evo nas, cenjeno bralstvo, v naslednji epizodi kruhovinskega eksperimentiranja … tale je dodatno povezana z rubriko nič ne sme iti v nič, nastala pa je ondan, ko se med gledanjem v  pisker z dvema dobrokilskima hobotnicama (za v solato na džizusovi vselitveni žurki) nad mojo plešnatosivo glavo pojavil velik vprašaj, pod njim pa v mali sivi celici naslednja misel: zakaj točno že tole župo mi zmer stran odlijemo??? … kaj pa če je enkrat ne bi? … hobiko namreč kuham tako, da jo vržem v pisker, prilijem malo olivčka in ravno toliko vode, da je komajda prekrita … in potem jo počasi puščam brbotati toliko ur, kolikor kil tehta (če bi bil jaz hobotnica, bi me torej kuhal dobre štiri dni) … med kuho se hobotnica skrči ful, ker pač supti vode ful … in ta voda je v bistvu župa …

eksperiment je torej skušal odgovoriti na vprašanje: kaj se zgodi, če v vodo, ki ostnae po kuhanju hobotnice zakuhaš kocke krompirja, kolute korenja, lovor in na trakce narezano glavo hobotnično (če je – in jaz je ne – daš v hobasolato)?

odgovor je na sliki:

zaključek: eksperiment je uspel! … župa je super, močna, kreftna, morska, mmm … ponovitve sledijo ob vsakem solatenju hobotnice …

opomba: hobotnice pred kuhanjem ne solit, drugače bo vse skupaj prekoslano …

soundtrack je tak, da obenem izrazi veselje nad uspehom eksperimenta (juhu!) in pove, kaj smo skuhali (juhu!) … yoo hoo!: imperial teen – yoo hoo

no, evo nas nazaj: noge so cele, smučke spravljene v futrolo, pancerji so na podstrešju, le z bundami še vedno – silom prilike – vztrajamo, kaj pa čmo! … tudi tradicionalne/retroprincipielne/konzervativne/staroužitkarske košte smo se kar najedli, tako da z današnjim dnem štartamo mini serijo eksperimentalnega jedilnega raziskovanja …

v prvi epizodi nas čaka odgovor na vprašanje: kaj se zgodi, če zmešaš majonezo, curry, bel fižol in ostanke dimljenega lososa?

odgovor je na sliki:

zaključek: eksperiment je uspel, ponovitve so ne le možne, ampak celo zelo verjetne!

opomba: majoneza s karijem je tudi lepa hladna omaka za kuhan in ohlajen file bele ribe …

soundtrack je še en nadvse posrečen eksperiment, tokrat seveda v zvočnem  mešanju tradicionalnega bingljanja zvonov, piskanja orgel in sodobne gramofonarsko-sintetizatorske estetike: beans – you’re dead…let’s disco!

evo, na srečo je minister lukšič dal befel, da moramo vsi (in to vsi naenkrat) na zimske počitnice, zato tale pisarija ne nastaja v profanem okolju mojega vsakdanjika, ampak za mizo (imitacija hrasta, smo le na germanskih koncih) v prizidku oštarije z v gotici izpisanim imenom stranachwirt … in ne klempam po vajrles tehnologiji, ampak sem ožičen (smo na solnograško-koroški meji, tako da je v luči ponovnega prekopavnja po velikovških dogodkih ožičenje slovencev čisto razumljivo) … v glažu ne sučem kakšnega briškega rdečkarja, ampak kot hudič zapeljivo in nedolžno luštno mešanico zweigelta in modre frankinje iz kevdra nittnaus … rdečelična mladunčad, vsa skurjena od gdornesmučanislovencstva, activityja in ostalih počitnih aktivnosti, ima za sabo že par in pol ur trdnega spanca, chefica se jima bo v pričakovanju dobrega vdv-jevega sanjskega koktejla kmalu pridužila (jaz pa tudi, ane … je pa le treba zjutraj na tschaneck!) … in kaj naj si začne dedec z glažem rdečega sam v zimskem večeru početi, če ne rahlo meditirati … trenutno gruntam, da sem – pazi besedo – tradicionalist … seveda ne tradicionalist v smislu, da bi bil volilec krščansko ljudske opcije ali zadrt pivec refoškega, niti si cvetja v jeseni ne pogledam vsako leto in laško in union se mi zdita med dolgočasnejšimi industrijskimi pivskimi zvarki, kar sem jih kdaj pil; ampak tradicionalist v – pazi besedo drugič – žlahtnem (hehehe) pomenu besede … da mi je torej fajn, da so neke zadeve v lajfu, ki se jih pač ne spreminja … recimo to, da se gre z bojsi vsako leto najmanj enkrat v prago spat k černemu čehu, pit pire, jest krače, gledat hokej in ob plečnikovi cerkvi srca jezusovega na vinohradih zavzdihnit “pizda, spet je zaklenena!” … ali pa recimo, da že 21. februarja (in 13. julija in kadarkoli, pač) veš, kaj boš večerjal 24. decembra: pečeno prato, francosko solato in frišno pečene kruhke, kot vsako leto …  to so taki lahko bi jim rekel privez-ritualčki, punkti v lajfu, na katere se lahko zaneseš, privežeš in predahneš; brez potrebe, da bi nekaj hudo gruntal, eksperimentiral ali se preveč ukvarjal s tem kako in kaj … tako pač je … in na našem prvem družinskem smučanju se združujeta (v veliki meri prekrivajoči se) tradiciji obeh familij …
se pravi, da so mati pred odhodom na pot spohali štiri svinjsko dobre zrezke, ki smo jih hladne, v družbi m∂rzliga in restanga krompirja pojužinali, ko smo razpakirali … da se na smučiščih ne spakujemo po gorskih oštarijah, ampak v rukzaku nosimo za vsakega pe en sendvič s kajzerco, budžolo, sirom in kislo kumaro … da se popoldne špilajo družabne igre (pri katerih je vedno kdo tudi malo jezen) … da mora bit vsaj vsak drugi dan za fruštik hemendeks … da se večerja same zlate alspkoslovenske familijarne klasike: makaronflajš (obvezno s spremljavo rdeče pese in z makaroni, (raz)kuhanimi v minimalističnem old skul šugotu, kot je tale):

