne bi zaljubil vanj.

In medtem, ko sva midva v miru konzumirala vse opisano, jim je v kuhinji uspelo narediti nekaj impozantnih germanskih krožnikov (z ajvarjem lično spravljenim v izdolbeno polovico čebule) ter par solat za varčne Izraelce. Italijanski par pa si je – podobno kot midva – privoščil najboljše, kar Topolino ponuja. Dokler jim v rumeni hiši na začetku Bleda uspeva voziti paralelne špure in balansirati med pričakovanji različnih tipov gostov, je vse okej. Upati je samo, da se ne bodo odločili za lažjo pot – germanizacijo italijansko slovenskega jedilnega lista.

Po osemnajstih dnevih intenzivnega memoriranja rezultatov tekem, ekstenzivnega štetja sodniških napak in kartonov, razburjanja nad anemičnimi Angleži, takrat še razpadajočimi Francozi, ziheraškimi Brazilci, mentalno nedoraslimi slovanskimi brati, navduševanja nad prepričljivimi Argentinci, umetniškimi Afričani in (sicer težkega srca in ne preveč naglas, pa vendar) mletjem nemškega fussbal stroja, je sreda povzročila pravo zmedo v glavah. Namreč: kaj sploh početi po teh divjih šestinpetdesetih tekmah? Sredino šokantno praznino je kazalo čimprej napolniti z idejami, kaj početi dan potem, kajti tudi v četrkovem urniku je na popoldansko večerni izmeni zevala velika luknja. Skoraj tako velika kot v želodcih, razrvanih od brzinskih halbzeit imbissov. Navdih je prišel kar od nogometa samega, oziroma od tistega, kar je ozvočevalo nemške stadione po vseki tekmi: himnični poziv na zahod Pet Shop Boysov. In smo šli. Primož je vzel s sabo svoj veliki avto, Boštjan svoj foto z velikim številom megapikslov, jaz pa svoj velik (in prazen) trebuh.

Apolonia je restavracija italijanskega tipa, kar na srečo ne pomeni, da se za vsako figo vrže po tleh v kazenskem prostoru, ampak da svoja vrata med tednom odpira samo zvečer, med vikendi pa tudi za kosilo. In glede na scenosled, ki ga uprizarjajo, je jasno, da mati in hčeri čez dan ne poležavajo ob bazenu, ampak razmišljajo o tem, kako čim bolj spektakularno zapolniti krožnike izjemnih dimenzij (ampak so res veliki, tisti, na katerem so postregli tunin tris je bil velik kot platišča kakšnega resnega terenca). Že pri naštevanju predjedi nam je postalo jasno, da se bo najboljše spopasti s poletnim degustacijskim menijem, ki nominalno obsega sedem krožnikov, a jih je bilo v resnici deset, pri čemer so vlogo nenadejenih, a prijetnih presenečenj odigrali otvoritvena žlička z drobnjakom lepo odišavljenega tatarca iz brancina ter zaključni pladenj sočnega sadja na ledu, častno omembo pa si zaslužijo tudi domači grisini, kruhki z oreščki ter sušene rezine kruhov s koprivami in špinačo.

Prehrambena usoda je bila za oni četrtek zvečer tako rekoč zapisana v zvezdah, natančneje v naših astralnih znamenjih. Apolonia na mizo najraje daje vodne reči, torej ribe in rake, mi pa smo si ta znamenja horoskopsko razdelili: en vodnar, en rak, ena riba. Jedli smo pa vsi vse, astrološki kanibalizem gor ali dol. Za začetek so pred vsakega postavili velik krožnik s tremi različno obdelanimi kockami jadranske tune: surova se je kopala v bazilikinem soku, pečena je bila ovita v hamburško slanino in oblita s pomarančnim likerjem, ocvrti pa so preprosto dodali osvežilno zeleno kroglico wasabija. Vsem trem – oziroma šestim, če tunam dodam še ljudi – se je prilegla polsuha Batičeva rebula predzadnjega letnika. Naslednji krožnik je bil manjši, a globlji: v kremo iz belih belušev so poližili z rezino popečenega pršuta pokrito pokrovača, katere okus so malo preveč agresivno preglasila zrnca rdečega popra. Kremasta koromačeva juha s paradižniki, brancinom in kozicami, postrežena v kozarcih za koktejle, je lepo zaokrožila prvi del večerje, Blažičev sauvignon 2000 pa je odprl in podprl dve testeninski poglavji. Štirje oranžni tortelini so bili napolnjeni z jajčevci, grižljaje pa so plemenitili in jim dajali karakter pena bazilike in paradižnika ter koncentriran sok trilje. Pomladanski zavitki, kakor pri Apoloniji imenujejo iz zelenega testa narejene zavitke, polnjene z zelenimi beluši in škampovimi repki, so bili super, a bolj nežne sorte, zato verjetno ne bi bilo nič narobe, če bi v scenosledu zamenjali mesto z močnejšimi in bolj intenzivnih okusopv polnimi tortelini. Ampak da ne bo pomote – tudi tako kot je, je zelo zelo dobro.

