kruh & vino » kuhinjski bluz

stare modrosti

napo — Thu, 03 Nov 2011 14:34:28 +0000

sicer je treba priznati, da je tu objavljajoči napotnik neke sorte gedžet frik in da se rad spopada s pastmi, prepadi in vzponi v katere človeka tera ekstenzivna raba sodobnih tehnologij, ampak je pa tudi res, da na njegovi lestvici fincanih opravil zelo zelo visoko kotira tudi sledeč prizor: stara hiša na podeželju, večer, interier … tišina; v prijetno ogreti sobi se sliši le ponavljajoč ritmičnen vzorec komaj slišnega šumenja, ki ga povzroča rahlo guganje starega masivnega gugalnika … v ritmu je tu in tam zaznati le še sreb, ki ga s pitjem iz kozarčka povzroča v gugalniku udobno nameščen brkat moški na pragu najboljših let … v rokah drži knjigo in se vsake toliko pritajeno zahihita, včasih pa tudi huronsko zahrza … no, v prav takšnem stanju me je bilo moč videvati med minulimi prazničnimi večeri, ko smo družinsko okupirali tole prelestno bajtico v mihovcih pri veliki nedelji pri ormožu … med številnimi drobnimi relikti preteklosti se je namreč nahajala tudi babja knjižica iz prve polovice 20. stoletja , ki je koj osvojila srce pravega moškega z začetka 21. stoletja:

mislim, bojz, 1400 nasvetov ustanoviteljice in častne predsednice osrednjega društva češkoslovaških gospodinj je pač čtivo, ki zahteva nedeljeno človekovo pozornost … sicer moram priznati, da si za nasvete o čiščenju cilindrov in o preprečevanju potnih madežev na moških klobukih nisem vzel toliko časa, kot bi bilo prav, sem pa zato precej natančno proučil kuhinjsko sekcijo, kjer je cel hec, saj je gospa ružena nasvete pisala v času, ko hladilniki še niso bili komoditeta slehernega doma … njen daleč najbolj kaskaderski nasvet gre takole:

huh, ne vem, če bi imel muda nekomu ponuditi zajca, ki bi se bil pred tem več mesecev valjal v kislem mleku … test časa pa so na češkoslovaškem, zakopane globoko v zemljo, dobro prestajale tudi črešnje:

poleg teh dveh je v zvezi s hlajenjem zapisanih še cela rajda čarovnij s salmiakovo soljo, pa s večtedenskim ždenjem mesa nad močnim kisom v zaprti posodi ipd. … skrarka ze cela dva hudo zabavna večera jih je bilo in med njimi so se našli tudi taki, ki bodo definitvno našli pot v testni laboratorij kruhovinske zajednice … spodnja receptura za gobjo esenco je že ena izmed njih, takoj ko pogruntam, kaj točno je beloprsteni lonec:

esence ne bom dajal ravno v flaške od arcnij, ampak fintica se mi zdi pa kar uporabna … no, in ko smo že pri starih kuharskim modrostih in ker naj bi bložna kombinacija vendarle bila dvosmerna, pozivam slehernega bralca, naj se skuša spomniti kakšnega materinskega, še bolje pa babičnega ali prababičnega kuharskega zrna modrosti, ki bi ga bilo vredno deliti z nami v komentarjih tu spodaj!

poletno izobraževanje

napo — Thu, 08 Sep 2011 13:16:03 +0000

floskula o pomembnosti vseživljenjskega učenja se je letos poleti vsaj dvakrat jasno demonstrirala tudi na področju kruhovinskih znanosti … že res, da se s kučino taljano, larusom, srebrno žlico, ruhlmanovimi, colicchiovimi, ivačičevimi in drugimi bukvami ter interneti izobražujemo takorekoč nonstopično, ampak letošnje poletno opazovanje sveta je izvrglo dve popolnoma ajnfoh aplikaciji, ki ju boš, no doubt, v svojem vsakdanjem življenju s koristjo ponucal tudi ti in to ne glede na to kak kuharski levak si … preprosti aplikativni finti sta se enakomerno porazdelili med področji visoko- in nizkotemperaturne proizvodnje živil … ker bo menda še nekaj dni vroče, začnimo s hladno:

na sliki je ena blaga verzija ledenega čaja, katere slab litrček se v tem trenutku še nahaja v domačem hladilniku in ki je bogve katero že nadaljevanje letošnje priljubljene poletne sage o hladnem brewanju ledenega čaja … do letos sem namreč ledeni čaj vedno pripravljal tako, da sem segrel/zavrel vodo, naredil čaj, ga precedil, ohladil na sobno tempereturo in nato naprej hladil še v hladilniku … letos sem po razsvetljenju od nevemžekje katnil ves ta temperaturni krep in začel ledeni čaj variti na hladno … torej: v steklen litrski pitcher natrosim pet žličk kakršega koli (lahko tudi mešanico različnih) čaja, dodam kakšno rezino sadja (ali pa tudi ne), kakšno zelišno vejico (i.e. meta, melisa, bazilika ipd.) (ali pa tudi ne), kakšno žličko (rjavega) sladkorja ali medu (ali pa tudi ne), kakšno palčko cimeta, zrnce zvezdastega janeža, kardamoma (ali pa tudi ne) itd. … nato reč prelijem z mrzlo vodo in postavim v hladilnik … če sem to naredil zjutraj, me po šihtu doma čaka frišen ledeni čaj, ki ga je treba samo še precediti … in za razliko od onih skuhanih naknadnih ohlajencev je tale cool ledenko popolnoma bister in vobče ne teži z nobenimi tanini ali ostalimi čudnimi priokušinami … evo, tako je to – osnovna finta ti je znana, zdaj pa začni! … for the record: za pofotkanca se je v litru vode čez noč namakalo pet žličk senche, pol na kolute narezane limone, košček zvezdastega janeža, tri žličke rjavega sladkorja in med prsti zdrobljeno zrnce kardamoma …

druga finta je vroča, nanjo pa smo nabasali na začetku osemurnega obreda v skaručni … je namreč najmladji napotnik ob skaručenskem kruhu s skoraj še vročo überhrustljavo skorjo in mehko, sočno sredico začel mljaskati da tole je pa res en dober kruh … nakar je mladi slavko pripomnil, da je to tri dni star kruh … nakar mi nismo verjeli … nakar nam je razložil, da komad kruha (lahko je cel hleb, lahko polovička ali četrtinka) premaže z vodo (kr orng!) in postavi v kakšen kotek svojega krematorija … nakar to pusti v krematoriju, dokler reč ni po robovih že kar fino rjava … nakar jo prinese na mizo, nareže, tako da drobtine kar frčijo na okrog … nakar da jedcem zapovjest = mišn imposibl: pa ne preveč kruha jest! … in odsihmal nam ni mar, če od kruha ostanejo kakšni takile neugledni komadki:

ko jih namreč premažeš z vodo in postaviš v vročo pečico (ali na žar) se kaj hitro spremenijo v fino imitacijo ponarejno frišnega skaručenskega kruha … še šnita špeha ali štrih paštete ali komad sira ali pol paradajza ali par oliv pa je vrhunska malca in da haws …
to je torej vroče/mrzli fintaški izplen letošnjega poletja … pospremimo ga še s po eno ledeno in vročo muziko: ice-t – that’s how i’m livin’ in tram 11 – vručina gradskog asfalta

spoznanja

napo — Tue, 02 Aug 2011 13:56:43 +0000

med in po ekstenzivnem (prav po skaručensko dolgem in obilnem) obisku pri upravnici in upravniku mehike (ki odsihmal ni več v anderlechtu, ampak spet na mirju), sta kruh in vino prišla do sledečih spoznanj:

pražen ječmen > kokice; oude geuze so res houde

kuhana in pocvrta čičerika je tops kranči snek

srečkotova cuketežupca je zelo lepa

usedlina iz dna tele artizanalne pirovske flaše je njami

zajebi češnje, najboljši clafoutis je takle z lisičkami

če bi bila biologija že v moji srednji šoli takale, bi bila moj najljubši predmet

pici v nici odvzamejo paradajz, jo nabašejo s čebulo, slanimi fileti in olivami in jo kličejo pissaladière

black jack se sicer trudi, ampak do black alberta mu še manjka

trufli so majka, še posebej, če jih (menda preklinjavši, hihi) narola maja

redakcija kruha in vina se družini meh iskreno zahvaljuje za pomemben doprinos k projektu vseživljenjskega učenja!

