kruh & vino

toliko je razlogov za obisk prage, ki sem jih spisal v petnajstih minutah:

1.    zaradi vseh vicov, ki padejo na račun zajtrka v penzionu u černeho čeha
2.    zaradi ambienta, klientele in minimalistične, a vrhunske ponudbe jelinkove plzenske pivnice in nje gospodarja, ki šank čisti z ročko za čiščenje avtomobilskih stekel
3.    zaradi poguma, ki ga potrebuješ, da v jelinkovi plzenski pivnici naročiš hrano (in ki se ti ob pivnem siru in klobasi bogato obrestuje)
4.    zaradi fotbaleka v kleti kluba ujezd
5.    zaradi kao smučarske koče na strahovu, v kateri toalete izgledajo precej bolje od točilnice
6.    zaradi pivnice u sadu, ki po novem toči že sedem vrst pirčkov iz manjših čeških pivovarn
7.    zaradi osvežilnega kvasnicovega primatorja u sadu
8.    zaradi vseh na stene in strop našraufanih pizdarij v pivnici u sadu
9.    zaradi pivovarskega doma s celo rajdo na lokaciji zvarjenega  nepasteriziranega piva, ki poleg svetlega in temnega ležaka ter pšeničnega vključuje  koprivovega, kavnega, bananinega in višnjevega
10.    zaradi pivovarskega kluba
11.    zaradi pivovarskega kluba
12.    zaradi temnega herolda v pivovarskem klubu
13.    zaradi točenega originalnega pardubickega porterja v pivovarskem klubu
14.    zaradi kelnarja v pivovarskem klubu, ki te, holcarja, elegantno zjebe, ko mu ob zapitku okoli 1.500 kron, rahlo okajen kao putiš pet kron napitnine
15.    zaradi kelnarja v pivovarskem klubu, ki zaradi svojega elegantnega manevra dan kasneje dobi napitnino 200 kron
16.    zaradi pivovarskega kluba
17.    zaradi 30 kron (evro in četrt) kolikor je povprečna cena piva v praških krčmah
18.    zaradi listkov s črticami, ki ostajajo najbolj zanesljiv števec popitih desitk
19.    zaradi tega, ker čehi povsod, kjer pijejo tudi jejo, se pravi da kafičev skoraj no, je pa zato toliko več krčm, restavracij, jideln, hostincev in podobnih obratov
20.    zaradi tega, ker je praga idealno prizorišče za izvedbo študija primerjalnega kračoslovja
21.    zaradi (trenutno?) žal zaprte desperado rupe blizu legendarne budvarke
22.    zaradi freh in your face praških kelnarjev, ki ne samo, da niso prijazni, ampak se niti ne trudijo, da bi izgledali prijazni
23.    zaradi kimlna in zelja, ki se nahajata … hmmm, v bistvu povsod
24.    zaradi kao hamburgerja z zeljem na narodni trida
25.    zaradi hokejove ekstralige (live ali na tv)
26.    zaradi enormnega must-see strahovskega velikega stadiona
27.    zaradi tega, ker te češki piri ne podrejo brutalno po tleh, ampak te ravno prav držijo za dolgoprogaško  veseljačenje
28.    zaradi pivskega sladoleda u medvidku:

29.    zaradi barikiranega oldgotta in 33% superštark ležaka v isti birtiji
30.    zaradi – v primerjavi s slovensko bedo pa sploh – super sendvičev na bencinskih črpalkah
31.    zaradi do minute natančnega in poceni tramvajsko-metrojskega sistema, ki ti omogoča brezskrbno zvračanje vrčkov 24/7
32.    zaradi reliktov preteklosti, ki so jih morale upoštevati tudi multinacionalke (npr. ruska zmrzlina, ki jo prodaja nestle)

