purgerija

prejšnji in ta teden je bilo treba marsikomu dvakrat ali trikrat odgovoriti na vprašanje kje da bomo/smo bili med krompirjevskim delopustom … potrebnost multiplikacije odgovora je bila povezana z vsebino odgovora samega – marsikdo je namreč mislil, da je – ko je slišal zagreb – narobe slišal; da bi verjetno moral slišati zadar ali kaj podbnega … ker, tako se je ponavadi slišalo podvprašanje, zakaj pa v zagreb? in to za tri noči in štiri dni? le kaj bi človek počel v zagrebu? … well, sunnyboy, tole:
na placu na trešnjevki bi se zakadil med štante in odkril, da kljub večinski podobnosti z robo na slovenskih tržnicah najdeš veliko zagrebačkih posebnosti … recimo atletsko grajene, skoraj špartansko suhljate črne zagorske purice in debele, prosto rejene goske iz medžimurja, pa hude kolekcije različno starih (ok, mladih) slastnih sirekov v slanici in čisto drobne ter skoraj čisto okrogle bele fižolčke, najdba sezone pa je bila nedvomno velika banjica mrtvaških trobent za 10 kun a.k.a. 1.4 evra, ki so dan po dnevu mrtvih končale v takelem zajtrku prvakov …

crne trube

in potem bi šel na špancir, prešnofal trgovine na ilici, pregledal grafiterije na branimirovoj ulici zraven glavnega štacjona, se vozakal s tramvajem mimo muzeja dražena petrovića, prebiral zgodbe, ki jih piše življenje ob artfaktih v muzeju razpadlih zvez in se po ogledu frajerske stalne postavitve v muzeju suvremene umjetnosti spustil po spiralnem toboganu in nato v kafiču posrebal nominalno superioren franckov espresso:

superiore

je dober, morebiti tudi zaradi placebo efekta, ker ga dajejo v res frajersko dizajniranih skodelicah brez ročaja in s heavy duty inox opasačem … v zagrebu se da tudi dobro malicati (pozorno spremljaj vsaj to – poročamo o zg tripadvisorskem prvaku trilogiji – pa še kakšno od naslednjih mladin, ko pride na vrsto purgerska zalogajnica tip top), prava frajerija je, recimo, po slamici (i uz gazpacho ili dimljeni losos na slanom vaflu) posrebati bloody mary v cocktail baru secesijskega hotela esplanade, če si pa bolj street/pekarske sorte je pa zg itak meka z vsemi onimi pekarnicami, ki pa vendarle niso tak hardcore pofl kot ga pri nas fura društvo slovensko-albanskega kruhopeštva … in ja, tudi pije se v zagrebu dobro, trenutna zvezda je rokodelski zvarek bujske pivovarne, nefiltrirano in nepasterizirano rdeče pivo, katerega gajbico bi se ga ob pohajanju po istri splačalo vtakniti v prtljažnik …

crveno pivo

ob vsem tem in dejstvu, da medvedje tolčejo pak v khl ligi in da na airbnbju čisto fleten flet za štiri zlahka ujagaš za 50 ali še manj evrov na noč, je torej jasno, da v zvezi z zagrebom pravo vprašanje sploh ni zakaj pa v zagreb? temveč kaj pa še čakaš? …

 

kjer je dim, tam je rauchbier

tisti, ki ste v virtualno pivnico kruha in vina zahajali že konec prejšnjega desetletja, se mogoče še spomnite ekskluzivnega dokumentarnega filma o vplivu pitja dimljenega piva na vedenje radijskih voditeljev, ki smo ga tu premierno prikazali pred natančno štirimi leti (par dni gor ali dol) … vsi ostali lahko to svojo luknjo v zgodovinskem spominu zapolnite zdajle, saj je film ponovno na sporedu:

ogled toplo priporočam, saj je prav specifična aroma dimljenega slada botrovala temu, da sta kruh in vino med načrtovanjem germanskega pohajkovanja buciko najvišjega prioritetnega ranga zapičila tudi v bamberg … pa pustimo zdaj ob strani ljubkost s strani unesca zaščitenega starega mestnega jedra, spektakularnost štirih zvonikov njihove katedrale (in manci košir podobnega butasto režečega se angela v taistem svetišču),  baročnega tumorja, ki je zrasel na hrbtu ljubke lesenjaške stare mestne hiše ali iiii in ooo ljubkih vrtičkov in hišic v tzv. malih bamberških benetkah in se osredotočimo na tale kamion,

