popočitniška tuga

ne, sploh ni bilo tužno, dragi bralec, nasprotno: ceu wesele je biu; tuga je namreč beseda iz družinskega lingota, ki označuje nana-pa-dedotovo domovanje, izhaja pa ne iz svojega pomena ampak je skrajšanka za tugomerjevo ulico, na kateri se domovanje nahaja (in samo misliš si lahko, da komaj čakamo premiero v drami) … popočitniški del naslova pa izhaja iz nana-pa-dedotovga intenzivnega in ekstenzivnega pohajkovanja po siciliji, odkoder nista prinesla le številnih siciljanskih vinskih in jedilnih artiklov, ampak tudi ideje, voljo in recepture, kako te jedilne artikle sestaviti v intenzivno in ekstenzivno družinsko pohajkovanje po s siciljanskimi vinskimi in jedilnimi artikli obloženi mizi:

photo

otročas je bila navdušena predvsem nad sadnim krožnikom desno zgoraj, ki je seveda popolni fejk, saj gre za umetelno oblikovan in pobarvan marcipan … vaš dopisnik se ja najbolj navdušil nad klobasno-salamskim, vinskim (nero d’avola ftw!) in zajčjim (glej desno spodaj) programom … sicer pa je tu zgoraj prikazan le manjši del pojedine, zato ti je verjetno jasno, da smo trpeli in tugovali kot že dolgo ne … še posebej, ker nam je pela rosa

mastdžarska – mangalica

najboljšo madžarsko robo smo prihranili za konec obujanja spominov na prvomajčenje v budimpešti in za enega od razlogov, ki sta pripeljala do tega, da smo našo sevrovzhodno sosedo začeli ljubkovalno klicati mast-džarska (drugi je mast kot fonetični zapis besede must; ako je še nisi, je budimpešta pač must-see) … govorim seveda o mangalici, prašičji pasmi, ki so jo na ogrskem s križanjem dveh svojih staroveških pasem (bakonyi in szalontai) z divjo svinjo začeli vzrejati v drugi polovici devetnajstega stoletja … sicer pa mangalica izgleda kot da bi bila plod strastnega razmerja med ovco in pujsom (ali pač med pujso in ovnom), saj je njeno močno omaščeno telo poraščeno s fletnimi in obilnimi kravželjni runa … sicer pa je njena glavna odlika to, da se pod kožo odene v hudo debelo plast maščevja, ki je – če je plod kakovostne krme – jako hud generator okusa … seveda pa je ubogo mangalico prav ta maščobni sloj skoraj stal izumrtja … v protimaščobni evforiji, ki je po diktatu nutricionističnega lobita zavladala svetu v drugi polovici dvajsetega stoletja, so poč postale popularnješe nemastne sorte prašičev, ki jih je lažje in hitreje vzgojiti in prodati … mangalico so nato pred izumrtjem rešili španski pujsorejci, zavolj hudih chorizov in ostalega iz mangalic narejenega delikatesnega mesovja pa zdaj doživlja renesanso tudi v svoji primarni domovini (pa seveda v vojvodini in srbiji, pa v zda in – če sem prav razumel  mrtinetovega birta – tudi pri nas) … v busimpešeti je mangalica – vsaj na tržnici – precej velika zgodba … skladovnice za štiri-in-več moških prtov debele prekajene slanine, gore gromozanskih ocvirkov in verige takšnih in drugačnih klobas in salam so omniprezentne …

photo

skravžljanega pujsa radi denejo tudi na jedilnike restavracij, ako bodeš kaj kmalu kruzal po pešti, je skoraj nujno pokukati v funky gastrobar pesti disznó in poskusiti bodisi mangaličin rahlo dimljen pršut, bodisi sočen burger bodisi izkoščičeno in nato počasi kuhano, ohlajeno, nato pa narezano in pred strežbo popečeno kračo bodisi rezino pečene vratovine ali pač kar vse od naštetega … to, da moraš v budimpešto s seboj nujno vzeti hladilno torbo ti je pa tudi jasno, mar ne? … le tako si boš lahko doma pričaral takle prizor:

mangalica2

huda je ta mangalična salama: sladkasto dimljena, čisto rahlo pikantna, sočna, mastna in tako zelo zelo dobra … e, to in ne neka heavy industry ogrska salama je reprezentativen primerek najboljšega, kar ponuja mastdžarska …

