marko, majstore

ko se je razvedelo, da je naj-majstr ubesedovanja lucidnih misli vihtel tudi kuhalnico in avanture o tem popisal v, kot se zdaj zdi, samoironično naslovljeni kuharski knjigi mrtvih, mi je zaigralo srce in z velikim veseljem sem bral guštajoče pred-ogledne anekdote & recepte v mladini … knjigo sem potem zaradikdovečesa pozabil naročiti … danes sem to napako popravil in se že veselim žmohtnih večerov & kuhinjskih eksperimentov z duhom duhovitega bradača … fejst dedec je bil in res je, kot je v smsu vzdihnil dedo, ko ga je doletela slaba novica: :-( ( no, to pa ni blo nujno …

mesija

hrustljavi naluknjanec - luštkan, jele?bruseljska gastarbajterka se je enkrat menda spravila nažigat bazične kruhke, sledeč eni zgodnejših pisarij na tej strani … ker so iz pečice – čudo prečudno- namesto hrustljavih bombic prišle železobetonske kugle, domnevam, da ni poslušala predpisanega soundtracka … no, pohvalno pa je, da ni vrgla puške v koruzno moko, ampak se je, frankofonka pač, za receptualno kruhovo odrešitev obrnila na monsjeja rišarja bertineja, ki svoje pekarsko znanje, pridobljeno v klasičnih francoskih pekarnah, zdaj prodaja na tečajih v angliji in v knjigah … angleški različici se reče dough in vanjo je zapakiran še brezplačen dvd, ki je še kar pomemben, glede na to, da je po bertinetu glavna reč pri kruharjenju mesenje … bertinetova tehnika je precej drugačna od tiste, ki jo kruhopeki običajno prakticiramo na teh koncih … v bistvu gre za vlečenje in obračanje testa, ki je na zečetku tega procesa precej pocasto in se po kakšnih desetih minutah spremeni v fletno, voljno in nelepljivo testo … mesi pa tako, da testo zvali na nepomokano površino, potem pa pod njega potisne prste obeh rok, testno dvigne, ga raztegne in konec, ki je stran od njega butne ob podlago, del, ki je bližje njemu pa prekucne naprej in tako v testo ujame precej zraka … tehnika se zdi sprva precj nenavadna, ampak ko gibe avtomatiziraš gre fino in testo je res mehko in voljno, a kljub temu kompaktno … bertinet v bukvici predoči kar nekaj dobrih fint za obdelovanje in dizajniranje raznih kruhcov, je pa tudi precej picajzlast pri količinah in večkrat eksplicitno pojokca, da je treba stehatati vse, tudi vodo … hm, no ja, s tem sicer malo baše, ampak naj mu bo, ker priobčuje lepe recepte za dobre kruhe, predvsem francoske, torej hrustljavoskorjastega tipa … malo je šibek pri polnozrnatcih, saj si recimo stoposto integralca ne upa pečt drugače kot v modelu … no, ampak je vseeno kar znalec in slina ob listanju knjige kar pogosto kane na kakšno sliko … sam sem se najprej zagnal v naslovno temo, ki se ji reče fougasse (vidi sliku) … takole sem delal: Continue reading

priporočena poletna priloga

tisti, ki ste se bolj poglobljeno lotili preučevanja fotke pri mojem drugem hotdogovskem postu, ste se mogoče spraševali, s kakšnim čtivom chef podlaga vročega psa in mrzlega kozla … zdaj je čas, da resnica pride na plano: gre za 50 strani poletne hrani posvečene specialke revije time … 15 precej raznolikih člankov ponuja super čtivo, v katerem je moč izvedeti tudi:

  • da imajo v italiji en caffe bar na 400 italjanov
  • kako mark brownstein po zakotnih azijskih tržnicah iše najbolj skrite, avtohtone in nenavadne sestavine in jih nato prodaja razvpitim chefom na zahodni polobli
  • zakaj indonezija nima šans, da bi krotila ptičjo gripo
  • kako menu svojih novih birtij določa eden najbolj čislanih alzaških/newyorških/globalnih chefov, jean-georges vongerichten
  • kaj in kako kuha par tetk, ki še bivakirajo v vukojebinski galicijski vasici in kako spektakularne jedi postrežejo v 14 riht obsežnem menuju najbolj skrite japonske kulinarične tradicije kaiseki
  • kako je čili postal prva in najhitreje globalizirana prehranska roba in da je najmočnejša sorta čilija iz severozahodne indije 200o-krat bolj šarf od italijanskega pepperoncina
  • da nestle globalizira lokalno in zato proizvaja več kot 800 različnih vrst nescaffeja in kako se okuša šest različnih, a enako brendiranih maggijevih paradajz žup
  • kako sta dva eighties lika, resnična margaret thatcher in izmišljeni gordon gekko uničila navado pitja vina med kosilom (članek ima super naslov “second-glass citizens”)

to pa seveda še ni vse! :-) … do papirnate različice boste le težko prišli, saj je izšla že več kot mesec dni nazaj, ampak celotna reč je (celo z nekaj video & foto goodiesi) na voljo tukaj … priporočam, res!

