polenovka – nova dognanja

priprava silvestrskega bakalarja na belo je eno od obveznih konecletnih dejanj kuhajoče-pišočega … celoten projekt je v desetletju in pol zadobil legendarne, če ne že kar mitske razsežnosti, verjetno tudi zato, ker sem se – nezavedna budala – tolčenja prvega ever bakalarja lotil kar s ta ploščato kuhalnico in v nekajurnem nabijanju pridelal toliko žuljev, da so mi suhljat in vlaknat izdelek na kruh morali mazati drugi (okej, to je mitska izjava, jasno pretiravanje, s katerim hočem poudariti, da so bile roke resno ožuljene od tolčenja delicije, ki se jo sicer da kupiti v vsaki resni ribarnici … v psiho coni si, prjatu, ko z mano načneš temo bakalar) …
no, potem se je začelo teoretično praktično izpopolnjevanje tehnik namakanja, kuhanja in tolčenja bakalarja, nekaj lekcijam ste bili priča tudi bralci tega bloga: generalni pregled tega, kaj bakalar sploh je, pa kako sem ga poširal po navodilih s. m. felicite kalinšek, kako sem ga eno leto vtaknil v dimljene lignje, nisem pa vas obveščal o tem, da sem ga eno leto po ivačičevem namigu namakal v vodi, v katero sem vmešal bukov pepel, da sem ga lani zapakiraj v vakuum in ga dve uri sousvidal na 70 stopinjah … vsekozi pa je v izpopolnjevanju recepture do popolnega namaza iz polenovke na belo veljala konceptualna mantra: reč mora biti stolčena na roko, kot pač priliče avtorju uspešnice kuhinja za prave moške, ane … skratka: nobenega jajcanja z multipraktiki, paličnimi mešalniki in podobno elektrificirano nebodigatrebo, le lesen tolkač, moč roke in triumf volje …
je pa vseeno bilo tako, da je kakšnemu od jedcev napotovega bakalarja, ki so za benčmark jemali konfekcijsko, fabrško verzijo namaza, ušla pripomba tipa fajn, je; tak bl kompaktn … skupaj z lastnimi obzervacijami je to pomenilo, da v iskanju recepture – predvsem pa tehnike priprave – bakalarja še zdaleč nisem na koncu … ko so mi nato na eni od konzumovih ekspedicij v super fajni tržaški restavraciji ai due ladroni kot pozdravni prigrizek postregli kremast, skorajda puhast, čisto bel namaz iz polenovke, se je zazdelo, da bo pri izboljševanju lastne produkcije treba pogledati tudi kakšno laško finto … in res – iz italije je prišel namig, da naj se polenovko iz kože in od kosti vzame pred kuhanjem – torej takoj, ko je namočena in ne šele potem, ko je že kuhana … reč se res obnese – če je riba dovolj namočena ne s kožo ne s kostmi človek nima  kakšne resne bitke in v pisker na kuhanje romajo precej veliki, lepi filejski kosi polenovke, po kuhanju pa lahko praktično takoj začneš s tolčenjem, brez lovljenja kosti, prijemanja kosov ribe na prste in ohlajanja, zaradi katerega sicer kosi ribe spet začenjajo manj voljno vpijati olje – skratka: razkoževanje in razkoščičevanje pred kuhanjem je super! … namig za drugo izboljšavo je prišel iz chefičinih ust, češ, kaj pa če bi ti tole robo malo bolj skuhal, da bi bila mehkejša že ob začetku tolčenja … tudi ta nasvet se je izkazal za pametnega, še posebej, ker se je zdaj ribo zaradi manjših kosov dalo skuhati v najbolj uporabnem kuhinjskem orodju, ekonomloncu … 20 minut pod polno presijo, nato čakanje na padec pritiska po normalni poti in – piči! … polovica robe se je pod tolkačem – druga polovica pa letos premierno in zgolj v eksperimentalne namene pod kavljem za testo multipraktične aparature – zlahka in presentljivo hitro začela spreminjati v namaz … juhuhu! … ob koncu sta ročno tolčeni in mašinsko obdleani drug ob drugem izgledala takole:

roka vs mašina

mašinski je malo bolj bel, ker sem vanj po italijanski šegi poleg olivca prilival še malo mleka, sicer pa sta bila oba kremasta, okusna, brez velikih kosov in zateglih vlaken … sicer sem od navdušenja nad tem, kako hitro in brez frke je tole šlo (zagotovo tudi zaradi močne in urne, na violini trenirane roke s. meha – hvala!) vendarle malo prehitro nehal prilivati olje/tekočino, zatorej je še malo prostora za izboljšavo …
torej: namakanje 5 dni (menjava vode 2x dnevno), odstranjevanje kože in kosti, kuhanje v ekonom loncu (vode toliko, da je riba pokrita, 20 minut na ta velikem pritisku) in natotradicionalno ročno tolčenje s prilivanjem olja, vode v kateri se je riba kuhala in mleka ribi ter malvazije tolkaču :-) … svake godine u svakom pogledu sve bolji bakalar napravim!

