konec belgije

October 27, 2008

ne, ne, ne gre za tak konec, flamci in valonci so zaenkrat še vedno v isti državi, čeprav je res, da pri marsikateri sladoledarici v gentu in drugod, kjer večinujejo krehasti belgijci, več opraviš z angleščino, kot pa s francoščino … ne, konec belgije je zato, ker se blizu krčme hommelhof, o kateri paberkujem tokrat, belgija konča in francija začne … watou je pač blizu poperingeja in poperinge je blizu iepra in vse skupaj je blizu lilla, za kateriga si zihr slišal, če si slišal za mileta ačimoviča (ki je v dresu istoimenskega kluba v ligi prvakov zakucal celo proti man unitedu) … sicer pa se v watouju z miletom sploh ne ukvarjajo, imajo namreč dosti dela s pivom … v watouju je namreč doma pivovarna sint bernardus, ki je od konca druge svetovne vojne do leta 1992 licenčno varila westvleterensko trapistsko pivo … menihi so ga varili samo zase, za ostale pa je teh 46 let westvleterensko pivo nastajalo v watouju … se pravi, da naj bi pri sint bernardusu znali cimprati dober pirček in dejansko je vsaj njihov prior 8 zelo fletkan zvarek iz katerega mojster stefaan v restavraciji hommelhof v svoji vidi-me-nemam-šta-da-krijem odprti kuhinji scimpra izjemno omako, ki jo potem prelije po temno rdečih sočnih rezinah fileja divje race … ampak preden se zazreš v slikovni material, naj nujno omenim še eno reč, ki te v hommelhofu skupaj s frišnimi kruhki čaka že na mizi in ki je tako hudo dobra, da se je sploh ne da nehat jest … gre za rilletes, neke sorte pašteto, ki jo pripravijo tako, da hudo nasoljene kocke svinjine počasi kuhajo v masti, dokler niso dobolj mehke, da začnejo razpadati … potem jih stolčejo, ohladijo in zmešajo z ravno prav maščobe, da se lepo mažejo na kruh … no, zdaj pa slike:


| View Show | Create Your Own

dodatna razlaga je verjetno potrebna pri sardelah: tisto spodaj je frišna, hrustljava solatka z jabolki in rdečo peso, tisti beli flekci pa so ene sorte majoneza … nujno ti moram razložiti tudi tiste riževe ocvrtke - rižoto, pripravljeno z ostalimi kosi divje race (bedri …) so oblikovali v kocke, pomočili v moko-jajca-drobtine in jih ocvrli … v bistvu gre za variacijo na temo siciljanskih arančinov … pa sladkiš je tako pamesno sestavljen, da tisti slajsi sveže pomaranče in sladoleda letno ofrišajo ne ravno light kremo in speculaas … in tisti pirovski cuvee na začetku je lušna pitna stvarca in stefaanova gospa sabine fletno uraduje in klepeta z gosti in še to, ker velikokrat kdo vpraša: trihodni pofotkani meni za dva + dvakrat po dva krožnika (predjed + glavna) + 0,75 butelja hišnega pirčka + prior 8 + dva sint bernardus tripla + vodovje + enormne količine rilletes in oliv in frišnih kruhkov + trije espresoti so rezultirali pri zelo prijazni številki 177 … hjej, kako prav bi - še enkrat - imel moj svak, ki bi bil zapisal: naš izlet v zahodno flandrijo je bil zelo lep!