schlenkerla2ki je peljal mimo tehle vrat,

schlenkerla1za katerimi se je skrival tale sod,

schlenkerla3iz katerega je tale mojster

schlenkerla6

natočil tale pir:

rauch1in dejansko se je splačalo pikati ono buciko in požirati one avtocestne kilometre, kajti direkt iz lesenega soda natočen aecht schlenkerla rauchbier je res izjemen napitek – fletno dimast, osvežilno namehurčkan, s čvrsto peno, prave temperature in izjemno piten – ako se mi ne bi pod koleni motala deca, bi bil po ceni 2.60 evra zagotovo po grlu zlil še kakšen mnogokratnik števila dva, s katerima sem sicer splakoval usta po ne ravno pretresljivi košti, ki jo strežejo v pivnici … je pa tudi res, da tejle baberški filani čebuli v omaki iz rauchbiera

schlenkerla5

 nimam očitati kaj drugega, kot to, da je bila malo premalo pogreta … sicer pa me že zdajle, ko tole pišem, kar malo suši v grlu in ni hudir, da ne bom kaj kmalu obiskal kina šiška ali lepe žoge, kjer prodajajo flaške tegale finega pirovskega posebneža … ali pa bom kar poslal mail na distributerski naslov gregor.alic@gre-gor.net in naročil zalogo za v domačo klet …

na repeat

o letošnjih štirinajstih dnevih na ugljanu sem pravzaprav vse napisal že lani, na tejle povezavi … smo namreč letos dali na repeat čisto vse: isti termin v juliju, ista (nam mnogo ljuba) druščina, isti kamp, isti plac pod istimi borovci v isti senci; ista branjevka, isti kafič, ista štacuna … sve je isto ko i lani … repeticija pa ni potekala smo na letni ravni, ampak tudi na dnevni; glavni čar dalmatinskega kampmorjanja je namreč tudi (če ne celo predvsem) v tem, da jutro po postavitvi baznega tabora začneš preživljati lagoden dan (saj veš: kofetek, nabavka, fruštk, murje, snack, viseča mreža, murje, večerja, plavac mali …), nato pa pritisneš tipko repeat, ki jo izklopiš šele takrat, ko je treba podret šotor in se odpravit nazaj na kontinent … no, resnici na ljubo je treba priznati, da je par malih spremembic vseeno začinilo onih 336 ur na otoku … ena je bila krizna racionalizcija temperaturnih resursov; je namreč naneslo tako, da smo s seboj prinesli le okrog 70% običajne zaloge propana in nato ugotovili, da ga v naš tip polnilne jeklenke ne polnijo praktično nikjer … razen v neki bizarni radnji v biogradu na moru, do koder bi se bilo treba odpraviti z avtom do tkona, od tam s trajektom na celino, pa iskati, polniti in se istim putem vračati nazaj … preveč fuzza, ane; zatorej smo končno ugotovili, kako pravilno ime za lonec za kuhanje pod pritiskom je ekonompiskr: krajši čas kuhanja = manj porabljenega plina in tako nam (no, mi) je bilo prihranjeno romanje v biograd, saj smo kuhali prav do predzadnjega večera, vključno z novoosvojeno ekonompiskrično tehniko kuhanja kratke pašte s salso vred … letos se je pripetil tudi nezaslišen škandal: padal je dež, in to skoraj celo uro in to ponoči! … ob dopolnaskih oblakih smo tako repeat dali na pavzo, se odtrajektali do zadra, kjer smo uhe nastavili morskim orglam, brbonkle pa – po uspešnem izogibu nekaj dobro nastavljenim turističnim pastem – hrani, ki jo je v mini kuhinjici mini konobe na po ure (saj vidiš wordplay sz mano, ane? :-)) – kuhal sivolasi morskokuharski volk … kučina nič kaj mega kreativna, ampak vse, kar je model skuhal in dal postreči na ljubkem, rahlo podrtem atrijskem vrtičku je bilo tako dobro kot tile marinirani inčuni:

ugljanjam 1

z besedami upenzionisanega ilovarja: mirno prebavljeno … tretja sprememba (več kot toliko jih pa res ni bilo), je sledila na tradicionalni zaključni pomolsko-razgledni pizza pojedini, ki smo jo lani zaključili z vindijinim noir pudingom … no, slednjega letos že ni več na policah, očitno je bil predober, pa ga ljudstvo ni kupovalo in smo ostali brez; na srečo pa sem se spomnil lanskega špelcinega komentarja in tako smo se pocukrali s štirimi usladolednjenimi okusi dalmacije:

ugljanjam 2

ob vsem tem bi težko zaključil s kakšni drugo mislijo, kot je ta, da skušamo ob letu osorej še enkrat dati čimveč od naštetega na repeat …

fudtok 2013

kakšen anglist mi bo že požugal, da se govor o hrani piše drugače, a ker se je dogodek, o katerem pišem odvijal tam, kjer pišu kao govore, vztrajam pri fonetični transkripciji (in to kljub temu, da uradna stran prireditve nosi angliziran zapis) … reč je taka: novosadska založniška hiša color pres grupa ima v svojem arzenalu kar nekaj kulinaričnih štampanih edicij (med drugim tudi v pol milijona izvodih tiskano mesečno brošurico pošalji recept, ki je neke vrste web 2.0 za revije, saj vso vsebino zagotovi bralstvo samo), in kot kaže se jim je zazdelo, da bi bilo fino o hrani reči kako pametno besedo ali tri … celotno reč so zapakirali v enodnevno regijsko (izakazalo se je, da je bila beseda region poleg kratičnih zvez gmo in eu najpogosteje uporabljana na dogodku) konferenco … tako se nas je v petkovem sončem jutru kakšnih 200 likov pognalo na prekrasen senčnat vrt doterano opremljenega (domačen avstroogrsko-panonski štih) posestva salaš 137

food talk 3

food talk 5

preden smo začeli govoriti, smo –  kaj bi drugega, zato smo se vendarle zbrali – jedli … in to ne malo in sploh ne slabo: goveji pršut, kulen in ostalo panonsko salamje, na kruh namazana in z alevo papriko potresena  svinjska mast, pite takve i onakve (s sirom, s šampinjoni …), pohovane šnite, proja, jogurt …

food talk 1

skratka tak resen karnivorsko/holesterolni zajtrk z minimalnim vnosom dietnih vlaknin … potem pa smo zasedli svoja mesta v senčnati in zračni vrtni sali

food talk 2

in začeli napenjati ušesa in sukati jezike – najprej na temo varne hrane, kjer je novosadski internist (in vegetarijanec, ki v življenju še nikoli ni niti poskusil mesa – izjemen dosežek za tiste kraje) dr. ivanov povedal, da so se srbi uspeli s 17. dvigniti na 1. mesto v evropi po številu smrti zaradi kardiovaskularnih bolezni, do neformalnega duela gospe iz carnexa in gospe iz bakine tajne pa sploh ni prišlo, saj je bila prva precej molčeča … so pa panelisti tako ali tako razpravljali predvsem o gensko spremenjenih organizmih, kar ne čudi, saj v srbiji prav zdaj poteka sprejemanje zakonodaje na to temo …
v naslednji diskusijski grupi se je na oder zavihtel tudi vaš vdani poročevalec, ki so ga organizatorji povabili v panel gastro bloggers & food writters … in smo malo popametovali o pisanju in fotkanju, o angažmaju, ki ga ta zahteva, o naših bralcih (brez skrbi, sem vas pohvalil, tako da zdaj celi region ve, da vas ni veliko, da pa ste najjači, ker se vam da prebijati skozi šumarke napotnikovih verbalnih akrobacij); srbske blogerke (predvsem minjina kuhinjica in moje grne, ki v ubijalskem ritmu objavljata vedno nove in nove recepte ter lisazoid, ki piše in eksperimentira o kemijskih vidikih hrane) pa so malo pojamrale, da jim vseskozi spizdevajo slike in kopipejstajo recepte, kar res ni lepo …

food talk 8naslednji klepetači so bili šefi vrhunskih restavracij (valjda da iz regiona; žal je bolezen zabremzala ano roš), ki so z renejem bakalovičem pomodrovali o zdravih in nezdravih jedeh, tradiciji in sodobnosti, bakini kuhinji vs. molekularnim trendom, z radetom litričinom iz kultnega beograjskega restorana klub književnika pa še o razliki med staro komunjarsko in novo tajkunsko elito – bottom line je, da si nova elita na zna vzeti časa za uživanje in da v dobre restavracije hodijo predvsem na razkazovanje, ne pa dobro jest in pit … sicer pa je bil srbski (in brez dvoma bi bil tudi slovenski) hipsteraj navdušen nad freddiemercuryjastim vlastimirjem puhalom iz najbolj trendovskega be-ge restavracijskega pogona ta hip, restavracije homa