domača rekreacija (p. goosens)

napo — Mon, 21 Mar 2011 10:35:10 +0000

o belgijskem majstru goossensu sem s pomočjo bruslijevkse majeM pisal za februarsko edicijo dolce vite, ki nato ni izšla, ker si je vzela en kratek zimski predah … goosensova štorija je tako na papirju izšla prejšnji petek, digitalizirani spis pa je priobčen tu spodaj … goede eetlust!

Belgijček

Peter Goossens, chef podeželske restavracija Hof Van Cleve – polovica preostalih belgijskih driesterrenarjev.

Pri Herculu Poirotu so komu nabolj všeč mustače, kdo drug prisega na njegov stajliš polcilinder, marsikoga napali njegov briljanten analitičen um, meni pa je bilo vedno najbolj kul njegovo silno razburjenje, če ga je kdo označil za Francozeka. “Nisem Francozek, jaz sem vendar Belgijček!” je izjava, ki bo v luči trenutne aktualnopolitične situacije tam gori, ostala relikt preteklosti. Slabih enajst milijonov podanikov, ki pod črno-rumeno-rdečo zastavo biva pod kraljem Albertom II. se namreč trenutno bolj kot za Belgijce izreka bodisi za Flamce bodisi za Valonce, država pa je že ohoho časa brez kakšne resne vlade.

No, ampak jedo pa Belgijci (recimo raje kar tako, da se ne bomo še mi po nepotrebnem vpletali v njihove delitvene rabote) vseeno. In tudi pijejo! Akoravno dvomim, da bi jih kdo po defaultu uvrstil med gastronomsko frajerske narode, pa fantje in dekleta pri produkciji okusnih, celo delikatesnih reči, niso čisti abervezniki. Pomisli samo, da iz njihove grude poganjata avtohtonska vitlof in brstični ohrovt (menda ga v Bruslju, zdajle ko je sezona, kar mečejo za tabo: trikilski žakeljček zelenih žogic zlahka dobiš za tri evre, s cenkarskim manevrom pa še za manj), pa tudi s šparglji, predvsem belimi, so si zelo na ti, gastarbajterji pa so nas te dni presenetili tudi z informacijo, da so na belgijskih tleh poganjki/vršički divjega hmelja cenovno pozicionirani v rang tartufov. Ne pozabimo niti, da so tam naokoli doma številne u iber fensi čokoladne kuče (Godiva, Neuhaus, Marcolini, Leonidas in take) in pa, jasno, da jih trapistični menihi iz šestih še preostalih kloštrov (Achel, Chimay, Orval, Rochefort, Westmalle in Westvleteren) pridno zalagajo s svojimi pirčki in sirčki. Če zraven prištejemo še izjemno fino globalno krušniško franšizo Le pain quotidien, spočeto in zagnano pred dobrimi dvajsetimi leti prav v Belgiji, pa novo generacijo odpičenih mikro varilcev piva z globalno slavo za pasom (Struise Brouwers, anyone?) in naravno fermentirane lambice, ki tako ali tako lahko nastanejo samo v Bruslju in bližnji okolici, potem je že bolj jasno, da se Belgijcem v trebuhe kotali precej dobra košta in da jo tudi znajo cenit. No in seveda: ne pozabimo, da je tudi pomfri v angleščini napačno poimenovan, saj bi se bil moral namesto french imenovati belgian fries, glede na to, da so na paličice narezan krompir v 17. stoletju najprej (menda da celo v kobilji masti) cvrli ubožni Belgijci, živeči ob reki Meuse, ki pozimi zaradi zmrzali v reki niso mogli loviti rib.

Z vrhunskimi restavracijami v Belgiji je pa tako, da bi jih človek glede na kupno moč evrobirokracije pričakoval več, ampak verjetno je omenjeno uradništvo hvaležna stranka, ki se ji da prodati marsikaj. Michelin namreč v zadnjih letih (predvsem v Bruslju) zvezdice bolj jemlje, kot daje, tako da sta trenutno v Belgiji samo dve taki s kompletom treh: prva je De Karmeliet v Brugesu, druga pa Hof van Cleve v Kruishoutemu. No, in prav v temle Kruishoutemu se bomo ustavili, saj je med njegovimi 8.160 prebivalci moč najti tudi našega novega znanca Petra Goossensa.