Naslednji dizajnerski moment je sledil, ko so na mizo prinesli podolgovate krožnike z brancinovim filejem, prelitim z zeliščnim želejem in spremljajoči krogec drobno nakonckane in dušene poletne zelenjave, ki ga je spremljal še en oblikovalski dosežek: kraška vinarska mojstrovina, koncentriran, rumen, močen Čotarjev chardonnay 2000. Pri sladicah je enotnost ekspedicije skorajda razpadla, saj smo se komajda zmenili, kdo bo kje začel in kako bomo ogranizirali obhod vseh treh mojstrovin: nadvse svežega in okusnega mareličnega sorbeta, kremaste orehove zmrzline z jabolčno peno in calvadosom ter razstavljenega tiramisuja z dvema barvama čokolade, kavnim želejem, nežno maskarponejevo peno in zrnci kave. Požirek Batičevega Valentina pa je bil samo še pika na i.

Tako je torej na obljubljenem zahodu. Z domiselnostjo v kuhinji pri Apoloniji suvereno nadgrajujejo sveže morske sestavine in tako gostom odkrivajo možnosti spajanja morja s kraško kuharsko tradicijo, obenem pa so jedi tehnično dovršene in estetsko predstavljene. Na bližnjem zahodu je torej več kot fino, malo naprej pa tudi ni slabo. Vprašanje je samo po kakšnem vrstem redu servirati testenine, coq au vin, wurst in polenovko, za pripravo katere imajo Portugalci menda na voljo kar 365 receptov.

Nogometno navijaštvo večina povezuje z dvema stvarema: foteljem in pivom, ponavadi v obratnem vrstnem redu. Fotelj je včasih, če gre za spremljanje tekme na javnem mestu, lahko zamenjan s kavčem ali pozicijo z dobrim pogledom na veliki ekran. Pivo je kot Thierry Henry ali Ronaldinho – ne more biti zamenjano. Si predstavljate, da bi med izključitvijo Jensa Lehmanna držali v rokah eleganten kozarec penine, med Eto’ojevim ciljanjem vratnice pa bi v nos vlekli arome krepkega rdečega in premišljevali o mehkobi taninov? No go. Če kljub temu skušam rezultat finala aplicirati na gastonomsko raven, lahko rečem, da so letos tapas premagali fish and chips, čeprav je tudi res, da nas največje bitke v resnici šele čakajo. Jasno je le da bodo, tudi zaradi navad v državi gostiteljici, vse specialitete postrežene s pivom.

Seveda pa za nogometne navdušence obstaja tudi dan potem. Dan za lahkotno pametovanje o igri, junakih, potezah in napakah velike tekme, ki je za nami. Dan, ko živci niso več napeti, ko so stavni vložki pomnoženi ali izgubljeni in ko so točke Fantasy Footballu, ultimativnem orodju za involviranje širokih množic street ekspertov v igro, dokončno razdeljene. Moj fantasy klub, Češki hlapi je sezono končal pri 541 točkah, kar ni ne vem kaj, ampak Zvezdanove fante iz FC Ogninho sem vseeno namahal za 65 točk. Za prostor analize letošnjega upravljanja z igralci sva iskala mirno lokacijo z zelenico na očeh in Hiša Torkla s pogledom na z živo zeleno barvo poraščene istrske griče se je izkazala za nadvse fletno izbiro.

Staro oljarno v Kortah so z v slovenskem gostinstvu redko izkazanim občutkom za združevanje tradicije in modernih elementov preuredili v udobno in elegantno restavracijo, in bili pri tem pozorni na vse detajle: stole, prte, opremo, krožnike … vrhunsko počutje za vrhunska klepetača je zagotavljal še zvočni sistem, ki je nevsiljive jazzerje kmalu zamenjal z luštno kompilacijo jazzy hip hopa in soula izpred desetih let. Domišljavo sva si mislila, da je to zaradi naju: bila sva pač edina gosta v notranjem delu in mogoče so muziko prilagodili najinemu okusu. Vsekakor so zadeli. Zgrešili niso niti s penino, ki so nama jo ponudili za začetek: fuzbal feni imamo radi, da nas po grlu popraska kakšen mehurček in Jakončičeva Carolina jih ima ravno prav. Nasploh v Torkli z vini delajo zelo lepo. Vinska karta je pregledna in urejena, izbor vin zelo dobro pokriva lokalne pridelovalce in njih sodruge iz drugih koncev Primorske, seže pa tudi v druge slovenske vinske pokrajine in preko meje, raziskovalcem pa ponuja prijeten nabor ekskluzivnih letniških polnitev, magnumov, predikatov in ostalega veselja za posebne priložnosti.

