zdaj pa dajmo še o hrani: marsikdo, ki sem mu o sansebastiančenju poročal v živo, je spraševal, ali se razlika med eno in tremi zvezdicami opazi še kje drugje kot pri ceni – in se, seveda se in še kako se! …medtem, ko pri jedeh iz kokotxe še nekako mogoče razlagati kaj si jedel in kako je bilo to pripravljeno, pa pri  arzakovovem degustacijskem menuju to preprosto ne gre … pisati o tem kaj si jedel pri arzaku je nekako tako, kot da bi muzični kritik pisal o vsaki na odru odigrani noti … no way! … gre za v fascinantno celoto sestavljeno množico z doterano uporabo klasičnih in modernih kuharskih tehnik ustvarjenih tekstur, oblik, barv, temperatur, vonjav … gre za igro zapeljevanja, twistanja, pričakovanj, presenečenj in za sestavljanje vsega naštetega v fokusirane, jasne krožnike … gre za spektakel, skorajda aristotelovsko dramaturgiijo, performans, v katerem si kralj, ki ga je treba oboriti s nogu ti sam … predvsem pa gre hrano, za okus … no, saj sem rekel, da z besedami ne gre … in če pogledam spodaj priloženi filmček, ugotavljam, da ne gre niti s fotkami, saj je praktično vsaka v spodnji kolaž vključena fotografija totalno under-reprezentanje tistega, kar je nanjo ujeto (in bi to bilo tudi, če bi bile fotke tehnično popolne, do česar jim zaradi za fotkanje težke in spreminjajoče se svetlobe manjka ohoho) … filmček gre torej vzeti zgolj kot informativen vpogled … za globlji vpogled bi rabil uno mašino za snemanje občutkov iz strange days, ali pa, kar bo zate še najbolje, lastno doživetje …

 Najprej definirajmo pojme iz naslova:

TOP 7 - izbor sedmih piscu ljubih stvari, nanizanih v nedoločljivem vrstnem redu – torej je zmagovalnih vseh sedem in v nasprotju z živalmi iz Orwellove živalske farme niso ene enakopravnejše od drugih. Kot boste videli, tudi lepo sodelujejo med seboj.

Počitniška samooskrba – gre za konceptu all-inclusive diametralno nasproten tip počitnic, pri katerem počitnikovalci skrb za svojo prehrano prevzamejo nase. Se pravi, da jim je iskanje tržnic, klepetanje z mesarji in ribarničarji ter kuharija pomemben del počitniškega užitka.

Južna Italija – Kar orng na jug je treba, da tole obvelja. Gledano na regije je to na jadranski strani čizme Apulija, na drugi pa vsaj Kampanja, če že ne Bazilikata ali Kalabrija. Gledano na vedenjske vzorce domačinov, je to tam, kjer se petletni otroci zraven kadečega očeta očeta ali matere nepripeti vozijo na prednjih sedežih majhnih obtolčenih fiatov, kjer hormonizirani petnajstletniki v družbi (starih) mam poskušajo nabijati žoge za odbojko in upajo, da jih pri tem opazujejo oči njihovih telefonirajočih vrstnic, in kjer se poleti mesteca med 13. in 16. uro spremenijo v  ghost towne.

Tako, in zdaj k izboru sedmerice, ki je bila svojeročno uporabljena in preizkušana v zadnjih šestnajstih dnevih. In ki je, ko boš naslednjič tam (in tja vsaj enkrat v lajfu moraš!) nikakor ne smeš pustiti vnemar.

LIMONE

Te že vidim in slišim, dragi bralec: “A bejž, limone? Ne ga ga no sračkat, Napotnik!” Ampak je res – debele in sočne limone, ki jih utrgaš direkt iz limonovca so nekaj ultimativno drugačnega od štofa iz slovenske stojnice. Iz ene stiseš dober deci in pol soka, lupina pa diši na polno, pa še s konzervirnim voskom ni prevlečena, tako da jo brez skrbi uporabljaš, kolikor češ. Se pravi da limonado delaš iz takega sirupa: enaka deleža cukra in vode, v katero nastrgaš limonino lupino, zavreš, pustiš, da se shladi, precediš, spraviš v hladilnik in nato mešaš s sveže stisnjenim sokom taiste limone. In da na osoljene in opoprane svinjske kotlete naprej par minut pečeš na 230, jih nato obložiš z rezinamo limon in pečeš še četrt ure na 180, nakar limone z vilico pritisneš ob kotlete, da izpustijo sok, ki je potem tvoja omaka. In seveda: nekaj limon vzemi domov, jih tanko olupi in olupke namoči v alkohol, po desetih dneh dodaj sirup in precedi – naredil si svoj lasten digestivni super-napitek: limoncello!