ajnfoh

po povratku iz kratkega tripa v angleško krajino sem še večji fen angleških kuharjev, ki svoje rojake na vse možne načino skušajo preusmeriti izpred hladilnikov s pripravljeno krmo v megamarketih pred domače šporherte in pri tem uženejo marskitatero zabavno reč … pri tem jim je prav malo mar za stereotip, ki na eni strani povzdiguje francosko in/ali italijansko kuharijo in na drugi strani rad viha nos nad angleškimi šporherti in kidney piei, baked beansi, black puddingi in ostalimi hecnimi rečmi, ki prihajajo iz njih … tipčkom je namreč zelo jasno, da je ta sterotip precej starejši od televizije in sodobne multimedijske mašinerije … angleški kuharji so pač v zadnjih desetih letih naredili totalen medijski darmar in so dandanes globalni kulinarični opinion leaderji … angleški zvezdniški kuharji so down to earth, precej manj v oblakih od francoskih haut cuisine svečenikov, in s precej bolj globalnim urbanim appealom od italijanskih šaljivcev … poleg tega imajo angleži še zgodovinski gobasti kompleks in pridno srkajo vplive in sestavine z vseh koncev ter jih pametno dozirajo v svoje kreacije … le te pa potem razkazujejo na televizorjih, na netu in v neštevilnih knjigah … najbolj izpostavljen je seveda omniprezenten jamie oliver, sledi mu  fuckin’ gordon ramsay, pa prijazne od ainsleya harriotta, še en drajšternar (in po nekem seštevku različnih ocen restavracij najboljši kuhar na svetu) heston blumenthal, moj personalni favorit pa je- že odkar sem iz paketa vzel njegov celoletni kuharski vodičgary rhodes, ker je precej skuliran, fura sezonske reči in v receptih popisuje obvladljive, ampak spektakularne zadeve, kot je recimo rižota z rdečo peso in jagnječjimi ledvicami … prav pred kratkim je mojster gary izdal novo buklo, ki jo je naslovil keeping it simple in v katero je nanizal celo brdo minimalističnih no nonsense receptov, ki pridejo še kako prav on a busy day, ali pa na  takole leno nedeljo, ko se je fino valjati z deco po tleh in šporhert zgolj oplaziti s pogledom … sladkega piščanca z limono se naredi takole: Continue reading

turška savna

na limonasto savnanje pripravljena postrvv hladetini, ki se nam končno približuje, bomo vedno rajši iskali zavetje in toplino … gostilniške vrtove in paradajzovo solato bomo zamenjali s polmračnimi krčmami in golaž-vampi mešano, pirčke in špricerje pa s termično obdelanimi vinkoti … kuhanc in da hause! (no,tako navdušeni, da bi kuhali briškega quercusa, vam vseeno ni treba bit) … špancir po ljubljanski štantih sicer da nepoučenemu obiskovalcu slutiti, da gre za strpno in multikulturno družbo: izza poskakujočih bateriziranih kužkov in muck se smejijo kitajčki, iz zvočnikov pumpajo harmonike, na ogretih pladnjih pa se bratijo pleskavice, prebranci, pečenice in kislo zelje, na vsaki strani pa imajo za varuha po eno štango kebaba in par štangic od hotdoga … če bi človek res hotel za roge zgrabiti globalen duh časa bi bilo morebiti še najbolje, če bi to naredil z multi-kulti kravo, chefov končni sklep pa je bil, da bo, omamnim mesnim aromam navkljub, sledil applovemu predlogu in poskusil z nečim lažjim … na domače kopanje v limonasto turško savno je zato odnesel dve premraženi postrvi, špinačo in šampinjone … Continue reading

