tokratna številka revije dolce vita je bila počitniška … zato nisem re-kreiral majstorij taglavnih majstrov, ampak sem popisal nekaj svojih najjačih kuharskih namigov za samooskrbne počitnikovalce v južni italiji … ma, boš najdel kaj zase, tudi če ne pojdeš tja dol …

 Najprej definirajmo pojme iz naslova:

TOP 7 - izbor sedmih piscu ljubih stvari, nanizanih v nedoločljivem vrstnem redu – torej je zmagovalnih vseh sedem in v nasprotju z živalmi iz Orwellove živalske farme niso ene enakopravnejše od drugih. Kot boste videli, tudi lepo sodelujejo med seboj.

Počitniška samooskrba – gre za konceptu all-inclusive diametralno nasproten tip počitnic, pri katerem počitnikovalci skrb za svojo prehrano prevzamejo nase. Se pravi, da jim je iskanje tržnic, klepetanje z mesarji in ribarničarji ter kuharija pomemben del počitniškega užitka.

Južna Italija – Kar orng na jug je treba, da tole obvelja. Gledano na regije je to na jadranski strani čizme Apulija, na drugi pa vsaj Kampanja, če že ne Bazilikata ali Kalabrija. Gledano na vedenjske vzorce domačinov, je to tam, kjer se petletni otroci zraven kadečega očeta očeta ali matere nepripeti vozijo na prednjih sedežih majhnih obtolčenih fiatov, kjer hormonizirani petnajstletniki v družbi (starih) mam poskušajo nabijati žoge za odbojko in upajo, da jih pri tem opazujejo oči njihovih telefonirajočih vrstnic, in kjer se poleti mesteca med 13. in 16. uro spremenijo v  ghost towne.

Tako, in zdaj k izboru sedmerice, ki je bila svojeročno uporabljena in preizkušana v zadnjih šestnajstih dnevih. In ki je, ko boš naslednjič tam (in tja vsaj enkrat v lajfu moraš!) nikakor ne smeš pustiti vnemar.

LIMONE

Te že vidim in slišim, dragi bralec: “A bejž, limone? Ne ga ga no sračkat, Napotnik!” Ampak je res – debele in sočne limone, ki jih utrgaš direkt iz limonovca so nekaj ultimativno drugačnega od štofa iz slovenske stojnice. Iz ene stiseš dober deci in pol soka, lupina pa diši na polno, pa še s konzervirnim voskom ni prevlečena, tako da jo brez skrbi uporabljaš, kolikor češ. Se pravi da limonado delaš iz takega sirupa: enaka deleža cukra in vode, v katero nastrgaš limonino lupino, zavreš, pustiš, da se shladi, precediš, spraviš v hladilnik in nato mešaš s sveže stisnjenim sokom taiste limone. In da na osoljene in opoprane svinjske kotlete naprej par minut pečeš na 230, jih nato obložiš z rezinamo limon in pečeš še četrt ure na 180, nakar limone z vilico pritisneš ob kotlete, da izpustijo sok, ki je potem tvoja omaka. In seveda: nekaj limon vzemi domov, jih tanko olupi in olupke namoči v alkohol, po desetih dneh dodaj sirup in precedi – naredil si svoj lasten digestivni super-napitek: limoncello!

PARADAJZI

To pa itak, kajne?! Južnoitalijanski paradajzi so majka. Ampak jih je treba malo iskat. Vohljat po tržnicah, se ustavljat ob obcestnih piaggio kamiončkih in ob njih iskati prave za pravi namen: malo trše velike volovskosrčne za solato. Češnjevško majhne okroglovce za  kapreze in bruskete. In seveda podolgovataste sanmarcanote za salso. Salso boš seveda naredil sam. En večer za cel teden veselja: praži čebulo na maslu ali česen na olivcu. dodaj na kocke narezane paradajze, nogo zelene in korenje ali dva. Pokrij in počasi duši uro ali dve. Medtem posrebaj kaj iz naslednjega odstavka, nakar odstrani zeleno in korenje, paradajze pa pretlači skozi cedilo, parkiraj v pokrito posodo, le-to pa v hladilnik. Salso potem uporabi za osnovo za pico. Ali je par žlic primešaj k na hitro popečenim lignjem. Ali jo kar solo (okej, dodaj še par sesekljanih lističev bazilike ali en na hitro prepražen peperončin) prelij po pašti za hitri sredidnevni snack. Ali pa si po hudem večeru z njo zmešaj bloody (good) mary.

