napotovi napotki za na pot: firence

firence so eden najbolj turistiziranih punktov na svetu, zato se obiskovalcu ni treba bati, da bi bilo v tej renesančni perli ogroženo zadovoljevanje katere od njegovih osnovnih življenjskih potreb … je pa res, da se boš v firencah malokje počutil kot toplo sprejet in težko pričakovan gost, večinoma te bodo tretirali kot paying customerja, se pravi da načeloma velja, da ob vstopu v mesto laši onji speranca, da boš dobil kaj zastonj … načeloma! zastonj je namreč (še zdaj težko verjamem, da je res) parkirišče na piazzi michelangelo, to je na unem hribčku na desnem bregu arna, na katerega se vsi pripeljejo slikat panoramo, ki z druge strani, z vrha stolnične kupole izgleda takole:panorama1… za še večjo neverjetnost velja fakt, da je omenjeno  parkirišče brezplačno brez časovnih omejitev in če se ti zgodi, da bo tvoj airbnbjevec ponujal čumnato znotraj mestnega obzidja, kjer lahi že samo za nepooblaščen uvoz z avtom (in nepooblaščen je vsak, kdor ni tam doma) kasirajo po 200 evrov, privatne garaže pa parkirna mesta cenijo na 50+ evrov na dan, se verjetno strinjava, da sem si že s tem infotom zaslužil en pir … nič ne bi imel proti, če bi to bil tale lokalna lahkotna bionda, zvrnjena na štengah pred cerkvijo santo spirito, med opazovanjem frajerskega življa na istoimenskem trgu: ghibellinain tako smo se s požirkom hladnega iz zoprnih tem tipa parkiranje lagodno prekotalili na območje naše osnovne dejavnosti … preden se odpraviva na tržnice in v oštarije samo še dva resna turisticka napotka: karte za uffizi si še pred odhodom obvladaj na netu, na brunelleschijevo kupolo pa začni lesti takoj, ko jo odprejo (8:30) – razen če res rad postavaš v fuuul dolgih vrstah … skratka: on-line pa zgodej! (družica in/ali družina ti bo hvaležna!) … okej, zdaj pa naša roba: fruštki: če nimaš ravno narentane terase z mega rezgledom ali hotela, ki za fruštik da na mizo še kaj drugega kot rogljiček, se ne zajebavčkaj in si lepo obvladaj svoj lokalni jutranji bar – poleg serijalke v prerezano fokačo vstavljenih polnil, svašta sladkih peciv, pomarančnih spremut in propisnih kofetov te tam nameč zagotovo čaka kolekcija glasnih in zabavnih lokalnih likov, ki ti bodo brez dvoma polepšali jutra … tržnica: ta glavna in ta velka in ta najbolj založena in ta najbolj turistična je mercato san lorenzo, kjer se mimo uličnih štantov s pas-matrsi, torbicami, majicami in ostalimi nepotrebnostmi prebiješ do glavne sale, v kateri povprečen bralec kruha in vina zlahka preživi cel delavnik, ne da bi sploh opazil, da je minil … roba izgleda vrhunsko, vsega je v izobilju, s cenami so sicer bolj na zgoraj, ampak če sam mal gledaš, te to itak ne boli, ane … za tole reportažo sem izbral tri ljubke prizore:san lorenzo1prvi je, kako da ne, primerjalno florentincoslovje, pri katerem  boš hitro opazil, da lokalno pasmo goveda, znamenito belo chianino cenijo več kot 1.5-krat bolj od navadnega goveda – malo zato, ker je originalna bistecca fiorentina pač chianinina roba, malo pa zato, ker je chianin relativno malo in skoraj vse gor rastejo na manjših kmetijah (poleg tega so to ene izbirčne krave, ki ne prežvekujejo kar vsega po vrsti, zatorej nucajo večje pašnike …) … skratka fletn …san lorenzo2druga podoba pripada sopressati, po naše tlačenki in v vsej svoji ogromnosti in fletnosti sploh ne potrebuje komentarja …san lorenzo3tretji prizor ni, kot bi kdo utegnil pomisliti, posnetek frotirke kakšnega nobel hotela (niti frotističnih izdelkov obrtnika ferenčaka), ampak so vampi, ki so v firencah velika in pomembna in dobro pripravljena stvar, o kateri bomo kaj več povedali v razdelku snekarija … o tržnici le še to, da je pritlični, štantovski del odprt samo do ene dveh popoldne, da pa je v prvem štuku do polnoči odprta gostinska tržnica z restavracijo (vampi po florentinsko so top, tudi pečena rebra, steak & salsiccia), pivnico s številnimi italijanskimi zvarki, sladoledarno, sirarno, pekarijo, mesnico, ribarnico, vegansko/vegetarijansko in klasično amburgerdžinico in, jasno, vinoteko, v kateri prodajajo chianti classico iz menda da čisto vseh vinarij, vključenih v konzorcij; na spodnji fotki je zajeta kakšnih 15% polic: san lorenzo4 oštarije: oštarij je nebroj, velika večina jih seveda nažiga klasično toskansko/firenško