Goossens ni iz kakšne oštarijske familije, so pa menda doma vsi radi dobro jedli – on pa se je odločil, da bi poleg tega rad tudi dobro kuhal. Po hotelirskem šolskem drilu se je prava stvar šele začela in to v Parizu: žuljenčkanje kupov in kupov in kupov zelenjave v restavraciji Le Pre Catelan v Bulonjskem gozdu, pa vajeništvo pri Joëlu Robuchonu in Georgesu Blancu ter nadaljnji uk v slaščičarski šoli Lenôtre. Po povratku v Belgijo se mu je zgodil čuden karierni obrat. Kuhal je namreč v restavraciji Ijzerberghoeve, ki je že imela zvezdico, njen lastnik pa je fural še en bližnji lokal – Hof van Cleve. Goossens je reč kmalu prevzel, a pod enim pogojem: podpisati je moral klavzulo, da s svojim početjem v Hof van Cleve pet let ne bo predstavljal direktne konkurence Ijzerberghoeveju. Se pravi, da je pet let cimpral kotlete, jeguljo na zeleno in ostale flamske klasike. Pa ni bil nič kaj slabe volje in še danes pravi, da je bila to super šola in da je samo s popolnim poznavanjem klasike možna kreativna nadgradnja. In po petih letih se je Peter spustil s ketne in hitro jel pobirati zvezdičevje in ostale visoke zaznamke (19.5/20 Gault-Milau itd.). Po zatonu in/ali umiku stare garde belgijskih mojstrov (Pierre Wynants, Jean-Pierre Bruneau) je prav Goossens postal gonilo nove belgijske kuharije. In fant se – karierno gledano – obnaša zelo brihtno, pri čemer se očitno spogleduje z angleškimi chefi, ki za promocijo svojih restavracij, sloga kuharije, idej in pogledov na svet hrane vešče uporabljajo medije, predvsem televizijo (za Goosensom sta dve zelo uspešni in gledani TV oddaji – Moja restavracija in Najboljši flamski ljubiteljski kuhar (temu Flamci lepo rečejo hobbykok J). In seveda kuharske knjige – po eni strani tiste za gledat, lepe in velike, za imidž, po drugi pa bolj preproste, vsakodnevne, za nas navadne domače kuharčke. Lani, recimo, je Goossens skupaj z Rogerjem van Dammom in Sergiom Hermanom izdal pedagoško korak-za korakom knjigo Izvedljivi top recepti, v katero so fantje celo priložili seznam vseh trgovin, kjer je moč kupiti omenjene namirnice.

Je pa z Goossensom tako, da pridno raziskuje nove trende in smernice: trenutno je zelo navdušen nad japonskim minimalizmom (Hof van Cleve drži 30 različnih vrst sakeja), rad pokuka v Sredozemlje, ampak kljub vsemu ostaja trdno zakoreninjen v flamski kulinarični tradiciji. In menda je neskončno siten in picajzlast pri nabavi vseh sestavin, pa tudi pri novih tehnikah ni nek fanboy, ki bi kar počez uporabljal tehno zvarke iz laboratorijev Ferrana Adrie. “V mojih želejih” pravi, “je lahko le želatina ali agar-agar, nobenih aditivov in praškov.”