pri soimenjaku

October 16, 2008

bil sem pri svojem soimenjaku olivierju in imel sem se fino … za začetek naj pojasnim, da me karizma oliverja d-ledžend mlakarja, ki bo jutri popoldne na ogled v desetki, ni pripravila do tega, da bi v duhu tria sodobnih umetnikov šel menjati vse dokumente, takisto me ni prepričal jamie, niti sir … se pravi, da sem še vedno boštjan napotnik in takih nas je v sloveniji šest in nobenega (razen sebe) osebno ne poznam … kul, porečete, napo je bil pri napotu … torej pri nacionalni zvezi profesionalnih organizatorjev ali pri nacionalni zvezi policijskih organizacij ali pa vsaj pri nacionalni zvezi pizzerijskih operaterjev … se pravi da ob mojih aliasov ostane samo še tale, pod katerega imenom prebirate hranilne blogovske zapise … jep, bil sem pri kruhu in vinu - tako se namreč imenuje prijeten restoranček na chaussée d’alsemberg 812, v bruslju … no, ni ravno kruh in vino, ampak le pain & le vin … olivier iz začetka pa ni bil izmišljevanje, ampak je tako ime chefu morlandu, ki vodi to z eno michelinovo zvezdico okrencljano birtijo … in kako kuha? … fino, brez napake, iz izbranih svežih sestavin … krožniki so preprosti, ne preveč šmekerski, na trenutke celo zelo rustikalni in bazični, recimo svinjski medaljoni na belem fižolu … ampak tisti beli fižol (gre za bretansko sorto, haricot coco ji rečejo po francosko) je bil tako svinjsko dober in v nulo skuhan (nobeno zrnce ni bilo razkuhano ali počeno in nobeno trdljikavo pod zobmi, res na ck, svaka čast!), in tisti pesto je tako lepo osvežil kombinacijo, da mu res ne moreš reči, da kuha slabo … če si lovec na eksperimentalne spektakle tukaj zate ne bo veliko robe … no, naj ti pokažem slike:


| View Show | Create Your Own

sicer pa je prostor zelo lepo urejen, človek se počuti fino, prijazne dekline, ki strežejo ne znajo razložiti čisto vsega, se pa o vsem, če jih vprašaš, pozanimajo in ti potem povejo kako in kaj, vina je na voljo precej, tudi v sprejemljivem cenovnem oasu, tako da smo se na koncu poslovili zelo dobre volje in belgijski kruh in vino ohranili v lepem becirku spominskih celic … bi vam pa zlahka naštel deset slovenskih oštarij, ki so kuharsko na vsaj enakem, če ne višjem nivoju od mojstra morlanda … no, pa jih bom, in no particular order: raduha, pikol, maxim, jb, franko, rodica, harfa, ruj, apolonija & danilo … pa še kakšna za zraven … ampak belgijskemu soimenjaku mirne duše zakličem: bravo, naši!


severno morje

October 15, 2008

v severno morje sem se zaljubil že pred skoraj štirimi leti, ko sva s chefico prvič šla prešnofat bruseljsko krajino … pravzaprav je bilo tako, da se je chefica malo bolj zaljubila v ta pravo severno morje, ki je bilo na dan našega uradnega in prijateljskega obiska v oostendeju prekrito z gosto, misteriozno, res čarobno, mlečno meglico iz katere je bilo le tu in tam slišati kakšno ladijsko sireno; jaz pa sem podlegel čarom vogalne ribarnice mer du nord (po flamsko nordzee - ki pa z germanskim fastovskim nordseejem nima skupnega nič drugega, kot ime) na bruseljskem trgu sint katelijne … takrat so fantje na vogalu naštimali majhen pult, nanj postavili pisker vroče ribje juhe, medtem, ko si čakal, da se malo pohladi pa so ti hitro odprli pol ducata ostrig in natočili kozarec ohlajenega lahkega belega vina … in potem še enega in še šest ostrig, če se le da naj bodo bretanske, gillardeaujeve, ki so se na letošnjem ekstenzivnem ocenjevanju med štrimi različnimi vrstami izkazale kot najboljše … in če se le da, je treba k severnemu morju zaviti vsakič, ko si v bruslju … fanjte so namreč pult razširili, piskru juhe dodali še fritezo in razbeljeno žar ploščo, še vedno pa držijo nivo pristnosti, prijaznosti in, čeprav so le par korakov od bruseljske borze, poštenih cen .. . če samo beseda ne zaleže, naj te prepriča fotoreportaža:


| View Show | Create Your Own

in če še to ni dovolj, naj podkrepimo še s številkami: za 12 ostrig, tri juhe, frigane rakove krokete, repke kozic s curryjem, školjke na žaru, rakov burger in vsaj buteljo in pol sauvignon-chardonnaya paso el portillo so nam zaračunali 47 evrov … fajst fantje so, pejt jih kdaj pogledat!


pražsky poznamky

February 5, 2008

ob jubilejnem dvajsetem tripu v prago se mi zdi relevantno priobčiti sledeče pivno-jidelne zabeležke:

1. iz centra prage izginjajo old school pivnice, v katerih je bilo še par let nazaj moč naleteti na domorodske patrone, ki so poznavalsko stoično srebali svoje desitke in pojoče kramljali o življenju vesolju in sploh vsem … na mesto hospoudk in pivnic se skoraj brez izjeme vrivajo vse sorte italske kuhinje, argentinske stejkdžinice in dizajnerski orientalski restorani … praga tako na račun globalnega šmeka izgublja lokalni šarm … kar je do neke mere razumljivo: verjamem, da tudi čehi radi pozobajo kaj nečeškega, ane … je pa vseeno škoda (pa ne avto) vsaj dveh centrskih, za napredek žrtvovanih birtij: podolgovate pivnice radegast na templovi in dvonivojskega pivrneca na maiselovi …

2. kljub de-pivnicizaciji centra se tu in tam najde še kakšen avtohton obrat … recimo jelinkova plzenska pivnica, ultra simpatičen mikro pivsko zatočišče s trebušastim fotrom za pivsko špino in materjo, ki v dve sobici v ozadju nosi krigle, po želji pa tudi kaj iz minimalističnega jidelnega listka:

minimalizem po češko

pivnica je čisto zraven trga narodni trida in je vedno napolnjena z ljubitelji plzenske zlate grenčice s čvrsto peno … je pa res, da okravatani biznismeni, zamišljeni profesorji in klepetavi dvojci brundajočih prijateljev sem večinoma skočijo na enega stoječega, zato za plac ni problema … obisk je nujen že zaradi opazovanja rutinerskih gibov biermajstra (fascinira predvsem konstantno čiščenje inox pulta z gumijastim čistačem za vetrobranska stekla) in zaradi malih požirkov, ki si jih kelnarska mati privoščijo ob vsakem mimohodu …

3. nekatere gostilniške inštitucije so se globalizaciji uprle z investicijami v lastno modernizacijo … že prej ogromna restavracija/pivnica/penzion/pivski bar u medvidku se je še razširila s katakombsko pivnico, štacuno z brendiranimi glaži in ostalo robo največjih čeških pivovarn in svojo mikro pivovarno, v kateri žgejo v hrastovih sodih uležan oldgott, hišni varilec ladislav vesely pa je v istem obratu našopal še enga najmočnješih lagerjev sploh: x-33 ima 33% ekstrakta in med 12.5 in 13% alkohola … previdno z njim! … tudi budvarka, nekoč dvosobna krčmica na dejvicah, se je razširila in popolnoma prenovila, a košta je še vedno zelo poštena, tako kakovostno kot cenovno … za krepko južino ali večerjo v pragi je tole kar must go! … poleg vinohradske posebnice u sadu, se razume …

4. pivo je še vedno narodna češka svetinja … z njim delajo lepo, kozarce fino spirajo z vodo, ker ga v krčmah strežejo skoraj ekskluzivno iz sodov, je vedno prijetnega vonja, z lepo narejeno peno in ravno prav hladno … tle ni zajebancije, pivo je dobro in to ne glede na to, ali ga pijete pri lupilcih na staromestskih namestih ali pri desperadosih v zadnji rupetini v 14, okraju … ako jih kanite lagano srebati cel dan in ostati prisebni naročajte desitke, ker so super frišne, ne zabijejo glave v beton in vsaka popita že kliče po novi … ješte jedne? -ano!

5. če vam vam v pragi zlušta delikatesne finoče za domov, pojdite semle in ne boste razočarani … naslednjič zagotovo uplenim majhnega črnega brkatega dimljenega soma ali dimljene kotlete tolstobika …

6. tadicionalni nočni snack, hamburger na narodni trida, še vedno strežejo z rahlo osladkanim kislim zeljem, še vedno je na sredi malo hladen in še vedno ga ne moreš pojesti čisto trezen … ampak tradiciji in ljudskemu izročilu ne gre gledati v temperaturo, okus in prehransko vrednost …


jdeme, chlapci!