food talk 7

preden smo začeli spodkopavati goro mesa (bukvalno brez zelenjave, po mojem vedenju je bilo na konferenci več vegetarijencev (dva deklarirana, dr. ivanov in freddie puhalo), kot pa vrst sveže zelenjave pri kosilu) za kosilo, smo poslušali še memoarno seanso gospona mlakara i steva karapanadže – prvi je povedal, da niti ni nek gurman in da zdaj vzreja psiče v samoboru, drugi pa mišelinsko šefuje blizu zuricha in zna povedati, da tudi najbogatejšim švicarjem v najdražjih restavracijah ni nerodno domov vzeti doggy baga z ostanki …

food talk 6
popoldanske seanse so odprli televizijski oddajničarji – tako smo izvedeli, da srbi delajo licenčno različico ramsayeve peklenske kuhinje (z na pogled zajebanim, a v resnici čisto prijaznim chefom/voditeljem jovico jovičičem), da se posnete emisije nekaterih dnevnih šovov (kuvati srcem) merijo v tisočih, da so gastronomadovi reporti o bizarnih srbskih hranah bolj gledani, kot pa šovi z njegovih potovanj po, npr. izraelu, naša novaka pa sta ljudstvu med drugim poleg huronski aplavz poženjajoče izjave “jedi kao što govoriš!” povedala, naj ne pričakujejo, da bo s prihodom evrope vse kar naenkrat ratalo blazno fino …
v debati z naslovom gastro geografija smo se precej zabavali ob izlaganjih bivšega fizika in zdaj chefa indijske restavracije real india v novem sadu, kapila viga, ki je takole simpatično primerjal srbsko in indijsko kuhinjo:


sicer pa je bil vsaj zame najbolj zabaven mega kontrast med dvema panelistoma – na eni strani je bil liberalen, odprt, razgledan, luciden, duhovit pisatelj iz zgodovinar vladimir pištalo, ki takole – med čisto resnim in zelo zanimivim izlaganjem o hrani – mimogrede iz rokava strese priporočilo za dobro restavracijo v benetkah, new yorku in bostonu in pove, da se mu že od malih nog zdi vredno živeti zaradi vonja po limoni in kavi; na drugi strani pa izključno vase in pogojno še v hardcore srbsko kuharijo zagledan senior in vitez kulinarstva milijan stojanić, ki je večino časa porabil za naštevanje in razkazovanje svojih medalj in priznanj ter jadikovanje nad tem, da si kar neki nešolani kuharji drznejo pisati o hrani … debata je vrhunec bizarnosti doživela, ko je – tudi s sindromom lepa-sam-i-pametna opremljena moderatorka duška jovanić – načela jeremijado o tem, zakaj srbija nima nobene mišelinke, pa je obvladač milijan suverno postregel s cenikom za mišelinko (cca 20.000 evrov za prijavo (?) in še 50 kil za objavo) in da so to pač za vse restorane v srbiji previsoki stroški – skratka, oni bi že bili v vodiču, če bi se jim le dalo zbrat denar … mislim, lol!

food talk 9
beseda v finalni debati je tekla (tudi dobesedno) o vinu – tu pa so bile zastopane res vse države iz regiona – ključna ugotovitev pa je bila: nije nam lako! … še posebej v srbiji, kjer se itak žge skorajda le šnops in pir, vina per capita spijejo pol manj kot v sloveniji, 60% popitega pa so vina iz plastike in tetrapaka, ponekad čak i od grožđa, kot se je pohecal karizmatični sava jojić iz fruškogorske vinarije mačkov podrum
absolutni highlight dneva pa je bil brez dvoma nastop džordže balaševića – brez kitare, zato pa s polno malho zabavnih štorij o kuhariji v svojih družinah – od obeh babic prek mame do žene – in samega sebe … odsek njegovega stendapovskega prispevka je tu spodaj, le klikni na trikotnik za play:


večerjali smo, seveda … in to spet dobro, in to spet mesno – z izjemo polnjenih tikvic in solate z veliko majoneznega dresinga … ampak ob pečeni domači goski na debelo valjanih mlincih se nihče (razen dr. ivanova, i guess) ni prav veliko sekiral … razpolženje je bilo vrhunsko, tako kot cel dan in tu se lahko le pridružim aplavzom in trepljajem, ki jih v teh dneh prejema solastnik in prezident color press grupe robert čoban, ki je bil mašina celotnega dogajanja … food talk 2013 je bil res vrhunsko organiziran dogodek, na katerem je špilalo vse in kjer se je v enem dnevu dalo dobiti vpogled na praktično vse fronte kulinaričnega dogajanja v regionu … hvalimo in se nadejamo še kakšne edicije!