Ker sva se v Korte peljala prejšnji četrtek, sva sledila namigom Roberta Gorjaka s tehle strani in si za spremljavo prvih krožnikov iz kleti Korenika Moškon izbrala malvazijo 2004, ki je predstavnica hrani prijazne malvazijske šole, brez pumpanja z dolgimi maceracijami in pretiravanja z bariki. Ne vem sicer, kako izbirajo nogometni selektorji, ampak izbor obrambne linije iz hladnih predjedi je v Torkli še kar problematičen. Na srečo težave niso Oblakovega tipa, (ko človek ne more izbrati nič) ampak se je težko odločiti katero od dobrot bi izbral. Kvadrilemo je hitro razrešil komunikativen in v načine priprave jedi dovolj dobro posvečen natakar, ki je ponudil naslednjo peterko: kot celična mrena tanko narezan brancinov carpaccio, hobotnice v solati z osvežilnim dodatkom jagod in 24 let starega balzamičnega kisa, tunin tatarec, v katerem je malce premočno vlogo odigral limonin sok, dišeča, gladka in nežna tartufova rolada in minimalisitičen, sladkokisel škampov repek, mariniran v pomarančnem soku. Srečo sva imela tudi pri izboru sredinskih igralcev z obrambnimi nalogami. Eden od njih – na žaru pečeni in v rezine slanine oviti škampi – je celo osvojil naslov najblj okusnega igralca dneva. Posebnosti pri tej v osnovi preprosti jedi sta dve: slanina (selektor Lippi bi ji rekel lardo) je starana v marmornatih skrinjah in daje potencialno suhim škampovim repom ravno pravo količino sočnosti, za potrebno svežino pa poskrbi previden odmerek že omenjenega balzamičnega štiriindvajsetletnika. Fritaja s tartufi je bila sočna in dišeča, a je k temu bolj kot radodaren odmerek naribanih žagovinastih in utrujenih črnih gomoljik pripomogla tartufata. Nasploh nadaljevanje igre in izbor igralcev za napadalne naloge niso dosegali navdušujočega začetka: jagnječje zarebernice so s popečeno zelenjavo in krompirjem vred komajda ujele kvalifikacije za pridevnik korektno (sem nekam se uvršča tudi merlot breg 2003 iz iste kleti), medtem ko brancinov file s češnjevci, olivami in sušenimi paradižniki v škrniclju nikakor ni zmogel splavati iz preveč olivnega olja v katerega so ga namočili. V konici napada sta torkat igrala mandljeva zmrzlina in čokoladni žličniki z jagodami, a se je v spomin zagotovo bolj vtisnil njun dekanski spremljevalec, Bordonov sušeni polsuhi merlot 1996.

Kako torej interpretirati naslov tegale zapisa? Daleč od tega, da bi kdo pomislil na prepovedani položaj, kot je offside neinventivno preveden v materinščino. Prej bi rekel, da se je prav prijetno ujeti v offside zanko, ki jo pripravljajo fantje v Kortah. Imajo nadpovprečen ambient, izvrstni so pri vinih in predjedeh, sapa pa jim malo pojenja pri glavnih jedeh in sladicah. Ampak včasih je to dovolj za zmago, saj veste kako smo prišli na Euro 2000 in v Korejo dve leti kasneje.

Tovarišice in tovariši! Kot verjetno sami doboro veste, smo v naši ožji domovini v zadnjih letih zelo uspešno razvijali nove metode uporabe kmetijskih proizvodov (še posebno vina, mlečnih izdelkov, mesa in zelenjave) v gostinskem sektorju. S tem je sama kvaliteta gostinsko turistične ponudbe naših regij veliko pridobila, kar se beleži tudi v blagajnah kmetijskih in vinogradniško-vinarskih kombinatov, predvsem na zahodu domovine, kjer konvertibilne valute prispevajo gostje iz zahodne Evrope, pretežno italijanske narodnosti. Tovrsten razvoj je pohvalen in hvalvreden, vendar je treba pri tem paziti, da ima dostop do sadov tega razvoja sleherni delovni človek in občan. Z drugimi besedami: produkti gostinsko-vinarskega sektorja ne smejo postati dosegljivi le pripadnikom družbene nadstavbe, torej pripadnikom ekonomskih, političnih in drugih elit. Sleherni obrat javne prehrane naj ima v vidu navezanost na bogato tradicijo narodov in narodnosti okoliških regij in njihovo smer razvoja v boljšo, okusnejšo in lepšo prihodnost.