žmoht

let’s face it: teksti o kuhariji in z njo povezanimi temami so v veliki večini silno dolgočasno branje … večinoma gre za funkcionalno, jezikovno borno naštevanje sestavin in postopkov, ki jih ponavadi uvede kratek tekstič tipa ko sem ta recept videl v džjmijevi knjigi, sem preprosto vedel, da ga moram narediti! pa še čisto preprosto je! … v aktualnem svetu s(m)o tisti, ki hočemo žmoht in strast, ki ga čutimo do kuharije tudi žmohtno in strastno ubesedovati, povoženi z lepimi, močnimi, lepo osvetljenimi, z insta-efekti opremljenimi in stiliziranimi podobami … je pač tako, da ima foto v žepu vsak, ki ima telefon, generatorja besedil pa – hvala bogu, (še) ne … in tudi s konzumacijo je tako: sliko ošineš s pogledom in že si jo fastfudovsko spravil vase … za sočen, bogat, jezikovno izzivalen tekst pa si moraš vzeti malo več časa – tako, kot za kuharijo, ane … in zato bom zmeraj raje prebral eno zanimivo napisano gastronomsko besedilo, kot preskeniral par sto fotk košte … in dobro besedje se še vedno da najti, če ne drugje, pa v zapisih starih majstrov … emile zola, recimo, je v svojem romanu trebuh pariza (katerega dogajanje je v celoti postavljeno na glavno pariško tržnico in ulice okrog nje) nanizal celo serijo slikovitih, sočnih, z močno metefaoriko opremljenih opisov tržnice in dogajanja na njej … spodaj priloženi opis stojnice s siri je krasen primerek … preberi ga, počasi in z guštom in slika skladovnic smrdljivkotov se ti bo kar sama narisala pred očmi:
P1490018P1490017P1490016

e, to je mojstrtstvo … in z njim povezan napotnikov nu jir resolušn: bral bom več literature, besede so naše največje bogastvo!

topovi leta dva-petnajst

že res, da je po novem letu čas, da svoje žnable, jezike, zobovje in žvekalne mišice pripravimo na novo robo, ampak vendarle je prav obeležiti spomin na fletne in okusne stvari prejšnjega leta … in fletnoskusne robe je bilo lani veliko, tako da je chef za procesiranje podatkov potreboval malo več časa (pa še prvojanuarski možgan je bil osvežilni krvavi marički navkljub precej počasen) … ampak nič ne de – topovi lanskega leta so tu!

top jed v restavraciji: hja, veliko jih je bilo dobrih, prav gotovo bi kot celotno špuro veljalo izpostaviti nek ponedeljkov večer pri antoniji klugmann, pa tudi borut jovan tamle v novem celju razstavlja lepe in dobre jedi, a če bi moral izpostaviti en sam talar, ki me je zabrisal na hrbet, je to eden izmed tistih, ki jih je na novoletni žurki najboljše marketinške agencije iz kuhinje brunarice grič poslal luka košir: bili so to taki krhki ajdobi žganci, potreseni z ultra hudimi ocvirki in preliti z eno še bolj ultra kremo, v kateri sem zaznal sladno kavovovino, karamelo, lešnikaste note ipd. … krasna, res krasna miniatura in še en dokaz, da je luka trenutno z naskokom najbolj razturaški mladi kuhar pri nas!

top recept iz kruha in vina: no, seveda je napotnikov tudi letos kuhal kar veliko se veliko novega naučil – kar dobro je usavršio rokovanje s kislim testom (rastko je letos dopolnil že dve leti in se prvič odpravil na pot – en njegov del zdaj raste naprej pri pavletičevem pobu v rožni dolini, drugi pa pri kadičevem markotu v rdeči hiši) in začel osvajati čudoviti svet hladnega rauhanja … v serialki re-kreacij za revijo dolce vita je precej frajersko izpadla z rdečo peso in čebulno marmelado napolnjena žaluzija lukea dalea-robertsa, a vendarle se mi zdajle zdi, da je bila najboljša reč, ki sem jo lani postavil na mizo, tale skromni a z okusi nabiti gazpacho:

gazpacho

res je dober, finta z maceriranjem kruha v hladilniku naredi svoje … čisto blizu njega se nahaja škotsko jajce na ovsenem rižku z jurčki – tudi mnogo dobra reč!

top vino/napitek: flaša leta je bila – brez dvoma, tudi zaradi emocionalne vrednosti – iz kleti edija (in aleksa, ofkors) simčiča … v hišo je prišla kot kumovo darilo na poročni dan, septembra leta 2002 in skupaj z dvema prijateljicama v lesenem zaboju mirno in potrpežljivo čakala na svoj moment … dočakala ga je letos in po začetni skepsi ob prvem požirku takoj po odprtju se je v desetih urah po odprtju in po dodatnem luftanju v karafi razpalila do konca in še čez: duet riserva 1998 magnum je majka! … in kar je najboljše: v kleti sta še dva!

top gastro doživljaj: v tem becirku ni bilo kaj veliko za razmišljat – anatomski špancir po različnih kosih hrbta toskanske chianine pri mesarju mesarjev dariu cecchiniju v panzanu v chiantiju je pač nekaj, česar človek ne pozabi kar tako: na veliko mizo ob odprtem kaminu,  z velikimi flašami poštenega, preprostega sangioveseja, kruhom, nenadjebljivo, z rožmarinom in timijanom odišavljeno zaseko, nedolžnim olivcem ter soljo in poprom majstri dolgo prinašajo krasne in velike kose na oni žerjavici u nulo pečenih kosov govedine … učna ura, na katero bi bilo obvezno poslati novokomponovane slovenske burgeraše in vakumirane-amero-angusarje …

top food-related: ko smo že pri angusu – ta je le ena od dobrih stvari, ki so jih (gastronomskemu) svetu dali škoti … priznati moram, da sem bil pred letošnjimi počitnicami pri kiltarjih pripravljen na bolj tako-tako košto … pa se je potem izkazalo ravno nasprotno! … skozi pisanje serijalke skotland dejli sem iz dneva v dan spoznaval svojo zmoto … škotski trip je tako pristal na samem vrhu kruhovinskih doživetij letos in upam, da si se ob obiskih tega bloga tudi ti imel fino in da si poleg verbalnega flancanja odnesel tudi kakšno zrnce znanja in modrosti … na branje tudi v letošnjem letu – še prej pa te vabim, da tu spodaj pripišeš, kaj je kaj tebe lani dalo v gastronomski gud!