FEUDI DI SAN GREGORIO

Jasno, da obstajajo druge, mnogo boljše in mnogo bolj ugledne južnoitalijanske vinske kleti. In jasno, da v južni Italiji obstajajo še številčnejša cenejša vina. Ampak ko se enkrat odločiš, da boš v južni Italiji preživel dobra dva tedna, je fino vedeti za vinsko klet Feudi di San Gregorio. Modelčki so namreč prvaki v kategoriji cena/kakovost, ponujajo izjmeno širok nabor kampanjskih lokalnih sort (aglianico, greco di tufo, falanghina, fiano di avellino … pri čemer so številne še naprej rangirane po legah in vinifikacijah) in imajo prepoznavno poenoteno vizualno identiteto in prodorno distribucijo, tako v maloprodaji, kot v restavracijah (pri katerih velja omeniti še voznikom prijazno fajnost njihove ponudbe polovičnih flašk). V bistvu so tile Feudi en tak vinski zicerček, s katerim človek težko brcne v temo. Za domov vzemi vsaj enega njihovega belca (moj favorit je Fiano di Avellino), od rdečih na nujno Taurasi D.O.C.G., ki te bo sredi zime lepo pogrel ob kakšni dušeni govedini, spomladi ob jančkovi nogi ali naslednje poletje ob medium rare stejku.

SEMOLA DI GRANO DURO (RIMACINATA)

Tole je obveznica za ljubiteljske pico/fokačo/čabata/kruho-pekarje in testeninarje: takoj, ko prideš v italijansko štacuno, si nujno obvladaj kolikor se le da kil tu zgoraj navedene moke (če se le da, naj nosi znamko De Cecco). Ta je namreč napedenana – dvakrat mleta – iz posebne trde sorte pšenice durum, ki ni samo trša, ampak ima tudi več beljakovin. Na uč izgleda skoraj kot koruzna moka in na picah in kruhih dela nenadmašivo lepe hrustljave skorje. Za počitniško samooskrbo ti povem še pekarsko finto: zvečer v veliki skledi zmešaj pol kile tele moke, tri in pol deci vode, žličko sladkorja, žličko in pol soli, pol deci olivca in 10 gramov kvasa. Skledo daj v veliko vrečko in vse skupaj postavi v hladilnik. Zjutraj od testa odtrgaj par kroglic in na 220 stopinjah speči kruhke za zajtrk. Opoldne ali zvečer pa iz preostanka zdizajniraj kroge, jih premaži s salso iz drugega poglavja tu zgoraj, obloži s slanimi fileti, kaprami in koluti rdeče čebule ter speci v na max razhajcani pečici.

RIBARNICE

No, tukaj se pa seveda pišejo najlepše zgodbe. Vsako jutro znova. Sardoni, ki se jim oči kar bliskajo od svežine in kar kličejo po tem, da jih sfiletiraj in prelij z miksom olivca in limoninega soka iz prvega poglavja. Mali muzgavci, ki jih je treba le popeči v pečici, zaliti z malo belega iz tretjega, zdušiti v salsi iz drugega in pomazati s čabato iz četrtega poglavja. Pa vse sorte školjk, vsaka v svojem čebru vode, frišne tako, da kot vodne pištolce špricajo na potencialne kupce. Najlepši kosi mečarice. Triljice, ki jih mojster sfiletira pred tabo. In tako naprej. Vsako jutro znova.