Kot dober eksampel zavedanja in realizacije navedenih smernic, vam v nadaljevanju predstavljamo obrat Jelene Tramšek v Ivanjkovcih, konkretneje v Žerovincih 25b, katere obisk toplo priporočamo slehernemu lačnemu ali žejnemu občanu, ki bo hodil tam okrog. Med našim obiskom je bilo zapaženo, da v gostinskem obratu Tramšek z enako priljudnostjo, resnostjo in profesionalnim pristopom ustrežejo tako zahtevam lokalnih skupnosti, ki z le redko videno enotnostjo za obed izglasujejo župo, pohane piceke, pomfri in solato, mešanim družbam, katerih ženske sekcije volijo za vegetarijanske krožnike, kot gostom, ki skozi odkrivanje novih okusov izkazujejo radoznalost in sledijo izreku učiti se, učiti se in še enkrat učiti se.

Prva lekcija, ki jo pri Tramšku dobi predstavnik mestnega odbora je povezana z osnovno prehransko dobrino sodobnega delovnega človeka: kruhom. V skladu s pluralizmom mnenj so na voljo cicibanski okrogli majhni kruhki z ocvirki, ajdov z orehi in sezamom ter rženi. V nadaljevanju se je delegacija posvetila vzpostavtivi in učvrščevanju prijateljskih vezi z zahodnimi sosedi: prleška mozzarela je domač, iz pasirane skute in kisle smetane zamešan in ravno prav strjen sočen mlečni produkt, katerega lokalizirajo bučna semena in brizg aromatičnega bučnega olja. Buče iz mladinske divizije (torej bučke) so predelali v kremasto bledozeleno terino in na krožniku pospremili z namazom iz rakcev in tune. Navkljub vpostavljeni poglobljeni kooperaciji z uglednim in izven meja domovine cenjenim vinarstvom Kogl, v gostilni Tramšek v kozarce natakajo produkte ostalih okoliških po kvaliteti izstopajočih neposrednih vinarskih proizvajalcev. Suhi renski rizling, ki ga je leta 2003 obrezoval, okopaval, trgal, prešal in kletaril tov. Magdič je državnega ordena vredno vino, ki je presenetilo z zajetnim telesom in polnimi aromami.

Naslednji čvrst temelj obiskanega obrata so juhe. Dišeča ohrovtova je kremirana s krompirjem, korenčkovo pa plemenitijo ravno prav na zob kuhani trakovi korenja. Za energetske zaloge fizičnega delavstva je nadvse primeren zavitek (po domače štrudl), v katerem je najti nahajališča mlete svinjine, kuhanega graha in riža (a bi vsaj slednjega, ne glede na prijateljstvo z Ljudsko republiko Kitajsko lahko mirne duše izpustili) in katerega nasitnost, pa tudi suhost je zmotila fizičnega udejstvovanja nevajene pisarniške uslužbence. Le-te je utolažil kozarec Koglovega rumenega muškata 2004, ki se ni dal premagati niti sladkasti paradižnikovi omaki, naliti okrog zavitka. Priajzni komisar Zvonko je nato predstavil delovanje osnovne mesojedske celice, ki se v Prlekiji drži predvsem “picekof, puranof in svij”, po krajšem premisleku pa doda še govedino in divjačino. Koglova revolucionarna, torej rdeča linija, ki se ponaša z latinskim imenom Magna Dominica Ruber in je zmešana iz modrega pinota in syraha, se je tako bila prislijena soočiti z za precej sadno, rahlo začimbno, relativno mlado (2004) in ne ravno korpulentno vino precej težkima nasprotnikoma. Pri govejem fileju v omaki z ingverjem in rozinami, postreženim s popečeno ajdovo kašo z rižem jo je še nakeko odnesel, za srnin file v omaki s suhimi slivami ter z ajdovim žličnikom in krompirjevim štrukeljem z grahom, pa mu je že začelo zmanjkovati taninske municije. O podobnem usihu inventivnosti in energije smo prisljeni poročati še pri sladicah, saj orehova rezina, prleška gibanica in vafel s čokoladno kremo niso izkazovali kakšnih domišljenih nadgradenj, standardno dobri in med vožnjo nazaj nekje pri Ptuju pokonzumirani pa so bili tudi podarjeni flancati.