 

 

mastdžarska – (samo)oskrba

če za prvo od dveh avstroogrskih metropol velja, da je ob nje obisku pametneje pozabiti na lakoto, pa za budim in pešto kakšnega podobnega priporočila nikakor ne gre upoštevati … s poklicno deformacijo gostinskega šnofača opremljeni napotnik je namreč na ad-hoc inšpekcijah budimeštanskih birtij našel kar nekaj finih placev … highlighti obsegajo par mozgovih kosti v močni goveji župi v klasični meščanski oštariji vörös posztakocsi ter trio sester kolbasz (sladkasta krvavica, odpičena jetrnica in rahlo dimljena klasična basa) na istem naslovu … langosi, v bazenčkih maščobe ocvrti diski iz kvašenega testa so na voljo skoraj povsod, tisti, ki smo ga snedli na margitszigetu je bil super … v grajskem okolišu je rahlo of the beaten path ulica, ki se imenuje fortuna, na njej je  tudi sproščeni bistro pest-buda, ki je v rdečem emajliranem piskrčku postregel izjemno ribjo juho (cenimo predvsem elegantno papriciranje, minuciozno očiščene kose ribe in vključitev ribjih jeter) in dekadentno terino iz gosjih jeter, pospremljeno z dušenimi rdečimi redkvicami in popečenim sladkastim briošem …

jedilica

nič kaj hudega se ti ne bo zgodilo, če se boš ustavil v v restavraciji kacsa, kjer na polno obvladujejo fileje račjih in gosjih prsi, predvsem na klesične starošolske viže z močnimi omakami, poskusiti pa velja tudi bistro fazanjo juho … sicer pa v velemestu ne manjka tudi spektakularnih placov, kavarna new york cafe je tako obveznica za vse, ki kaj dajo na neobaročno impozantnost, sicer pa – za razliko od slovenske kafićevske konfekcije – budimpeštanci radi kreativizirajo in svojim obratom vdihujejo individualiziran pečat; še posebej to velja za t. i. ruin pubs, ki jih kar razmetava od ustvarjalnosti in luštnosti … poslastic so lahko deležni tudi skpetiki, ki bolj kot v hunske zaupajo v lastne kuharske sposobnosti … tovrstni obiskovalci naj se čimprej po prihodu v mesto zglasijo v impozantnem poslopju glavne budimpeštanske tržnice,

tržnica

kjer priporočamo predvsem resno skeniranje in analizo ponudbe v nulo urejenih stojnic  s perjadjo (race in gosi so lepo razparcelirane, zložene in vobče vzorno mesarsko pripravljene), pa štante s svakojakimi kislimi vloženinami (zmagovalno je v papriko zatlačeno rdeče zelje, ki nato celoten produkt obarva v kolorit nk maribor) … ne spreglej niti postojank s pocenskim emajliranim posodjem, pa cele rajde takvih in onakvih posušenih paprik ter seveda resne ponudbe mesnin iz narodnega bogastva št. 1, pujsa pasme mangalica … ta si je na kruhu in vinu zaslužil posebno objavo, s katero bomo tudi zaključili mastdžarske memoare …