kuhinjo, so pa pri tem bolj ali manj frajerske … napotnikov selektivni radar je bil v dovolj dobri formi in tako nikjer nismo jedli slabo, v celoti pa je najboljši vtis pustila trattoria da tito,  ki človeka v dobro voljo spravi že z dvema, zalo ekpresivnima in povednima na vhod obešenima napisoma:tito1 tito2take imamo radi, ane? … in kuhajo dobro, res frajerski so bili njoki s kremasto omako iz paprik (predstavljaj si v nulo sfrulirano bazo za sataraš, prelito po drobnih njokcih), narezek z jebačko janeževo salamo (finocchiona) in hudim, na popečen kruh položenim špehom, ocvrti bučni cvetovi s scamorzo, atu napotniku pa so alelujo zašpilali tudi, ko je kelnar ob naročilu caffe-corretta predenj postavil 4.5 litrsko, s pipico opremljeno flašo krasne, mehke, iz muškata skuhane grape in je ženska njegovega življenja posnela tale tale prizor:IMG_2207seveda smo se – kot vsi ostali gostje – počečkali na zid in se zadovoljno odguncali naprej gledat rinascimento … slednjega pa očitno ni doživela ena od firenških gostinskih institucij, znamenita birtija il latini,latini1kjer so po zanesljivih prvoosebnih pričevanjih njega dni gostje sedeli za veliko skupno mizo, stregli pa so jim resno in dobro košto, zdaj pa je to postal klasičen tourist-trap z ločenimi mizicami, pocukranimi kelnarji in podpovprečno košto, vključujoč preplozanega pečenega zajca ter u iber kruhasto in res slabo papapomodoro … škoda! … ampak ker se vse izravna je potem tu še nenadejano dobra birtija,ciliegia1ki je na piazza di san pier maggiore s poštenimi cenami, neverjetno ješprenčkovo solato, hudo lazanjo in amejzing pradajzovo salso na peresnikih rešila zagato s hudo opoldansko lakoto … se ti pa po nekaj dnevih zgodi, da se vseh teh tradicionalnih reči še malo prenabauhaš in takrat je ptreba presekat s kakšno ustvarjalno kuharijo … če boš izbral trendovsko, v nekdanje železobetonsko skladišče-ali-kaj-že postavljeno restavracijo tamero, boš sicer plačal kar nekaj denarja (najcenejša pašta je devet, najdražja, z jastogom, pa 20 – vse so narejene v hiši, pred tvojimi očmi), ampak plac z osebjem in klinetelo vred je skulirano hip, vina poceni (buteljka korektnega chiantija za 17) kuharija pa domiselna in okusna, kot tale hud plesniv kozji sir s pasijonkinim sladoledom in slano kakavovo zemljo:tamero1malica: tle pa v firencah obstaja samo ena upoštevanja vredna možnost in to so vampi … brez spakovanja prosim, definicija firenške krme pač ni florentinec, ampak vampi … fotri tukaj obvladajo in strežejo nele  nam znane vampe, ampak tudi siriščnik – to je četrti in po vrsti tazadnji prostorček, s katerim prežvekovalci končajo svoj štiristopenjski obed … siriščniku v firencah rečejo lampredotto, to pa zato, ker jih je oblika in barva spominjala na notranjost ust piškurjev (lampreda), ki so včasih v velikem številu bivakirali v arnu … se pa dandanašnji siriščnike kuha s čebulo, paradajzom, peteršiljem in zeleno, nakar jih majster (tale je iz luknje v zidu da vinattieri) seseklja,lampre1jih naloži na prerezano bombeto, soli, popra, potrese s strtimi sušenimi peperočini in prelije z zeleno peteršiljasto-oljno salso, vrhnji del bombete pomoči v župco, v kateri se je siriščnik kuhal in ti ponudi naj-jači-send-vić ever … če ne verjameš, vprašaj gospo napotnik, ki vampov sploh in čisto mara ne, lampredotto bi pa zdaj zmazala sama … da pa ne bomo končali preveč hardkorovsko je tu še sladoled: ta je pa v firencah vreden, da ga, siceršnjim navadam na tem blogu navkljub, zapišemo z veliko začetnico; torej: Sladoled: hud, kremast, svež, čisti in jasni okusi, brez nekega pretiravanja … z lopatko postreženi v kornete ali lončke, priporočamo vsaj dvakrat po dva okusa na dan in to v naslednjih lokalih: jasno da je tudi tu grom, ko boš v becirku okrog svetega križa ne pojdi mimo vivolija, postoj & poliži tudi robo iz rivarena,rivareno1združeni jeziki družine napotnik pa za najboljšo, najbolj simpatično, najbolj fino in nasploh najjačo sladoledarno v firencah razglašajo mini obratek la sorbettiera na trgu tazzo … iza zaradi jagode, jon zaradi hihitanja sladoledarja, chefica zaradi kivija, chefe pa zaradi vseh okusov, še posebej pa zaradi limone & žajblja, pinjole, buontalentija, temne čokolade, lešnika, slane karamele, slane rikote z medom, itd., itd., … nad!