Je pa ostal dober priokus po polsladkem Koglovem chardonnayu 2004, ki na etiketi nosi defenzivni napis Mea Culpa. Čeprav odboru ni jasno, zakaj bi se pri Tramšku kdorkoli sploh moral opravičevati. Gre namreč za (za Štajerske razmere pa sploh!) izjemno ljudomilo gostinsko postojanko, na čelu z markatnim in šarmantnim komisarjem Zvonkom; komandantko Jeleno ki zna in zmore balansirati med pričakovanji nedeljskih kosilojedcev in kapricami zahtevnejših, inventivnosti pričakujočih gostov; ter močnim zaledjem intendanta Cvetka iz kleti Kogl v Veliki Nedelji. Sicer pa se – kadar obiščete Tramškovo postojanko – v “velikega” lahko spremeni vsak običajen dan. Na juriš, na zdravje in dober tek!

Poligamijo na našem koncu sveta ponavadi povezujemo z eksotičnimi in oddaljenimi, predvsem orientalskimi kraji, kjer so jo pred mnogimi leti in pod določenimi finančnimi pogoji uzakonili verski šefi. Zahodnjaški komandanti so bili bolj pristaši druženja v dvoje in so zapovedali, da naj fantje in dekleta življenje preživljajo po dva in dva skupaj. In čeprav so se naši predniki tega tako trdno oklepali, da so skupnosti dveh prilagodili celo slovnico, je ljudstvo, predvsem moško, kaj rado pogledovalo za več kiklami hkrati. Sicer se, po pričevanju ljudskega kulturnega blaga – konkretneje pesmi Pojdem na Štajersko, gledat kaj delajo, gledat kaj delajo ljubice tri – tovrstnih tveganih iger niso šli v domačem kraju, ampak so kažin raje delali na tujem teritoriju, še najraje onstran Trojan. O tem, kako so tujerodne poligamiste sprejemali štajerski fantje konkretna pesem ne poroča, se pa morebitni tok dogodkov razkriva v eni drugi, krajši in bolj eksplicitni: Aufbiks, nože vun …naprej pa ne bomo, ker o črevih v tej rubriki pišemo kvečjemu v navezavi s klobasami in salamami in nikakor ne plotovi.

Vrnimo se k onim trem ljubicam in njihovim gostinsko-storitvenim aktivnostim. Da bo zgodba povedana na drugačen način, bomo začeli pri tretji ljubici, ki v bistvu ni samo ljubica, ampak tudi žena. Moja, da ne nesporazuma. In ki me ni peljala v svojo kamrico, ampak v tisto, ki je v Mengšu in je gostilna. In pravzaprav me ni peljala tja, ampak od tam domov. Lahko si mislite, kdo je kriv, da je bilo tako. Prav imate – tista, ki piti da. V Kamrci je to – po načelu equal opportunities – sicer tisti, se pravi prijazen gospod, ki vina -. pa tudi ponudbo kuhinje – raje kot s pomočjo jedilnega lista in vinske karte predstavlja na izust. Da se ob dekadenco s tremi ljubicami vendar ne bi spotaknil kak varuh javne morale so poskrbeli menihi iz Pleterja, ki v kleti svoje kartuzije pripravljajo čisto spodobno, drobnih mehurčkov polno in osvežilno penino. Predjedi je nato spremljal zelo prijeten in razkošen Brandulinov beli pinot 2003, za mesene užitke pa so nama priporočili Tilijin cabernet sauvignon istega letnika, ki bo najboljše dal od sebe šele čez sezono ali tri. Mladinec pač.

Vse našteto pa v mengški Kamrci prekaša prva, torej tista, ki gostom jesti da, čeprav tudi ona, ki v pesmi ni omenjena, pa veze gobeline, obeša old-school zavese, osvetljuje prostore, izbira muziko in razporeja starine, ni od muh in zna ustvariti prijetno razpoloženje. Ampak ta glavna je vendarle kuharica: najprej je iz kuhinje poslala prijeten zalogaj, za pogrinjek radodarno velik kos mehke in sočne pite s skuto, jajci, bučkami in zelišči. Poslušanje prišepetovalca s predstavtvijo nadaljevanja dnevne ponudbe je bilo tako precej lažje. Čeprav ponujenega na srečo ni bilo toliko, da bi se med poslušanjem izgubljala, pa je vseeno kar nekaj jedi že na posluh dišalo dovolj dobro, da odločitev ni bila lahka. Hobotnica v solati je bila predstavnica minimalistično naturalistične šole – neolupljena, ravno prav skuhana, brez dodatkov krompirja in prikrivanja okusa s pikanterijami česnasto čebulnega tipa. Tudi pri carpacciu so v Kamrci stopili korak stran od običajne pojavne oblike te jedi: namesto rukole motovilec, poleg parmezana pa za popestritev nekaj rezancev grobo nastrgane aromatične črne redkve in par kroglic čičerike. Kako malo je potrebno, da je človek zadovoljen. Nadaljevanje je bilo še bolj fletno: ocvrte artičoke so uživale v družbi sladkih škampovih repov, da bi veljalo tisto, ki jesti da, imeti blizu doma, pa je potrdil zvitek iz treviškega radiča, polnjen s kozličkovim mesom in postrežen s popečeno polento in paradižnikovo omako. Dolma remixed, in to zelo uspešno. Edina reč, pri kateri sva od Kamrce pričakovala več – še posebej po prepričljivem uvodu – so bili svinjski medaljoni s suhimi slivami in njoki. Saj ne da jed ne bi bila pripravljena, kot se šika, ampak glede na to, da je vsak krožnik prej in potem ponudil nekaj inventivne drugačnosti, je tale obstal na ravni sivega povprečja. In v globoki senci tagliate, ki jo pripravijo z z jajčevci, bučkami in paradižnikom in potem zavijejo v mošnjiček iz listnatega testa, spečejo in položijo na zelenjavno kremo. Že res, da je biftek zaradi tovrstnega načina priprave nujno prepečen, ampak sočnosti mu prav gotovo ne manjka.