BURRATTA

Če bi se moral od tehle sedmih vrhuncev odločiti za enega, ki je najbolj vezan na južno italijo, je to prav burratta. Gre za mocarelo, ki jo, ko je že skoraj oblikovana, še toplo nafilajo s sladko smetano in nato zaprejo do konca. Nato jo ti kupiš, čim bližje mesta nastanka in čimprej po nastanku in jo daš na kožniček, na katerega si položil nekaj lističev bazilike, jo preliješ z malo olivnega in potreseš s soljo in zarežeš vanjo. In potem se ti v ustih zmešajo teksture in okusi in je vse skup tako fajn, da točno veš, kaj pomeni ime revije, ki jo pravkar bereš.

FIGE

Sladke. Dišeče. Sočne. Sredi dneva jih naberi eno skledo. Nareži jih na osminke, posuj z malo sladkorja, premešaj, pokrij in pusti do večera. Zvečer dodaj še malo vode in limoninega soka in pristavi na ogenj. Pusti počasi brbotati kakšno uro, proti koncu pa kar pogosto premešaj. Pretlači, lahko kar z vilicami in prestavi v kozarec ali skledico. Postavi v hladilnik in za zajtrk namaži na kruhke iz četrtega poglavja. Ali pa po večerji dodaj k staranemu ovčjemu siru. Ta je v bistvu že osmo poglavje … ampak raje nehajmo, preden bo kdo mislil, da nam je zavdala steklina …

ena najbolj zabavnih slovenskih plošč, pod imenom marjanov čudni zajec sta jo zakrivila marko brecelj in ivo volarič feo, nosi naslov svinjam diamante … in tako smo, ker smo že ravno bili na počitnicah v svinjsko lepem, svinjsko klifastem, svinjsko valujočem in cestno svinjsko zavitem področju bazilikatnega koščka tirenske obale tam okoli na več satelitov raztreščenega kraja maratea, sklenili, da se bomo na enodnevni izlet iz te rajske vukojebine odvlakcali še bolj na jug, faktički že v kalabrijo, v mesto (eh, mestece) po imenu diamante … da je to selurdina, ki obeta, se je pokazalo že takoj, ko smo prečkali cesto od stazioneta proti morju, kjer se nam je na levi strani nemudoma prikazalo za temperaturne razmere neverjetno hitro delovanje dobro uigranega pekarskega moštva:

kljub temu, da je posnetek relativno kratek, naj povem, da sem se ob njem ponovno spomnil na oni znani citat jeroma klapke jeroma, češ, nobena druga stvar na svetu me ne prevzame tako, kot delo: cele ure lahko sedim in ga opazujem … to bi počel tudi jaz, a se je bilo treba najprej it malo metat v valove, obenem pa odkrivat naslednjo diamantsko znamenitost, murale … murali so take poslikane fasade in v diamanteju ljudje že od leta 1981 radi sprejemajo umetnike, ki bi radi kaj naflajsali na njihove zidine … pri tem seveda niso izvzeti niti prehranski motivi … zaradi vročine (no, pa tudi zaradi mojih simpatij do stenciliranja) vam najprej posredujem tale všečen sladoledni kompletek:

no, zaradi tega, da boste videli, kako fino kalabreži krivijo italijanski jezik (pa zaradi relevantnosti citrusaste tematike za ta blog tudi) pa priobčujem še enega bolj verbalnega:

kul, ne? … ampak po vseh teh poglobljenih antropoloških, etnoloških in umetnostno-zgodovinskih študijah človek seveda postane lačen … sploh, ko za vogalom mestne hiše opazi, na kako pomembnem kraju se nahaja:

kul, ane: hrvatje imajo seve nazionale, diamantarji pa sede nazionale … in to ene jako pomembne organizacije, kar postane jasno po ogledu njihovega spletnega doma (morebitne fene ljute papričice opozarjam, da bo letošnji festival peperončina v diamanteju potekal od 7. do 11. septembra ) … in tako je bilo kaj kmalu jasno, da v tem mestecu ne bomo prošli samo z žganjem z neba, ampak da bo žgalo tudi v žnablu … in je! … na kvazi glavni notranji uličici smo namreč nabasali na tale mural,

ki krasi vrata ene male in ljubke krčmulde, v kateri so za eno mizo sedeli mama, sin in dva fotra, ki so se ob našem vstopu urno razpršili: mati v kuhinjo, sin za našo mizo, en fotr za šank, drugi pa si je tudi našel neko opravilo pred krčmo … no, in tale poba, ta mlad, nam je nato na mizo znosil celo veseličko od jedi:

olive in melancan fatto io

dagnje na nad-jebačkem (ofak, ampak res: koko je biu dobr!) fižolu

aljo, oljo i - naravno! - peperončino ... hot stuff!

kozice, rukola, peresniki

poleg pofotkanega je privlekel še ene bruskete z ultra paradajzom … pa ene sardone iz pečice s sladkim peperončinom in drobtinami (sem že naredil domačo repeticijo, sledi kmalu, stay tuned!) … pa ene hrustljavo ocvte dišeče nadfrišne sardone … pa eno krepko dozo oragujanih špagetov za deco … pa un quarto belega, frizzantastega lokalca … pa eno birco peroni, pa liter vode … pa dva limončela za nasvidenje … pa en račun za 40 evrov; skratka – fejst fant je bil, ako pa bo kdo kdaj tam, bo plac našel zaveden pod imenom pik kantina … mi pa smo nato še mimo nedelujočega potrjevalnika železniških vozovnic švignili v nekoč prvorazredni, še vedno prijetno klimatizirani, kupe in odvlakali nazaj, veseli, da smo pukim slučajem odkrili ta kalabrijski biser diamant …

prejšnji petek sva s chefico zgolj v uri in četrt prišla od jožeta pučnika do matere tereze … in to ne v kakšni družbeno politični diskusiji, ampak v trinajsti vrsti potniške kabine na letu jp 704 … zdaj – glede na ciljno destinacijo sva pričakovala z granitnimi kockami tlakovano pristajalno stezo, razmajano, komaj stoječe letališko poslopje s polomljenimi lesenimi klopcami in zajebanimi mrkimi cariniki in policaji … seveda je bilo vse čisto drugače, tiransko letališče matere tereze je namreč tri leta stara fensi reč, ob kateri lahko pučnik samo gleda v tla in v zadregi riše z nogo po pesku … ni kaj, iliri so s približno 1.312.567 (milijon gor ali dol) na frišno in na hitro sezidanimi hoteli na petnajstih kilometrih plaže južno od drača relativno dobro pripravljeni na naval, ki se jim obeta, odkar so po izbiri osamljenega planeta destinacija numero uno za leto 2011 … kruh in vino pa sta v tistih 48 urah, ki sta jih preživela na albanski grudi med ogledovanjem unescasto zaščitenega berata, buzzing tirane, turističko/mumilarskega drača in grško-rimske podrtije apollonia malo oprezala tudi za prehransko pivskimi artikli in zainteresiranemu bralstvu podajata sledeči report:

1. ulična hrana: sem bil zihr, da burekdžinice in slastičarnice čepijo za vsakim voglom po tri, ampak ne … pravzaprav jih je kar težko najti, mogoče zato, ker so tako hitre:

no, dobro, če je človek vztrajen in lačen, potem že kaj najde … po možnosti vse naenkrat … tele sploščene in na odprtem žaru pečene kure

so se mi recimo prikazala ravno, ko sem si obrisal usta od v trikotnik zloženega nežnega sirovega bureka (ali byreka, kakor to zapišejo aboridžini) in je bilo že treba jemati pot pod noge … kar je še kar škoda, glede na to, da so verjetno vse albanske kure (in goske in purani in race in govedo) free-range, saj jih neprestano vidiš na paši, kamorkoli že greš … aja, da ne pozabim … če v sebi začutiš klic ikarusa, se lahko pred skokom s kakšne pečine okrepčaš s sjemenkami, ki jih držijo za vsako trafiko:

2. tržnice: to, da sredi tirane na placu prodajajo žive kure in goske pove vse o svežini ponudbe …

3. hotelska hrana: očitno modeli skušajo ugotoviti, kaj je všeč evro turistom … in očitno so prišli do soglasnega sklepa, da so nam všeč tanko odrezani svinjski zrezki … v treh organiziranih obrokih so si namreč sv. šniclni zagotovili 100% tržni telež, menjali so le obleko (=omako): prvi se je kopal v paprikasti, razredčenemu ajvarju podobni zadev in je bil fajn; drugi je ždel pod vsaj milimeter debelim mokastim oklepom in rezino limone in ni bil fajn; tretji pa je bil v druščini paradižnikove salse s kaprami in slanimi sardoni in je bil srednje fajn, pač zato, ker je bil tretji svinjski šnick v 40. urah … sicer pa hotele vadi ven mladi sir in top shit zelenjava, sveže hrustljave in sočne kumare & dišeči in okusni paradajzi, ter na odprtem grilu pečene bučke, paprike, melancani in čebula … je pa povseod, tudi v čisto navadnih radnjah zelo prezentna italo-ameriška orientacija:

4. pijače: tukaj težko kresneš mimo, kajne … v draču, kjer ga kreirajo, se o,7 flaše albanskega konjaka skenderbeg prodaja po 450 lekov, kar v naši valuti ekvalizira številki 3 … za prav tako tri evre sta kruhinvino kupila tudi flašo konjaka bato iz iste destilarne, ki pa je namenjen zgolj prodaji na albanskem tržišču … na prvi uč je svetlejši od skenderbega, o arganoleptičnih razlikah pa bomo poročali po izvedenih poglobljenih analitičnih testih … vino je, ampak se ni bilo časa spuščati vanj, po pričakovanjih je bilo one eno belo, ki sem ga pil zelo zrelo, oksidativno, južnosredozemsko, pač … rdeče pa čisto simpatično, mehko, a s premalo kisline, da bi ga človek prav z zadovoljstvom pil … na pivski sceni so trije glavni plejerji:

od nobenega ne gre za past dol, a se je tale levi, recimo mu korča, izkazal za še najbolj fletnega, z lepo zbalansirano grenčico, počasi razgrajajočo se čvrsto peno in chefu všečnimi drobnimi mehurčki … ona tirana me je preveč spominjala na unoinov pils v 0,66 flaši, da bi mi lahko bila res všeč, stela je pa dosadna, tako kot njena mednarodna sopoimenjakinja artois …

tako da, stari, ako se pojavi šansa, da bi šel v albanijo, jo grebni! … modelom v zadnjih dvajsetih letih, odkar se je sesul bizarno retardiran sistem pritegnjenega enverja, res dogaja na polno … in trenutno so po zaslugi fajonove tanje, ki jim je skenskala vizume za eu tudi hudi feni slovencev …

preden spet udarim s kakšnim kompleksnejšim prispevkom o pojedanju in popivanju po barceloni, je čas ze en mimogredoči zapis … v barceloni se namreč veliko gastro dogodivščin zgodi mimogrede … recimo, ko greš po tekmi iz camp noua proti metroju mimogrede vidiš razturjen tapas bar z neustavljivim magnetizmom, v katerem pač moraš mimogrede spiti eno malo serveso in pojesti kakšno ocvrto rezino artičoke (ali katerega drugega od dvajset tapasov, ki jih rihtajo) …