PARADAJZI

To pa itak, kajne?! Južnoitalijanski paradajzi so majka. Ampak jih je treba malo iskat. Vohljat po tržnicah, se ustavljat ob obcestnih piaggio kamiončkih in ob njih iskati prave za pravi namen: malo trše velike volovskosrčne za solato. Češnjevško majhne okroglovce za  kapreze in bruskete. In seveda podolgovataste sanmarcanote za salso. Salso boš seveda naredil sam. En večer za cel teden veselja: praži čebulo na maslu ali česen na olivcu. dodaj na kocke narezane paradajze, nogo zelene in korenje ali dva. Pokrij in počasi duši uro ali dve. Medtem posrebaj kaj iz naslednjega odstavka, nakar odstrani zeleno in korenje, paradajze pa pretlači skozi cedilo, parkiraj v pokrito posodo, le-to pa v hladilnik. Salso potem uporabi za osnovo za pico. Ali je par žlic primešaj k na hitro popečenim lignjem. Ali jo kar solo (okej, dodaj še par sesekljanih lističev bazilike ali en na hitro prepražen peperončin) prelij po pašti za hitri sredidnevni snack. Ali pa si po hudem večeru z njo zmešaj bloody (good) mary.

FEUDI DI SAN GREGORIO

Jasno, da obstajajo druge, mnogo boljše in mnogo bolj ugledne južnoitalijanske vinske kleti. In jasno, da v južni Italiji obstajajo še številčnejša cenejša vina. Ampak ko se enkrat odločiš, da boš v južni Italiji preživel dobra dva tedna, je fino vedeti za vinsko klet Feudi di San Gregorio. Modelčki so namreč prvaki v kategoriji cena/kakovost, ponujajo izjmeno širok nabor kampanjskih lokalnih sort (aglianico, greco di tufo, falanghina, fiano di avellino … pri čemer so številne še naprej rangirane po legah in vinifikacijah) in imajo prepoznavno poenoteno vizualno identiteto in prodorno distribucijo, tako v maloprodaji, kot v restavracijah (pri katerih velja omeniti še voznikom prijazno fajnost njihove ponudbe polovičnih flašk). V bistvu so tile Feudi en tak vinski zicerček, s katerim človek težko brcne v temo. Za domov vzemi vsaj enega njihovega belca (moj favorit je Fiano di Avellino), od rdečih na nujno Taurasi D.O.C.G., ki te bo sredi zime lepo pogrel ob kakšni dušeni govedini, spomladi ob jančkovi nogi ali naslednje poletje ob medium rare stejku.

SEMOLA DI GRANO DURO (RIMACINATA)

Tole je obveznica za ljubiteljske pico/fokačo/čabata/kruho-pekarje in testeninarje: takoj, ko prideš v italijansko štacuno, si nujno obvladaj kolikor se le da kil tu zgoraj navedene moke (če se le da, naj nosi znamko De Cecco). Ta je namreč napedenana – dvakrat mleta – iz posebne trde sorte pšenice durum, ki ni samo trša, ampak ima tudi več beljakovin. Na uč izgleda skoraj kot koruzna moka in na picah in kruhih dela nenadmašivo lepe hrustljave skorje. Za počitniško samooskrbo ti povem še pekarsko finto: zvečer v veliki skledi zmešaj pol kile tele moke, tri in pol deci vode, žličko sladkorja, žličko in pol soli, pol deci olivca in 10 gramov kvasa. Skledo daj v veliko vrečko in vse skupaj postavi v hladilnik. Zjutraj od testa odtrgaj par kroglic in na 220 stopinjah speči kruhke za zajtrk. Opoldne ali zvečer pa iz preostanka zdizajniraj kroge, jih premaži s salso iz drugega poglavja tu zgoraj, obloži s slanimi fileti, kaprami in koluti rdeče čebule ter speci v na max razhajcani pečici.

RIBARNICE

No, tukaj se pa seveda pišejo najlepše zgodbe. Vsako jutro znova. Sardoni, ki se jim oči kar bliskajo od svežine in kar kličejo po tem, da jih sfiletiraj in prelij z miksom olivca in limoninega soka iz prvega poglavja. Mali muzgavci, ki jih je treba le popeči v pečici, zaliti z malo belega iz tretjega, zdušiti v salsi iz drugega in pomazati s čabato iz četrtega poglavja. Pa vse sorte školjk, vsaka v svojem čebru vode, frišne tako, da kot vodne pištolce špricajo na potencialne kupce. Najlepši kosi mečarice. Triljice, ki jih mojster sfiletira pred tabo. In tako naprej. Vsako jutro znova.