 

rauchen geboten

ko je bil naš tavelik tamauc (tu je občasno nastopal pod imenom minichef, sicer pa mu je ljubši vzdevek žemlja in sok, ki mu ga je ob priliki pripopal eden od komentirajočih bralcev) dobolj velik, da je držal žlico v roki in relativno visok odstotek njene vsebine zmogel pretovoriti v relativno bližino ust, je ob vsakem poskusu hranjenja s strani pooblaščenih odraslih oseb začel odločno zatrjevati, da bo celoten proces opravil am! (kar ni bil medmet, izhajajoč iz pootročene oblike glagola jesti amati, ampak skrajšana oblika samostojnost izražajoče besedne zveze sam bom tole pojedu, zato se takoj spokajta stran ti in tale tvoja žlica – mislm, kva ti tle ni jasno, stari?!) … am!! am!!! … genetsko gledano je bila stvar popolnoma pričakovana: njegov fotr namreč tudi trmasto sam dela kruh za toast, putr, majonezo, kečapsalame, klobase in ostale stvari, ki se jih zlahka nabavi v vsaki štacuni … vsi tovrstni basic projekti (in njih masteriziranje) so vsaj tako, če ne še bolj zanimivi, kot kuharija nekih ultrajebačkih receptov … kuhat po receptih znamo bolj ali manj pač vsi, ki nas zanima kuharija, ampak delat bazične stvari (in to dobro, brez industrijalskih bližnjic je pa pač druga, bolj raziskovalna in eksperimentalna pesem, ane) … že kar dolgo je imel ata tako naciljanega dimljenega lososa – da bo torej na domači brjači hladno prereauhal orng komadino oranžne, mastne ribe … hladno dimljenje pomeni, da je temperatura v dimni komori nizka, za lososa, denimo, ne sme preseči 27 stopinj celzija, ker se losos sicer začne kuhat … v naših krajih je hladno dimljenje precej udomačen postopek – tako se rauha salame, šunke, krače, rebra itd., je pa res, da se tudi pri tej starodavni tehniki konzervacije in plemenitenja živil ubirajo bližnjice v obliki tekočih dimov, arom, vbribrizganja razsola, po drugi strani pa so rauhkamre vedno večje, vedno bolj sofisticirane in proizvajalci – tudi ljubiteljski klobasarji zadeve večinoma rauhajo skupaj, pri kakšnem mesarskem kolegu … napotnik, trma zajebana koroško-savinjska pa se veda vse to hoče delat am! am!! am!!! … to pa zato, ker ima kot vsak egotripaški kuhar ipak rad, da so reči, ki jih dela, narejeno čisto po njegovo, pri čemer v zakup vzame vse oportunitetne posledice, tako morebitno hvalo in slavo, kot potencialno zmrdovanje ob pol ali celo neužitnih zajebkih …
no, pri (domačem) hladnem dimljenju torej protrebuješ izvir dima, ki je postavljen dovolj daleč stran od stvari, ki jo prekajuješ, da se dim na poti do tja ohladi … v praksi se to povadadi rešuje tako, da imaš dve ločeni komori – v eni stvar izgoreva, dim iz nje pa se po cevi vali v drugo komoro, v kateri visijo ali pa so na rešetke postavljeni dimljenju namenjeni artefakti … obstaja pa še ena preprosta in cenovno učinkovita bližnjica, ki so jo kakšno leto nazaj začeli izdelovati v angleški firmi mac’s bbq … gre za kvadrat s spiralastimi razdelki oblikovano jekleno mrežico, v katero nasuješ fino žaganje, to pa potem v njej tli od osem do deset ur (odvisno od vrste lesa, zračne vlage, vetra …), pri čemer ustvarja fincan hladen dim … tlenje žaganja komajda ustvarja kakšno temperaturo – taisti proizvajalec je naredil celo prejkajevalnik iz lepenke – zato pri nas doma fino tla kar v enem starem, nikakvem, že desetletje nerabljenem žaru za pet kovačev iz bauhausa … na koncu lososaste dimne seanse špiralca izgleda takole:

IMG_5490

ni ravno apetitlih, ampak to ti kažem bolj iz dokumentarističnih vzgibov … do cejenja slin pridemo namreč z naslednjo fotko:

IMG_5489

aha, si na debelo pogoltnil en deci salive, te kar vidim! … in prav je tako, gledaš namreč cel levi bok skoraj štirikilskega lososa ob koncu prekajevalnega procesa in reč je bila še boljša, kot izgleda – če si v dvomih, vprašaj chefico, tadeja, nano, dedota, mareta, majo, jona ali pa izo … mene pa lahko vprašaš, kako se ta silno dobra reč naredi … takole:

 

