kruh & vino

iz amerike prihajajo zaskrbljujoče vesti … naša posebna poročevalka iz kalifornije javlja, da v ogromni kantini losangeleke južnokalifornijske univerze strežejo enormne porcije študentnfutra, po katerih jako upade delovna energija in tudi volja, da bi isti dan, kot si snedel menzni obrok, dal v usta še karkoli drugega … on top of that je bila na dnu sicer dobrega burritota, ki ga je uničila naša poročevalka, skrita hudobna česnova omaka, s katero je 4ewa pregnala vampirje iz laboratorijev doktorja vernierja … poleg tega je menda moč na južnih obronkih centra angelskega mesta (torej severno od getoiziranega ingelwooda in south centrala) uzreti zavidljivo število premikajočih se omar, kitov in ostalega obesity materiala, katerega delež v populaciji poročevalka ocenjuje na 40% … zaznavna je tudi razlika v nakupovalnih navadah, saj menda vsaka mati, ki z mularijo pride v štacuno, kupiti pol le-te, s poudarkom na kamionskih količinah zamrznjene hrane … no, tudi mi imamo še nekaj hrane v zamrzovalniku, saj smo poročevalki za zadnji obrok pred odhodom v 13 ur leta oddaljeni kraj na njeno željo scimprali njoke z jurčki, in njih ostanek (jasno, da brez jurčkov) položili na -18 stopinj … tisti, ki jih je kljub rajzefibrski kepi v želodcu uspela pojesti, pa so izgledali takole:

fletni, ane? … njoki so namešani po receptu iz srebrne žlice in preliti z enostavno, ampak carsko žemetno-svileno omako … v primeru, da se kdo od tvojih odpravlja na dolgo težko pot, te bo zagotovo nosil v lepem spominu, če postopaš po naslednji proceduri:

Read the rest of this entry »

o jagenjčkovih kračah sem kar redno razmišljal, odkar me je v ruju z eno zacumpral peter patajac … no, prav ful razmišlal tud nisem, se mi je pa zdelo, da bi bilo kdaj fino kakšno takole kračico počasi dinstati do tiste faze, ko se naštima gosta, dišeča, krepka omaka, meso pa kar samo zdrsne dol s kosti in je tako mehko, da bi ga bil lahko iz žlico pomlatil … hudir je, da se je do jagenjčkovih krač še kar jeba prigrebsti, če nisi ravno ovčjerejec iz kakšne od prekrasnih slovenskih planin … mesarji pač prodajajo cele jagenjčkove noge, ne pa samo spodnjega, kračastega dela … se pravi, da bi do štirih lahko prišel tako, da bi se za nekaj časa naštimal v the bone collectorja in bi d mesarja vladota vsakič, ko bi bil kupil jagenjčkovo nogo prosil, da ti kračko odseka in jo nato zadegal v freezer, dokler se ne bi nabrale štiri - ker, lecfejsit! - z manj kot štirimi se tegala športa ne splača prakticirati … oni dan pa se je prikazala tudi krajša pot, in to prav tam, pri d mesarju vladotu … v njegovi zamrzovalni vitrini je namreč čepela vrečka štirih novozelandskih jagenjčkovih kračic … hja, zajebi nacionalni interes, sem si rekel in prispeval zahtevanih 14 evrov v sklad za krepitev novozelandske ovčereje … in potem sem se potrudil in za babi-dedi napotnik naštimal takole verzijo štirikolesnega jagenjčkovega pogona:

reč ni nič kaj zapletena, zavoljo praktičnosti (no, zaradi lenobe - veliko lažje je dve uri in pol nič delati, kot pa se ukvarjati s pečenjem v ponvici) pa nisem sledil rujevi metodi, ampak sem malo po svoje prerihtal recept, ki ga v izjemni knjigi the river cottage meat book priobčuje hud filozoficki špeglar-model hugh fearnley whittingstall, sicer ustanovitelj in gazda ljubkega, skorajda hipijaškega pogona river cottage … ni mi bilo žal - tole je bila nadvse fina južina … pa še ostalo je za eno orng paštico, hehe … takole je treba delat naslednjič, ko se lotiš kračiranja: Read the rest of this entry »

naslov je vzet iz rambotove legendarne popevke (no ja, katera njegova pa ni legendarna?!)  o halid invalid hariju, v kateri mladi rambo upa, da bo z nasveti starega zabavljača zaslužil 150.000 švicarskih frankov, s katerimi si bo lahko kupil marsikatero hudo nujno reč, tudi za staru majku zube od crnca, da lakše može orasi da krcaaaaaa! … aman! … ker je omenjeno zobovje nekdo v naši familiji očitno dobil že prej, se je v zamrzovalniku kar nekaj časa valjala precej zajetna vreča oluščenih in očiščenih orehovih jedrc, ki so se te dni, ko pospešeno praznimo zaloge, znašli na spisku za nujno kulinarično obdelavo … ajdovca z orehi smo že uprizorili, pri zajtrku orehe polagamo na jogurt in vse skupaj zalivamo z medom, chefica jih je nekaj zmlela v mafine, ajdovi štruklji z orehi so še na čakalni listi, oni dan pa jih je kar nekaj končalo v sočni in dišeči sendvič piti:

ko tole žvečiš, ugotoviš, da gre za neke sorte križanca med orehovo potico in baklavo … kar pa pri vsem skupaj najbolj seka pa je to, da je razmerje fila:testo krepko v korist prvega … gospod orešnik, poglejte kako se to dela: Read the rest of this entry »