tour di torino 3

če si si že opomogel od finanziere in šopinga v eataly (verjetno si si, saj je zapis dovolj dolgo bingljal na vrhu kruhovinske strani), potem si lahko končno nalijeva še tistega, po čemer je piemonte najbolj znan in čislan: po vinu … že res, da je prva italijanska vinska asociacija ponavadi chianti, ki mu sledi bodisi prosecco bodisi brunello di montalcino, potem sta verjetno nekje vino nobile di montepulciano in/ali amarone della valpolicella in šele nato se prikažeta barolo in barbaresco … okej, priznam, tukaj sem v svrho dramaturške strukture članka malo zapretiraval, ampak point je menda jasen: barolo pa barbaresco načeloma nista na top of mind listi zmerno razgledanega slovenskega vinopije … sta pa, in to oba, brezprizivno v top ligi italijanskih vin, zatorej dvigujem pedagoški prst in razjasnjujem: barolo in barbaresco sta v resnici imeni dveh selender južno od torina … in z uporabo besede selendra vsaj velikostno gledano ne pretiravam: barolo ima malo več, barbaresco pa malo manj kot 700 prebivalcev … so pa imeli predniki teh prebivalcev kar nekaj občutka za estetiko, kar je moč videti po izgledu pokrajine, ki so jo izbrali za svoje bivake,

la morra4

pa tudi bivaki sami niso od muh:

la morra2

tale na sliki pripada kuči borgogno in je na tem mestu že najmanj 251 let – toliko časa namreč že pridelujejo vino (trivia: ob njihovi stoletnici, torej leta 1861, se je njihovo vino točilo na slavnostnem kosilu ob razglasitvi enotnosti italije) in dejansko je vse v teh dveh vasicah posvečeno vinu … tako barolo kot barbaresco (od tu naprej govorim o vinih, ne o vasicah) sta narejena iz grozdja sorte nebbiolo, ki pa takega imena nima, ker bi bil tankcan kot meglica, ampak bodisi zaradi meglic, ki se ob času trgatve (ponavadi konec oktobra) rade stlačijo v vinograde bodisi zaradi tanke belkaste plasti, ki se na grozdju naredi, ko je popolnoma zrelo … no, in to grozdje se potem predeluje – v barolu je tako, da mora vino imeti vsaj 13% alkohola, pred začetkom prodaje pa mora vsaj tri leta (šteto od 1. januarja po trgatvi) preživeti v kleti, od tega dve leti v kostanjevih ali hrastovih sodih, za dodatno oznako riserva pa je v kleti 5 let, od tega vsaj dve leti v lesu; barbaresco lahko police okupira malo prej: po dveh letih (eno v sodih) in po štirih za riservo, pa tudi pri alkoholu so malo bolj na easy, mora ga pa imeti vsaj 12,5% … načeloma je pa tako, da si je za barolo treba vzet kar nekaj časa, najboljše je, če ga pustiš pri miru, dokler ne vstopi v najstniška leta, saj se tanini šele takrat začnejo res dobro mehčati – seveda pa ti specialistički poznavalci znajo povedati tudi, da je barolo iz la morre najmanj zajeban in se ga lahko pije relativno mladega, takisto pa ti lahko povejo kaj o posebno hudih letnikih, ki dosegajo posebno hude cene – napotnika je, recimo, iz ene vinoteke v barolu odpihnilo, ker v njej ni našel vina, cenejšega od 80 evrov … se je pa kasneje izkazalo, da je šlo bolj za turistično past, v katero so pač naložili prvoligaška vina in najboljše letnike drugoligašev … v la morri (odkoder smo posneli panoramski shot tu zgoraj), ki je še ena (zelo bijutiful) vas nad barolom, je namreč najti tudi tole

