dom in svet: turčija

takole smo enkrat lani viseč v med borovce razpete mreže na ugljanu bajali o tem, kaj naj bi familija doma počela, da se deco animira, entertaina, vzgaja, izobražuje in prehranjuje obenem … napotnikovo osnovno družbeno celico je najbolj navdušila domislica, da se tu in tam zarola globus, da nekdo ob mladičev vezanih očiju pritisne prst nekam na maketo planeta in da nato vkup pogledamo, na kateri državi je prstek pristal … ta država je potem deležna posebne iterdisciplinarne študijske obravnave – pogledamo kje je kaj, kako je velika, koliko ljudi tam živi, kakšni so, kaj počnejo in kaj jejo … in to slednje se potem v obliki enega takega obeda pokonzumira, medtem ko iz zvočnikov špila odondod priševša muzika … praktično se je ta domislica zaenkrat realizirala na primeru turčije, za kar smo našli kar nekaj simbonih povezav – od te, da so se mati napotnik pred napotnik pisali turk do one, da je bilo eno od poročnih daril s zlato obrobljenima kozarčkoma za çay, umetelnim mlinčkom za začimbe in knjigo turkish cookery že leta 2002 namenjeno točno temu – turški kuhariji … in tako smo:

turčija1

umesili z dvema rumenjakoma obogateno krušno testo, ga pustili vzhajat in nato na razvaljane testene diske naložili prepraženo čebulo, česen, rdečo papriko in mleto jagnjetino, reč z dveh koncev zarolali v takele elipse, jo spekli in pred serviranjem premazali s putrom (turki temu z dvema besedama rečejo kiymali pide);

turčija2

smo tudi na žaru do črnega spekli nekaj celih melancan, njih zmehčano meso pretlačili z vilico, ga zmešali s soljo, poprom, strtim česnom in malo jogurta ter okrencljali s paradajz-papriko (in temu rekli yogurtlu patlican salatasi);

 

turčija3in še: smo olupili in naribali tri kar velike bučke, jih potresli s soljo in čez nekaj časa oželi, nakar smo jim dodali dve mali naribani čebuli, pest med prsti zdrobljenega mladega sira, olupljen in nakockan paradjz, peteršilj, koprc, 4 jajca in dve žlici moke in vse vkup premešali ter z žlico polagali na v ponvi razgreto olje in pocvrli …
in se prav fino zraven imeli … naslednja destinacija je že izžrebana, a čakamo pa kompletiranje hišnega ansambla, da jo prekuhamo, zatorej bo treba na novo jedilno epizodo doma in sveta počakati najmanj do septembra …

soundtrack bo gastarbajterski turški hiphopovski starošolec: cartel – hani bana para

 

copati

eden redkih letošnjih indikatorjev tega, da je zunaj poletje, je raritetno objavljanje zapisov na kruhu in vinu … je pač tako, da se obvezne ure visenja v mreži, ki zaradi vremenskih razmer niso bile realizirane v predvidenem obdobju bivanja na ugljanu, prenašajo v naslednje, torej ljubljansko poletno obdobje … tako napotnik popoldne namesto pisanja bložnih zapisov čaka na dovolj suhobe, da lahko pokosi plevel na vrtu, pregleduje spregledane serialke (trenutno se zaključuje tretja sezona breaking bad), čekira odpovedi projekcij filma pod zvezdami in lovi njih nadomestne projekcije (linklaterjev boyhood je res hud, boy!), vlaga kumare, pila fafrike, sreba pirčke (na kölnsko vižo užgan bevogov deetz je super lahkotetn osvežilec, častna omemba gre tudi peliconovemu poletnemu aletu in brewdogovemu fake lagerju), spremlja dogajanje na nogometnem zavodu za zaposlovanje in vobče prakticira en tak laganese življenjski slog, ki mu nadvse pristoji zveza besed, kakor jo je bil v opravičilo za umanjkanje na divji proslavi 25-letnice radijske postaje leta 1994 izrekel kolega vrečar: nekak mi je pasal bit doma razumljivo, kenede: doma je komfort, doma je kavč, doma je hladilnik, doma so copati … če jih ni, se jih pa nardi! … takele so:

IMG_3567

in takole se postopa, da se narihta dva para (znotraj) luknjastih nenosljivih, zato pa jedljivih, iz italijanske ciabbatarske zakladnice prirejenih copatov:

za predtesto:

  • 350 g ostre bele moke
  • 190 g vode
  • 3 g (a.k.a. čisto malo, recimo četrt žličke svežega kvasa (fala, saj veš)

za dokončanje pa še to:

  • 450 g bele moke
  • 20 g kvasa
  • 340 g vode
  • 75 g olivca
  • 15 g soli

ta prvo testo je kar trdo, ne bo se ti zdelo, da bi iz tega lahko gdaj nastala kakšna fletno naluknjana krušna roba, ampak pusti se presenetit: zmešaj une ta prve tri stvari v testenem multiću (ali ročno), mešaj/gneti kakšne pet minut, nato pa posodo pokrij s platično vrečko in za od 17 do 24 ur pusti čemeti na pultu …
nato pa takole: moko stresi v skledo, vanjo nadrobi in s prsti vtri kvas … v skledo nato prestavi ono najmanj 17 ur staro predtesto; dodaj še vodo, olje in sol ter mešaj, da se vse sestavine sestavijo v testo … potem pride mešalni del, kjer je treba v testo spraviti čimveč lufta – meni se ponavadi (za kakšen praznik pa že, ane) ne da z rokami dvajset minut pacati, dvigovati, pregibati in obračati testa, zatorej pustim goniti mašino dobrih ducat minut … testeno kuglo potem premaži z malo olivnega, pokrij in na (relativno) toplem pusti vzhajat uro in pol, da se fletno zamehuri …
oblikovalsko tole ni kakšna silno kunštna reč, pomembno je predvsem, da testa zdaj ne gneteš več premočno – da torej z njim ravnaš nežno in lahkotno … takole: pult orng radodarno pomokaj potem pa testo s pomočjo ta okroglastega dela strgala v enem kosu spravi na pult, potresi z moko in s prsti nežno razdeli na štiri približno enako velike podolgovate kose/trakove …
vsak kos testa po dolgem zloži na tretjine, kot list za v amerikanko, pri čemer nežno stisni staknjene robove testa … zdaj celoten paket še enkrat prepogni po dolžini in štruco stisni na spodnji strani … vse štiri štruce položi na fajn pomokan prtič, jih pokrij in jih pusti vzhajat tričetrt ure …
medtem razpali peč na 230 stopinj in vanjo deni še pekač, na katerem boš pekel … potem pa sledi takale akcija: pekač ven, nanj listič peki papirja, čabate pa malo raztegni v dolžino in jih polagaj drugo poleg druge … deni jih v pečico, vanjo parkrat špricni z vodno pršilko (ali pa na dno pečice zabriši ene par ledenih kock) in urno zapri … po petih minutah peke temperaturo v pečici znižaj na 210 stopinj in jih peči še kakšne četrt ure, da uhvatijo perfekten kolorit …
za pojest pa vejetno ne potrebuješ navodil, ane?

soundtrack je hud (majkemi), star (86 let) in zelo poveden (primerjaj sliko in naslov komada): vernon dalhart & carson robinson – oh, dem golden slippers

na, maz!

ker si v teh nekaj tednih po objavi trotlziherske serijalke o sestavinah, orodjih, mesenju, oblikovanju in peki kruha s tem našim vsakdanjim sopotnikom že gotovo na ti (če pa nisi, ni nikoli prepozno, da postaneš zdaj – peka kruha še nikoli ni bila tako izi-pizi), si se verjetno začel spraševati kaj početi z vsemi napečenimi hlebi in štrucami … da ne bomo zahajali predaleč iz baznega tabora, ti najprej priporočam skrben pregled kruhovinske receptne sekcije, kjer boš kaj hitro nabasal na tahitro pašteto iz piščančjih jeter, polminutno majonezo, liptaver, not-ello ali pa celo na ata in mamo vseh krušnih namazov – doma stolčen putr (vinko mlek bi pravzaprav že zdavnaj moral posneti nov how-it-is-made filmček, ker se maslo v teglu naredi petkrat hitreje, če smetano pred tolčenjem pustiš dve uri počivati na pultu) … ker pa v času, ko si nihče ne vzame več časa niti za v miru popit pir, ne gre računati, da se bo komu dalo preganjati po zgodovinskem drobovju tegale bloga (pa čeprav je – to je vendarle treba neskromno poudariti – dotično drobovje polno modrih in uporabnih receptnih bajanj), vsem zainteresiranim povzročam cejenje sline s popolnoma svežim namazom iz naše bajte:

beanamaz

proces izdelave se je začel v štacuni grkinja na trubarjevi ulici, kjer po novem iz  tavelikih žakljev na rinfuzo dajejo tudi chefovo najljubšo pasmo fižola, grške gigantese … to so taki veliki, beli mesnati fižoli, ki so, če so pravilno pripravljeni (saj še pomnite, kako, ane?) nekaj najboljšega na svetu in to v vseh senzualnih kategorijah … no, in tako je zadnjič enkrat ob nekem grilanju ostalo nekaj malega tehle fižoletov …