kruh pri bici je bil vedno ržen … spravljen je bil v velikem predalu kuhinjske mize in zraven njega je bil vedno pripravljen nož … bica ga je rezala brez deske, hleb je prijela v levo roko, ga pritisnila k sebi in z desno roko odrezala dolgo in ne preveč debelo zagozdo … ni bil hrustljav, ni bil mehek, ni bil sladek, je pa bil zame najboljši rženi kruh: temno rjava skorja z drobnimi razpokami in kiselkasta sredica z drobnimi, enakomerno razporejenimi luknjicami … saj ne, da bi se mi tako mega dober zdel že takrat, ko sem bil še mulc, verjetno se mi je tak zazdel šele kasneje, mogoče celo šele potem, ko ga bica ni več redno pekla … ko ga je še, je to počela dvakrat na mesec, vsaka peka je dala štiri hlebce … ne vem, kako je ratalo, da kruh ni niti splesnel, niti se ni posušil … okej, verjetno je bil tisti prvi od štirih hlebcev najboljši, ampak očitno so droži, iz katerih je bil zamesen in hladen ter ravno prav vlažen cimr, kjer je bil kruh spravljen, opravili svoje … je pa na tem svetu že tako, da marsikdo ni imel koroške bice in zato ne mara rženca, še posebej če je kiselkast in če je vanj zamešan kiml … v naši bajti trenutno rženca pečem samo zase, akoprav se minichef diplomatsko priduša, da je tale

tačrn bolši kot pa ta bev - a dej? tud jest te mam zlo rad, fantek … no, mogoče pa res ne blefira … priobčeni rženi kruh namreč ni kisel, saj ni zamesen z drožmi, pa tudi razmerje med rženo in pšenično moko je zelo začetniško neekstremno … je pa res, da sem v testo zamesil dve žlički kumine in tako iz kroga potencialnih jedcev definitivno izključil chefico … sicer pa se na rženo pot - dokler na sprakticiram kakšnega orto rženega kiseljaka - zavije takole: Read the rest of this entry »

cucina italiana, junij 2008 … precej pisarij se nanaša na sendviče, take in drugačne … v posebni sekciji k kreiranju sendvičev povabijo štiri ozvezdene italijanske chefe, med njimi tudi petra leemana, švicarja, ki že dolgo kuha v italiji in ima v milanu restavracijo joia, ki je večinoma vegetarijanska (na meniju iz živalskega sveta ponujajo le dve ali tri jedi z ribami) in ki se diči z eno michelinko … leemanov sendvič, objavljen na strani 82, me je fliknil po tleh … kakšen teden sem ga vsak dan gledal … mater, kakšen sendviqui: fila v dveh lejerjih, sočen, vabljiv, odpuljen do konca … polnilo sicer ni bilo nič posebnega: na tanko narezan paradižnik, mocarela in vodna kreša … aber! … signore leeman je za mazavo komponento sendviča uporabil majonezo, ki jo je namesto iz jajca zašibal iz mleka … še največji odštek pa je bila bombetka: ni bila pečena, bila je kuhana v sopari … in ni bila zlato rumena z belo sredico ampak skoz in skoz rdeča … klinc, ne bom se samo slinil nad sliko, tole bomo lepo uprizorili doma, sem si rekel in evoga!:

tole je bloody sendvič brez krvi! … no animals were harmed during production of this delicious product … razen bivolice, ki so jo malo vlekli za vime, da so lahko naredili mocarelo bufalko in slovenske krave, ki je prispevevala deci mleka za majonezo … takole ga lahko sestaviš tudi ti … Read the rest of this entry »

olimpijada se bliža in s tem čas, da v naša življenja vstopijo tudi bolj bizarne, a s plemenito noto olimpizma okinčnane športne panoge … recimo skakanje po trampolinu ali pa moderni peteroboj … čeprav ta slednji niti ni tak hec, če veste, da je bil prvi na olimpijskih igrah na dopingu ujet športnik prav moderni peterobojec … jep, hans-gunnar liljenwall je v ekipni tekmi v mexico cityju leta 1968 za pomiritev živčkov pred streljanem z zračno pištolo popil dva pirčka … delovalo je, saj so švedi osvojili bron, ampak ko se je izvedelo, da je hans-gunnar pil in streljal, so jim medaljo odvzeli … pa naj še kdo reče, da alkohol ne vodi v nasilje, pomislimo samo, kaj bi se zgodilo, če bi liljenwall pil kaj močnejšega, kakšno vodko recimo … saj bi jih vse postrelil … no, da se ne bomo preveč oddaljili od kuhinje: grško-rimski slog v našem kontekstu ne pomeni olimpijske borbe v oprijete drese oblečenih kosmatincev, niti rvanje dveh prepotenih masivnih kuharjev za štedilnikom, ampak kombinacija s feto zamešanih mesnih kuglic in poparadajzanega starega kruha, ki mu italijani pravijo papa di pomodoro:

gesù xρήστος, je tole bila ena vrhunska kombinacija intenzivnih okusov … uf, explosive shit, res … po mojem ena boljših reči, ki se je v zadnjem času odpravila na pot iz chefovega šporherta v njegov bauh … takole se je pa bilo treba potrudit: Read the rest of this entry »