Z istim argumentom je prepričal tudi čokloadni sufle (ki ga sicer predstavijo kot puding), medtem ko cimetova zmrzlina sodi v poglavje že omenjenih medaljonov.

Nauk zgodbe o treh ljubicah in Kamrci je torej jasen: očarala in prepričala vas bo prav gotovo tista, ki vrti kuhalnico in ropota s piskri, saj je ima kar nekaj domišljije, ko ji je zmanjka pa še vedno skuha dobro jed. Ona, ki streže vino in daje piti je muhaste sorte in če se ji prepustite vam bo natočila isto, kot vsem ostalim gosto, ne gleda na to kaj jedo. Zato je bolje zacepetati in zahtevati globlji vpogled v očitno spreminjajočo se zalogo vinske kamre. Vsekakor pa je najbolje ostati zvest tisti, ki vas iz Kamrice varno pripelje nazaj v topel dom.

O glasbeni skupini, katere ime se diči v naslovu tega članka, sem svoje čase imel precej dobro mnenje. Če se pravilno spominjam, se je to zgodilo dvakrat v življenju. Prvič sem bil star okrog sedem let in čeprav sem na stružnici vrh lesene radijske gajbe z napisom Portorož UKV vrtel večinoma singlco Boney M (stran A: Rivers of Babylon, stran B: Brown Girl In The Ring) in neidentificiran komad Bay City Rollers, mi je bila zelo všeč tudi poskočnica Rockin’ All Over The World, ki sem jo tu in tam (ampak nikoli med čestitkami in pozdravi) ujel na valovih radia Ljubljana. Potem je minilo več kot 15 let, dokler Status Quo niso ponovno uleteli v moja ušesa, takrat seveda skozi stranska vrata (na glavnih zanje pač že dolgo ni bilo več prostora), ki so jih odprli Laibach s priredbo njihovega komada In The Army Now. Pa saj kompozicija res ni slaba, kajne, ampak tiste njihove vedno iste solaže in vedno isti aranžmaji pač po dvajsetih ali tridesetih letih postanejo dologočasni (fani so pri tem seveda izvzeti). Sicer pa: kaj pa naj človek pričakuje od banda s takim imenom? Da bo igral progresivo in z vsakim novim albumom odkrival nove glasbene izraze? Saj je še morje drugih zasedb, z drugačnimi imeni, a istim, vedno enakim pristopom k muziki. Pa čeprav tu in tam vržejo publiki pesek v ušesa, ko komad naslovijo z, recimo, Winds Of Change.

Navada je železna srajca, ki z leti postane udobna in spremembe so v nekaterih primerih precej tvegano početje. Moja mama ne bi za nič na svetu zamenjala lončka, iz katerega spije svojo jutranjo kavo. Pa čeprav je ubogi kos porcelana že pred leti ostal brez ročaja in je njegov rob že na več mestih fino odkrušen. Ata je kot zasvojen smučar smučke menjal vsaj na dve leti, je pa zato 25 let drajsal iste smučarske rokavice. Dokler niso dobesedno razpadle, pa še takrat jih ni vrgel v smeti. Za vsak slučaj. Iz istega razloga tudi pisec na dno omare spravi marsikateri odslužen kos obleke. In mogoče isti razlogi vodijo Janeza Bratovža, da se je dobršen del njegovega jedilnika, ki je pot začel že dolgo nazaj v Domžalah, prekvalificiral v železni repertoar, ki že leta vztraja tudi v pritličju Plečnikove palače na začetku Miklošičeve.

