kruh & vino

da carlo nerozzi v svojem somakampanjskem kevdru dela fletne vinske zvarke, že veš … še več, njegovi vinski zvarki, še posebej oni bardolino, ki je čista ovinjena preprostost in prijaznost, so tako fejst, da sem, ko nas je marš ruta ravno že peljala od verone proti gardskemu jezeru, brž pomejlal carlota, če bi se dalo ogledati kraj njihove rasti in kevder njih zorenja … jasnodaja, je napisal carlo … in dodal še, da lahko našo auto-kučo-poso na na kolesih za čez noč parkiramo ob trtah in da nam bodeta z njegovo regino pripravila še simple country dinner, kar je potem izgledalo takole lepo:

od ostalih presežnikov naj omenim le še fascinantnost samega posestva, ki je postavljeno na hribčku redi vasi sommacampagna in ponuja fletno razgledovanje po gričevju tam naokrog … sredi vasi vinogradi, sredi vinogradov pa velika, prijetna, s plezalkami obraščena hiša, z verando, na kateri potem s carlotom prijetno klepečeva v pozen večer: o tem, da je njegova naloga ohranjati zdravje in okus grozdne jagode do vina; o tem, kako so ga čudno gledali, ko njegova custoza ni bila kredasto bela, ampak rumena; pa o tem, kako ga čudno gledajo, ker dela corvino tudi na rose, pa o tem, kako je, ko sta z očetom kupila posestvo, delal po 20 ur na dan (na posestvu + na šihtu kot drugi človek veronskega sejmišča, ki je huge podjetje); pa o predstavitvah njegovih vin na japonskem … čisto na koncu doda še, da se odpravlja preko okeana, na otvoritev najnovejšega, najžeščega, največjega epicentra italijanske gastronomije v new yorku, ogromne palače eataly, ki so jo mario batali, joe bastianich, lidia bastianich in ostali predvčerajšnjim odprli na peti aveniji in kjer bodo ob vsem najboljšem taljanskem prodajali tudi carlotova vina … bravo, e grazie!

p.s. prejšnjič sem obljubljal še nekaj o gardalandu … mislim, da je čisto dost če napišem mali pomfrijček dva evra trideset + pol evra dodatka za omakco (majo ali kečap) v vrečkici … zdaj veš …

evo, po tistih odposlanih megabajtih je bil čas za še tazadnji resen kos letošnje poletne počitniške sezone – ta je bila letos zaradi (do srede še) prvošolca (bajdvej: kako devet tednov prvošolčevih počitnic nafilajo ati pa mame, ki imajo službo, nimajo pa svojih atov pa mam, ki z deco počitnikujejo teden ali dva?!) še posebej natančno načrtovane, ne le za prvčka, ampak tudi za njegova tastara, ki se jima je pripetilo par spektakularnih dogodkov, tudi takih, ki še čakajo v vrsti, da bodo popisani na temle mestu … ampak popis bomo začeli na koncu, kjer je spomin še najbolj frišen: v ferrari … pustimo ob strani unescotov patronat nad renesančnim mestom, pa hudo biciklistično tradicijo in sedanjost, celo festival uličnih muzikašev buskers nam tukaj ni mar … v bistvu sta nujni postojanki ob obisku (343 kilometrov, kwa pa je to za enga resnga šoferja?) ferrare predvsem dve …

prvo boš težko falil, saj se nahaja na glavni pijaci, direkt nasproti glavnega vhoda v katedralo … gre za neke sorte gradsko kavarno/slaščičarno/prigrizovalnico, ki nosi fensi ime zlati lev, leon d’oro, ampak te ni treba bit nič strah, saj so strežniške gospe in gospodje zelo fejst, takšna pa je tudi oferta: za mimogrede navali na domači dželat mojstra gabrieleja (moj kombo: izjemen tiramisu, s koščki mehkega biskvita + močna, a ne kolodontasta meta s stračatelastimi drobtinami čokolade); za kaj bolj resnega konzultiraj dnevno obnovljeno tablo:

za domov pa si lahko daš zapakirati kakšen tradicionalni ferrarski kolač ali v žep vtakneš kakšno marmeladko … druga atrakcija, v kateri se da guštati še dlje, je očem malo bolj skrita, čeprav je od zlatega leva do nje samo dobrih 143 metrov, saj je stisnjena ob levo steno katedrale … oštarija al brindisi zase trdi, da gre za najstarejši tovrstni obrat na svetu in to trditev potrjuje celo z nekakšnimi ginesovimi papirji … no, najstarejša gor ali dol, fakat je, da tako starega (tozd) vinakoprskega vinskega para še nikjer nisem videl:

no, v resnici sem pred devetimi leti videl isti par na istem mestu, ampak takrat sta imela šele osemnajst let … prodajajo pa druge, bolje skladiščene in novejše flaše, veliko je dobrega lokalnega štofa (vsaj moj glaž bele ligreze iz mini bio vinarije ca’ dei quattro archi je bil lepa popestritev petkovega popoldneva), dobro zate pa je tudi, da je brindisi odprt vsak dan od enajstih do enih in to vse dni v letu … pa tista do enih je vsaj ob petkih in sobotah relativna, saj je zidek katedrale ravno prav visok, da se da na njem vinca (preverjeno) srebati še dlje v jutro … in tako se človek vpraša, zakaj je sploh prišel nazaj domov? … i, zato, da bom še kdaj šel tja, mar ne?!

tako, to bo za prvo lajšanje popočitniške depresije … v kratkem pričakuj poročilo o izjemnem gostoljubju (in posestvu) carlota nerozzija in kakšno krepko o strategijah finančnega lupljenja v gardalandu … stay tuned, dogajamo!

1. kljub temu, da je bila zgrajena v jugi in to celo v letu, ko so se v jugi rojevale same hudo dobre stvari (vključujoč mene) je trajekt sardinia regina še kar bedna ladja: otroško igrišče je mini pajzlček, klopce in sedeži so ofucani, restavracijo praktično zaprejo, še preden izplujejo in nimajo dostopa do interneta sploh – ampak!!! – na njej poleg dveh ostalih vrst piva prodajajo tudi grolsch, kar je bilo v nedeljo, 11. julija 2010 nadvse pomembno, takorekoč odločilno za zmago španije na svetovnem prvenstvu (saj veš, zakaj, ane?!) … naj se ve, koliko sem investiral v naslov svetovnih prvakov: 6,20 evrjev, prasci odiralski mornarski!
2. kamp golfo di sogno ponuja v nevetrvnih julijskih dnevih zelo pester nabor prehrane za lačne in žejne komarke … prešvican overweight šotor postavljajoč slovenec je bil nekega večera zelo priljubljen (govorim iz izkušenj!) … glede na prižgane citronelaste sveče so komarke jedle tudi naduvane francoze, glasne italijane, luzerske holandce in zariple nemce … avstrijcev letos ni bilo …
3. plaža v taistem kampističnem obratu je vsako popoldne dobila alternativno ime: blumenthalov zaliv … voda v njem je bila od razpaljenega julijskega sonca namreč ravno prav vroča za dolgotrajno in počasno kuhanje … dejansko bi v njej lahko sous-vide skuhal kakšnega mrjasca ali vsaj jagenjčjka …
4. v svrho počastitve prve espanjolske svetovnoprvaške titule sploh, je bilo nujno pripraviti nekaj španskega … paeljo! … mar paelja na kampistični gorilnik gre? … gre, gre, čekidawt:

   
   paelja je pod pokrovom, v zaključni fazi, se pravi po tem, ko sem popekel dve bedri, par kobasic in ligenjčkov, dodal riž, malo zelenjadi, žafrana in pimentona … če vrpašate chefico, je bil to zmagovalni diš letošnjega kampiranja … če vprašate mene, je tisto vino zraven najslabše vino letošnjega kampiranja (kako zanič bi bilo šele brez onega če gevare na etiketi!) …

5. na listi novopridobljenih praktičnih kempistično-kuharskih znanj je tudi kovaška modrost: če kupiš celega kovača, bo – pa naj se ti v ribarnici zdi še tako luštkano micen – zagotovo prevelik za tvojo univarzalno ponev … rešitev: odreži mu glavo ter najprej na srednjem ognju speci telo, ga razstavi na porcijice in postrezi … med mlaskanjem pa speci še glavo in v njej svoj posladek, kovečeve ličnice … njami!
6. figatellu, tradicionalna korziška sušena jetrna salama se še boljše kot zgolj narezana je pripravljene na tale, iz ene razglednice preplonkan način:
   