  • pa sem na olivcu prepražil malo čebule in česna
  • pa sem dodal fižole in jih poprašil s pikantnim pimentonom
  • pa sem dodal še žličko paradajzove mezge, malo belega vina in pokuhaval četrt ure
  • pa sem vse skupaj s paličnim mešalnikom zmlel v kremo in jo pretlačil skozi fino cedilo
  • pa sem v isti ponvi na hitro prepražil še malo radiča
  • pa sem ga potem še sesekljal in vmešal v fižolovo kremo
  • pa sem vse skupaj prežličil v kozarec za vlaganje, ga zaprl in spravil v hladilnik

zjutraj pa: na, maz! … o, kako sem ga mazal na popečenega rženca, ga obložil še s črnimi olivami in si mislil, koliko veselja človeku v lajfu ponujajo ta najbolj ajnfohne stvari …

soundtrack je smooth, spread v njem pa sicer aludira na kakšno drugo radost: andre 3000 (outkast) – spread 

SLOsos

pa si spet narajmal na eno napotnikovo besedno igro, ane … te so se nabirale prejšnji teden, ko je chef skupaj z deseterico soizbranih v žirijo 23. sofa štiri dni buljil v smetano smetane slovenskega oglaševanja v minulem letu … reč bi lahko bila – če druščina ne bi bila razpoložena za entertainment – še kar duhamorna, a smo se vseeno kar dobro načebljali in nahihitali … tudi tisto, kar smo presojali, ni bilo tako švoh, da bi gornji naslov lahko bral kot klic v sili slovenskega oglaševanja … ne, slosos je čisto preprosto slovenski losos … raste sicer v vodah, ki formalno tečejo po italijanskem ozemlju, ampak je celotna vas dolina (san dorligo della valle) v tržaškem zaledju res tako slovenska – familija zobec, ki losose goji, pa tudi  – da riburdam lahko mirne duše prilimamo naše narodnostne barve (pač tako, kot bevogu radi rečemo naš pir) … ko se človek pripelje v dolino (natančneje v boljunec) in malo pred glavnim trgom zavije desno vidi tole kučico:

boljunec1

gre za prodajno postojankico ribogojniškega obrata, ki se nahaja kakšen kilometer navzdol ob rečici glinščici in v katerem družina zobec že skoraj trideset let goji losose … no, o gojenju lososov si zagotovo slišal že kakšno silno grozno stvar, ampk zobčevi so se tega lotili na popolnoma drugačen način: ribogojnica je majhna, večino vzgojenih rib prodajo v tejle štacuni, ki je odprta dvakrat na teden po štiri ure in na svojem kmečkem turizmu, ki dela za vikende od srede maja do oktobra … se pravi, da je vse skupaj daleč od srednje, kaj šele od ultra velike farme … zobčevi lososi so tu od iker naprej, v bazenčku se da videti tudi čisto majhne, dober centimeter velike primerke … riburde rastejo počasi, da zrastejo tako velike, kot so tile v bazen za prodajo vloženi tekokategorniki (1 kg +),

boljunec2

traja dobrih pet let … ribončki so kanadski lososi, ki so veliko bolj primerni za vzrejo od svoje norveške žlahte (ki je manda silno občutljiva in zamerljiva in ki jo zobčevu uporabljajo predvsem za dimljenje, rauhance pa prodajajo januarja in novembra) in posledično tudi cenejši

boljunec3

največji hec v ribarnici pa niso ribe, ampak zobčeva ata in mama, ki sta polna anekdot (ata rad pokaže kako velik je bil šestkilski kapitalec, največji do zdaj zrasli osebek v ribogojnici), prav po primorsko odprta in klepetava, tako da je obisk ribarnice tudi fletno družabno doživetje, ki kar kliče po kakšni resnejši preverki obrata …

boljunec4

verjetno te ob koncu zanima, kako se obnese produkt? … tistale dva lepotana, ki sta na vagi, sta trenutno že v napotnikovem živilsko predelovalnem obratu … iz enega fileja nastaja gravlaks (letošnji hit je parfumiranje le tega s pehtranom), drugi čaka na skorajšnje sekljanje v tatarca, tretji je v vakuumu in gre v freezer za težke čase,