krava avstrijska!

ne, z naslovom ne želim zmerjati fenningerjeve anne, ki zadnje tedne pridno nažira zalogo točk, ki jih ima v skupnem seštevku svetovnega pokala pred njo tina maze … pa četudi bi feningerco kdo ogovoril z zgornjima besedama to sploh ne bi nujno pomenilo zmerljivke … nasprotno – avstrijske krave so zelo dobre, kaj zelo dobre – vrhunsko mehke in okusne so! … lejo tole, s telefonom upaparacnjeno na 1640 metrih nad morejm, direkt na meji med solnograško in koroško, potem ko je šest tednov mirovaje zorela na mrzlem, se parkrat obrnila nad žerjavico in na koncu legla na vroč nagrobni kamen:

2015-02-26 20.14

v onih glažkih zgoraj levo so razne salse in posipi, med katerimi je suvereno zmagal kärntenski granulat z gorskimi zelišči in krasnim rauch priokusom … sršenovo brenčanje o gastro razvoju na jodlarskih smučiščih v zadnji dolce viti je na tale način dobilo fletno realno podstat … sicer je pa, na hitro, takole: med klasičnim naborom pirčkov še vedno zmaguje stieglov paracelsus zwickl, pri avstrijskih vinih najbolj cenim prepoznavne pokrove, s pomočjo katerih iz aviona prepoznaš na avstrijski grudi pridelano kapljevino, kofe … edino pri kofetu ga pa še zmer sračkajo – ob naročilu kratkega espressa je namreč še vedno precej velika možnost, da boš dobil do roba nafilano (sicer malo) šalco brez kreme in preplozanega okusa … zatorej raje naroči kafemitzane, pa bo …

our man in ourmenia

o ne, seveda nisem pozabil na cenjeno čitajoče osebje tegale bloga … o-kontre! … skoraj ves čas, ko sem se potikal po ulicah erevanskih in skalovju armenskem (še posebej v dolgih in pogostih trenutkih, ko sem sedel za obloženimi mizami gostoljubnega armenskega ljudstva, mi je po glavi švigalo koliko zanimivosti moram deliti z vami, ko se spet vrnem za domačo tipkovnico … in, evo me! … kje začeti? verjetno pri mailu armenske oglaševalske zbornice izpred nekaj mesecev, ki me je vabil v žirijo mednarodnega bienala komunikacij v erevanu … takoj sem se spomnil na lucidne vice z radia erevan in seveda na hudo poemo daneta zajca iz otroške abecedarije:

E (EREVAN)

V Erevanu zajtrkujejo smešnico na volovsko oko stepeno.
V Erevanu kosijo smešnico na soli pečeno.
V Erevanu večerjajo smešnico v poprov sirup vloženo.
V Erevanu dobijo za malico pol smešnice v porcelanastih lončkih:
nanjo se smejejo v zelo poskočnih končkih.