BURRATTA

Če bi se moral od tehle sedmih vrhuncev odločiti za enega, ki je najbolj vezan na južno italijo, je to prav burratta. Gre za mocarelo, ki jo, ko je že skoraj oblikovana, še toplo nafilajo s sladko smetano in nato zaprejo do konca. Nato jo ti kupiš, čim bližje mesta nastanka in čimprej po nastanku in jo daš na kožniček, na katerega si položil nekaj lističev bazilike, jo preliješ z malo olivnega in potreseš s soljo in zarežeš vanjo. In potem se ti v ustih zmešajo teksture in okusi in je vse skup tako fajn, da točno veš, kaj pomeni ime revije, ki jo pravkar bereš.

FIGE

Sladke. Dišeče. Sočne. Sredi dneva jih naberi eno skledo. Nareži jih na osminke, posuj z malo sladkorja, premešaj, pokrij in pusti do večera. Zvečer dodaj še malo vode in limoninega soka in pristavi na ogenj. Pusti počasi brbotati kakšno uro, proti koncu pa kar pogosto premešaj. Pretlači, lahko kar z vilicami in prestavi v kozarec ali skledico. Postavi v hladilnik in za zajtrk namaži na kruhke iz četrtega poglavja. Ali pa po večerji dodaj k staranemu ovčjemu siru. Ta je v bistvu že osmo poglavje … ampak raje nehajmo, preden bo kdo mislil, da nam je zavdala steklina …

kljub temu, da je posnetek relativno kratek, naj povem, da sem se ob njem ponovno spomnil na oni znani citat jeroma klapke jeroma, češ, nobena druga stvar na svetu me ne prevzame tako, kot delo: cele ure lahko sedim in ga opazujem … to bi počel tudi jaz, a se je bilo treba najprej it malo metat v valove, obenem pa odkrivat naslednjo diamantsko znamenitost, murale … murali so take poslikane fasade in v diamanteju ljudje že od leta 1981 radi sprejemajo umetnike, ki bi radi kaj naflajsali na njihove zidine … pri tem seveda niso izvzeti niti prehranski motivi … zaradi vročine (no, pa tudi zaradi mojih simpatij do stenciliranja) vam najprej posredujem tale všečen sladoledni kompletek:

no, zaradi tega, da boste videli, kako fino kalabreži krivijo italijanski jezik (pa zaradi relevantnosti citrusaste tematike za ta blog tudi) pa priobčujem še enega bolj verbalnega:

kul, ne? … ampak po vseh teh poglobljenih antropoloških, etnoloških in umetnostno-zgodovinskih študijah človek seveda postane lačen … sploh, ko za vogalom mestne hiše opazi, na kako pomembnem kraju se nahaja:

kul, ane: hrvatje imajo seve nazionale, diamantarji pa sede nazionale … in to ene jako pomembne organizacije, kar postane jasno po ogledu njihovega spletnega doma (morebitne fene ljute papričice opozarjam, da bo letošnji festival peperončina v diamanteju potekal od 7. do 11. septembra ) … in tako je bilo kaj kmalu jasno, da v tem mestecu ne bomo prošli samo z žganjem z neba, ampak da bo žgalo tudi v žnablu … in je! … na kvazi glavni notranji uličici smo namreč nabasali na tale mural,

ki krasi vrata ene male in ljubke krčmulde, v kateri so za eno mizo sedeli mama, sin in dva fotra, ki so se ob našem vstopu urno razpršili: mati v kuhinjo, sin za našo mizo, en fotr za šank, drugi pa si je tudi našel neko opravilo pred krčmo … no, in tale poba, ta mlad, nam je nato na mizo znosil celo veseličko od jedi:

olive in melancan fatto io

dagnje na nad-jebačkem (ofak, ampak res: koko je biu dobr!) fižolu

aljo, oljo i - naravno! - peperončino ... hot stuff!

kozice, rukola, peresniki

poleg pofotkanega je privlekel še ene bruskete z ultra paradajzom … pa ene sardone iz pečice s sladkim peperončinom in drobtinami (sem že naredil domačo repeticijo, sledi kmalu, stay tuned!) … pa ene hrustljavo ocvte dišeče nadfrišne sardone … pa eno krepko dozo oragujanih špagetov za deco … pa un quarto belega, frizzantastega lokalca … pa eno birco peroni, pa liter vode … pa dva limončela za nasvidenje … pa en račun za 40 evrov; skratka – fejst fant je bil, ako pa bo kdo kdaj tam, bo plac našel zaveden pod imenom pik kantina … mi pa smo nato še mimo nedelujočega potrjevalnika železniških vozovnic švignili v nekoč prvorazredni, še vedno prijetno klimatizirani, kupe in odvlakali nazaj, veseli, da smo pukim slučajem odkrili ta kalabrijski biser diamant …