pa recimo, ko greš po tržnici in mimogrede vidiš obešenjaško sceno z neustavljivim magnetizmom,

ki nato rezultira v vsak dan enakem zajtrku, ki se ga človek mimogrede zelo močno navadi … dve orng popečeni rezini kruha, vsaka premazana s polovico mehkega, mesnatega paradajza, pokapljana z olivcem in prekrita z rezino jamona iberico bellota:

ta zadnja beseda označuje, da gre za pršut prostolutajočega iberskega pujsa, ki večinoma ne je drugega kot žir … z drugimi besedami pomeni tudi to, da gre za zelo drag pršut, ampak ker je vsaka rezine delikatesa, ga pač kupiš manj in nato res uživaš v vsaki rezini …

no, pa recimo, ko med branjem jedilnika v še kar raztumbani krčmi v kotu boquerie mimogrede začutiš neustavljivo potrebo po tem, da bi naročil nekaj, za ker ne veš točno kaj je, ampak imenuje se callos in to je, mimogrede fajn … in kelnar te nato, tako, rahlo presenečen vpraša, če res hočeš callos, in ti seveda rečeš, da jasno da hočeš callos, in kelnar je nato ves vzhičen, češ, da to!, bravo!, majstr! tko se dela! callose se naroča pr nas! tis dec! … in potem prinese

mehke telečje vampe v krepki, dišeči rahlo pikantni župi, s ful prfektli kuhane čičerike in posipom iz svežega drobnjaka za povrh …  btw: najboljši vampi, ever!

evo, prav na sredi kvartetne serialke elklasikastih dvobojev med realnim madridom in sanjsko barcelono se je družinska ekspedicija odločila naseliti v slednji in velikončne, uporniške in delavske praznike preživeti v podstrešnem loftu 135 metrov od palau musica catalana … ampak, madona, se pa človek namatra, da prileti do te catalunye, še posebej, ako se na pot odpravi z laških tal in z irsko kvazi poceni letalsko bando – namreč, oni italijani tamle pri trevisu so pozabili, da k velikemu letališču sodi veliko parkirnih mest (in tako sem nato v absolutnem in popolnem pomanjkanju le-teh od neke prijazne tete izprosil bivak za našo makino na dvorišču njene oštarije); oni gorenjsko-škotsko škrti irci pa so za vso silno množico naših, laških in jodlarskih počitnikovalcev odprli enosamojebeno okence za čekiranje … ohja!!! … tako smo nato tisti dve ure in pol do leta, ki so bile v teoretičnem planskem modelu namenjene lahkotnem čekiranju, prigrizovanju in kakšnemu šilcu opogumljajočega pilotskega napitka, preživeli v hektičnem manevriranju po parkplacih in ždenju v enormni koloni (tipa krvavec leta ’88) … ampak što ne ubija, jača! in tako smo na el prat prileteli močnješi kot kadarkoli! … poglavar sem se zato nemudoma odkotalil do okenca številka 80 pri vhodu številka 5 na nou campu in prevzel karto, ki mi je garantirala ogled golov davida ville in lea messija z 2. sedeža 4. vrste boksa 410 na 3. nivoju lateralne tribune … ker štadion poleg dobrega fuzbala ponuja le bedno košto (potaftani sendviči, ultraplastik hodoki  in brezalkoholna pirovska brozga), sem se po utakmici zavlekel v en obližnji tapas bar, srebnil enega pravega (če estrelli damm sploh lahko tako rečemo) in pozobal par rezin ocvrtih artičok in dva slana inčuna, nato pa v baskovskem tapas networku lizarran, ki se mi je ravno postavil na pot do metroja še ene tri pinchose (dobri, dobri! še posebej en z enim sladkastim kozjim sirom je sekal) … hja, lakše se diše, ane …