V Erevanu sedijo v šolah na tleh,
ker v smešnicah štejejo
pa pišejo in rišejo v smešnicah,
pa se zmeraj tako smejejo,
da jih smeh
sem pa tja trklja po tleh.

V Erevanu dojenčki jokajo tako smešno,
da mame od smeha pokajo in pravijo:
»Oh-he-he, prosim, jokaj še.«

skratka: nobenega pametnega razloga ni bilo moč najti, da bi vabilu v erevan rekel ne … in še dobro, da nisem: armenija je krasna država, opremljena s hudo kulturno, zgodovinsko, znanstveno in religiozno prtljago … armenija je krščanstvo sprejela za državno religijo leta 301 – prva na svetu, jasno … v armenskih manuskriptih lahko izvemo, da so njihovi dohtarji že v 12. stoletju delali avtopsije (predvsem na živalih), da je eden izmed njihovih učenjakov že 700 let pred kopernikom pisal o in risal okroglo zemljo, v armeniji, v jami blizu vasi areni so našli najstarejši usnjen čevelj na svetu in čisto blizu njega za naš blog še posebej pomebno najdbo – najstarejši odkrit obrat za proizvodnjo vina na svetu:

IMG_4384

kot vidiš pa tega nisem linkal, ampak kar pokazal fotko, in to svojo! … naš gostitelj, armen martirosyan, je tako fejst dedec, da je zrihtal, da smo lahko uleteli tudi v to, sicer za javnost zaprto jamo, v kateri še vedno pridno izkopavajo razne stare reči … ampak najstarejša vinarija na svetu? na to se pije … in je! … zato na tem mestu puščam bogato armensko zgodovino ob strani in vam predstavim tri najboljše, najslastnejše in najbolj zanimive reči, ki jih ponuja armenska gastronomija (armenski konjak je četrta, ampak dobi čisto svoj post čez nekaj dni!):

1. sveža roba (zelišča, zelenjava in sadje)
prva stvar, ki jo človek opazi na obloženi armenski mizi je takle šop svežih dišavnic:

armenia1

rdeča bazilika, peteršilj, koriander, listi redkvice, čisto mladi poganjki čebule … vse ultra sveže, noro dišeče in izjemnega okusa … ker pri nas ponavadi zelišča sekljamo, trgamo, režemo, meljemo ali kako drugače predelujemo je bilo grizljanje celih stebel dišečega šavja zame eno najbolj fletnih odkritij … na ostalih krožnikih so potem naloženi še oh-džizs-hudi paradajzi, kot jih pri nas ni več; kumare, razne solatke (iz surove rdeče pese in jogurta, iz zelja korenja, koruze, čilerike in kefirja …), neke sladko-pikantne trave, zdušene s čebulo in česnom, do mazavosti odcejeni gosti jogurti … vse to je izjemno okusno, sočno, krasno in pripravljeno, da se skupaj s kakšnim od njihovih številnih pikantnih in slanih mladih sirov zavije v od velike plahte odtrgan kos armenskega tankega kruha, lavasha …

2. lavash
lavash je kamen temeljac armenske prehrane – pomakajo ga v juhe, vanj zavijajo sir, zelenjavo, zelišča, meso … z njim popivnajo omake, pobrišejo krožnik ali pa ga jejo kar tako … lavash se peče v velikih zakopanih glinenih pečeh, tonirjih, ki so armenska različica tandoorija, peka pa izgleda takole:

kar hud izziv bo nekaj takega rekreirat na domači opremi, ampak probat bo treba, ni druge … ker drugače ne vem, kam bomo zavijali