1. ulična hrana: sem bil zihr, da burekdžinice in slastičarnice čepijo za vsakim voglom po tri, ampak ne … pravzaprav jih je kar težko najti, mogoče zato, ker so tako hitre:

no, dobro, če je človek vztrajen in lačen, potem že kaj najde … po možnosti vse naenkrat … tele sploščene in na odprtem žaru pečene kure

so se mi recimo prikazala ravno, ko sem si obrisal usta od v trikotnik zloženega nežnega sirovega bureka (ali byreka, kakor to zapišejo aboridžini) in je bilo že treba jemati pot pod noge … kar je še kar škoda, glede na to, da so verjetno vse albanske kure (in goske in purani in race in govedo) free-range, saj jih neprestano vidiš na paši, kamorkoli že greš … aja, da ne pozabim … če v sebi začutiš klic ikarusa, se lahko pred skokom s kakšne pečine okrepčaš s sjemenkami, ki jih držijo za vsako trafiko:

2. tržnice: to, da sredi tirane na placu prodajajo žive kure in goske pove vse o svežini ponudbe …

3. hotelska hrana: očitno modeli skušajo ugotoviti, kaj je všeč evro turistom … in očitno so prišli do soglasnega sklepa, da so nam všeč tanko odrezani svinjski zrezki … v treh organiziranih obrokih so si namreč sv. šniclni zagotovili 100% tržni telež, menjali so le obleko (=omako): prvi se je kopal v paprikasti, razredčenemu ajvarju podobni zadev in je bil fajn; drugi je ždel pod vsaj milimeter debelim mokastim oklepom in rezino limone in ni bil fajn; tretji pa je bil v druščini paradižnikove salse s kaprami in slanimi sardoni in je bil srednje fajn, pač zato, ker je bil tretji svinjski šnick v 40. urah … sicer pa hotele vadi ven mladi sir in top shit zelenjava, sveže hrustljave in sočne kumare & dišeči in okusni paradajzi, ter na odprtem grilu pečene bučke, paprike, melancani in čebula … je pa povseod, tudi v čisto navadnih radnjah zelo prezentna italo-ameriška orientacija:

4. pijače: tukaj težko kresneš mimo, kajne … v draču, kjer ga kreirajo, se o,7 flaše albanskega konjaka skenderbeg prodaja po 450 lekov, kar v naši valuti ekvalizira številki 3 … za prav tako tri evre sta kruhinvino kupila tudi flašo konjaka bato iz iste destilarne, ki pa je namenjen zgolj prodaji na albanskem tržišču … na prvi uč je svetlejši od skenderbega, o arganoleptičnih razlikah pa bomo poročali po izvedenih poglobljenih analitičnih testih … vino je, ampak se ni bilo časa spuščati vanj, po pričakovanjih je bilo one eno belo, ki sem ga pil zelo zrelo, oksidativno, južnosredozemsko, pač … rdeče pa čisto simpatično, mehko, a s premalo kisline, da bi ga človek prav z zadovoljstvom pil … na pivski sceni so trije glavni plejerji:

od nobenega ne gre za past dol, a se je tale levi, recimo mu korča, izkazal za še najbolj fletnega, z lepo zbalansirano grenčico, počasi razgrajajočo se čvrsto peno in chefu všečnimi drobnimi mehurčki … ona tirana me je preveč spominjala na unoinov pils v 0,66 flaši, da bi mi lahko bila res všeč, stela je pa dosadna, tako kot njena mednarodna sopoimenjakinja artois …

tako da, stari, ako se pojavi šansa, da bi šel v albanijo, jo grebni! … modelom v zadnjih dvajsetih letih, odkar se je sesul bizarno retardiran sistem pritegnjenega enverja, res dogaja na polno … in trenutno so po zaslugi fajonove tanje, ki jim je skenskala vizume za eu tudi hudi feni slovencev …

]]> http://kruhinvino.com/2011/06/16/shqiperi/feed/ 4 napo albanke4 pečena kura albanke2 albanke1 albanke3 pirčki http://kruhinvino.com/2011/05/19/bcnspiracija/ http://kruhinvino.com/2011/05/19/bcnspiracija/#comments Thu, 19 May 2011 13:52:14 +0000 napo http://kruhinvino.com/?p=3044 Continue reading →]]> evo, tole bo zadnja pisarija o barceloni (barceloni kot mestu, kenede, o fcb bom že še kaj pripomnil, ko bodo 28. maja postali zmagovalci lige prvakov, hehe) … je namreč tako, da obstaja tudi lastnokuhalna verzija barcelonskih suvenirjev … družinsko življenje v onih devetih dneh je bilo pač organizirano tako, da smo po pan-tomat-jamon-jamon zajtrku počasi razpeli jadra in se pofočkali pri kakšni barcelonski atrakciji, nakar smo sedli v kakšen fleten lokal (večino sem jih že pokazal, enega, restavracijo catalina, kjer bivši čevljar josep lacambra med drugim postreže tudi takole presunljivo preprosto, ampak res izjemno, na s curryjem odišavljen riž položeno in z ostro gorčico začinjeno hamburgueso