  • file lososa s kožo
  • sol
  • rjavi sladkor
  • opcijski koprc
  • opcijsko šilce šotnega škotskega single malta
  • žaganje

dimljenje je štiritaktno opravilo in v resnici ž njim ni veliko dela, predvsem gre za čakanje …  rauhanja se lotiš v sezonah, ko je zunanja temperatura relativno nizka (20 stopinj je max), ker če se ti sonce upre v tvojo rauhkamrco in temu dodaš še nekaj stopinj, ki jih od sebe da tleče žaganje, te lahko hitro prehajca preko 27 gradov, kar ni okej, ker se losos začne kuhat … ajmo po fazah:

soljenje: iz fileja s pinceto odstrani koščice in ga s kuhinjsko krpo osuši … stehtaj ga in si težo zapiši – to je pomembno, ker moraš iz njega z nasoljevanjem in rauhanjem nagnat 20% teže, da bo safe to eat … lososa premaži s šotnim viskijem in potresi s koprcem (če ju uporabljaš) … pripravi si mešanico soli in sladkorja (2:1, začni z dvema žlicama soli in žlico sladkorja, če boš ugotovil, da je premalo, pa si pripravi še več mixa) in je približno tretjino potresi po dnu velikega krožnika, na površini, ki bi približno tako velika, kot file … na solcuker položi file s kožo navzdol, preostanek mešanice pa potresi po mesnem delu fileja – bolj radodarno tam, kjer je file debelejši in bolj zadržano, kjer je file tanjši (rep, trebušni del) … lososa za šest ur postavi v hladilnik …

sušenje: file pod tekočo vodo speri in ga s papirnatimi brisačkami čimbolje osuši … s kožo navzdol ga postavi na rešetko, rešetko deni na krožnik, vse skupaj pa za 24 ur v hladilnik – losos naj bo odkrit, hočeva namreč, da se posuši in da se na provršini naredi tanka skorjica, na katero so bo dim bolje  prijemal

dimljenje: pripravi ognjišče, s tole mrežo gre to tako, da vanjo natrosiš fino žaganje (bukev ali hrast sta za lososa najboukša), na eni strani pripališ z brenerjem, položiš na dno posode, kakšnih petnajst centi nad špiralco pa postaviš rešetko z lososom … posodo pokrij, a vseeno pa poskrbi za rahel pretok zraka – na mojem starem bauhausarju je to tako, da so reže na spodnji posodi čisto odprte, tiste na pokrovu pa skoraj čisto zaprte … losos naj se rauha okrog deset ur …

balansiranje: ob koncu rauh seanse lososa stehtaj – če je že izgubil 20% štartne teže, je pripravljen za konzumacijo, če pa ne, imaš dve možnosti: lahko za odkritega postaviš na hladno, da se še kakšen dan ali dva ali tri suši, lahko pa ga še kakšno uro ali dve dimiš – tako se bo še malo razsužil in se bolj intenzivno odimil …

in to je to … potem ga režeš (če hočeš res tanke rezine, ga pred rezanjem za pol ure den v zamrzovalnik), ješ, uživaš in premišljuješ: kateri les bom naslednjič uporabil, katere gverce bi dal zraven, kako bom ostanke skupaj z limono in maslom stolkel v pašteto pa take stvari …

soundtrack je – kot se spodobi – tematsko povedan in lososu (ali kakšni drugi reči, recimo telečjemu jeziku, ki se je rauhal prejšnjo nedeljo in bo ta ponedeljek ob 7:30 zjutraj tematsko (špiker-jezik pa to) pojeden na 89.3 mhz) jasno pove, kaj hoče od njega: the roots – stay cool

 

delavski burger

oja, akoprav se je bil napotnik oni vikend dajal v hrano ugljanskim komarjem, je vseeno opazil izvajanje, dogajanje in soušl-netvork-odmevanje poletne edicije pivo & burger festa … in čeprav je dotični festival na nek način že z imenom kontrapunktirajoč kruhu & vinu, ga lahko vseeno jemljemo kot neko – akoprav hipstersko – jasno demonstracijo želje ljubljanskega življa po kakovostnih uličnih prigrizkih in napitkih; na nek način je pivo &  burger fest en tak gastro liff, torej event, ko se v hudo skoncentrirani obliki ponudi silen diapazon v bombete vtaknjenih polpet in kompleksno dodelanih pivin (večinoma) zgornje fermentacije, medtem ko v preostanku časa za tovrstno ponudbo resno skrbi niti ne za popoln komplet prstov lokalov … seveda zdaj slišim kakšnega bralca rentačiti (in tu in tam bi mu tudi pritegnil) o preseravanju, jebenih polurnih vrstah za pleske, malih pirih za tri in več evrov in da da-bog-da-crko-amburger-kad-ga-svako-prži, a – tudi zato, ker je svojo verzijo burgerja sestavil celo džejbi – ne moremo mimo fakta, da so hamburgerji trenuten poligon razkazovanja mišic vseh sort kuharjev, morda celo nekakšna univerzalna primerjalna disciplina/skupni vatel/merska enota aktualnega nabora slovenskih chefketov … tovrstni peer pressure pa je za jedce lahko le good news – ostrejša, kot bo konkurenca, boljši bodo modo morali biti izdelki … presija pa seveda velja tudi za domače kuharje – da boš doma naredil boljši burger, kot ga je mogoče kupiti v državi, se boš moral vedno bolj truditi … kot recimo napotnik, ko je tazadnjo hladno nedeljo izkoristil zato, da je v zložnem tempu in s številnimi malimi intervencijami celo dolgo dopoldne prčkaril po kuhinji, da je nato družinske člane (predvem mlajše) vzradostil z enim hudim delavskim čikn burgerjem:

2015-07-26 16.28

delavski pa je predvsem zaradi produkcijske metode – vanj je namreč vloženo veliko več dela, kot je videti, vsekakor pa je izdelek narejen v skladu z osnovnimi napotnikovimi principi dobrega hamburgerja: burger ne sme biti previsok (celega se mora držati v roki in ob enem ugrizu mora jedec dobiti v usta vse gradniške elemente); prevladovati mora okus po mesu (dodatki naj bodo točno to – dodatki); število elementov naj bo obvladljivo (pliz, naj burger ne izgleda kot čistilna akcija hladilnika); burger naj ima vsaj en orng hrustljav element in bombeta mora tudi v zadnjem ugrizu hrskniti, ne da je že kašasto razčoftnjena … okej, pravila so torej znana, seznam sestavin in opis delavske akcije pa sledi …

sestavine:

  • 4 bombete za burger (še vedno prisegam na tale recept, tokrat brez sezamovega posipa)
  • dve veliki, celi (kost + koža) bolj kurji kot piščančji nogi (ako imaš male piške, naj bodo noge kar štiri)
  • tri veje bazilike in majoneza (če jo še zmer kupuješ, namesto da bi si jo u izi zmiksal po naše, si en budalček lenuhec, a veš)
  • korenček, čebula, česen, lovor, pehtran
  • na rezine narezan topljiv sir (masdamer, gauda, trapist – take fore)
  • srednje velika kumara (+ jabolčni kis, cukr, voda in koprc)
  • čebula, ki jo je v šoli posadila naša iza (okej, te ni več, torej vzemi svojo majhno čebulo)
  • mini paradižniki (moji so bili armeni, od dolenjke s tahudimi paradajzi na placu)

če se ti bo dalo delati tako in toliko, kot sem delal jaz, potem delaj takole:

s kurjih nog previdno potegni kožo, jo razpostri na ponev in jo prekrij s peki papirjem, ki si ga izrezal v obliki in velikosti ponve … na papir postavi prilegajočo se z vodo napolnjeno kozico in prižgi majhen do srednje velik ogenj … po petnajstih minutah, ko bo koža že izpustila malo masti, to odlij in celo reč vrni v začetni položaj … ponavljaj … koža se bo precej skrčila … ko bo na približno polovici originalne velikosti, odmakni kozico in papir, povečaj ogenj ter kožo opeci do zlatorjave hrustljavosti … deni jo na papirnate brisačke, jo posoli in popopraj, ko se ohladi pa jo nalomi na ne premajhne koščke …
na maščobi, ki jo je izpustila koža, hrustljavo pocvri nasekljano čebulo – ko bo rjava, jo deni na papirnato brisačko, posoli in ohladi – zdaj imaš narejena ne le enega, ampak kar dva hrustljava elementa burgerja …
meso: iz kolih kurjih nog auslezvaj kosti (če ne znaš, klikni jutjub deboning chicken legs) … meso posoli, poporaj in pokurkumaj in ga deni za par ur v hladilnik …
kosti popeci v pečici (dobre pol ure na 200), dodaj narezano korenje in čebulo ter lovor in pehtran, prelij z vodo, zavri in kuhaj eno uro … nato juho odcedi in jo na zmernem ognju reduciraj, da iz nje nastane sirup … posoli in popopraj ga …
majonezi dodaj lističe bazilike in vse skupaj fino zmelji s paličnim mešalnikom …
v mali kozici zavri deci kisa, deci vode, dodaj po žličko sladkorja in soli ter radodaren ščep koprca … v vrelo mešanico deni na tanke rezine narezano kumaro in jo pokrij s papirnato brisačko, tako da so vse rezine potopljene … pusti petnajst minut, nato kumare prestavi v steklen kozarec in jih prelij s toliko kisa, da bodo prekrite; ostanek kisa zlij stran … kumare ohladi v hladilniku …
paradižnik nareži na tanke rezine in posoli …
meso vzemi iz hladilnika, ga zmelji in oblikuj v polpete – naj ne bodo predebeli, ker jih moraš prepečt skoz in skoz …
segrej litoželezno (ako je, drugače pač navadno) ponev in na njej na srednje velikem ognju peci amburgerje – vsaj ene šest do sedem minut na stran, kura je! … nekaj minut pred koncem na polpete deni rezine sira in ponev pokrij s pokrovom, da se sir začne taliti …
medtem v pečici ali na toasterju popeci na pol prerezane bombete …
in nato finale, od spodaj navzgor: spodni del bombete – bazilična majoneza – kumare in paradižnik -polpet – hrustljavo pečena nadrobljena kurja koža – hrustljava čebula in z redukcijo/sirupom iz kurje župe premazan zgornji del bombete …

tkole, pa smo!

soundtrack je … ta trenutek my favorite: john coltrane – my favorite things

 

domača re-kreacija: d. humm

ja, tako hitimo, divjamo, zlatosilvimo in januarčimo, da smo skoraj pozabili na revijo dolce vita, ki je v ta boukše trafike priletela skoraj že mesec dni nazaj … nič ne de, zanimivega čtiva v njej je – poleg intenzivno in ekstenzivno pokrite osrednje penečevinske teme – več kot dovolj tuda za januarske večere … tudi kuhar in receptura, ki jo tokrat pokriva napotnikov je v zimskem slogu … šefket je v new york izseljeni švicar daniel humm, recept pa krasni mini brioški z veliko različno obdelanega jabolkičevja … big apple, pač … kar loti se branja, peka pa čez vikend, a je prov?

Švicarski mož.

Stavek, ki so ga za opisovanje lika in dela divjezahodnega Doca Holidaya uporabljali na balkanskih koncih – Došao je tiho i ušao u legendu – velja tudi za Daniela Humma, Švicarja na vedno manj začasnem delu v New Yorku.