la morra5

la morra7 in prijaznega gospoda, ki sta mu kruhinvino dala nalogo, naj iz ponudbe lamorrskih barolistov izbere tri flaše, ki skupaj ne bodo koštale več kot 70 evrov, obenem pa naj v izbor vključi kakšnega novošolca in starošolca … je namreč v barolu tako, da se je v sedemdesetih in osemdesetih letih med pridelovalce naselil razkol, ki se imenuje kar barolske vojne: novošolci so namreč začeli barolo cimprati bolj modernjakarsko (bolj sadna, manj tanična vina) – krajše maceracije (dnevi namesto tedni) in fermentacije (skorajda ure namesto dnevi) ter počitek v novih barikih (namesto v velikih starih sodih), starošolci pa so tulili, da to seveda ni barolo, da je to neka moderna mednarodna brezidentitetna spakedranka ipd. … dandanašnji seveda ne tulijo več drug na drugega, ampak so si oboji našli svoje kupce in pivce in jim ne gre slabo … nam pa tudi ni, v oštariji il duca bianco v la morri so namreč skuhali marsikaj dobrega, zmagali pa so tile oslovski ravioli:

la morra3

in, oh ja, seveda, da ne pozabimo na duhovno oskrbo bralstva – dušo smo si nahranili še z ogledovanjem obsežne zbirke staroegipčanskih mumij in kipov v muzeju egizio v torinu, kjer smo so naučili tudi to, da so veljakom v grobnice dajali cele serije lutkic, ki naj bi jim v onostranstvu dobro služili … med drugim so nekomu priložili tudi tole mini pekarno in pivovarno:

la morra1

hja, ni kaj … ob koncu ne moremo mimo tega, da ne bi zapisali znamenitega stavka naše počitnice v piemontu so bile zelo lepe in simbolično vrgli še kovanca v vodnjak:

la morra6

tour di torino 1

smo zapičili šestilo v ljubljano in ga malo vrteli naokoli, dokler nismo pogruntali, da v torinu pa res še nismo bili (če odštejemo moj lastnoročni popoldanski postanek v sredo, 9. marca 2005 uoči povratne tekme osmine finala lige prvakov med juventusom in realom  - bilo je fino, popoldne smo se napasli na čokoladnem sejmu na glavnem trgu, pred tekmo so na razglasu vrteli magnificov here i come, here i go, real pa je po podaljšku spušil 2-0) in da tudi v piemontu še nismo bili, čeprav so tam poleg paola conteja in umberta eca doma barolo, barbaresco, barbera d’alba in barbera d’asti, pa nutella in kinder jajčki, da o tartufih in gibanju slow food sploh ne govorimo … v internetih smo poiskali nam primeren bivak in ga – brez običajnega predprvomajskega čepa na primorski avtocesti, z obveznim kofetom in malico na autogrillu, s povprečno porabo 5.8 l/100 km – na izi prikruzali na enega od hribčkov v monferratskem gričevju nad reko pad … urno smo pospravili kufre v sobe in si ogledali kolekcijo najstniških, prosto po šumarku rijočih prašičkov in še eno kolekcijo njihovih mlajših, še sesajočih žlahtnikov, nakar ni minilo dolgo (čeprav se nam je zaradi popotniške lakote in nevajenosti organizmov na kasnejše italijanske večerje), ko smo posedli v lepo opremljeno preprosto jedilnico in pokusili, kaj je nastalo iz že pokojnih sorodnikov prej omenjenih kolekcij … cristina, ki je včasih ž(a)gala violino v simfoničnem  orekstru, zdaj pa z davidom fura mini agiturismo parva domus je skuhala marsikaj … in mi smo marsikaj snedli:

This slideshow requires JavaScript.

nekaj – z robiolo in tartufom polnjeni vol-au-ventsi – je celo ušlo objektivu, prav nič pa ustom … vsa mesna roba in velika večina zelenjave je iz domače reje in prav vse je bilo vrhunsko: ocvrt kruh, salame (in špehek lardo! … in kuhan pršut!!!) ročno narejeni mini agnolotti (se jim reče “al plin” – plin pomeni ščepec, tako majhni so) … pa tanka rezina sočne pečenke … in sladkiši, tradicionalni bonet ga itak zmaga (če v konkurenco ne štejemo še grnkljatega digestiva za gospoda in sladkega, mlečnega limončela za gospo) … in potem smo šli spat in … no, to je pa že druga zgodba … kmalu!