pa zdajle vidiš prvič, ampak čisto vsega pa res ne moremo obdelati, mar ne?!), pojedli par ali šest tapasov, se počasi vrnili v bazni tabor, malo počivali (ipak so to bile počitnice), nato naredili še kakšen mini špancir po nejbrhudu in se po tehle štengah

odpravili na večerjo, pri kateri pa smo se, tako kot futebol club barcelona, zanašali na znanje in izkušnje lastne šole … bi se bilo namreč ob vseh unih finih in frišnih rečeh, ki se ti na tržnicah nastavljajo pred oči in nos težko držati stran od šporherta … sploh ker so barcelonski tapas bari in restavracije konstanten vir inspiracije, kaj vse bi se dalo in moglo iz teh finih in frišnih reči skuhat … pa ne se ustrašit, ne bom ti zdaj popisoval celotnega jedilnika, ampak se bom ustavil pri dveh stvareh, ki sem se ju lotil kuhat predvsem zato, kar jih pri nas ni za dobit

… prva so mavrahi … bemti, en fotr jih je tam na boqueriji imel celo goro, čisto frišnih … pa sem se takoj prijavil za ene pol ducata lepo raščenih primerkov … njih polovica je sledila barcelonskim simpatijam do mešanja morskih in hribovskih sestavin (mar i muntanya rečejo temu) in so se,  najprej na foto seansi,

kasneje pa še v piskru in na krožniku, družili s školjkami … ena taka zelo dobra jed je to bila: na olivcu sem popražil strok česna in na trakove narezane mavrahe in že prej dušene in na četrtinke narezane artičoke in dodal školjke in prilil glaž cave in pokril in počakal da so se školjke odprle in odkril in povečal ogenj, da je iz omake izparelo kar precej vode in prestavil na krožnika in skupaj s chefica sva mlaskala in v salso pomakala kruh in pila cavo in se imela zelo rada in zelo lepo …

druga je bacalao … se pravi nasoljena trska, ne tista posušena, ki jo ponavadi tolčemo pri nas (konzultiraj moje pametovanje na to temo, da ne odugovlačim še tukaj) … nasoljena polenovka na placu izgleda takole:

kot vidiš, različni kosi nosijo različne price tage, poleg tehle še močno nasoljenih pa imajo tete v velikih, z vodo napolnjenih posodah še kose, ki so jih že odmočile in ki so primerne za takojšnjo rabo … in prav tak razsoljen kvader sem uplenil in ga v bazi podvrgel naslednji proceduri: v mešanici olivca in vode sem kuhal tanke rezine krompirja in čebule (podobno, ko se to dela za špansko tortiljo, le da se tam nuca le olje), nakar sem, ko je bil krompir že na pol mehak, na vse skupaj postavil bacalao in pokril, da se je počasi dkuhal v sopari … v paralelni ponvi sem popražil mavrahe (mar i muntanya, kva pa druzge, hehe), nato pa izvedel hitro menjavo: mavrahe v krompir/čebulo in le-tega na ful, da je voda skoraj popolnoma izparela; bacalao pa je s kožo navzdol romal v ponev in le-to na ful, da se je spodaj hrustljavo zapekel …

jeeeeez! – mislim, zakaj sem sploh prišel nazaj iz te barcelone???! … can hardly find a reason – sploh ko slišim novice iz parlamenta …

dodatno čtivo: če se ti je ob hamburguesi začela pospepeno izločati slina, lahko slinjenje nadaljuješ tukaj; če se sliniš ob gobah potem pojdi semle, za špansko vrhunsko slinjenje ob školjkah pa semle … in to je to, za ta dnar

]]> http://kruhinvino.com/2011/05/19/bcnspiracija/feed/ 1 napo hamburguesa štenge školjmavrah IMG_7089 bacalao http://kruhinvino.com/2011/05/12/barcevina/ http://kruhinvino.com/2011/05/12/barcevina/#comments Thu, 12 May 2011 09:45:00 +0000 napo http://kruhinvino.com/?p=3035 Continue reading →]]> no, kaj se dela danes v barceloni? … hja, glede na rezultat včerajšnje tekme z levantejem, se dela bolj malo, se pa zato toliko bolj proslavlja 21. naslov španskega fuzbalskega prvaka … in ko se proslavlja, se tu in tam tudi kaj spije, ane … in v barceloni se ga da dobro pit … na pivski sceni se v grla zliva največ navadne verzije estrelle damm (ki je čisto tak navaden brezvezen pirček) iz mega barcelonske pivovarne, vašemu dopisniku pa je v kategoriji navadnih ležakov bolj sedel barcelonski underdog pirček s švicarskim imenom moritz … no, oni fantje z alzaškimi koerninani v dammu zvarijo tudi kakšno boljšo specialko, recimo dvojnosladno estrello in predvsem poklon alzaški pivovarski tradiciji s pivom a.k. damm … je pa tam v barcelonskem zaledju veliko vinogradov, po vinskem svetu najbolj vemo za penedes (kjer rihtajo predvsem penine (ki jim tam naokoli rečejo cava)) in za priorat, ki sta ga v zadnjih desetletjih v špico svetovnih rdečkarjev sfurala rene barbier in alvaro palacios … zdaj pa pazi situacijo – kolega napotnik ima navado, da iz potepanja po kakšnih vinskih krajih domov privleče vsej en tak osnovni komplet flaš … ampak ker se mu je tokrat zdelo absolutno brezveze smotanim irskim perhanom v žepe tlačit novce za dodatno prtljago, je užgal drugačno strategijo in se pognal do onega barcelonskega vogala, kjer menda prodajajo veliko vina:

plan je bil namreč tak: če že ne bom tovoril vina s sabo in če je že pirček pretežno brezvezen, potem si bom pač napedenal nekaj dobrih vin za njih srebanje pri barcelonskih domačih večerjanjih in večernih domačevanjih … no, pa da vidimo tole vilo viniteco, če imajo kakšno flašo:

oja, imajo, vidiš da imajo … in ker napotnika marsikdo pozna po znamenitem stavku “to pa še ni vse” ga bom zapisal tudi tukaj, saj je čisto na mestu: to pa še ni vse, če namreč pogledaš za vogal na desni, vidiš da je reč narihtana v dveh nivojih:

seveda so zaposleni v vinoteki (verjetno iz izkušenj) dovolj pametni, da ti pred plezanjem po štengah in nivojskih rampah prijazno odvzamejo in varno spravijo nahrbtnik, da se vsaj malo manj počutiš, kot slon med porcelanom … počutil sem se kot nosorog med flašami … no, situacija: v tejle vinoteki imajo nekaj čez 4.500 različnih vin, meni pa je do konca bivanja v barceloni ostalo 5 dni … prevedeno to pomeni 5 flaš, oziroma 1,1 promila ponudbe … kako izbrati? … za začetek sem si dal cenovni limit: zapravil bom max. 75 evrov … nato sem dve flaši – eno belo in eno rdečo izbral po načelu cenovno inhibiranega vokopada, ki pravi, da se sprehodi mimo polic in opazuj steklenice, dokler ti kakšna zaradi svojega izgleda ne pade v oko … poglej, če je cenejša od deset evrov in če je, jo vzemi, če ni, pa nadaljuj … za ostale tri flaše sem se obrnil na gospodično, ki se nahaja v desnem kotu druge fotografije in ji razložil, da imam 60 evrov, s katerimi bi kupil tri flaše: eno cavo, enega priorata in eno katalonsko belo in da me zanimajo mali proizvajalci, ki so čimbolj biodinamični in delajo bolj z rokami kot z mašinami … gospodična mi je nato v vsaki od zahtevanih kategorij predstavila po tri flaše, z vsemi podatki, ki so me zanimali … na koncu se je iz vsega skupaj izcimila tale peterka:

več o lastnostih vsebine prikazane steklovine lahko izveš v tu spodaj pripetem zvočnem zapisu vzhičenega komentatorja, ki je prisostvoval nakupu:

vina sem seveda popil in verdict je, kot sledi:

• blanc de sere 2009: simpatičen frišen belec, ki kar teče in teče … lepo narejen, brez štrlenja česarkoli … bi kupil (in pil) še …
• espelt coma bruna 2005: hnja … zelo taninski črni norec … mogoče bi ga par let čakanja kaj zmehčalo, ampak kdo ve, če res … ni všeč, ne bi kupil (bi pa mogoče pil)  več …
• alvaro palacios les terrasses 2008: ježeš, žametnik je bil tale … v bistvu je to vino en tak vinski ekvivalent lepo postriženega in v lepo svileno obleko oblečenega javierja bardema – močen, rough, ampak ukročen in spedenan … aplavz … bi kupil (in pil) še, ful!
• recaredo gran reserva brut nature 2006: ako nadaljujem glumatarsko metaforiko: tole je penelope cruz v črni koktejl oblekci, s sezutimi štiklami sandalci in od vetra malo razmršenimi lasmi … lepa, elegantna, rahlo nagajiva … bi kupil (in pil) še … še raje kot palaciosa/bardema
• tomas cusine auzells 2009: devet sort, ampak so kar lepo zorkestrirane … kakšno leto, dve tihega špilanja v flaši bi jim še koristilo, ampak tudi zdaj je bilo njihovi melodiji lepo prisluhniti … bi kupil (in pil) še …