Sicer delajo dober sir, dobro čokolado in konfekcijske zeliščne bonbone, a da bi Švicarje  resno dajali v almanahe hudo ustvarjalnih ali izjemnih kuharjev to pač ni dovolj. V našem re-kreacijskem kotičku smo enega Švicarja vseeno vzeli pod drobnogled – marca 2012 smo v epizodi o knjižni kolekciji Modernist Cuisine prekuhali recept Fredya Girardeta za pečeno-poširan ribji file z belim vinom – a pri poročanju o njegovi življenjski poti smo bili precej skopi, čeprav so njegovim kuharskim spretnostim prikimavali tudi izven meja švicarske konfederacije. Za veliki švicarski pok v tej rubriki – in v globalni vrhunski gastronomiji – je pač bilo treba počakati na Daniela Humma, ki je pri osemintridesetih letih s počasnim vztrajnim in preciznim preobražanjem restavracije Eleven Madison Park postal ljubljenček newyorške jedilniške scene in največji promotor newyorške kulinarike ter predelave in pridelave hrane.

Slednje se mogoče sliši malo za lase privlečeno, češ, le kje – razen na strešno/balkonskih vrtičkih brooklynskih hipsterjev – med vsem onim betonom, steklom in železjem sploh lahko kaj užitnega zraste?! No, ne gre pozabiti, da ima mesto, ki velja za eno od svetovnih poslovnih, medijskih, kulturnih, športnih in nenazadnje gastronomskih prestolnic in ki se ga že kar nekaj desetletij drži vzdvek Veliko jabolko, kar resno kmetovalsko zaledje v številnih kmetijah države New York. In Daniel Humm je v svoji drugi knjigi, preprosto naslovljeni z logotipom Miltona Glaserja INY, približno toliko prostora kot svojim receptom posvetil malim kmetijam ter predelovalcem, s katerimi sodeluje pri surovinski oskrbi obeh svojih restavracij, Eleven Madison Park in NoMad. In niti en dobavitelj od Manhattna ni oddaljen več kot 200 kilometrov, Humm pa jih bolj kot dobavitelje, ki jih je treba stiskati za ceno in roke, obravnava kot partnerje pri ustvarjanju jasno prepoznavnega profila Eleven Madison Parka.

Restavracija in njen jedilnik želita odsevati vse, kar vzpostavlja bogato gastronomsko zgodovino in sedanjost New Yorka, od tipičnih lokalnih in sezonskih sestavin, ponudbe klasičnih delijev in steak houseov, prek vplivov številnih etničnih kuharij do ustvarjalne špice aktualnih zastavonoš newyorške visoke kuhinje, kot so Jean-Georges Vongerichten, Thomas Keller, Daniel Boulud in Eric Ripert ter konceptualističnih odbitkov, kot so Willy Dufresne, David Chang in Masa Takayama. Daniel Humma bi verjetno lahko uvrstili v nabor prvih – ni ravno razvpit trendsetter, odbit eksperimentator ali ekscesen šoker – je pa dovolj ameriški, dovolj evropski in dovolj ljudski, da z restavracijo Eleven Madison Park suvereno drži pet zvezdic Forbesovega vodiča, štiri zvezdice New York Timesa, tri Michelinke, top 3 pozicijo Zagatovega ljudskega vodiča, četrto mesto na San Pelegrinovem globalnem spisku petdesetih in še celo kopico drugih priznanj.

Ni slabo za enega niti še štirideset let starega modela – še posebej, če vemo, da v Eleven Madison Park ni prišel na že postlano posteljo, ampak jo je do navedenih priznanj od leta 2006, ko je prišel v New York, pripeljal sam – seveda ob podpori približno enako mladega in enako zagnanega solastnika Willa Guidare, s katerim sta restavracijo leta 2011 odkupila od znanega newyorškega gostinca Dannyja Meyerja. Začelo pa se je vendarle v Švici, gastronomski dražljaji pa so prihajali tako z očetove kot z mamine strani. Mama je odlična domača kuharica in še vedno za vsakega, ki je pri Hummovih doma, vsak dan skuha dva obroka. Oče je arhitekt in je – službeno in s familijo – veliko jedel v nobel restavracijah. Nekega večera, Daniel je imel osem let, so Hummovi s poslovnimi partnerji sedeli za kuhinjsko šefovo mizo v restavraciji Fredyja Girardeta. Malemu je veliki chef Fredy pripravil rezance z jastogom in paradižnikom. Ta krožnik je – skupaj s celotno impresijo kuharjev v suknjičih in živahnega dogajanja v kuhinji – bil odločilen, da je Daniel Humm postal kuhar. Bil pa bi lahko tudi profesionalni gorski kolesar, do osemnajstega leta je bil namreč paralelno s svojim kuharskim izobraževanjem in delom v znani restavraciji Pont de Brent tudi član mladinske švicarske reprezentance v gorskem kolesarjenju, od katare se je poslovil po hudem razsutju in posledičnem depresivnem obdobju polletnega okrevanja. Tako je med dvema ljubeznima pretehtala kuharija in že dobro leto po biciklistični smoli je kot glavni kuhar v švicarski Gasthaus zum Gupf dobil prvo Michelinovo zvezdico.

Nekaj let zatem ga je prav po hipijadno odpihnilo v San Francisco, kjer je – praktično brez znanja angleščine – začel kuhati. In si tudi tu zlagoma ustvaril ime; restavraciji Compton Place, ki jo je vodil, je San Francisco Chronicle pripel štiri zvezdice. A ko je leta 2006 prišla ponudba iz New Yorka, ni niti za hip pomišljal – na vzhodno obalo ga je vleklo že dejstvo, da bo – po kalifornijskem večnem poletju – spet lahko kuhal sezonsko in da se bo poskusil prebiti na največjem in najbolj kompetitivnem kulinaričnem odru – New Yorku. Saj veš, kaj je o New Yorku zapel Frankie Boy: If I can make it there, I can make it anywhere!