33.    zaradi nakladanega hermelina
34.    zaradi hermelina, ki ga kupiš za domov, in ga nakladaš sam
35.    ker otrokom namesto hermelina lahko domov prineseš modelčke škode in plišaste krtke, rakosničke (palčke smuke) in ostalo česko risankasto živad
36.    zaradi old school polbelega kislega kruha s kimlnom
37.    zaradi tega, ker nikjer, res nikjer ne prodajajo smrdljivega točenega piva, ampak povsod diši in ima lepo, čvrsto belo krono
38.    zaradi regionalnih čeških pivovarn, ki poleg običajnih svetlih in temnih ležakov vedno bolj korajžno varijo tudi druge sorte pirčkov
39.    zaradi ferneta s citronem, ki lepo preseka pivovske maratone
40.    zaradi smešnih besed na jidelnem listku …  pozor, vegetarijanci: řyzek ni rižek, ampak zrezek, kachna ni kahla s typotom, ampak raca in zelny salat ni zelena  ampak zeljna solata
41.    zato, ker lahko vskaemu rečeš »mater si čeh« pa ti nihče ne zameri
42.    zaradi tega, ker je bil chef tam že dvaindvajsetkrat, pa še nikoli ni bilo slabo
43.    zaradi tega, ker nimaš težav z izpiranjem okusa po puntigamerju, ki si ga prisiljen piti,  ko te vozijo skoz avstrijo
44.    zaradi plečnikove cerkve srca jezusovega na vinogradih
45.    ker se spodobi obiskati predsedujočo državo eu
46.    zaradi blagodejne terapije ledvic
47.    zaradi pivovarskega kluba

teh 47 je šlo zlahka … naprej pa raje nisem gruntal, ker je čisto malo manjkalo, da nisem poklical pawletica, pa da zrihta kombi in da gremo jutri spet gor …

za šest dedcev, ki se odpravljajo na dolgo pot v tuje, a vendar domačne kraje, je chef napakiral šestorčke:

zgoraj & spodaj frišna domača ćabata, vmes rezine hrustljavo zapečene domače slanine in parmezana,  narezana  ledenka in redkvice ter majoneza, zamešana iz mašči, ki so jo med počasnim pečenjem spustile rezine že omenjene slanine … ni kaj, pot je dolga in želodce je treba dodobra fino podložiti, če  hočemo gostiteljem resno pomagati pri ohranjanju prvega mesta na svetovni lestvici …

zadnje tavanje po nizkotni deželi brez orientacijskih landmarkov, je v kruhovinskem smislu postreglo s kar nekaj heci … recimo s pustošenjem dobro založenega hladilnika z belgijskimi piri (orval, chimay & kwak inclusiv) v eindhovenskem eetcaffeju de baron … kljub veselim uricam pri baronu velja opozoriti, da so za vzdrževanje kondicije med celodnevnim pohajanjem po tlakovanih ravnicah veliko bolj kot belgijski žmohtni in močni dubleti in tribleti, prikladni osvežilni grenki zvarki plzenskega tipa holandskih pivovarjev, na prvem mestu branda in na drugem grolscha, vsekakor pa se gre v velikem loku izogibati precej bedne, profane in težke bavarie … od jestvin je fino želodčno steno pred pirovskimi nalivi impregnirati s kakšno porcijo fritjesov, ki jih na onem koncu cvrejo v velikih bazenih z redno menjanim oljem in so zato prav fleten snack, ne pa tudi zdrav, sploh ker so domorodci pri serviranju jako radodarni z majonezo … na holandskem je dobro piti tudi zato, da te potem, ko ješ, ne moti, da hrana nima nobenega okusa … čeprav: blizu endhovenskega barona, malo naprej po kleine bergu je en prav fleten obrat, aangenaam culinair se mu reče, gre pa za mešanico kuharske šole in restavracije … stvar deluje tako, da sebe in svojo druščino najaviš šefu patricku, potem pa skupaj z njim kuhaš kosilo/večerjo s tremi ali štirimi rihtami in se od njega kaj pametnega naučiš, poješ in plačaš … fin koncept, prijeten ambient, sproščeno vzdušje … po mojem kar zicer, čeprav je bil, ko sva z mihom pokukala vanj, kokstudijo z detajlom likalnika čisto prazen … kam so šli vsi? … hm, ne vem, mogoče semle:

v režo na desni vržeš kovance, odpreš okence z želenim ocvrtkom in pomalicaš … vaš dežurni kaskader je, že zaradi firbca, izbral ocvrto štafetno palico – zunaj hrustljavo, znotraj kremasto – v kateri je zaznal okuse melancana, čičerike in še nečesa rahlo pikantnega, iz spremnega napisa na okencu pa je razumel (ali vsaj hotel razumeti), da je dotična avtomatska jed zdrava, ker kar poka od omega 3 maščobnih kislin … jep, bo že držalo: tisti, ki takele reči malicajo že od malih nog, so samo par ur po mojem obroku suvereno namlatili četico z ehte podalpsko košto pitanih žogobrcov … ni vse v hrani, res ne …