no, naslednji dan smo šli po poteh sleherne barcelonske turistične divizije – torej od placa catalunya navzdol pod platanami na rambli, mimo vseh onih pobroncanih živih spomenikov in mimo zaprte boquerie in že nas ujame barcelonska verzija ljubljanskega sokola, tapas bar sukaldari:

izgleda okej, nakuhanih je miljavžnt zanimivh jedi in tudi čisto zanič niso, o ne! (ocvrtki iz polenvke in župa s čičeriko in klobaso so prav fajn) … je pa res, da te kelnarji šljivijo samo na začetku, ko naročaš in so kasneje, za morebitne dodatne želje boljkone gluhi ali pač pozabljivi … in da za finalizacijo toplih tapasov pjevaju tri mikrovalovke, vanje modeli tlačijo celo pinčose – to so uni kruhki, ki imajo z zobotrepcem vase zapičene razne reči (in ki so po mikrovalovanju kot jelenova koža za brisanje šajb)… no, firma pa seveda dela zaradi lokacije in lačnih oči številnih mimoidočih … zvečer nas potem ene filipinska teta v s keramiko obloženem placu (hm, mislim, da se mu reče bau al bao ???) namami v tri različne tortilje (špinačna je bila majka!) in eno eht, propisno oldskull zajčje-rakasto paeljo, mimogrede pa na mizo parkira še eno goro s tomatom podrgnjenih panov … al je nam hudo! … ohja! …

zato na velikonočni ponedeljek pred količino postavimo slog … in – spet v domačem kvartu, nenazadnje smo tu zdaj doma – tokrat izberemo dizajnerski šik gastro bara hotela ohla … ohlala! … v črno oblečene pobe lahko izza šanka opazuješ pri umirjeni, skorajda že zenovski produkciji domišljenih nadgradenj tapasov :

• zmagovalec v kategoriji žensk (23+) je bil gazpačo s kockami pirinega kruha in dimljenimi fileji sardel
• v kategoriji dečkov (7+) je zmagal kanelon v lepi ovalni banjici in s potreskom iz pečenega in nadrobljenega starega sira
• pri deklicah (4+) je v fotofinišu princeskasta bovla sadja (jagode, mango in take fore) za las premagala jagnečje mesne kroglice v omaki z grahom
• v kategoriji pravih dedcev (39+) pa je titulo brez konkurence snelo na 62(!!! – hehe, tako pravijo fantje, this i gotta see!) stopinj poširano jajce, položeno na mešanico drobnih belih fižolčkov san pau in file neke katalonske kobasice …

smo lajkali tale ohla zelo, nekaj vidnega materiala (vključno s hudo črno krvavico in v spomin na ustanovitelja zvarjeno maloserijsko alzaško verzijo pira iz lokalne velepivovarne estrella damm) smo tudi zmogli ujeti:

This slideshow requires JavaScript.

fotke so pač takšne, kot jih v tresoči roki starajočega se dopisnika zmore zabeležiti pametni telefon v sodelovanju s filtrom hefe v aplikaciji instagram (če koga lih zanima) … in kako smo nadaljevali? … opa, ne povem vsega takoj … lahko pa te poskusim k branju nadaljevnaja navabiti z buzzwordi naslednjega zapisa: kuhinje svete katerine, dvo-lokalno družinsko kosilo, tresenje realove mreže in štiri mačke … stay tuned!

aha, še nekaj: s temle zapisom kruhinvino uvajata lojalnostni program … pa brez skrbi, ne bosta te guzila z vprašanjem a maste že našo kartico?, le pod vsakim zapisom bosta linkala še tri tematsko povezane zapise iz obsežnih arhivov samega sebe … en tak krhwinleaks, torej:

če bi še čital o napotniško popotniških dogodivščinah, se lahko spomniš našega obdobja bečkega konjušarstva, ako si slinast ob katalonski košti lahko urno splaniraš en zmagovalni catalunyski meni seveda pa je čisto mogoče, da je vse, kar potrebuješ samo en u nulo top shit pečen jajc … izvoli!