   spodaj solata, nad njo rezine paradajza, dad njimi rezine mladega slanega ovčjega sira, nad njimi hrustljavo popečeni kvadrčki polente, ob njih popečeni kosi figatelluta, povrh vsega pa sušena makijska dišavna mešanica
7. ghjacci (sladoledi) na ovinku v centru porti vechjota so vredni vsakega centa, ki ti ga zanje zaračunajo, še posebej za ultra osvežilsko mandarino s šampanjcem
8. peki, mesarji in pri/predelovalci na nedeljski portovekijski pijaci so še vedno tops!
9. na pivovski fronti je torra še vedno boljša od colombe … je pa res, da lahko colombo kupiš tudi v slovenskem leclercu, torre pa ne …
10. sončno-zahodna scenografija za poslednjo večerjo je sicer manj spektakularna kot lani, ampak je:

    
    je pa zato bilo bolj spektakularno dogajanje po zaključku fotosešna … pica na sliki namreč ni bila pokonzumirana – še preden sem utegnil iz nahrbtnika vzeti pirček jo je sunek vetra zadegal v mivko … takoj, ko se je to zgodilo, sem si rekel: kmet! … kar je ponovil še kelnar, ko mi je izročil nadomestno: paysan! … če ne bi vedel, da se tako imenuje tale pica, bi si mislil, da ima prav, hehe …

ježeš, komi smo pršli, smo že tle! … porimski teden se je brzinsko zasukal okoli svoje osi, verjetno tudi zato, ker me je šihtno za 42 ur popeljal v prago, kjer, kot lahko zavzdihnem z malim milanom, nič več ni tako, kot je bilo … no, vsaj onega legendarnega z zeljem ozaljšanega burgerja, ki se ga je dalo 24/7 (v resnici so bili za konzumacijo primerni le sitni satovi, sredi dneva si ga ne bi bil usudil naročiti) kupiti na narodni trida, ni več … izginil je kar cel kiosk, kaj kiosk, celo naselje kioskov, ki jih bo sodeč po na gradbišče naleplene slike nadomestila neka jekleno-steklena poslovna pizdarija … tudi ljubek naredi sam cenik v jelinkovi plzenski pivnici je izginil neznano kam, a je vsaj pivnica z brkatim birtom in njegovo odrezavo kelnersko gospo ostala na svojem mestu … no, pa pustimo tranzicijske muke praškega pivopivca in raje, kot je bilo obljubljeno, razdrimo še kakšno rimsko … kaj sem že obljubljal ondan? … aha, fuzbal, jasno … no, takole je bilo: sedeč na skromno odmerjenem prostoru stadia olimpica sem videl vse – bučeče, 70.000 glasno prepevanje himne roma, roma, roma pred tekmo, evforično tuljenje ob golu totija v 15. minuti tekme, neprestano žvižganje izdajici cassanotu, začetke nervoze po izenaučjočem golu sampdorije in depresivne naricovalske izpade po drugem golu genovskega tima 10 minut pred koncem tekme …  nakar smo se pod budnimi elisami nad nami krožečih helikopterjev vsi hitro pobrali domov objokovat tako pocasto izgubljen scudetto … počutje pa bi bilo še slabše, če si pred tekmo pri lokalnem švercerju (ki je mirno obratoval že znotraj prve štadionske ograde) ne bi kupil dveh takileh patronov:

najprej sem sicer mislil, da gre za ekspolzivno telo, ko pa sem videl, da kappa trenirkarji to pijejo, sem v spoznanje, da je borghetti fletna, predvsem pa okusnejša alternativa redbulvodki, tudi sam investiral štiri evre … u redu šot, tale likerček, res … od šota pa k šoku … ta je nastopil, ko je zgovorni poljak na trgu svetega silverstra brez kančka sramu prinesel tale račun za dva sokca, aperol spritz, kapučino in piškot:

osebno me je še posebej prizadela tretja postavka, saj niti po dodatnem ogledu kozarca nisem v njem našel nobenega v ceno vključenega dragega kamna ali plemenite kovine … že res, da ga je bilo za dobre tri deci, ampak 10 evrov za aperol spritz???! – nigga, please!!! … za samo štiri evre več sva s chefico 168 metrov od španskih šteng dobila polovično buteljko izjemno fletnega greco di tufota … in za en evro manj sva se pri tottotu pognala vsak v svoj krožnik:

verjetno že veš, kdo je jedel kaj, če pa dvomiš, naj ti povem, da so tista zgornja reč vampi po rimljansko … no, pa poskusi uganiti še kdo je kaj v oštariji del sostegno:

tako je! … ampak verjetno je bila naša najboljša rimska mangia ona, ki so nam jo skuhali v naši soseski, zraven pijace mančini … prehranskemu obratu je ime lo sgobbone in je (kar probaj ga poguglat) eden najjačih avtohtono rimskih jedilnih placov … kar pomeni, da se za zelo zmeren denar pije in je … no, bolj slednje, saj se pije samo dve vrsti vina (belo ali rdeče), dve vrsti vode (z mehurčki ali brez) in nič sadnih sokov (razen gazirancev) … se pa se zato toliko bolje in več je, saj celotno hudo špuro krepke rimske košte vsak dan še malo razširijo z dnevnimi  specialkami … kuhajo pošteno, nič šmekanja, vse je v službi okusa – in to dobrega okusa, od artičoke, do kreme katalana, ki je je zmanjkalo, še preden je sprožilec porabil tisto 1/250 sekunde …

| View Show | Create Your Own

naš izlet v rim je bil lep in dober!

ker itak vse poti vodijo v rim, se ti ni treba bati, da slej ko prej (tako kot je nas) ne bi tja zaneslo tudi tebe … zato o tem, kako tja, tu ne bomo izgubljali besed, raje ti iz prve roke natresemo modrosti o tem kako in kaj, ko boš že tam … pravzaprav je ajnfoh, v rimu moraš namreč nujno poiskati samo tri stvari:

ena: dober vogelni bar
vogelni bar je esencialnega pomena, saj zmore s tramezinčki (kon prošuto e formadžo za deco & kon gamberi ali kon salmone za gospo) in vsak dan drugačnim paninčkom zate urno nazajtrkovati kompletno lačno familijo in jo tako pripraviti za naporno ogledovanje fasad in štetje ruševinskega antičnega kamenja … no, dober vogelni bar se od navadnega vogelnega bara loči po tam, da ima vsaj enega vrhunskega didžeja na kofe mašini, ki že ob drugem obisku ekspedicije ve, da mora espressati un caffe, un cappuccino e due latti cacao:

dodaten benefit dobrega rimskega vogelnega bara je, da si boš z ždenjem na s soncem obsijanih stolčkih pred njim lahko napasel oči in ušesa ob stalnih likih, ki hengajo tam naokrog: skoraj gotovo bo tu druščina klepetavih sinjor, kakšen veteran s kravato in palico, pa sprehajalec mopsov in dva ali trije barski spomeniki, ki krajšajo delovnik didžejema na espreso mašini …

dve: tržnica
če si debelodenarnični šmeks, potem bo tvoja tržnica ona na campo de fiori, ampak, get serius, vsevdilj rima je raztresena cela rajda takileh opečnatih pokritk z napisom mercato (ja, o je odpadel in ne, r ne manjka),

v katerih te vsako delavniško dopoldne čakata dve frišni gori, ena sadna in ena zelenjavna, ter niz izložb s kruhi, paštami, ribami, siri in lepo uležanim, razkosanim in potrimanim mesovjem … trenutni favorit sezone (sicer v izdihu, pa vendar) so artičoke, ki so trikrat cenejše kot v ljubljani, kmetski fotri, ki jih prodajajo, pa ti s pomočjo govorice rok izdajo še kakšno malo tajno o njih pripravi, ki jih boš (po preizkušnji in v naši govorici) deležen čez kakšen teden …

tri: sladoled
tukaj pa res ni heca, rimljani namreč sladoled jemljejo zelo zares in resne sladoledne proizvajalnice ob sladoledu delajo le še kakšen okrasni sladkiš ali dva, se pravi, da ko v rimu iščeš sladoled, ne iščeš slaščičarne (pasticceria) ampak sladoledarno:

ko jo najdeš, se boš seveda začel spraševati, ali si našel obrat z dobrim sladoledom … evo finte: dobro si oglej banjico s pistacijevim sladoledom: je sladoled v njej živahno sijoče veselo zelen ali je zamolklo vojaškasto sivozelene barve? … no, če je živahno sijoče veselo zelen, je zanič – in z njim zelo verjetno vsi ostali sladoledi v radnji, saj so domnevno zelo kemičarsko plastični … barva pistacije tu spodaj levo je kar okej (v resnici je še bolj zamolkla, vsaj moj monitor je nakalibriran na vesele kolorje):