mastdžarska – borok

priznam, da so me huni daleč najbolj prijetno presenetili na vinskem področju … je bila v moji sicer z le rekreativno-ljubiteljskim vinoznanjem opremljeni glavi, vinska madžarska postavljena v nek kotek, na katerem je pisalo tokaji … in to je bilo to, nič drugega … iz furminta (a.k.a. šipona) pridelana vrhunska sladka vina iz tokajske regije so pač svetovno znana marka, zaradi katere se je moral v ilegalo (in kovanje kreativnih imenskih domislic – trenutni močkotov števec je na številki 33) umakniti italijansko-slovenski furlanski tokaj … za kaj drugega madžarskega dosedaj v ustih pač še ni bilo časa, kakšne resne prilike pa tudi ne … in tako sem potem tam gori blizu gradu, natančneje na ulici fortuna v bistroju pest-buda dvakrat debelo pozijal: prvič, ko se mi je po jeziku razlil požirek suhega furminta 2012 iz majhne, a (kar sem ugotovil šele kasneje) zelo ugledne tokajske kleti szepsy … tale furmintek (ne vem, morebiti mu lahko rečemo kar šipon) je bil res krasno zbalansiran, frišen in ravno prav povaljan v hrastovih sodih, da si je nadel še malo tople lesene šminke … drugi pozijavček je bil namenjen eni bolj hrani prijazni črnini, kar sem jih srebnil v zadnjem letu: na cabernet francu osnovan cuvee birtokbor 2011 iz kleti heimman je s frišnostjo tako lepo skrival 14,5% alkohola, da je napotnik na obvezni spisek budimpeštanskih destinacij dal še eno tako vinoteko, da se bo dalo birtokbora (in še koga) odpeljati v domačo klet (katere pomemben del je, lej, lej, madžarska vinska vitrina) … tale madžarski oktet hungary bor sem potem našel v bližnji izpostavi največjega madžarskega vinskega distributerja, firme bortarsasag, ki ima tudi po svetu lifrajočo spletno štacuno (a bi za dostavo takšnega osmerčka v slovenijo plačal skoraj 50 evrov, kar je občutno preveč) … v kolekcijo sem skušal zbasati vsakega po malo – začne se s törleyevo naturel-klasik penino, konča pa z dvema tokajema, szepsyjevim szamorodnim in 3 puttunyoškim aszujem grofa degenfelda … priznam, da sem tistile napbor vzel zaradi imena (in kasneje od hugha johnsona izvedel da je st. andrea ena najbolj zanimivih vinarij za bele zvrsti) bolykijevi dve flaši pa zaradi dizajna etiket (kasneje pa prebral, da je bolyki janos eden najzanesljivejših mešalcev ergi bikaverja) … heimann je tu zaradi zgoraj opisane izkušnje, suhi furmint zoltana demetra pa zato, da probamo še kakšno drugo vrhunsko šiponsko suhobo … zdaj mi ne preostane kaj drugega, kot da jih začnem odpirati … sirotek jaz! :-)

purgerija

prejšnji in ta teden je bilo treba marsikomu dvakrat ali trikrat odgovoriti na vprašanje kje da bomo/smo bili med krompirjevskim delopustom … potrebnost multiplikacije odgovora je bila povezana z vsebino odgovora samega – marsikdo je namreč mislil, da je – ko je slišal zagreb – narobe slišal; da bi verjetno moral slišati zadar ali kaj podbnega … ker, tako se je ponavadi slišalo podvprašanje, zakaj pa v zagreb? in to za tri noči in štiri dni? le kaj bi človek počel v zagrebu? … well, sunnyboy, tole:
na placu na trešnjevki bi se zakadil med štante in odkril, da kljub večinski podobnosti z robo na slovenskih tržnicah najdeš veliko zagrebačkih posebnosti … recimo atletsko grajene, skoraj špartansko suhljate črne zagorske purice in debele, prosto rejene goske iz medžimurja, pa hude kolekcije različno starih (ok, mladih) slastnih sirekov v slanici in čisto drobne ter skoraj čisto okrogle bele fižolčke, najdba sezone pa je bila nedvomno velika banjica mrtvaških trobent za 10 kun a.k.a. 1.4 evra, ki so dan po dnevu mrtvih končale v takelem zajtrku prvakov …