vročica

vročična naslovkabill buford je bil 23 let v novinarsko publicističnem fohu … 8 let je bil urednik literanega kosa ugledne revije the new yorker … leta 1993 je izdal knjigo o angleških fudbalskih hooligansih, medtem pa je tudi rad priklapljal pečico in gorilnike ter pripravljal večerje za svoje frende … na eno takih je uletel tudi njujorški vaški kuharski posebnež, omniprezenten mario batali … ubogega billa je najprej zasmehoval, ker je pečenega piščanca zavil v alu folijo, potem pa je kar sam prevzel kontrolo nad večerom in kuhinjo, začenši s tankimi rezinami lardota, se reče svinjskega špeha, lastnoročno preprariranega iz hrbta 350 kilskega pujsa, ki je zadnjih šest mesecev življenja jedel samo jabolka, smetano in orehe … po več kot 15 izpraznjenih flašah vina, je batali zapametoval, da se kuharije ne da naučiti iz knjig, ampak da nekaj velja samo learning-by-doing, da je torej treba delat v pro kuhinji in pri delu gledati obvladače … bufford se je, tudi zavolj zaužitih koholov, takoj pofočkal za vajenca v batalijevi razvpiti krčmi babbo … najprej je seveda mislil ostati samo par tednov, da dobi malo vpogleda v to, kako reči laufajo behind the scenes in o tem napiše kakšen članek za new yorker … končalo se je z odpovedjo rednega delovnega razmerja in s knjigo, ki opisuje buffordovo dobro leto v babboju (od lupilca in rezalca zelenjave – korenček in zeleno za zelenjavno osnovo je bilo treba cepati na dobesedno milimetrske kocke – do samostojnega kuharja) in nadljevanje izobražvenja, ko ga je obsedenost za novimi znanji za nekaj mesecev peljala v apeninsko selo la poretta, kjer so ga tete učile pedenanja pravih testenin, potem pa še dvakrat (najprej se je učil razkosavati pujsa, potem pa še toskansko religijo, torej kravo) k razvpitemu toskanskemu mesarju dariu cecchiniju, katerega priljubljena aktivnost je gromoglasno recitiranje dantejeve božanke komedije in goreča, včasih že kar agresivna agitacija za vrnitev k pristni toskanski kuhinji … billova pisarija je super berljiva, predvsem bralca razveseljuje z bizarnimi podatki iz zgodovinskih virov (recimo o tem, kako je nek taljanski kuhar v 16. stoletju skuhal kosilo s 1.236 jedmi), sočnimi zapisi o batalijevih blaznečih alkoholno-prehranskih bakanalskih izpadih in urbanimi legendami o svojeglavih, hiper-ego-tripiranih zvezdniških šefih … marco pierre white, angleški zvezdičar je, ko je še kuhal, iz svoje oštarije nagnal vsakega, ki si je zaželel, da bi bil njegov kos mesa well done, če pa si je kdo zaželel ocvrt krompirček, mu ga je pripravil, postregel in zaračunal 500 dolarjev … precej zabavno čtivo, tudi s skašnim uporabnim weird receptom, kot je tisti ultra simplič za nočni brasato: vzameš govejo golen, rdeče vino, sol in mlet črn poper … vse skupaj daš v kastrolo, pokriješ, daš v vročo pečico preden greš zvečer spat in vzameš ven, ko zjutraj vstaneš …

srebrna žlica

wanted! - srebrna žlica po angleškopo poštnih peripetijah in nervoznem čakanju se je v petek na vratih le pojavil poštar z izgubljenim amazonskim paketom, v katerem so bile tri plate opasnega miša in tri bukle s tukaj obravnavano tematiko … dve sta bolj memoarskega tipa (kitchen confidential od komandanta newyorške prehranjevalnice les halles je hudo berljiv in zabaven insajderski pogled na pro-kuharsko sceno, s kvantanjem, mumilami, organizacijo poslovanja, podtikanjem ostankov kot monday special in politično nekorektnim zasmehovanjem vegetarijancev vred; še en insiderski zapis, heat billa buforda, pa že čaka v vrsti), tretja pa je makaronarska debeluharca iz naslova … il cucchiaio d’argento je leta 1950 izdala dizajnerska in arhitekturna revija domus, koncept pa je bil tak, da so urednike naterali zbirati domače, lokalne, regionalne, tradiconalne blablablalne recepte po vsej italiji, nakar so jih (recepte, ne urednike) pregledno razvrstili in uredili in natisnili … ter ponatiskovali kot nori … za vsako novo izdajo so recepte rahlo prilagodili sodobnemu načinu življenja, kar je po chefovem mnenju lepši izraz za zmanjševanje količin mašči v recepturah … no in lani, ob 55. obletnici in po tem, ko ima vsaka italjanska familija doma spravljene vsaj tri izvode, je bila srebrna žlica na svitlo dana tudi po angleško, z novimi fotkami in artworkom ter dodatnimi trindvajsetimi meniji razvpitih superstarjev taljanarske kuharije (mario batali & don alfonso inclusive!)… žlica je fajn, recepov je za šest let (cca 2000) in so delno razdeljeni po sorti in podsorti jedi (antipasti, primi …), pri zelenjavi, mesu in ribah pa po pripadajočih vrstah … stvar sicer ni namenjena čistim beginerjem, saj nima nekih osnovnih tutorialov (recimo kako se montirajo ravioli ali narazen vzame riba), ampak za nadaljevalce je super referenčni priročnik, predvsem za poživitev zelenjavne kuharije, saj za vsako vrsto zelenjave pribode vsaj pet različnih receptov … chefovo oko pa je kljub lepotnosti in impozantnosti bukle že ob prvem ogledu obstalo na lastnem dolgem nosu: kje so pa recepti za fokače, čabate, grisine in ostale kruhovine? … ni jih in to bo žlički ostalo neoproščeno … sicer pa bo na polici našla pozicijo blizu laroussa, ki je precej bolj edukativen, širok in informativen, a ga žlička seka pri vsakodnevni uporabnosti … dobro je pri kulinarični bajti imeti oba … pa še ivačiča za povrh, ker v nobeni tako lepo eksplicitno ne piše, kako ugonobiti goloba …