Tako se mi je tudi za tole priložnost zdelo prav, da narihtam nekaj, iz česar bo zadišalo po Belgiji. Naša draga Maja na začasnem delu v tujini je izbrskala fleten Goossensov recept za v mešanici Hoegaardna in belega vina dušena svinjska lička. No, pri povpraševanju po slednjih sem v ljubljanskih mesnicah naletel na gluha ušesa, tako da sem potem malo mozgal in se po Goossensovi metodi lotil svinjske krače – se mi je zdelo, da kani to biti kar dober surogat in v resnici je tudi bilo tako: prav fleten krožnik, ki se ga da lepo narihtati v temle letnem času, ko se na tržničnih štantih svaljkajo predvsem gomolji: repa, pastinak, zelena, korenje in čebulica so super spremljava, brez brstičnega ohrovta a.k.a. brussel sproutsa se pa v danem kontekstu tako ali tako ne spodobi kuhat. Takole gre, za štiri: nasoli in napopraj tričetrt kile mesa s svinjske krače (brez kože in kosti) in z vseh strani popeci na maslu. Dodaj (vse fino sesekljano) štiri stroke česna, eno čebulo in dve šalotki, šest vejic timijana, štiri lovorove liste in po štiri deci suhega belega vina in piva Hoegaarden ter na malem ognju duši eno uro. Zelenjavo očisti in nareži na razne fantazijske oblike, ki ti pridejo na misel in koščke blanširaj v slani vodi. Naredi še redek masleno mlečen krompirjev pire, nato pa skončaj: meso poberi iz vina/piva in ga nareži na rezine; vino/pivo precedi in povri na četrtino, dodaj sol in vmešaj kocko masla. Na ogret krožnik namaži pire, nanj naloži meso, naokrog razpostavi gomolje in tu in tam prilij še malo omake.

Za zraven pa kar enega Hoegaardna. Razen če si tak ultra-srečnež kot jaz in v kleti najdeš flaško witteja od Struisetovih pobov … mmmmm!

das experiment (4)

napo — Fri, 18 Mar 2011 13:02:27 +0000

na kratko: ko se smuča v avstriji, se fruštka kajzerce – na pet segmentov razdeljeno okroglo žemljo s hrustljavo zlatorjavo skorjico in mehko, penasto sredico … eksperiment se je seveda nanašal na domačo izdelavo te dike jodlarskega pekarstva … zaenkrat smo prišli do semle:

nisem še 100% zadovoljen … oblikovalsko/rokodelsko finto sem že nagruntal (odtiskavanje petih zarez s plastično šablono je za pusije, to je menda jasno?), malo mi še manjka na teksturi testa in hrustljavosti skorje … ker je trenutna različica (4.2.1) dovolj dobra, da hitro izgineva v trebuhe žene in otrok, bomo reči kmalu prišli do dna … takrat se pa oglasim z natančno recepturo in navodili za rokohitrsko postopanje … sicer pa je razsodba takale: eksperiment uspeva! …

yxa (ali das experiment (3))

napo — Sun, 13 Mar 2011 22:53:19 +0000

naslednji v seriji eksperimentov je jako postno obarvan … da takoj razčistimo: tistele tri črke na začetku je treba brati, kot da si pravoslavec ali še konkretneje, kot da si pripadnik ruske pravoslavne cerkve … se pravi, da nismo eksperimentirali z ikso, ampak z uho … na uho sva s chefico nabasala med enim od filmskih večerov … vrtel se je fleten italijanski film io sono l’amore, v katerem se tilda swinton speča z najboljšim prijateljem svojega sina … in ker je ta prijatelj profi kuhar, se seveda v filmu tudi kuha in je … in ker tilda v tem filmu ni angležinja, ampak rusinja, se kuha tudi po rusko … tilda namreč onega italijanskega kuharčka obori-s-nogu s svojo verzijo uhe - tradicionalne ruske sladkovodne ribje juhe, ki nato v zapletu filma odigra precej pomembno vlogo … no, ampak namesto da bi na tem mestu trosil spoilerje, te raje povabim, da si filmčino ogledaš, še prej pa pogledaš, kako sem eksperimentiral z uho … takole je: tilda pravi, da se pravo mojstrstvo pri pripravi uhe pokaže v njeni bistrosti: biti mora čisto bistra, čisto prozorna, čisto čista, tako da je jedec nato presenečen, ko je ta bistrina nabasana z okusom … no, bistrost je očitno kaprica filmske gospe, kajti v receptih, ki jih za uho ponujajo internetsi ni zaslediti tovrstne zahteve … ampak, če se že gremo uho, se jo bomo pa že šli tako, kot se šika, ane?! … bistrina al pa nič! … tehnično gledano že vemo, kako se nakuha bistro juho: reč mora komajda brbotati, nakar jo je treba previdno precediti, po možnosti skozi več plasti bombažne krpe … pri prvem eksperimentu nisem bil dovolj previden: uha mi je kar nekajkrat zbezljala iz nedolžnega brbota v polno vretje … pa še pri precejanju sem vzel malo preveč na holjadri, tako da se je uha skalila do te mere, da se onih majhnomajhnih delcev ni dalo več eliminirat – ampak dobra je pa bila, omb, kako dobra župa je bila! … zato je z nekajtedenskim zamikom sledilo ponovno eksperimentiranje, v katerem je bili vse podrejeno tako opevani in zaželeni bistrosti … tole je osnovna različica rezultata:

a jo vidiš, prozornico? … bistra, kot da bi jo bil iz slapu rinka direkt v krožnik natočil, ne res? … takole naj poteka:

pol kile na kotlete narezanih amurjev (ali kakšnega drugega sladkovodnega ribovja, če ga le lahko dobiš – več kot boš narazličnih rib, boljša bo uha!)
ena res velika šarenka
dve veliki peteršiljevi korenini
mali por
ena čebula
dva stroka česna
en krhelj sladkega janeža
en rumen koren
lovor
poper
trije veliki krompirji
štrirje korenčki

šarenko sfiletiraj in okostje z glavo in kosi amurja vred prelij z mrzlo vodo in pristavi na srednje močan ogenj … nakockaj peteršiljevo korenino, por, čebulo, janež in rumeno korenje ter dodaj k juhi … prideni še česen, lovorov list in nekaj zrn črnega popra, ter počakaj, da juha začne nežno vreti … takrat jo brž deni v na 120 stopinj segreto pečico, kjer bo lepo počasi vrela dobro uro, tebi pa se ne treba zajebavčkat s premajhnim ali prevelikim ognjem … na koncu jo precedi, počasi, po zajemalkah, skozi gosto bombažno krpo, okej? … ne pozabi je še posoliti!

medtem zrihtaj krompir in korenje: krompir nakroglaj z onim orodjem za rezanje okroglin iz melone (ali pa ga nakockaj, ane), korenje pa nareži na kolobarje, nakar oboje skuhaj …

v še eni posebni kastroli nežno skuhaj osoljena, popoprana in naoljena šarenkina fileja … (lahko v foliji, kot smo delali pri eni drugi ribji župi) …

krompir, korenje in ribo deni v krožnik in prelij z vrelo uho … izgleda nič posebnega, ampak je tops! (neskromno naj pripomnim, da je chefica večkrat omenila, da je to najboljša ribja župa ever in zahtevala njeno uvrstitev na seznam redno skuhanih reči) …

no, in potem je sledil še dodatni eksperiment – kako bi se pa v takile ruski župi obnesla še ena rusom ljuba zelenjava? … evo je, uha z rdečo peso:

še lepša in še boljša, kot originalka … mmm … in če tele rdeče pese pustiš par minut v uhi, in nato pošejkaš krožnik, se uha preobleče v rozasto oblekico:

seveda je pa še vedno bistra – takšna pač mora bit

zaključek: eksperiment je (v drugem poskusu) popolnoma uspel!

soundtrack je tako bister, da se vidi skoz in skoz: defunkt – see through

new post

napo — Tue, 08 Mar 2011 23:44:54 +0000

vedno, ko hočem napisati nov zapis, se nad pravokotnikom za vpisovanje besed v wordpressovi blogovski platformi svetijo besede “add new post” … danes ga pa res, ane … namreč, dodajamo nov post, ker se začenja 40-dnevno postno obdobje do ~~občega holesterolnega napada na organizme~~ velike noči … heca je konec, jodl deske teme je odstranjena, vse gre po starem … tudi v postnem času bomo jedli … ampak ker je, kot si videl v zadnjem času, v chefu vendarle tudi malo ~~tradicionalista~~ simpatizerja retro principa, bomo jedli po postnih pravilih in po zakonih tradicije … na pepelnično sredo, alzo danes, je katolixom zapovedan strogi post: nič mesa in le enkrat na dan se do sitega najesti … pravzaprav je to le z drugimi besedami posredovano vabilo na tradicionalno 86. slanikovo pojedino v hotel union … če je pa tako, pa grem … prvič – da bo malo eksperimenta v tradiciji, hehe!