crne trube

in potem bi šel na špancir, prešnofal trgovine na ilici, pregledal grafiterije na branimirovoj ulici zraven glavnega štacjona, se vozakal s tramvajem mimo muzeja dražena petrovića, prebiral zgodbe, ki jih piše življenje ob artfaktih v muzeju razpadlih zvez in se po ogledu frajerske stalne postavitve v muzeju suvremene umjetnosti spustil po spiralnem toboganu in nato v kafiču posrebal nominalno superioren franckov espresso:

superiore

je dober, morebiti tudi zaradi placebo efekta, ker ga dajejo v res frajersko dizajniranih skodelicah brez ročaja in s heavy duty inox opasačem … v zagrebu se da tudi dobro malicati (pozorno spremljaj vsaj to – poročamo o zg tripadvisorskem prvaku trilogiji – pa še kakšno od naslednjih mladin, ko pride na vrsto purgerska zalogajnica tip top), prava frajerija je, recimo, po slamici (i uz gazpacho ili dimljeni losos na slanom vaflu) posrebati bloody mary v cocktail baru secesijskega hotela esplanade, če si pa bolj street/pekarske sorte je pa zg itak meka z vsemi onimi pekarnicami, ki pa vendarle niso tak hardcore pofl kot ga pri nas fura društvo slovensko-albanskega kruhopeštva … in ja, tudi pije se v zagrebu dobro, trenutna zvezda je rokodelski zvarek bujske pivovarne, nefiltrirano in nepasterizirano rdeče pivo, katerega gajbico bi se ga ob pohajanju po istri splačalo vtakniti v prtljažnik …

crveno pivo

ob vsem tem in dejstvu, da medvedje tolčejo pak v khl ligi in da na airbnbju čisto fleten flet za štiri zlahka ujagaš za 50 ali še manj evrov na noč, je torej jasno, da v zvezi z zagrebom pravo vprašanje sploh ni zakaj pa v zagreb? temveč kaj pa še čakaš? …

 

kjer je dim, tam je rauchbier

tisti, ki ste v virtualno pivnico kruha in vina zahajali že konec prejšnjega desetletja, se mogoče še spomnite ekskluzivnega dokumentarnega filma o vplivu pitja dimljenega piva na vedenje radijskih voditeljev, ki smo ga tu premierno prikazali pred natančno štirimi leti (par dni gor ali dol) … vsi ostali lahko to svojo luknjo v zgodovinskem spominu zapolnite zdajle, saj je film ponovno na sporedu:

ogled toplo priporočam, saj je prav specifična aroma dimljenega slada botrovala temu, da sta kruh in vino med načrtovanjem germanskega pohajkovanja buciko najvišjega prioritetnega ranga zapičila tudi v bamberg … pa pustimo zdaj ob strani ljubkost s strani unesca zaščitenega starega mestnega jedra, spektakularnost štirih zvonikov njihove katedrale (in manci košir podobnega butasto režečega se angela v taistem svetišču),  baročnega tumorja, ki je zrasel na hrbtu ljubke lesenjaške stare mestne hiše ali iiii in ooo ljubkih vrtičkov in hišic v tzv. malih bamberških benetkah in se osredotočimo na tale kamion,

schlenkerla2ki je peljal mimo tehle vrat,

schlenkerla1za katerimi se je skrival tale sod,

schlenkerla3iz katerega je tale mojster

schlenkerla6

natočil tale pir:

rauch1in dejansko se je splačalo pikati ono buciko in požirati one avtocestne kilometre, kajti direkt iz lesenega soda natočen aecht schlenkerla rauchbier je res izjemen napitek – fletno dimast, osvežilno namehurčkan, s čvrsto peno, prave temperature in izjemno piten – ako se mi ne bi pod koleni motala deca, bi bil po ceni 2.60 evra zagotovo po grlu zlil še kakšen mnogokratnik števila dva, s katerima sem sicer splakoval usta po ne ravno pretresljivi košti, ki jo strežejo v pivnici … je pa tudi res, da tejle baberški filani čebuli v omaki iz rauchbiera