če bi pa ti še bral kaj o vinu (avtorjev posip s pepelom: vinsko komponento kruhpavina smo pa res kar zanemarili, bemti!) lahko odtavaš semle za en vpogled v tri že zdavnaj popite tujce, ali pa semle, da se spomniš, kako nas je enkrat čaral kristančič, zagotovo pa ti bo všeč tudi paparazzi posnetek transvestitskega papa ratzija v vinogradu …

pa recimo, ko greš po tržnici in mimogrede vidiš obešenjaško sceno z neustavljivim magnetizmom,

ki nato rezultira v vsak dan enakem zajtrku, ki se ga človek mimogrede zelo močno navadi … dve orng popečeni rezini kruha, vsaka premazana s polovico mehkega, mesnatega paradajza, pokapljana z olivcem in prekrita z rezino jamona iberico bellota:

ta zadnja beseda označuje, da gre za pršut prostolutajočega iberskega pujsa, ki večinoma ne je drugega kot žir … z drugimi besedami pomeni tudi to, da gre za zelo drag pršut, ampak ker je vsaka rezine delikatesa, ga pač kupiš manj in nato res uživaš v vsaki rezini …

no, pa recimo, ko med branjem jedilnika v še kar raztumbani krčmi v kotu boquerie mimogrede začutiš neustavljivo potrebo po tem, da bi naročil nekaj, za ker ne veš točno kaj je, ampak imenuje se callos in to je, mimogrede fajn … in kelnar te nato, tako, rahlo presenečen vpraša, če res hočeš callos, in ti seveda rečeš, da jasno da hočeš callos, in kelnar je nato ves vzhičen, češ, da to!, bravo!, majstr! tko se dela! callose se naroča pr nas! tis dec! … in potem prinese

mehke telečje vampe v krepki, dišeči rahlo pikantni župi, s ful prfektli kuhane čičerike in posipom iz svežega drobnjaka za povrh …  btw: najboljši vampi, ever!

no, naslednji dan smo šli po poteh sleherne barcelonske turistične divizije – torej od placa catalunya navzdol pod platanami na rambli, mimo vseh onih pobroncanih živih spomenikov in mimo zaprte boquerie in že nas ujame barcelonska verzija ljubljanskega sokola, tapas bar sukaldari:

izgleda okej, nakuhanih je miljavžnt zanimivh jedi in tudi čisto zanič niso, o ne! (ocvrtki iz polenvke in župa s čičeriko in klobaso so prav fajn) … je pa res, da te kelnarji šljivijo samo na začetku, ko naročaš in so kasneje, za morebitne dodatne želje boljkone gluhi ali pač pozabljivi … in da za finalizacijo toplih tapasov pjevaju tri mikrovalovke, vanje modeli tlačijo celo pinčose – to so uni kruhki, ki imajo z zobotrepcem vase zapičene razne reči (in ki so po mikrovalovanju kot jelenova koža za brisanje šajb)… no, firma pa seveda dela zaradi lokacije in lačnih oči številnih mimoidočih … zvečer nas potem ene filipinska teta v s keramiko obloženem placu (hm, mislim, da se mu reče bau al bao ???) namami v tri različne tortilje (špinačna je bila majka!) in eno eht, propisno oldskull zajčje-rakasto paeljo, mimogrede pa na mizo parkira še eno goro s tomatom podrgnjenih panov … al je nam hudo! … ohja! …

zato na velikonočni ponedeljek pred količino postavimo slog … in – spet v domačem kvartu, nenazadnje smo tu zdaj doma – tokrat izberemo dizajnerski šik gastro bara hotela ohla … ohlala! … v črno oblečene pobe lahko izza šanka opazuješ pri umirjeni, skorajda že zenovski produkciji domišljenih nadgradenj tapasov :

• zmagovalec v kategoriji žensk (23+) je bil gazpačo s kockami pirinega kruha in dimljenimi fileji sardel
• v kategoriji dečkov (7+) je zmagal kanelon v lepi ovalni banjici in s potreskom iz pečenega in nadrobljenega starega sira
• pri deklicah (4+) je v fotofinišu princeskasta bovla sadja (jagode, mango in take fore) za las premagala jagnečje mesne kroglice v omaki z grahom
• v kategoriji pravih dedcev (39+) pa je titulo brez konkurence snelo na 62(!!! – hehe, tako pravijo fantje, this i gotta see!) stopinj poširano jajce, položeno na mešanico drobnih belih fižolčkov san pau in file neke katalonske kobasice …

smo lajkali tale ohla zelo, nekaj vidnega materiala (vključno s hudo črno krvavico in v spomin na ustanovitelja zvarjeno maloserijsko alzaško verzijo pira iz lokalne velepivovarne estrella damm) smo tudi zmogli ujeti:

fotke so pač takšne, kot jih v tresoči roki starajočega se dopisnika zmore zabeležiti pametni telefon v sodelovanju s filtrom hefe v aplikaciji instagram (če koga lih zanima) … in kako smo nadaljevali? … opa, ne povem vsega takoj … lahko pa te poskusim k branju nadaljevnaja navabiti z buzzwordi naslednjega zapisa: kuhinje svete katerine, dvo-lokalno družinsko kosilo, tresenje realove mreže in štiri mačke … stay tuned!