Česnova kremna juha z repki škampov je že taka veteranka – gosta, močna, okusna, malo preslana. Pa kaj, si rečem, v mrzlem in vetrovnem sobotnem večeru bi težko izbral boljšo začetno jed, še posebej, ko so svoje k slinskemu pogonu dodali še živahni mali mehurčki Isteničeve penine gourmet. Čeprav je zadovoljna tudi gospa, ki si na popečene kruhke maže drugo JB-jevo klasiko: dve terini iz gosjih jeter, eno pripravijo iz navadnih, drugo pa iz mastnih; in zraven mlaska ob marmeladi iz grenkih pomaranč. Duša je za silo privezana in se zmore začeti pogovarjati o vinih. Vinska karta je obsežna in pregledna, največ vin kupujejo pri primorskih favoritih, tudi zamejskih, a v njej je moč najti precej lepih reči tudi iz drugih pokrajin in nekaj konfekcijske tujine. V izogib slabe volje bi bilo fino, če bi določili nekaj steklenic, ki bi jih ponujali na kozarec tudi ob sobotah. Kajti restavraciji tega ranga pač ne priliče, da natakar gostu najprej pove, da se da večino vin dobiti na kozarec, potem pa že pri tretjem izbranem vinu začne jadikovati, da pet različnih steklenic pa tudi ne more odpirat, saj je ja sobota. Ja in? Saj imate odprto! Ampak vinska slaba volja je začela izginevati, ko se je v enem kozarcu znašel svež Marcov zelen 2003, v drugem pa Batičev polsuhi rose istega letnika in je že ni več, ko ob glavni jedi dobiva eksploziven duet 2002 Edija Simčiča, pri jagodnem izboru belega pinota 1999 Kmečke zadruge Krško pa skorajda že vriskava.

Krožniki, ki prihajajo iz kuhinje so preverjeno dobri, sestavine so sveže, dodelava jedi je popolna, prezentacija tudi. Mogoče pri slednji šepa le polenta z jurčki, briejem in tartufi, ki se sliši precej bolj elegantno, kot pa izgleda. Če nasproti vas nekdo naroči mastna gosja jetra – foie gras z breskvijo in čebulno marmelado mu lahko zagotovo zavidate styling krožnika, okus sočnih jeter in sveže sladkosti popečene breskve pa še nadgradi pikantnost čebulne marmelade. Pri glavnih jedeh sva najprej mislila, da je prišlo do pomote in da sva oba dobila isto stvar: enakomerno narezani rožnati koščki mesa z omako in prilogo. A okusa sta bila seveda različna: perutninsko sladkasta sekcija je mlaskala ob sočnih rezinah fileja račjih prsi v pomarančni omaki, jagenčkov hrbet pa se je v spremstvu rahlo zapečenih žafranovih rezancev kopal v dišeči timijanovi omaki. Vidite – nič posebnega, nič noro spektakulernaga, nič eksperimentiranja: ampak vse pripravljeno zelo natančno.

Če si mogoče pristaši progresive pri ostalih jedeh želimo, da bi JB svoje znanje skušal dokazati s kakšno novo inventivno kuharsko domislico, pa klasičnjakarski status quo pri sladicah res ne moti: čokoladni sufle z bavarsko omako, creme brulle, čokoladna pena, pana cotta: vse pet, vse super in vse v ravno pravih odmerkih za zaključek sobotne večerje.

JB je torej tam, kjer je bil: na zanesljivi strani klasične kuhinje, pri dobrih vhodnih sestavinah, natančni izvedbi. Mogoče mu kdo zameri več korajže, inventivnosti in eksperimenta. Ampak po drugi strani je pa res, da naslov tega članka velja za večino podalpskega življa. Saj veste, kdo je pokasiral 200.000 glasov v Baru: tisti, ki ni nikoli šel v ekstrem. Še predlog za JB-jev slogan: Ko veš, kaj dobiš.

Če niste slovenski nogometni reprezentant ali predsednik republike (ali član njegovega protokola), potem nimate prav veliko razlogov, da bi se redno vozili v Predoslje. Prvi se tam mimo vozijo v pripravljalno bazo, kjer kujejo strategije za sesutje svojih kvalifikantskih nasprotnikov. Drugi malo naprej od tam meditira v brunarici in sprejema uradne in prijateljske obiske. Vsem ostalim navijačem in državljanom ostane tretji razlog: obisk gostilne Krištof. In lahko ste brez skrbi: tukaj se boste zagotovo manj mučili kot fantje pod Oblakovo komando, pa še precej bolj sproščeno bo, kot v protokolarnih palačah. Čeprav je res, da se boste počutili še kako dobrodošle, saj imena gostov, ki rezervirajo mizo, napišejo na posebno pozdravno tablo pred gostilno. Kar je samo prva v vrsti podrobnosti, ki vam bodo dale vedeti, da pri Krištofu mislijo na vse. Tudi na naše največje bogastvo, ki ga drugod v najboljšem primeru odpravijo z otroškimi stolčki, v Predosljah pa jih čakajo pobarvanke, njihovim dimenzijam prilagojeno stranišče z umivalnikom, posebno posodje in pribor, za povrh pa še zanje sestavljeni jedilniki. Druga običajno ignorirana, pri Krištofu pa v samo srčiko koncepta vgrajena skupina državljanov, so vegetarijanci in vegani. Tem so namenjene posebne jedi iz certificirano biološko pridelanih sestavin. In da ne bo pomote: ne govorimo o pohanih šampinjonih ali njokih z gorgonzolo, ampak o jedeh, ki povzročijo izločanje sline tudi pri mesojedcih. Seveda pa že samo dejstvo, da v gostilni posvečajo tolikšno pozornost vhodnim sestavinam, dovolj pove o njihovem odnosu do hrane.