schlenkerla5

 nimam očitati kaj drugega, kot to, da je bila malo premalo pogreta … sicer pa me že zdajle, ko tole pišem, kar malo suši v grlu in ni hudir, da ne bom kaj kmalu obiskal kina šiška ali lepe žoge, kjer prodajajo flaške tegale finega pirovskega posebneža … ali pa bom kar poslal mail na distributerski naslov gregor.alic@gre-gor.net in naročil zalogo za v domačo klet …

na repeat

o letošnjih štirinajstih dnevih na ugljanu sem pravzaprav vse napisal že lani, na tejle povezavi … smo namreč letos dali na repeat čisto vse: isti termin v juliju, ista (nam mnogo ljuba) druščina, isti kamp, isti plac pod istimi borovci v isti senci; ista branjevka, isti kafič, ista štacuna … sve je isto ko i lani … repeticija pa ni potekala smo na letni ravni, ampak tudi na dnevni; glavni čar dalmatinskega kampmorjanja je namreč tudi (če ne celo predvsem) v tem, da jutro po postavitvi baznega tabora začneš preživljati lagoden dan (saj veš: kofetek, nabavka, fruštk, murje, snack, viseča mreža, murje, večerja, plavac mali …), nato pa pritisneš tipko repeat, ki jo izklopiš šele takrat, ko je treba podret šotor in se odpravit nazaj na kontinent … no, resnici na ljubo je treba priznati, da je par malih spremembic vseeno začinilo onih 336 ur na otoku … ena je bila krizna racionalizcija temperaturnih resursov; je namreč naneslo tako, da smo s seboj prinesli le okrog 70% običajne zaloge propana in nato ugotovili, da ga v naš tip polnilne jeklenke ne polnijo praktično nikjer … razen v neki bizarni radnji v biogradu na moru, do koder bi se bilo treba odpraviti z avtom do tkona, od tam s trajektom na celino, pa iskati, polniti in se istim putem vračati nazaj … preveč fuzza, ane; zatorej smo končno ugotovili, kako pravilno ime za lonec za kuhanje pod pritiskom je ekonompiskr: krajši čas kuhanja = manj porabljenega plina in tako nam (no, mi) je bilo prihranjeno romanje v biograd, saj smo kuhali prav do predzadnjega večera, vključno z novoosvojeno ekonompiskrično tehniko kuhanja kratke pašte s salso vred … letos se je pripetil tudi nezaslišen škandal: padal je dež, in to skoraj celo uro in to ponoči! … ob dopolnaskih oblakih smo tako repeat dali na pavzo, se odtrajektali do zadra, kjer smo uhe nastavili morskim orglam, brbonkle pa – po uspešnem izogibu nekaj dobro nastavljenim turističnim pastem – hrani, ki jo je v mini kuhinjici mini konobe na po ure (saj vidiš wordplay sz mano, ane? :-)) – kuhal sivolasi morskokuharski volk … kučina nič kaj mega kreativna, ampak vse, kar je model skuhal in dal postreči na ljubkem, rahlo podrtem atrijskem vrtičku je bilo tako dobro kot tile marinirani inčuni:

ugljanjam 1

z besedami upenzionisanega ilovarja: mirno prebavljeno … tretja sprememba (več kot toliko jih pa res ni bilo), je sledila na tradicionalni zaključni pomolsko-razgledni pizza pojedini, ki smo jo lani zaključili z vindijinim noir pudingom … no, slednjega letos že ni več na policah, očitno je bil predober, pa ga ljudstvo ni kupovalo in smo ostali brez; na srečo pa sem se spomnil lanskega špelcinega komentarja in tako smo se pocukrali s štirimi usladolednjenimi okusi dalmacije:

ugljanjam 2

ob vsem tem bi težko zaključil s kakšni drugo mislijo, kot je ta, da skušamo ob letu osorej še enkrat dati čimveč od naštetega na repeat …