slogan, ki mu lahko verjameš

hrvaška turistična skupnost zdaj že kar nekaj let svojo turistično ponudbo promovira s sloganom mediteran, kot je nekoč bil … seveda je jasno kam hrvojeti ciljajo: da je hrvaška obala nedotaknjena in prvinsko lepa … prav tako pa je tudi jasno, da lahko slogan interpretiramo tudi malo bolj žlehtno, če tisti nekoč iz leta 1880 prestavimo v leto 1980 – in posledično ugotovimo, da je res vse tako, kot je nekoč bilo – isti jedilniki v restoranih, isti komadi na terasah (in na radiu), iste kolone, iste borosanke, iste aljbanske sljaštičarske žonglirajoče fore, isti trajekti … nakar seveda še introspektivno ugotoviš, da k tej istosti kar zajetno prispevaš tudi sam, le da je zdaj ne observiraš skozi oči osemletnega froca, ampak skozi oči fotra: ista štala s pakiranjem in trpanjem v prtljažnik, isto iskanje cestnih bližnjic, isto ustavljanje za lulanje in malicanje, iste oslabitve na ovinkih, ista puhteča vročina, ki huškne iz na soncu parkiranega avta, isto nasikavanje tujim šoferskim bebcem … in na cilju ista pomirjujoča travarica in isti mrzel točen pir – pa je mir! … in si zadovoljen, da je vse tako, kot si navajen da je … in da resničnost potrjuje slogan zajednice, sploh če mu dodaš kakšno drobno noviteto … letošnje so bile takele:

v običajnih razmerah bi bila tole taka čisto navadna študentska pašta s tuno iz konzerve … ampak ko je napotnikov fotr po jutranjem dvojcu kava-mineralna na debeli betonski mizi pred starim zaraščenim ribarjem zagledal kašeto skuš sijočih oči, čvrstega mesa in živordečih škrg, se je v klasično rožnodolsko špuro: dušena čebula, pelati, olive, tuna na mesto slednje uvrstila skuša: štiri majhne sem poširal v mešanici belo vino – voda – česen – korenje – zelena – rožmarin, jih ohladil in pobral s kosti in vložil v salso … v odcejeni zavrelici sem skuhal svedrače in evo še ene super kempistične jedače!
tudi druga posebnost izhaja iz istega betonskega pulta, le da je za njim stal en drug (a ravno tako zaraščen) ribar, pred njim pa niso bile skuše, ampak par režočih se ostrozobih morskih plenilcev (po domače osličev) … ko sem dvema kakšne pol ure kasneje stoječ na od morja razjedenem in od burje razbičanem skalovju prerezal beli bauh, so iz njega najprej prilezla sijoča svetlo rožnata mastna jetra, ki so, majkemi, izgledala kot foie gras (plenilca sta bilo očitno zelo uspešna predstavnika svoje vrste) … par minut kasneje, po termični obdelavi na z olivcem premazani ponvi in posuta s soljo in poprom so izgledala takole:

v ustih pa: omajgod, d-o-b-r-o-o! dobro-dobro-dobro! … ker jih nisem preplozal so bila sočna in mehka, okus pa je je bil tak slankast koncentrat ribjosti … hudo odkritje, katerega implikacijo pa odsvetujem, če nisi čentoperčento prepričan, da je riba še nekaj ur nazaj plavala …
da ne bo vse skupaj izpadlo čisto samovšečniško, je treba reči, da sta bila tudi krožnika treh tenko rezanih morskih delicij (od leve: sušena tuna, gofov in škampov karpačo)

in sočnih ter dišečih brbavic/gropov

v restavraciji kaleta na ugljanu med onimi rečmi, ki delajo težko življenje v borovi senci ob modrem morju vsaj malo lepše in lažje … ne le to, celo hrvaški industrijski prehrambni proizvajalci so na ta spisek (poleg že posvojenega abc sira, dukatovega litrškega jogurta in domačice) popolnoma nepričakovano uspeli uvaliti eno reč, namreč hudo jebački temnočokoladni vindijin puding z lepotnim imenom noir:

kar je dobro, ni slabo! …  sicer pa smo sezono poležavanja v viseči mreži tudi letos (kot ste, dragi bralce že navajeni od tukaj in tukaj) zaključili s pizzo z razgledom,

slogan pa smo nato na trajektu zgolj še prestavili v prihodnjik: mediteran, kot bo naslednje leto spet!