letošnjo jesen ožja družinska celica vobče, njen poglavar pa še posebej, opravičuje svoje rodbinsko ime … na-potniki smo, prav zares … po enotedenski lahkotni paši na samosu in enovečernem klatenju zvezd v padovi, je chefico za dva dni odneslo v london (kjer je v al fayedovih gastro sobanah uplenila tablico temne čokolade s pomarančnim oljem in teglc zrnatega mustarda), chefa pa je sindikat nekaj dni kasneje odvedel na severni del zahoda, natančneje tja na sever, v smer kjer piha amsterdamski veter, kot se je o nizozemski metropoli pesniško izrazil alien … no, na holandskem od domorodcev – razen dimljene jegulje in slanikov ter sira – kakšnega prehranskega presežka ne gre pričakovati, zato smo se ob alber cuyp marktu zavihteli v ogromen, fascinantno visok bližnjevzhodni plac bazar … misleč da imamo velike trebuhe, je panameriški kolega miheljak fletno kelnarco, ki nas je kmalu začela žlajfati z opozorili, da smo naročili že kar precej, suvereno odpravil z: yeah, we know, but just bring everything! … punčara je veliko okroglo mizo na balkonu napolnila z ogromno krožniki precej dobre orientalske košte:

okej, kakšna reč ni bila nič kaj posebnega, ampak kdor bo kdaj na poti iz kadinskega  pedala svojega začasnega bicikla usmeril proti bazarju naj nikakor ne pozabi naročiti ultimativne, eht, dišeče in ravno prav pikantne kremne lečine juhe in dimljene jagenjčkove šunke na okroglem kruhu … sicer pa po košto res raje drugam, recimo na južni del zahoda, tja v smer, kjer je žogo včasih brcnil kak slovenski šmeker … zlatkovo ime v lizboni sicer še vedno živi, a chefa je v tistih par prostih urah, ki mu jih je odmerila tja vabeča korporacija, bolj kot bondanje na osnovi bivših fuzbalskih spominov zanimalo, kaj  lizbonski pobje malicajo v tistih iskrenih, no nonsense bufetih s postavnimi dedci za šanki … nimajo se slabo, obratu na rua do comercio, čisto blizu praçe, prešajo sveže sokove iz marsičesa, pivo točijo v dvadecije, da je vedno sveže, za zraven pa v razpolovljene hrustljave polnozrnate bombice natlačijo ohlajeno, a sočno (ma, kaj sočno – lih prov mastnose reče) svinjsko pečenko ali pršut  … in nič drugega, ker tudi nič drugega treba ni … okrepčan trebuh malo naprej nabaše na skladovnico ribjih konzerv in žefrsona:

žefrson je fejst dedec in prodaja izdelke mikro družinske konzervirnice conserveira de lisboa, ki jih dve mamci v backstageu zavijata v so fifties ovitke iz rjavega papirja … iz širokega asortimana za žefrsonovim hrbtom sem izbral pečeno polenovko s česnom, rezane in cele lignje v paradižnikovi omaki, naturalnega atuma (tuno), slanike in file skuše … še bi, pa v kufru ni bilo več placa … brez polenovke v lizboni ne gre, tu in tam sem nabasal tudi na velike skladovnce nasloljenih in še na razsoljevanje v vodnih kopelih čakajočih kosov surovine … zame so jo opalili na žaru, jo posuli s kolobarji surove čebule in koščki ocvrtega zelja, zalili z morjem olivnega in postavili ob bok pečenim celim krompirjem in živozelenemu brokoliju, še pred tem pa so me zabrisali s stola z izjemno česnovo župo, v katero so namočili skorje starega kruha in jo garnirali z ocvrtim jajcem … vege dušice znajo v lizboni sicer trpeti ob oštarijskih izložbah v katerih bahavo visijo veliki kosi govedine, kakšna svinjska glavca, ob njih pa za rep pod strop potegnjene kirnje … nadvse transparentno in iskreno, ni kaj … o portovcu tokrat ne bi, ker ga za tesno zaprta vrata konferenčne sobe louvre II hotela sofitel niso pustili, se je pa chefu enkrat zvečer s poljskim bratom piotrom uspelo prešvercati na nekaj ledeno mrzlih sagresov in ginjo, dišeč višnjev liker … napo on tour se kani končati naslednji teden s še enim holandskim rukerjem, potem pa nazaj za domači šporhert … imam že mrzlega purana …