boljunec5

iz glav in kosti bo ratala lososova osnova, četrti file pa je bil pojeden danes,  hrustljavo opečen … in – verjetno zaradi počasne rasti in res popolne frišnarije – je bil tole (za onim pri hestonu in tistim v mariborskem maku) tretji najboljši losos v življenju … niti sledu o tistem ostrem strojnooljskem vonju, ki rad prati ribarniškega lososa, ne preveč mastno in čvrsto meso ter res božansko frajerski okus … alora se zmaniva tako: če boš kdaj v petek ali soboto dopoldne haral okrog trsta, mi nujno prej pošlji mail, da ti naročim komad ali dva … brez dvoma gre za shopping odkritje leta – bravo naši!

topovi leta dva-trinajst

evo, skeniranje minevajočega leta dni in v njem okušenih in doživetih momentih je letos na kruhovinski piedestal naplavilo tu spodaj priobčene in spominjanja vredne epizodice:

top jed v restavraciji: letos nismo klatili kakšnih globalnih večzvezdičarjev, zato selekcioniramo zgolj na domačih livadah pomuljeno košto … med to pa se je v male sive najbolj vtisnil krožnik, ki ga je v restavraciji prestige hotela livada v moravskih toplicah skonstruiral in skuhal borut jovan … ta je na tanke rezine sotiranega dimljenega jezika položil ocvrtek iz tlačenke, vse skupaj pa oblil z zračno krompirjevo peno in pokapljal s pehtranovim oljem … gre za dokaz, da je z domišljijo mogoče iz profanih in za številne jedce in kuharje bljakasto ničvrednih elementov (jezik, tlačenka) narediti res vrhunsko jed:

livada prestige

top recept iz kruha in vina: kar nekaj dobrotnarij se je nacimpralo, predvsem po zaslugi delčevitovskega re-kreiranja receptur vrhunskih šefketov … premiki so tudi na vsakodnevni malični samooskrbi, saj sem discipliniral redno produkcijo za-s-sabo ultra zdravuhastih in lahkih kosil v obliki župc, solat, rolc, sendvičev ipd. … zgodil se je tudi preboj na kruhopeškem področju, z vzgojitvijo rastka kiešlowskega, kot kompleten krožnik pa mi je mogoče najbolj uspel kremast in res okusen zajčji žvacet s kipnjenimi cmočki … ajnfoh, ampak tako zelo, zelo dobro!

top vino/napitek: kljub temu, da so se na osebni lestvici ljubih mi kleti letos učvrstili edi simčič s celo svojo belo linijo, sutor s cuveejem red in renčel s sauvignonom in eksperimentalnimi heci pa je absolutna posamična zmagovalna flaša jasna že od februarja sem – takrat smo na konzumovi izvidniški misiji pri mihovcu v pirničah odkrili mlečnikov cuvee ana 2007, ki se je potem še večkrat izkazal kot optimalno hrani prijazno vino … super vino!

top gastro doživljaj: doživljajev je bilo več, pravzaprav so si sledili vsak petek … ni ga bilo namreč lepšega, kot delovni teden zaključevati na odprti kuhni na pogačarjevem trgu, s kozarcem kramoha v roki, klepetavši s škrubijem, patajcem in še kom ter srečavši številne vesele in zadovoljne face prijateljev in znancev … velik respect in hvala ekipi, ki je projekt zagnala in peljala, z upanjem, da bodo pomladno-poletni petki tako fletni v tudi v letu 2014

top food-related: poplava kuharije v vseh sortah žute in bele štampe, skakanje teve šefov iz vsakega tv kanala in štancanje receptov na vsak prazen pildek so zagotovo znak krize: ko ljudje manj jedo zunaj, jedo (in kuhajo) več doma, zato jih zanima, kako se kaj naredi … kar pa pogrešam pri vsem kuhalniško-receptastem overloadu pa je večja doza osebnega angažmaja, ekspresivnega komentarja, jasno izraženih stališč, zanimivih zgodb, ubesedene strasti do hrane in pijače … še največ tega je najti v blogih, zato gredo pohvale bratinovemu, nutriji, jamnikovemu, gourmetki, zapečenki in še komu … hočemo še, vztrajajte!