pa golaž s polento … pa goveja župa in endivija s toplim krompirjem in ocvirki in karbonara in, zadnji večer, jasno, obisk v katerem od z gotico markiranih štuberlov … mater, zihr za cel ta paket obstaja kakšen boljši izraz, kot je tradicionalizem … sam ne vem, če se ga bom zdaj spomnil  …

aha, že vem: retro princip … torej: tradicionalist? ne, lepo vas prosim, no! seveda nisem tradicionalist! je pa res, da se v svojem bivanju in delovanju tu in tam  poslužim retro principa … tako ja, to se veliko boljše sliši! … retro princip!

zadnji teden sem se precej aktivno ukvarjal z letošnjo produkcijo bakalarja na belo in s čivki na twitterju sproti obveščal zainteresirano javnost, kako poteka proces … no, vnela se je precej resna debatka, malo o hard-core (ročno nabijanje polenovke z batkom – napo) vs. short-cut (mešanje z v multipraktik vtaknjeno kljuko za testo – savič) verziji, nastali so zametki kluba za izmenjavanje vzorcev bakalarja na belo, nato pa se je začelo še prešernovsko čohljanje po glavah, češ al prav se reče bakala ali bakalar in kje sta tu zraven še polenovka in štokfiš …

no, da ne bi razglabljanje o tem ostalo na nivoju babačula-babarekla in ker sem vendarle poročen z ekzaktno naravoslovno doktorico znanosti, sem se lotil malo bolj poglobljene terminološke raziskave  in po študiju  dveh debelih kulinaričnih resursnih bukel (larousse garstronomique in cucchiaio d’argento) prišel do sledečih izsledkov:

vse skupaj se v vsakem primeru začne v atlantskem oceanu, kjer plava riba, ki se ji po angleško reče cod, po slovensko pa trska … ribetina zraste do meter osemdeset in jo, če je frišna, se pravi nekonzervirana, uporablja kot vsak resen debel ribji file – pečen v ponvi ali pečici, pa ocvrt,  recimo v angliji je to prvi del fišančipsa …

no, ampak tehle trskic je (bilo) v oceanu tolk, da očitno nismo mogli vseh pojest in so jih začeli konzervirat … v zgodnjem srednjem veku so jih predvsem sušili, in to predvsem na norveškem: trski so odrezali glavo, odstranili drobovje in jo za rep privezali na strukture iz tramov, kjer so jih sušili od šest do dvanajst tednov … tem posušenim ribam se nato, izhahajoč iz nemških in holandskih besed za palico in ribo po angleško reče stockfish, po taljansko stoccafisso, po slovensko pa polenovka …

kasneje, v 16. in 17. stoletju, ko je sol postala dostopnješa in cenejša, so se v konzerviranju trsk norvežanom pridružili še škoti in novofundlanci (pa ne psi) na oni strani atlantika … trske so sfilirali, jih fulfulful nasolili in nato posušili … tako konzerviranim trskam se po angleško reče salt cod, po špansko bacalao, po portugalsko bacalhau, po italijansko pa baccala … stvar je bila priljubljena predvsem v katoliških mediteranskih deželah, kjer so se z njo basali v postnem času, ko jim je religija branila jesti meso … španci in portugalci pa so tako konzervirane ribe jemali s sabo na kolonialistične plovbe, zato je bacalao še dandanes priljubljen v bivših španskih in portugalskih kolonijah v latinski ameriki in afriki … no, v španiji, predvsem pa na portugalskem, še vedno najdeš specializirane štacune, kjer prodajajo namočene – se pravi raz-soljene in raz-sušene kose ribe, s tem da celo ločijo med posameznimi deli ribe (kot mi pri lososu, recimo: pri glavi, iz srede, pri repu) katerim so prilagojeni tudi recepti za posamezne jedi – samo portugalci imajo več kot 350 receptov za bacalhau …

ampak mi se moramo vrniti v nam bližnje kraje: medtem, ko je širom sveta prevladala nasoljena in sušena trska alias salt cod alias baccala, so v  italijanskih pokrajinah ligurija in benečija (veneto), ohranili svojo ljubav do nesoljene sušene trske alias stoccafissa … benečani pa so reč še dodatno zakomplicirali s tem, da stoccafissu ne rečejo stoccafisso, ampak baccala … se pravi, če vam o baccalaju govori italijan, ki ni iz veneta, potem govori o soljeni in sušeni trski, če pa venetlija, potem govori o sušeni trski, po naše polenovki … ker one druge, slane, v naših ribarnicah še nisem zasledil …

bottom line: to, kar mi tolčemo decembra,  je tehnično gledano polenovka na belo … ker nam bližnji benečani temu pravijo baccala, so ištrijani, pa tudi dalmatinci, temu rekli bakala, knjižno pa smo to poslovenčili v bakalar (check sskj) … no, kakorkoli: najboljši je vedno tisti, ki ga narediš sam … čeprav ima klasični benečisjki recept ene par zanimivih fint … ampak o tem kdaj drugič kmalu …