To, da ga je v Eleven Madison Park povabil Danny Mayer, znan po svojem gostocentrizmu – striktnem vztrajanju na tem, da mora biti v njegovih restavracijah vse podrejeno zadovoljstvu in dobremu počutju gostov – je bila za Hummov značaj najboljša možna stvar. Njegov priimek bi upravičeno lahko podaljšali v humble (skromen). Če si ogledaš kakšen video posnetek njegovega intervjuja ali nastopa, ti bo takoj jasno, da gre za abosluten karakterno-vedenjski kontrapunkt razgrajočim vase zagledanim nevrotikom tipa Ramsey. Zelo umirjeno, skromno, prijazno, zenovsko, elegantno. Takšna je tudi njegova kuharija: na eni strani gre za maksimiziranje okusa uporabljenih sestavin, po drugi pa za redukcijo števila elementov na krožniku. “Za vsak element se vprašam, ali je krožnik zaradi njega boljši. Če je odgovor da, potem ostane. Če je odgovor ne, element umaknem. Umaknem ga tudi, če je odgovor ne vem.

Podpisne jedi v Eleven Madison Parku – pečena račka z medom in sivko, korenjev tatarski – so prav takšne, dodatno doživetje pa je priprava prezentacija jedi pri mizi, ki je vedno pomembnejši element doživetja v Hummovi restavraciji; po rotirajočem sistemu dva kuharja vedno deleta med strežnim osebjem, prinašata jedi na mizo in jih tam dokončujeta … Delo z osebjem je naslednji del posla, ki mu Daniel Humm posveča veliko pozornosti, predvsem si želi, da bi ljudje pri njem vztrajali   dlje časa, več let – polletna stažiranja so pač premalo za ujeti filozofijo in koncept neke kuhinje. Zato sodelavce tudi pozorno izbira, ključna referenca je vsaj dve ali tri leta neprekinjenega dela v zelo dobri restavraciji. Poleg tega pa morajo biti kandidati tudi skromni, spoštljivi in prijazni. Zakaj? “Cel dan preživim v restavraciji, želim da so okoli mene prijetni ljudje.” Zgled šefa jim pri tem zagotovo lahko pomaga.

Mini brioši, veliko jabolka

humm - fotka

Pri listanju Hummove knjige INY me je kar precej stvari nagovarjalo z mantro “naredi me, naredi me!” Daniel Humm ne nori z divjimi tehnikami in laboratorijsko opremo, ti pa hitro postane jasno, da vsako jed sestavljajo številno domišljeni in tehnično zanimivi gradniki, ki zahtevajo kar nekaj časa in priprave – si pa na koncu nagrajen z izjemno bogatimi okusi. Tako je tudi s sicer zelo skromno izgledajočimi (heh, Humm in humble pa take fore) mini brioši, ki pa potem tako treskajo po nosovih in ustih z jabolčnimi in temu skromnemu, vsakdanjemu sadežu pripadajočimi aromami in okusi, da je veselje. Krasna, domačna, zimska reč je tole – seveda opremljena z jasnim newyorško/velikojabolčnim duhom: klasično & bogato & ležerno & moderno.

sestavine za sladek zaključek obeda šestih nujorikancev:

za brioše:

  • 470 g bele moke tip 400
  • 4 jajca
  • 50 ml mleka
  • 15 g kvasa
  • 15 g soli
  • 50 g sladkorja
  • 225 g masla
  • 4 žlice sladkorja demerara
  • 1 dl calvadosa ali drugega jabolčnega žganja
  • dve jabolki

Vse sestavine (pa tudi mešalčevo skledo in kljuko) najprej za dve uri postavi v hladilnik, da bodo dobro ohlajene. Potem pa v skledo prestavi vse sestavine, razen masla, in jih na nizki hitrosti mešaj, da se medsebojno povežejo – kakšne tri do pet minut bo trajalo. Nato hitrost mešalnika povečaj, da se testo začne odlepljati od sten posode – to bo spet trajalo kakšnih pet minut. Medtem maslo deni med dve plasti kuhinjske folije in po njem parkrat udari z valjarjem, da se malo zmehča. Koščke masla med mešanjem po koščkih postopoma dodajaj v testo, dokler ni maslo dobro vmešano v testo, ki naj bo gladko in voljno – to lahko traja tudi 10 minut. Testo prestavi v skledo, ga pokrij s kuhinjsko folijo in ga na sobni temperaturi pusti vzhajato 45 minut. Nato testo narahlo stisni, da iz njega iztisnep zrak, skledo tesno pokrij s kuhinjsko folijo in za najmanj osem ur postavi v hladilnik.

za jabolčni med: 

  • 1.5 l sveže stisnjenega jabolčnega soka
  • 2 paličici cimeta
  • 1 strok vanilije
  • 1 žlička kardamomovih strokov
  • 1 žlička celega črnega popra
  • lupinica polovice pomaranče

Vse sestavine nalij v kozico z ravnimi stranicami. Pržgi srednje močan ogenj in posti, da tekočina povre na polovico začetnega volumna. Nato tekočino precedi skozi fino cedilo in jo prelij nazaj v kozico in nadaljuj reduciranje, dokler ti ne ostane slaba dva decilitra tekočine. Le-to prelij v posodico in dobro ohladi. Ko bo ohlajena in zgoščena, ti bo jasno, zakaj se imenuje jabolčni med.