3. khorovats
to je pa meso – največkrat svinjina, tudi jagnjetina ali ovčetina, redkeje pišče ali govedina – samo posoljeno in popoprano (strogo brez marinad – predvsem brez kisa! – ki veljajo za goljufivo prakso maskiranje slabše kvalitete mesa), nataknjeno na dolga jeklena nabodala in pečeno nad žerjavico … med kose mesa kdaj pa kdaj nataknejo še kakšno rezino krompirja, kaj drugega pa ne … pečene kose mesa potem stresejo na pripravljeno skladovnico lavasha in tanko narezane čebule:

armenia2

tako fino je v armeniji … se je in pije in nazdravlja in poka vice, kotrlja smešnice, treplja po ramenih, objema, pove dolgo in zabavno napitnico ali štiri; pa spet je in spet pije, pove kaj o bogati zgodovini armenskega naroda, sredi visokega hribovja pogleda 1700 let staro cerkev, ob kateri je že leta 1200 šibala univerza, ali oko vrže na 1200 let star manuskript … nakar prikima pametni politiki armenske apostolske cerkve, da se študentje po koncu študija teologije odločijo ali se bodo poročili in (p)ostali duhovniki, ali pa ne in se tako kvalificirali za plezanje po cerkveni hierarhični lestvici … potem v vinariji 365 wines srebne kozarček katerega od njihovih sadnih (torej namesto grozdja, narejenih iz marelic, češenj, robidnic, granatnih jabolk …) vin … zvečer pa v dvorani arama khachaturiana za 1.8 evra prisluhne koncertu mladinskega državnega orkestra armenije, se povzpne na vrh cafesjianovih kaskad in si misli: le kako, za boga milega, sem lahko o armeniji do sedaj razmišljal kot o neki zakavkaški vukojebini?! … in o katerih vseh čudovitih koncih sveta se še motim? še dobro, da se pišem napotnik in da bom še velikokrat na poti … Շնորհակալություն, հայ եղբայրներին.

popočitniška tuga

ne, sploh ni bilo tužno, dragi bralec, nasprotno: ceu wesele je biu; tuga je namreč beseda iz družinskega lingota, ki označuje nana-pa-dedotovo domovanje, izhaja pa ne iz svojega pomena ampak je skrajšanka za tugomerjevo ulico, na kateri se domovanje nahaja (in samo misliš si lahko, da komaj čakamo premiero v drami) … popočitniški del naslova pa izhaja iz nana-pa-dedotovga intenzivnega in ekstenzivnega pohajkovanja po siciliji, odkoder nista prinesla le številnih siciljanskih vinskih in jedilnih artiklov, ampak tudi ideje, voljo in recepture, kako te jedilne artikle sestaviti v intenzivno in ekstenzivno družinsko pohajkovanje po s siciljanskimi vinskimi in jedilnimi artikli obloženi mizi:

photo

otročas je bila navdušena predvsem nad sadnim krožnikom desno zgoraj, ki je seveda popolni fejk, saj gre za umetelno oblikovan in pobarvan marcipan … vaš dopisnik se ja najbolj navdušil nad klobasno-salamskim, vinskim (nero d’avola ftw!) in zajčjim (glej desno spodaj) programom … sicer pa je tu zgoraj prikazan le manjši del pojedine, zato ti je verjetno jasno, da smo trpeli in tugovali kot že dolgo ne … še posebej, ker nam je pela rosa