Pot do prvega resnega krožnika naju je vodila mimo velikanskih, iz buč in vej sestavljenih okrasnih pajkov, prek svežega, iz ličnega sodčka natočenega vipavskega sauvignonovega mošta, ki sva ga zvrnila ob ogledovanju rodbinskega stenčasa ter pozdravnega kruhka z zaseko in rezino jabolka. Da se dnevi poletnega jedilnika iztekajo, nama je bilo jasno že cel temačen dan (dežurni pesimistki pa že kakšen teden prej), zato sva sončne dneve po lastni izbiri reminisicirala skozi sladko-kisle zvitke jajčevca z ovčjim sirom in sušenimi paradižniki, malce presuho fazanovo rolado s slanino in pistacijami na grobo naribanem mariniranem korenčku ter lanskim Erzetičevim sivim pinojem, čar Mediterana pa sta – povsem neprimerno in popolnoma neuspešno – skoz zvočnike skušala privekati še Oliver in Tereza. V nasprotju z njima se je druga sorta jadranskih kozic z večjim uspehom infiltrirala na gorenjsko in z lisičkami zakuhala malo preslano, a pošteno in krepko juho. Ko smo že pri ženitvi koz in gliv: poštenja in krepkosti ne gre oporekati niti združbi popečenih jurčkov s kozličkovimi jetri, krožniku, ki je lepo dišal po dimu in navdušil s sočnostjo, vir prijetne sladkosti pirinega riža s potočnimi raki in tartufi pa se menda skriva v uporabi ovsene smetane. Ne vem sicer natančno, kaj to je, ampak tejle jedi je dobro delo in se lepo ujelo s Štekarjevo rebulo 2001.

Med tihim, a iskrenim rotenjem Krištofovega ozvočenja, naj vendarle nekako zablokira dalmatinska vokalista, se je zgodil čudež. Tišina. In nato nežno sporočilo zvočnika: Med iskrenimi ljudmi … Tako se govori. In poje. Zato o nadaljevanju pojedine povem iskreno: pečenemu, v trtin list zavitemu tuninemu fileju na rdeči pesi z vodno krešo in majaronom dejansko ni manjkalo nič, pečenim račjim prsim pa bi že zaradi količine slastne in ne presladke malinove omake morali dodati kaj bolj konkretnega, kot so bile štiri mini enotice zelenjave. Nadaljujem z iskrenostjo: v dvoboju Lisjakovega merlota 2002 in Erzetičevega cabernet sauvignona amfora 2001, je z malenkostno prednostjo zmagal prvi, a bi se revanša čez par let, ko se bo najstniški amforaš malo unesel, lahko končala precej drugače.

Nato je Janko skozi zvočnik Ljubljančanke vprašal, kam so namenjene. Odgovor je bil nedvoumen, saj je edina tam prisotna s polnimi usti jasno dala vedeti, da h Krištofu na metino kremo s čokoladnim ovojem. Ker mene ni nihče nič vprašal, sem si rekel: “Hvala bogu, da sn Štajerc!” in z velikim zadovoljstvom zaužil dnevno dozo bučnega – tokrat v obliki parfaita s krokantom iz bučnih semen – in sladkega, tokrat Kupljenovega izbornega chardonnaya 2000.

Še trenutek za osebno izpoved: priznam, da mi razni bio-, vege-, eko- in kar je še podobnih aktivizmov niso ravno pri srcu, predvsem zato, ker se mi zdi, da so izločevalni, da preveč ostro postavljajo mejo med pravovernimi osveščenci in neprosvetljenimi ignoranti. Ampak ko nekdo tako naravno in neprisiljeno uresničuje svojo vizijo sobivanja različnih prehranskih navad, kot to počnejo pri Krištofu, si ne morem kaj, da se mi tak poskus ne bi zdel nadvse simpatičen. Mogoče bil pa pravi naslov za tale zapis Živi in pusti živeti!? … Ah ne, potem se pa ne bi mogel obregniti ob Terezo in Oliverja.