update 9.3. ob 16.23: sem že nazaj! … reč je razdeljena na več delov: v preddverju unionske dvorane so bili sardela bar, ostriga bar in paella bar … v dvorani je bila razstava ribjih jedi (katere ogled je bil brezplačen):

ko si se naslinil ob razstavnih eksponatih kuharskih majstrov si lahko šel domov na eno konzervo sardin, ali pa si razvezal mošnjiček v a la carte restavraciji ali, kot je naredil vaš postni odposlanec, v tzv. kulinarični avanturi s hladno toplim bifejem …

prvi vtis: kar v redu, čeprav nisem bil tako impresioniran, kot sem mislil, da bom – predvsem z razstavo ne … bife je bil fletn, z kar nekaj hajlajti, precej povprečja in z nekaj razočaranji … projekt ni ravno nek ultimativni price performance, ampak ipak je smo enkrat na leto … kar celotnemu dogodku štejem v plus je, da ni bilo nikjer zapaziti blitve s krompirjem in tržaške omake … sem pa pogrešal malo več plavega ribovja … podrobnejši report bo v mladini izšel naslednji petek (18. marec) …

das experiment (2)

napo — Mon, 07 Mar 2011 09:15:03 +0000

evo nas, cenjeno bralstvo, v naslednji epizodi kruhovinskega eksperimentiranja … tale je dodatno povezana z rubriko nič ne sme iti v nič, nastala pa je ondan, ko se med gledanjem v pisker z dvema dobrokilskima hobotnicama (za v solato na džizusovi vselitveni žurki) nad mojo plešnatosivo glavo pojavil velik vprašaj, pod njim pa v mali sivi celici naslednja misel: zakaj točno že tole župo mi zmer stran odlijemo??? … kaj pa če je enkrat ne bi? … hobiko namreč kuham tako, da jo vržem v pisker, prilijem malo olivčka in ravno toliko vode, da je komajda prekrita … in potem jo počasi puščam brbotati toliko ur, kolikor kil tehta (če bi bil jaz hobotnica, bi me torej kuhal dobre štiri dni) … med kuho se hobotnica skrči ful, ker pač supti vode ful … in ta voda je v bistvu župa …

eksperiment je torej skušal odgovoriti na vprašanje: kaj se zgodi, če v vodo, ki ostnae po kuhanju hobotnice zakuhaš kocke krompirja, kolute korenja, lovor in na trakce narezano glavo hobotnično (če je – in jaz je ne – daš v hobasolato)?

odgovor je na sliki:

zaključek: eksperiment je uspel! … župa je super, močna, kreftna, morska, mmm … ponovitve sledijo ob vsakem solatenju hobotnice …

opomba: hobotnice pred kuhanjem ne solit, drugače bo vse skupaj prekoslano …

soundtrack je tak, da obenem izrazi veselje nad uspehom eksperimenta (juhu!) in pove, kaj smo skuhali (juhu!) … yoo hoo!: imperial teen – yoo hoo

das experiment (1)

napo — Wed, 02 Mar 2011 13:01:18 +0000

no, evo nas nazaj: noge so cele, smučke spravljene v futrolo, pancerji so na podstrešju, le z bundami še vedno – silom prilike – vztrajamo, kaj pa čmo! … tudi tradicionalne/retroprincipielne/konzervativne/staroužitkarske košte smo se kar najedli, tako da z današnjim dnem štartamo mini serijo eksperimentalnega jedilnega raziskovanja …

v prvi epizodi nas čaka odgovor na vprašanje: kaj se zgodi, če zmešaš majonezo, curry, bel fižol in ostanke dimljenega lososa?

odgovor je na sliki:

zaključek: eksperiment je uspel, ponovitve so ne le možne, ampak celo zelo verjetne!

opomba: majoneza s karijem je tudi lepa hladna omaka za kuhan in ohlajen file bele ribe …

soundtrack je še en nadvse posrečen eksperiment, tokrat seveda v zvočnem mešanju tradicionalnega bingljanja zvonov, piskanja orgel in sodobne gramofonarsko-sintetizatorske estetike: beans – you’re dead…let’s disco!