mastdžarska – mangalica

najboljšo madžarsko robo smo prihranili za konec obujanja spominov na prvomajčenje v budimpešti in za enega od razlogov, ki sta pripeljala do tega, da smo našo sevrovzhodno sosedo začeli ljubkovalno klicati mast-džarska (drugi je mast kot fonetični zapis besede must; ako je še nisi, je budimpešta pač must-see) … govorim seveda o mangalici, prašičji pasmi, ki so jo na ogrskem s križanjem dveh svojih staroveških pasem (bakonyi in szalontai) z divjo svinjo začeli vzrejati v drugi polovici devetnajstega stoletja … sicer pa mangalica izgleda kot da bi bila plod strastnega razmerja med ovco in pujsom (ali pač med pujso in ovnom), saj je njeno močno omaščeno telo poraščeno s fletnimi in obilnimi kravželjni runa … sicer pa je njena glavna odlika to, da se pod kožo odene v hudo debelo plast maščevja, ki je – če je plod kakovostne krme – jako hud generator okusa … seveda pa je ubogo mangalico prav ta maščobni sloj skoraj stal izumrtja … v protimaščobni evforiji, ki je po diktatu nutricionističnega lobita zavladala svetu v drugi polovici dvajsetega stoletja, so poč postale popularnješe nemastne sorte prašičev, ki jih je lažje in hitreje vzgojiti in prodati … mangalico so nato pred izumrtjem rešili španski pujsorejci, zavolj hudih chorizov in ostalega iz mangalic narejenega delikatesnega mesovja pa zdaj doživlja renesanso tudi v svoji primarni domovini (pa seveda v vojvodini in srbiji, pa v zda in – če sem prav razumel  mrtinetovega birta – tudi pri nas) … v busimpešeti je mangalica – vsaj na tržnici – precej velika zgodba … skladovnice za štiri-in-več moških prtov debele prekajene slanine, gore gromozanskih ocvirkov in verige takšnih in drugačnih klobas in salam so omniprezentne …

photo

skravžljanega pujsa radi denejo tudi na jedilnike restavracij, ako bodeš kaj kmalu kruzal po pešti, je skoraj nujno pokukati v funky gastrobar pesti disznó in poskusiti bodisi mangaličin rahlo dimljen pršut, bodisi sočen burger bodisi izkoščičeno in nato počasi kuhano, ohlajeno, nato pa narezano in pred strežbo popečeno kračo bodisi rezino pečene vratovine ali pač kar vse od naštetega … to, da moraš v budimpešto s seboj nujno vzeti hladilno torbo ti je pa tudi jasno, mar ne? … le tako si boš lahko doma pričaral takle prizor:

mangalica2

huda je ta mangalična salama: sladkasto dimljena, čisto rahlo pikantna, sočna, mastna in tako zelo zelo dobra … e, to in ne neka heavy industry ogrska salama je reprezentativen primerek najboljšega, kar ponuja mastdžarska …

 

 

mastdžarska – (samo)oskrba

če za prvo od dveh avstroogrskih metropol velja, da je ob nje obisku pametneje pozabiti na lakoto, pa za budim in pešto kakšnega podobnega priporočila nikakor ne gre upoštevati … s poklicno deformacijo gostinskega šnofača opremljeni napotnik je namreč na ad-hoc inšpekcijah budimeštanskih birtij našel kar nekaj finih placev … highlighti obsegajo par mozgovih kosti v močni goveji župi v klasični meščanski oštariji vörös posztakocsi ter trio sester kolbasz (sladkasta krvavica, odpičena jetrnica in rahlo dimljena klasična basa) na istem naslovu … langosi, v bazenčkih maščobe ocvrti diski iz kvašenega testa so na voljo skoraj povsod, tisti, ki smo ga snedli na margitszigetu je bil super … v grajskem okolišu je rahlo of the beaten path ulica, ki se imenuje fortuna, na njej je  tudi sproščeni bistro pest-buda, ki je v rdečem emajliranem piskrčku postregel izjemno ribjo juho (cenimo predvsem elegantno papriciranje, minuciozno očiščene kose ribe in vključitev ribjih jeter) in dekadentno terino iz gosjih jeter, pospremljeno z dušenimi rdečimi redkvicami in popečenim sladkastim briošem …

jedilica

nič kaj hudega se ti ne bo zgodilo, če se boš ustavil v v restavraciji kacsa, kjer na polno obvladujejo fileje račjih in gosjih prsi, predvsem na klesične starošolske viže z močnimi omakami, poskusiti pa velja tudi bistro fazanjo juho … sicer pa v velemestu ne manjka tudi spektakularnih placov, kavarna new york cafe je tako obveznica za vse, ki kaj dajo na neobaročno impozantnost, sicer pa – za razliko od slovenske kafićevske konfekcije – budimpeštanci radi kreativizirajo in svojim obratom vdihujejo individualiziran pečat; še posebej to velja za t. i. ruin pubs, ki jih kar razmetava od ustvarjalnosti in luštnosti … poslastic so lahko deležni tudi skpetiki, ki bolj kot v hunske zaupajo v lastne kuharske sposobnosti … tovrstni obiskovalci naj se čimprej po prihodu v mesto zglasijo v impozantnem poslopju glavne budimpeštanske tržnice,