January 31, 2008

avtomat

October 18, 2007

zadnje tavanje po nizkotni deželi brez orientacijskih landmarkov, je v kruhovinskem smislu postreglo s kar nekaj heci … recimo s pustošenjem dobro založenega hladilnika z belgijskimi piri (orval, chimay & kwak inclusiv) v eindhovenskem eetcaffeju de baron … kljub veselim uricam pri baronu velja opozoriti, da so za vzdrževanje kondicije med celodnevnim pohajanjem po tlakovanih ravnicah veliko bolj kot belgijski žmohtni in močni dubleti in tribleti, prikladni osvežilni grenki zvarki plzenskega tipa holandskih pivovarjev, na prvem mestu branda in na drugem grolscha, vsekakor pa se gre v velikem loku izogibati precej bedne, profane in težke bavarie … od jestvin je fino želodčno steno pred pirovskimi nalivi impregnirati s kakšno porcijo fritjesov, ki jih na onem koncu cvrejo v velikih bazenih z redno menjanim oljem in so zato prav fleten snack, ne pa tudi zdrav, sploh ker so domorodci pri serviranju jako radodarni z majonezo … na holandskem je dobro piti tudi zato, da te potem, ko ješ, ne moti, da hrana nima nobenega okusa … čeprav: blizu endhovenskega barona, malo naprej po kleine bergu je en prav fleten obrat, aangenaam culinair se mu reče, gre pa za mešanico kuharske šole in restavracije … stvar deluje tako, da sebe in svojo druščino najaviš šefu patricku, potem pa skupaj z njim kuhaš kosilo/večerjo s tremi ali štirimi rihtami in se od njega kaj pametnega naučiš, poješ in plačaš … fin koncept, prijeten ambient, sproščeno vzdušje … po mojem kar zicer, čeprav je bil, ko sva z mihom pokukala vanj, kokstudijo z detajlom likalnika čisto prazen … kam so šli vsi? … hm, ne vem, mogoče semle:

iz frying v delivery machine

v režo na desni vržeš kovance, odpreš okence z želenim ocvrtkom in pomalicaš … vaš dežurni kaskader je, že zaradi firbca, izbral ocvrto štafetno palico - zunaj hrustljavo, znotraj kremasto - v kateri je zaznal okuse melancana, čičerike in še nečesa rahlo pikantnega, iz spremnega napisa na okencu pa je razumel (ali vsaj hotel razumeti), da je dotična avtomatska jed zdrava, ker kar poka od omega 3 maščobnih kislin … jep, bo že držalo: tisti, ki takele reči malicajo že od malih nog, so samo par ur po mojem obroku suvereno namlatili četico z ehte podalpsko košto pitanih žogobrcov … ni vse v hrani, res ne …


sever in jug

October 13, 2007

letošnjo jesen ožja družinska celica vobče, njen poglavar pa še posebej, opravičuje svoje rodbinsko ime … na-potniki smo, prav zares … po enotedenski lahkotni paši na samosu in enovečernem klatenju zvezd v padovi, je chefico za dva dni odneslo v london (kjer je v al fayedovih gastro sobanah uplenila tablico temne čokolade s pomarančnim oljem in teglc zrnatega mustarda), chefa pa je sindikat nekaj dni kasneje odvedel na severni del zahoda, natančneje tja na sever, v smer kjer piha amsterdamski veter, kot se je o nizozemski metropoli pesniško izrazil alien … no, na holandskem od domorodcev - razen dimljene jegulje in slanikov ter sira - kakšnega prehranskega presežka ne gre pričakovati, zato smo se ob alber cuyp marktu zavihteli v ogromen, fascinantno visok bližnjevzhodni plac bazar … misleč da imamo velike trebuhe, je panameriški kolega miheljak fletno kelnarco, ki nas je kmalu začela žlajfati z opozorili, da smo naročili že kar precej, suvereno odpravil z: yeah, we know, but just bring everything! … punčara je veliko okroglo mizo na balkonu napolnila z ogromno krožniki precej dobre orientalske košte:

amsterdamski gastro bazar tzar!

okej, kakšna reč ni bila nič kaj posebnega, ampak kdor bo kdaj na poti iz kadinskega  pedala svojega začasnega bicikla usmeril proti bazarju naj nikakor ne pozabi naročiti ultimativne, eht, dišeče in ravno prav pikantne kremne lečine juhe in dimljene jagenjčkove šunke na okroglem kruhu … sicer pa po košto res raje drugam, recimo na južni del zahoda, tja v smer, kjer je žogo včasih brcnil kak slovenski šmeker … zlatkovo ime v lizboni sicer še vedno živi, a chefa je v tistih par prostih urah, ki mu jih je odmerila tja vabeča korporacija, bolj kot bondanje na osnovi bivših fuzbalskih spominov zanimalo, kaj  lizbonski pobje malicajo v tistih iskrenih, no nonsense bufetih s postavnimi dedci za šanki … nimajo se slabo, obratu na rua do comercio, čisto blizu praçe, prešajo sveže sokove iz marsičesa, pivo točijo v dvadecije, da je vedno sveže, za zraven pa v razpolovljene hrustljave polnozrnate bombice natlačijo ohlajeno, a sočno (ma, kaj sočno - lih prov mastnose reče) svinjsko pečenko ali pršut  … in nič drugega, ker tudi nič drugega treba ni … okrepčan trebuh malo naprej nabaše na skladovnico ribjih konzerv in žefrsona:

žefrson, kozervadoš du ližboa

žefrson je fejst dedec in prodaja izdelke mikro družinske konzervirnice conserveira de lisboa, ki jih dve mamci v backstageu zavijata v so fifties ovitke iz rjavega papirja … iz širokega asortimana za žefrsonovim hrbtom sem izbral pečeno polenovko s česnom, rezane in cele lignje v paradižnikovi omaki, naturalnega atuma (tuno), slanike in file skuše … še bi, pa v kufru ni bilo več placa … brez polenovke v lizboni ne gre, tu in tam sem nabasal tudi na velike skladovnce nasloljenih in še na razsoljevanje v vodnih kopelih čakajočih kosov surovine … zame so jo opalili na žaru, jo posuli s kolobarji surove čebule in koščki ocvrtega zelja, zalili z morjem olivnega in postavili ob bok pečenim celim krompirjem in živozelenemu brokoliju, še pred tem pa so me zabrisali s stola z izjemno česnovo župo, v katero so namočili skorje starega kruha in jo garnirali z ocvrtim jajcem … vege dušice znajo v lizboni sicer trpeti ob oštarijskih izložbah v katerih bahavo visijo veliki kosi govedine, kakšna svinjska glavca, ob njih pa za rep pod strop potegnjene kirnje … nadvse transparentno in iskreno, ni kaj … o portovcu tokrat ne bi, ker ga za tesno zaprta vrata konferenčne sobe louvre II hotela sofitel niso pustili, se je pa chefu enkrat zvečer s poljskim bratom piotrom uspelo prešvercati na nekaj ledeno mrzlih sagresov in ginjo, dišeč višnjev liker … napo on tour se kani končati naslednji teden s še enim holandskim rukerjem, potem pa nazaj za domači šporhert … imam že mrzlega purana


Ελληνική Δημοκρατία

September 20, 2007

ko je theo papaloukas začel umetavati trice iz nemogočih kotov, vogalov in razdalj in so slovenski pobje brenčali (ali, kot je zadnjič brezplodno nakladanje pod ostriženim slakom simpatično poimenoval obrambni minister, žuboheli) po igrišču sem ter tja, je vaš kulinarični dopisnik s povešeno čeljustjo sedel pred majhnim televizorjem v sobi 409 hotela princessa, 2 kilometra stran od nastanka enačbe a²+b²=c² in kilometer in pol stran od izobešene turške zastave … z drugimi besedami: košarkarska jeba desetletja me je doletela globoko na sovražnikovem teritoriju, na otoku samos … mythos, za žalost utopythossituacije ni prav nič izboljšalo dejstvo, da mi je edino tolažbo v teh pozabe vrednih trenutkih namesto kakšne klene domače kapljice predstavljala pločevinka mythosa, sicer čisto simpatičnega grškega hmeljnega zvarka … fuj in fej! … vsej grenkobi tistega večera navkljub pa moram priznati, da na grke nisem mogel biti jezen, tako, kot bi se spodobilo … na mize tavern so namreč cel teden postavljali tako dobro, pošteno pripravljeno in nezafnano košto, da tole tipkam na s folijo prekrito tipkovnico, ker s poplavami, tudi sline, je štala … preden se ob slajdšovu poslinite še vi pa naj (tudi zato, ker jih nikoli nisem uspel slikati, preden sem jih pojedel) povem, da so moj personalni favorit grške kuharije gigantes, ta veliki masleni beli fižoli, skuhani v odišavljeni paradajzovi salsi … grkom jih nikoli ne rata zajebat: vedno so bili mehki, ampak celi in ne razapdajoči … kdor se je kdaj ukvarjal s picajzlastim kuhanjem fižola ve, da je to craftsmanship, ki ga je vredno spoštovati … nabor ostalih dobrotinškov je pa tukaj:


| View Show | Create Your Own

bottom line: bomo še pršli!