aha, še nekaj: s temle zapisom kruhinvino uvajata lojalnostni program … pa brez skrbi, ne bosta te guzila z vprašanjem a maste že našo kartico?, le pod vsakim zapisom bosta linkala še tri tematsko povezane zapise iz obsežnih arhivov samega sebe … en tak krhwinleaks, torej:

če bi še čital o napotniško popotniških dogodivščinah, se lahko spomniš našega obdobja bečkega konjušarstva, ako si slinast ob katalonski košti lahko urno splaniraš en zmagovalni catalunyski meni seveda pa je čisto mogoče, da je vse, kar potrebuješ samo en u nulo top shit pečen jajc … izvoli!

od ostalih presežnikov naj omenim le še fascinantnost samega posestva, ki je postavljeno na hribčku redi vasi sommacampagna in ponuja fletno razgledovanje po gričevju tam naokrog … sredi vasi vinogradi, sredi vinogradov pa velika, prijetna, s plezalkami obraščena hiša, z verando, na kateri potem s carlotom prijetno klepečeva v pozen večer: o tem, da je njegova naloga ohranjati zdravje in okus grozdne jagode do vina; o tem, kako so ga čudno gledali, ko njegova custoza ni bila kredasto bela, ampak rumena; pa o tem, kako ga čudno gledajo, ker dela corvino tudi na rose, pa o tem, kako je, ko sta z očetom kupila posestvo, delal po 20 ur na dan (na posestvu + na šihtu kot drugi človek veronskega sejmišča, ki je huge podjetje); pa o predstavitvah njegovih vin na japonskem … čisto na koncu doda še, da se odpravlja preko okeana, na otvoritev najnovejšega, najžeščega, največjega epicentra italijanske gastronomije v new yorku, ogromne palače eataly, ki so jo mario batali, joe bastianich, lidia bastianich in ostali predvčerajšnjim odprli na peti aveniji in kjer bodo ob vsem najboljšem taljanskem prodajali tudi carlotova vina … bravo, e grazie!

p.s. prejšnjič sem obljubljal še nekaj o gardalandu … mislim, da je čisto dost če napišem mali pomfrijček dva evra trideset + pol evra dodatka za omakco (majo ali kečap) v vrečkici … zdaj veš …

prvo boš težko falil, saj se nahaja na glavni pijaci, direkt nasproti glavnega vhoda v katedralo … gre za neke sorte gradsko kavarno/slaščičarno/prigrizovalnico, ki nosi fensi ime zlati lev, leon d’oro, ampak te ni treba bit nič strah, saj so strežniške gospe in gospodje zelo fejst, takšna pa je tudi oferta: za mimogrede navali na domači dželat mojstra gabrieleja (moj kombo: izjemen tiramisu, s koščki mehkega biskvita + močna, a ne kolodontasta meta s stračatelastimi drobtinami čokolade); za kaj bolj resnega konzultiraj dnevno obnovljeno tablo:

za domov pa si lahko daš zapakirati kakšen tradicionalni ferrarski kolač ali v žep vtakneš kakšno marmeladko … druga atrakcija, v kateri se da guštati še dlje, je očem malo bolj skrita, čeprav je od zlatega leva do nje samo dobrih 143 metrov, saj je stisnjena ob levo steno katedrale … oštarija al brindisi zase trdi, da gre za najstarejši tovrstni obrat na svetu in to trditev potrjuje celo z nekakšnimi ginesovimi papirji … no, najstarejša gor ali dol, fakat je, da tako starega (tozd) vinakoprskega vinskega para še nikjer nisem videl:

no, v resnici sem pred devetimi leti videl isti par na istem mestu, ampak takrat sta imela šele osemnajst let … prodajajo pa druge, bolje skladiščene in novejše flaše, veliko je dobrega lokalnega štofa (vsaj moj glaž bele ligreze iz mini bio vinarije ca’ dei quattro archi je bil lepa popestritev petkovega popoldneva), dobro zate pa je tudi, da je brindisi odprt vsak dan od enajstih do enih in to vse dni v letu … pa tista do enih je vsaj ob petkih in sobotah relativna, saj je zidek katedrale ravno prav visok, da se da na njem vinca (preverjeno) srebati še dlje v jutro … in tako se človek vpraša, zakaj je sploh prišel nazaj domov? … i, zato, da bom še kdaj šel tja, mar ne?!

tako, to bo za prvo lajšanje popočitniške depresije … v kratkem pričakuj poročilo o izjemnem gostoljubju (in posestvu) carlota nerozzija in kakšno krepko o strategijah finančnega lupljenja v gardalandu … stay tuned, dogajamo!