pri ocenjevanju si lahko pomagaš tudi z neodvisno ekspertno komisijo,

a ti lahko kar takoj povem, da so tovrstne komisije zelo mehkega srca in da pri njih z oceno odlično prođe tako rekoč vsak sladoled, celo ljubljanska groza od modrega neba …

no, evo, za prvo silo bo, ane?! … mini chef sicer dodaja, da je v rimu nadvse pomembno imeti tudi old school zamrežen lift z liftbojem, ampak se mi zdi, da naj se o tem raje razpišejo na kakšnem strojniškem blogu … kruh in vino pa bosta v naslednjem zapisu poročala še o tem, s pomočjo katerega napitka lahko dostojanstveno preneseš domač poraz as rome proti sampdoriji z 1:2, kakšne so tripe po romansko, koliko te na piazzi san silvestre olupijo za aperol spritz in o ostalih rimskih mangia e bevi doživljajih … ci vediamo!

od tujih politikov sta se fincem zamerila predvsem dva modela: chirac in berlusconi (izbor dokazuje, da finci štekajo, ful!) … prvi zato, ker je izjavil, da je britanska kuhinja takoj za finsko najslabša na svetu, drugi pa zato, ker pravi, da finci nimajo pojma o hrani, pomislite, celo tega ne vedo, kaj je pršut iz parme” … in lahko si mislite, s kakšnim hehetavim veseljem je finska veriga pizzerij kotipizza, ko je na lanskem newyoršem contestu v peki pizz premagala italijane, enega svojih izdelkov (pizzo z dimljenim severnim jelenom, lisičkami in rdečo čebulo) poimenovala po italijanskem premierju … no, ampak če bi človek sodil samo po krmi, ki ti jo ponudijo na finnairovih frčoplanih (kocke kuhanih piščančjih prsi, kuhan korenček & kuhan riž – vse brez okusa, jasno) bi kar zatrobil v isti rog kot jacques in silvio … ampak na srečo je na mrzlih finskih tleh vse drugače … v ravintoli (tako se finsko reče restavraciji) konstan möljä ti ata in mama, prav tadva iz slike, za 10 evrov naštimata tak bife, da se ti odpelje od dobrega … spektakularsk je že izbor hladnih prigrizkov na začetku,

ko pa ti bauhek segreje še krepka kremna juha z lisičkami, ragu iz severnega jelena, sočno dušeno jagnje, gratiniran losos, severnomorski slaniki s kaprami in papriko, eht pire & gratiniran krompirček ter ržen kruh in ti po grlu steče še frišen, hladen točen olut (tako finci rečejo pivu) bi omenjena prezidenta že nabrcal v rit … no, da ni šlo le za enkratno vzhičenje, sva se s chefico prepričala že naslednji dan ob bogato, a elegantno obloženi hotelski fruštik mizi, še bolj pa par urc kasneje,  ko sva pošpancirala po helsinškem pristanišču in tam stoječi pokriti tržnici:

| View Show | Create Your Own

že res, da finci tradiconalno ne obvladujejo začimbnih vragolij in da so zaradi severne lokacije obsojeni na le peščico pridelkov zemlje plus divjad in ribe, a vendarle sem v teh parih dneh in od parih obrokov, ki sem jih snedel, dobil občutek, da iz tega kar imajo, znajo potegniti maksimum … ki je velikokrat presenetljivo okusen in zanimiv …

toliko je razlogov za obisk prage, ki sem jih spisal v petnajstih minutah:

1.    zaradi vseh vicov, ki padejo na račun zajtrka v penzionu u černeho čeha
2.    zaradi ambienta, klientele in minimalistične, a vrhunske ponudbe jelinkove plzenske pivnice in nje gospodarja, ki šank čisti z ročko za čiščenje avtomobilskih stekel
3.    zaradi poguma, ki ga potrebuješ, da v jelinkovi plzenski pivnici naročiš hrano (in ki se ti ob pivnem siru in klobasi bogato obrestuje)
4.    zaradi fotbaleka v kleti kluba ujezd
5.    zaradi kao smučarske koče na strahovu, v kateri toalete izgledajo precej bolje od točilnice
6.    zaradi pivnice u sadu, ki po novem toči že sedem vrst pirčkov iz manjših čeških pivovarn
7.    zaradi osvežilnega kvasnicovega primatorja u sadu
8.    zaradi vseh na stene in strop našraufanih pizdarij v pivnici u sadu
9.    zaradi pivovarskega doma s celo rajdo na lokaciji zvarjenega  nepasteriziranega piva, ki poleg svetlega in temnega ležaka ter pšeničnega vključuje  koprivovega, kavnega, bananinega in višnjevega
10.    zaradi pivovarskega kluba
11.    zaradi pivovarskega kluba
12.    zaradi temnega herolda v pivovarskem klubu
13.    zaradi točenega originalnega pardubickega porterja v pivovarskem klubu
14.    zaradi kelnarja v pivovarskem klubu, ki te, holcarja, elegantno zjebe, ko mu ob zapitku okoli 1.500 kron, rahlo okajen kao putiš pet kron napitnine
15.    zaradi kelnarja v pivovarskem klubu, ki zaradi svojega elegantnega manevra dan kasneje dobi napitnino 200 kron
16.    zaradi pivovarskega kluba
17.    zaradi 30 kron (evro in četrt) kolikor je povprečna cena piva v praških krčmah
18.    zaradi listkov s črticami, ki ostajajo najbolj zanesljiv števec popitih desitk
19.    zaradi tega, ker čehi povsod, kjer pijejo tudi jejo, se pravi da kafičev skoraj no, je pa zato toliko več krčm, restavracij, jideln, hostincev in podobnih obratov
20.    zaradi tega, ker je praga idealno prizorišče za izvedbo študija primerjalnega kračoslovja
21.    zaradi (trenutno?) žal zaprte desperado rupe blizu legendarne budvarke
22.    zaradi freh in your face praških kelnarjev, ki ne samo, da niso prijazni, ampak se niti ne trudijo, da bi izgledali prijazni
23.    zaradi kimlna in zelja, ki se nahajata … hmmm, v bistvu povsod
24.    zaradi kao hamburgerja z zeljem na narodni trida
25.    zaradi hokejove ekstralige (live ali na tv)
26.    zaradi enormnega must-see strahovskega velikega stadiona
27.    zaradi tega, ker te češki piri ne podrejo brutalno po tleh, ampak te ravno prav držijo za dolgoprogaško  veseljačenje
28.    zaradi pivskega sladoleda u medvidku:

29.    zaradi barikiranega oldgotta in 33% superštark ležaka v isti birtiji
30.    zaradi – v primerjavi s slovensko bedo pa sploh – super sendvičev na bencinskih črpalkah
31.    zaradi do minute natančnega in poceni tramvajsko-metrojskega sistema, ki ti omogoča brezskrbno zvračanje vrčkov 24/7
32.    zaradi reliktov preteklosti, ki so jih morale upoštevati tudi multinacionalke (npr. ruska zmrzlina, ki jo prodaja nestle)

33.    zaradi nakladanega hermelina
34.    zaradi hermelina, ki ga kupiš za domov, in ga nakladaš sam
35.    ker otrokom namesto hermelina lahko domov prineseš modelčke škode in plišaste krtke, rakosničke (palčke smuke) in ostalo česko risankasto živad
36.    zaradi old school polbelega kislega kruha s kimlnom
37.    zaradi tega, ker nikjer, res nikjer ne prodajajo smrdljivega točenega piva, ampak povsod diši in ima lepo, čvrsto belo krono
38.    zaradi regionalnih čeških pivovarn, ki poleg običajnih svetlih in temnih ležakov vedno bolj korajžno varijo tudi druge sorte pirčkov
39.    zaradi ferneta s citronem, ki lepo preseka pivovske maratone
40.    zaradi smešnih besed na jidelnem listku …  pozor, vegetarijanci: řyzek ni rižek, ampak zrezek, kachna ni kahla s typotom, ampak raca in zelny salat ni zelena  ampak zeljna solata
41.    zato, ker lahko vskaemu rečeš »mater si čeh« pa ti nihče ne zameri
42.    zaradi tega, ker je bil chef tam že dvaindvajsetkrat, pa še nikoli ni bilo slabo
43.    zaradi tega, ker nimaš težav z izpiranjem okusa po puntigamerju, ki si ga prisiljen piti,  ko te vozijo skoz avstrijo
44.    zaradi plečnikove cerkve srca jezusovega na vinogradih
45.    ker se spodobi obiskati predsedujočo državo eu
46.    zaradi blagodejne terapije ledvic
47.    zaradi pivovarskega kluba

teh 47 je šlo zlahka … naprej pa raje nisem gruntal, ker je čisto malo manjkalo, da nisem poklical pawletica, pa da zrihta kombi in da gremo jutri spet gor …