tole je moja topovska košta minevajočega leta, v komentarjih pa je prostor za tvojo, me zanima, čisto zares, zatorej se ne obiraj … predvsem pa me zanima, kaj si letos osnoval za silveja, hohoho … srečno!

rastko kieślowski

gospoda iz naslova – ali pa mu mogoče ne ravno nostalgično, ampak v samem esencialnem pomenu te besede raje recimo tovariš – sploh še ne poznaš … kar niti ni čudno, saj ni star še niti tri mesece … za začetek ti pokažem njegovo fotografijo:

rastko2

ja, to je naš tovariš rastko, ves zadovoljen, saj se je tik pred fotografiranjem nahranil in se pripravil za vrnitev v domek, ki smo mu ga uredili v zadnjem kotičku druge police v našem hladilniku … tovariš kieślowski je namreč naš novi (in prvi) samorastniški kvas … naj ti na tem mestu, dragi moj bralec, zaupam, da sem se v skladu z imenom tega bloga kar dolgo pripravljal, da vstopim tudi na to, domnevno najbolj zahtevno in coprnasto alkimistično področje kruhopeke, pri katerem štacunskemu pivskemu kvasu, polnemu pridnih selekcioniranih kvasovk pokažeš sredinca in se podaš na avatnuro z divjakom … samorastniški kvas – v anglosaškem prostoru mu rečejo sourdough starter, v frankofonskem levain, germanskem sauersteig, italjani pa mu pravijo lievito naturale iz katerega naredijo pred-testo ali pasta madre – je divjak, ki s pomočjo tople vode nastane s spontano fermentacijo kvasovk, ki se nahajajo v zraku in na površini žitnega zrna … poti do nastanka tega divjaka so številne in številnih sem se zaradi številnih vudujevskih opomb in navodil tudi ustrašil … eni moki in vodi pomagajo tako, da v slednjo namočijo liste rdečega zelja, drugi štartajo s moko, vodo in fino narezano rabarbaro, tretji fermentacijo na začetku spodbujajo z grozdjem ali kakšnim drugim sadjem … druga stopnja vudujevstva je pri odvzemanju fermentirajoče gmote in dodajanju frišne moke in vode, pa pri temperaturi, na kateri naj kvas samorastnik nastaja … da o celih ibungah pri shranjevanju in vzdrževanju kvasa v oprimalni kondiciji niti ne govorim …
potem pa sta se od nekod pojavila fabulozna angleška pekovska brata s svojem trotlzihr sistemom za rojstvo, nego, vzdrževanje in peko z divjim samorastniškim kvasom in zdelo se je, da bi lahko eno kvasno kulturo vzgojili tudi v naši domačiji …
začelo se je z izbiro steklene tegle, to sem stehtal (točno 300 gramov je je) in nanjo s flukijem zapisal težo – kar pride prav, ko se spraviš k peki in hočeš stehtati, koliko rastkota sploh imaš … v kozarec sem nasul 75 gramov polnozrnate moke in 75 gramov tople vode, dobro premešal, kozarec zaprl in ga pustil na kuhinjskem pultu … naslednji dan pa jovo na novo: 75 g vollkorn mehl, 75 g/ml tople vode, mešanje … in naslednji dan spet … in naslednji dan spet in tako do konca prvega tedna … ker je kozarec na neki točki postal premajhen, sem nekaj robe vmes odlil … kakšen treji ali peti dan, ne vem več točno, se je vsebina kozarca začela mehuriti, kar je dober znak – it’s alive! … no, po enem tednu sta moka in voda že bila v takem stanju, da sta lahko dobila ime – rastko … bila sta pa še brez priimka, tega je rastko fasal, ko sem z njim zamesil in spekel prvi kruh … rastko večino časa preživi v hladilniku, ven ga vzamem dan pred peko, ga nafutram (75 g moke, 75 g/ml vode) in počakam da pride k sebi … ko se prikaže iz hladilnika pnavadi ne izgleda prav lepo, saj razpade na sivkasto vodo in gostljato rjavkasto maso, ampak to je čiso v redu in prav- samo premešat ga je treba …varno spravljen v hadilnik lahko rastko prehibernira tudi več mesecev, če pa z njim redno pečeš in ga fitraš je pa sploh dobre volje in zlahka živi indefinitivno dolgo (francoski peki se hvalijo tudi s sto in več let starimi kvasnimikulturami) tole je zadnji v vrsti rastkotovih otrok, fleten kisel, s kumino odišavljen rženi hlebec (50% ržene moke in 50% pšenične polnozrnate) s prepoznavnimi zarezami bäckerei napotnig:

rastko1

sicer pa je rastko očetoval že več edicijam klasičnega sourdough kruha iz bele moke, pa 100% polnozrnatcem, malo svoje aromatske diverzitete pa vnese tudi v novo kruhovinsko recepturo za hamburgerske/hodokaste štručke (sledi v bližnji prihodnosti) … osnovna receptura za kruh gre pa tako:

  • 300 g samorastniške kvasne kulture (ki si jo približno dvanajst ur pred peko vzel iz hladilnika in nahranil – ostanek kvasa v kozarcu pa spet nahrani in spravi v hladilnik)
  • 10 g soli
  • 230 ml vode
  • 460 g bele moke (ali 430 g polnozrnate ali mešanice polna/ržena)

vse sestavine pregneti, da nastane kepa,  nato pa živahno mesi petnajst minut na roke ali deset minut z mašinco … testo deni v skledo, pokrij s pvc vrečko in pusti počivati tri ali štiri ure (bolj kot je hladno, počasneje se bo vse skupaj dogajalo) … po počitku testo pregneti, ga oblikuj in – spet pokritega – vzhajaj v dobro pomokani košarici za vzhajanje … vzhaja naj, dokler se volumsko ne podvoji – spet je vse odvisno od temperature, ampak načeloma je to v dveh ali treh urah, le pri ržencu lahko vse skupaj traja tudi dlje, tale na sliki je odležal celo noč … vzhajan hlebec nežno zvrni na pekač, ga z žiletko parkrat zareži in peci na 230 stopinjah, dokler ni lepo zapečen in votlo doni, ko potrkaš nanj – dobre pol ure bo to …
rastko4

rastkotovi kruhi so malo bolj kompaktni in precej bolj intenzivnega okusa – ta pri svežem kruhu sploh še ni kisel, kisle note začne dobivat z dnevi … kruhle se zlahka je tudi pet dni po peki, le odrezano površino je treba pokriti s ta tanko folijo, da se ne izsuši preveč …

je pa tako: peka z rastkotom je raziskovalno potovanje, ki je v moj pekovski lajf vneslo veliko veselja …  eksperimentiranje z različnimi mokami in njih mešanicami, počasnim enodnevnim vzhajanjem v hladilniku … zdaj se pripravljam na izdelavo rastkotovega brata rastka belloneja (del rastkota bom nekaj dni hranil z belo moko) za čisto bel samorastniški kruh … skratka: celo veselje!

ker raste in raste tudi v svojih krušnih sinovih, rastkota opremljamo s topomenskim soundtrackom: massive attack – risingson

kjer je plindukcija …

… tam je tudi ogenj a.k.a. kdo bi si mislil, da eno napotnikovo rentačenje na temo sodobnih izvorov kuharske toplote dvigne toliko prašine, da tale naš umirjeni kuharski internetni kotek obišče več bralcev kot kadarkoli poprej – pa smo ušpičili že marsikatero bolj zabavno predvsem pa uporabno reč, ka-li?!… no, le brez skrbi – zdaj, ko smo se malo pomenili o virih toplote in raznih z njimi povezanih težavicah je čas, da se vrnemo k osnovni dejavnosti, kjer nam je pravzaprav res čisto vseeno na kom ali čem ter s kom ali s čim kdo kuha -

smrduh1

da le kuha (kot tale muminski haisuli/stinky/smrduh na moji današnji majici) in da na koncu dobro je in/ali pije … tako, kot smo ondan mi, ko je ata iz pol kile šampinjonov in nekaj od tu (kredenca) in tam (hladilnik) nabrane robe v paru paralelnih ponev pripravil dve barvno in karakterno čisto različni šampi(nj)onski malici:

champs 2 ways

levi zgornji so mehki in sočni, s česnom, pikantnim pimentonom, peperončinom, nakockanim paradižnikom in sesekljanim svežim origanom … spodnji desni so pa potreseni s hrustljavo pocvrto čebulico, sesekljanim peteršiljem in sveže mletim črnim poprom … oboji smo (no, sva) dajali na rezine popečenega domačega črnega inu belega kruha … in vse skupaj je bilo fertik v četrt ure … in je lahko tudi pri tebi, ne glede na tip vira joulov pod ponvijo …

soundtrack je živ, strasten iz razplamtel, kot se šika: the doors – light my fire (živa snimka iz varljivog ljeta ’68)