za jabolčni namaz:

  • 100 g masla
  • 120 g sladkorja
  • žlička soli
  • 100 g jabolčnega medu (glej zgoraj!)
  • 3 žlice sladke smetane
  • 1 žlica calvadosa ali drugega jabolčnega žganja

Maslo, sol in sladkor v posodi mešalnika penasto umešaj. Dodaj ostale sestavine in dobro mešaj, da nastane enotna zmes; prestavi jo v sledico in postavi v hladilnik.

za jabolčno granito:

  • 50 g sladkorja
  • žlička citronske kisline
  • 350 ml sveže stisnjenega jabolčnega soka

V malo kozico nalij za šilce vode in v njej na malo ognja raztopi sladkor in citronko. Prilij še jabolčnik in premešaj. Tekočino prelij v velik keramičen ali steklen pekač z ravnim dnom, ohladi, nato pokrij s kuhinjsko folijo in za najmanj osem ur postavi v zamrzovalnik.

za limonin sirup:

  • 2 žlici limoninega soka
  • žlica sladkorja

Limonin sok in sladkor v kozici segrevaj, dokler se sladkor ne stopi. Nato sirup ohladi v hladilniku.

Servirno finale: 

Pripravi primerne posodice za peko briošev – lahko so to manjše glinene ali lotoželezne posodice, kot je ta na sliki, ali večki pekač. Dno posode za peko premaži z jabolčnim namazom, tako da je celo prekrito. Testo za brioše razdeli na 24 kosov, vsak kos oblikuj v kroglico, kroglice pa v posodo polagaj tako, da bo med njimi vsaj centimeter praznega prostora. Posode pokrij s kuhinjsko folijo in jih pusti na sobni temperaturi vzhajati uro in pol. Vzhajane brioše potresi z demeraro in jih peci v na 175 stopinj segreti pečici.

Med peko na tanke rezine in/ali krhlje in/ali kockice nareži dve jabolki. Koščke jabolka prelij z limoninim sirupom in premešaj.

Ko so brioši temno zlato-rjavi jih vzemi iz pečice in takoj prelij z jabolčnim žganjem. Počakaj, da se malo pohladijo in medtem z vilico nastrgaj granito.

Brioše postrezi s svežim jabolkom in granito, zraven pa klasikom zavrti Sinatrov New York, New York, kontemporarcem pa Empire State of Mind Alicie Keys in Jay-Z-ja ali pač Nuyorican Soul in njihov I Am The Black Gold Of The Sun.

topovi leta dva-štirinajst

ker v naslednjih 42 urah ne gre pričakovati kakšnih resnih pretresov in premikov (pri tebi doma pač še ni konec – zlati silvo te vabi in pričakuje!) lahko kruh pa vin že potegneta špuro pod iztekajoče se leto … bilo je ludo i nezaboravno, ou je …

top jed v restavraciji: hecno, ne, najboljša reč je na okuševalni aparatus napakirala zelo blizu ciljne ravnine in bila je to inovativna, presenetljiva, preprosta, a v resnici zapletena in v nulo nagruntana polenovka v črni tempuri (ta je črna zato, ker je polenovka povaljana v pepelu iz do zoglenelosti pečene zelenjave) v hiši franko … minimalistični talar, ki pa ima vse, kar nucajo veliki:

črna tempura

top recept iz kruha in vina: recept niti ni zapisan, ampak se mi zdi, da je bila najbolj frajesrka jed, ki sem jo skuhal rdeča bombeta, nabasana z v japonski marinadi počasi kuhanim, nato ohlajenim, na centimetre narezanim in popečenim svinjskim bauhom …tj in da house3

tudi sicer je bilo igračkanje z novo pridobitvijo, sous vide mašinco kar fletno in večinoma uspešno (včasih tudi dokazano zelo uspešno)

top vino/napitek: okej, ne vem kako to, ampak očitno sem se pri dobrih vinih zataknil v vipavski dolini, čisto konkretno me je letos sezuval martin krapež – sprva z rdečo zvrstjo lapor rdeče, ki sva jo z inženirjem kerinom nekega januarskega večera srebala v čompi, pa z merlotom, ki nam ga redno nataka dedo, dokončno pa je zmalgal z belo zvrstjo lapor belo, ki je zame res špička med špicami … bravo!

top gastro doživljaj: nenadejan trip v armenijo je s sabo prinesel nenadejano zmagovalno in silno intenzivno gastro doživetje – v tonirju pečene čisto frišne lavaše zavijati direkt z nabodala nad lesno žerjavico potegnjeno frišno pečeno meso bo še dolgo odzvanjalo na jeziku in v betici …armenia2

top food-related: well, ne gee zato, da bi se dobro blago samo hvalilo, ampak dejstvo, da sta letos izšli kar dve moji knjigi – kolekcija receptov orodjarna in izbor najboljših, v mladinini rubriki konzum objavljenih oštarijskih zapisov – mi je prineslo nekaj res lepih trenutkov – pa ne le ob in po izidu knjig, ampak predvsem prej … zanje se z velikim poklonom zahvaljujem urednikoma nini in gregu (pa seveda botru botteriju), orodjarskim sodelavcem cirilu, tomotu, žaretu, marjanu in janezu in vsem, ki so v teh štirih letih z mano kruzali po domovini in posedali za gostilniškimi mizami – iskrena hvala! … ki gre tudi tebi, dragi bralec: brez kruha in vina pač ne bi bilo nič od zgoraj naštetega … okušajte še naprej z nami!