tržnica

kjer priporočamo predvsem resno skeniranje in analizo ponudbe v nulo urejenih stojnic  s perjadjo (race in gosi so lepo razparcelirane, zložene in vobče vzorno mesarsko pripravljene), pa štante s svakojakimi kislimi vloženinami (zmagovalno je v papriko zatlačeno rdeče zelje, ki nato celoten produkt obarva v kolorit nk maribor) … ne spreglej niti postojank s pocenskim emajliranim posodjem, pa cele rajde takvih in onakvih posušenih paprik ter seveda resne ponudbe mesnin iz narodnega bogastva št. 1, pujsa pasme mangalica … ta si je na kruhu in vinu zaslužil posebno objavo, s katero bomo tudi zaključili mastdžarske memoare …

mastdžarska – borok

priznam, da so me huni daleč najbolj prijetno presenetili na vinskem področju … je bila v moji sicer z le rekreativno-ljubiteljskim vinoznanjem opremljeni glavi, vinska madžarska postavljena v nek kotek, na katerem je pisalo tokaji … in to je bilo to, nič drugega … iz furminta (a.k.a. šipona) pridelana vrhunska sladka vina iz tokajske regije so pač svetovno znana marka, zaradi katere se je moral v ilegalo (in kovanje kreativnih imenskih domislic – trenutni močkotov števec je na številki 33) umakniti italijansko-slovenski furlanski tokaj … za kaj drugega madžarskega dosedaj v ustih pač še ni bilo časa, kakšne resne prilike pa tudi ne … in tako sem potem tam gori blizu gradu, natančneje na ulici fortuna v bistroju pest-buda dvakrat debelo pozijal: prvič, ko se mi je po jeziku razlil požirek suhega furminta 2012 iz majhne, a (kar sem ugotovil šele kasneje) zelo ugledne tokajske kleti szepsy … tale furmintek (ne vem, morebiti mu lahko rečemo kar šipon) je bil res krasno zbalansiran, frišen in ravno prav povaljan v hrastovih sodih, da si je nadel še malo tople lesene šminke … drugi pozijavček je bil namenjen eni bolj hrani prijazni črnini, kar sem jih srebnil v zadnjem letu: na cabernet francu osnovan cuvee birtokbor 2011 iz kleti heimman je s frišnostjo tako lepo skrival 14,5% alkohola, da je napotnik na obvezni spisek budimpeštanskih destinacij dal še eno tako vinoteko, da se bo dalo birtokbora (in še koga) odpeljati v domačo klet (katere pomemben del je, lej, lej, madžarska vinska vitrina) … tale madžarski oktet hungary bor sem potem našel v bližnji izpostavi največjega madžarskega vinskega distributerja, firme bortarsasag, ki ima tudi po svetu lifrajočo spletno štacuno (a bi za dostavo takšnega osmerčka v slovenijo plačal skoraj 50 evrov, kar je občutno preveč) … v kolekcijo sem skušal zbasati vsakega po malo – začne se s törleyevo naturel-klasik penino, konča pa z dvema tokajema, szepsyjevim szamorodnim in 3 puttunyoškim aszujem grofa degenfelda … priznam, da sem tistile napbor vzel zaradi imena (in kasneje od hugha johnsona izvedel da je st. andrea ena najbolj zanimivih vinarij za bele zvrsti) bolykijevi dve flaši pa zaradi dizajna etiket (kasneje pa prebral, da je bolyki janos eden najzanesljivejših mešalcev ergi bikaverja) … heimann je tu zaradi zgoraj opisane izkušnje, suhi furmint zoltana demetra pa zato, da probamo še kakšno drugo vrhunsko šiponsko suhobo … zdaj mi ne preostane kaj drugega, kot da jih začnem odpirati … sirotek jaz! :-)