tradicionalizem

napo — Mon, 21 Feb 2011 22:36:18 +0000

evo, na srečo je minister lukšič dal befel, da moramo vsi (in to vsi naenkrat) na zimske počitnice, zato tale pisarija ne nastaja v profanem okolju mojega vsakdanjika, ampak za mizo (imitacija hrasta, smo le na germanskih koncih) v prizidku oštarije z v gotici izpisanim imenom stranachwirt … in ne klempam po vajrles tehnologiji, ampak sem ožičen (smo na solnograško-koroški meji, tako da je v luči ponovnega prekopavnja po velikovških dogodkih ožičenje slovencev čisto razumljivo) … v glažu ne sučem kakšnega briškega rdečkarja, ampak kot hudič zapeljivo in nedolžno luštno mešanico zweigelta in modre frankinje iz kevdra nittnaus … rdečelična mladunčad, vsa skurjena od gdornesmučanislovencstva, activityja in ostalih počitnih aktivnosti, ima za sabo že par in pol ur trdnega spanca, chefica se jima bo v pričakovanju dobrega vdv-jevega sanjskega koktejla kmalu pridužila (jaz pa tudi, ane … je pa le treba zjutraj na tschaneck!) … in kaj naj si začne dedec z glažem rdečega sam v zimskem večeru početi, če ne rahlo meditirati … trenutno gruntam, da sem – pazi besedo – tradicionalist … seveda ne tradicionalist v smislu, da bi bil volilec krščansko ljudske opcije ali zadrt pivec refoškega, niti si cvetja v jeseni ne pogledam vsako leto in laško in union se mi zdita med dolgočasnejšimi industrijskimi pivskimi zvarki, kar sem jih kdaj pil; ampak tradicionalist v – pazi besedo drugič – žlahtnem (hehehe) pomenu besede … da mi je torej fajn, da so neke zadeve v lajfu, ki se jih pač ne spreminja … recimo to, da se gre z bojsi vsako leto najmanj enkrat v prago spat k černemu čehu, pit pire, jest krače, gledat hokej in ob plečnikovi cerkvi srca jezusovega na vinohradih zavzdihnit “pizda, spet je zaklenena!” … ali pa recimo, da že 21. februarja (in 13. julija in kadarkoli, pač) veš, kaj boš večerjal 24. decembra: pečeno prato, francosko solato in frišno pečene kruhke, kot vsako leto … to so taki lahko bi jim rekel privez-ritualčki, punkti v lajfu, na katere se lahko zaneseš, privežeš in predahneš; brez potrebe, da bi nekaj hudo gruntal, eksperimentiral ali se preveč ukvarjal s tem kako in kaj … tako pač je … in na našem prvem družinskem smučanju se združujeta (v veliki meri prekrivajoči se) tradiciji obeh familij …
se pravi, da so mati pred odhodom na pot spohali štiri svinjsko dobre zrezke, ki smo jih hladne, v družbi m∂rzliga in restanga krompirja pojužinali, ko smo razpakirali … da se na smučiščih ne spakujemo po gorskih oštarijah, ampak v rukzaku nosimo za vsakega pe en sendvič s kajzerco, budžolo, sirom in kislo kumaro … da se popoldne špilajo družabne igre (pri katerih je vedno kdo tudi malo jezen) … da mora bit vsaj vsak drugi dan za fruštik hemendeks … da se večerja same zlate alspkoslovenske familijarne klasike: makaronflajš (obvezno s spremljavo rdeče pese in z makaroni, (raz)kuhanimi v minimalističnem old skul šugotu, kot je tale):

pa golaž s polento … pa goveja župa in endivija s toplim krompirjem in ocvirki in karbonara in, zadnji večer, jasno, obisk v katerem od z gotico markiranih štuberlov … mater, zihr za cel ta paket obstaja kakšen boljši izraz, kot je tradicionalizem … sam ne vem, če se ga bom zdaj spomnil …

* * *

aha, že vem: retro princip … torej: tradicionalist? ne, lepo vas prosim, no! seveda nisem tradicionalist! je pa res, da se v svojem bivanju in delovanju tu in tam poslužim retro principa … tako ja, to se veliko boljše sliši! … retro princip!