preden spet udarim s kakšnim kompleksnejšim prispevkom o pojedanju in popivanju po barceloni, je čas ze en mimogredoči zapis … v barceloni se namreč veliko gastro dogodivščin zgodi mimogrede … recimo, ko greš po tekmi iz camp noua proti metroju mimogrede vidiš razturjen tapas bar z neustavljivim magnetizmom, v katerem pač moraš mimogrede spiti eno malo serveso in pojesti kakšno ocvrto rezino artičoke (ali katerega drugega od dvajset tapasov, ki jih rihtajo) …

pa recimo, ko greš po tržnici in mimogrede vidiš obešenjaško sceno z neustavljivim magnetizmom,

ki nato rezultira v vsak dan enakem zajtrku, ki se ga človek mimogrede zelo močno navadi … dve orng popečeni rezini kruha, vsaka premazana s polovico mehkega, mesnatega paradajza, pokapljana z olivcem in prekrita z rezino jamona iberico bellota:

ta zadnja beseda označuje, da gre za pršut prostolutajočega iberskega pujsa, ki večinoma ne je drugega kot žir … z drugimi besedami pomeni tudi to, da gre za zelo drag pršut, ampak ker je vsaka rezine delikatesa, ga pač kupiš manj in nato res uživaš v vsaki rezini …

no, pa recimo, ko med branjem jedilnika v še kar raztumbani krčmi v kotu boquerie mimogrede začutiš neustavljivo potrebo po tem, da bi naročil nekaj, za ker ne veš točno kaj je, ampak imenuje se callos in to je, mimogrede fajn … in kelnar te nato, tako, rahlo presenečen vpraša, če res hočeš callos, in ti seveda rečeš, da jasno da hočeš callos, in kelnar je nato ves vzhičen, češ, da to!, bravo!, majstr! tko se dela! callose se naroča pr nas! tis dec! … in potem prinese

mehke telečje vampe v krepki, dišeči rahlo pikantni župi, s ful prfektli kuhane čičerike in posipom iz svežega drobnjaka za povrh …  btw: najboljši vampi, ever!

evo, prav na sredi kvartetne serialke elklasikastih dvobojev med realnim madridom in sanjsko barcelono se je družinska ekspedicija odločila naseliti v slednji in velikončne, uporniške in delavske praznike preživeti v podstrešnem loftu 135 metrov od palau musica catalana … ampak, madona, se pa človek namatra, da prileti do te catalunye, še posebej, ako se na pot odpravi z laških tal in z irsko kvazi poceni letalsko bando – namreč, oni italijani tamle pri trevisu so pozabili, da k velikemu letališču sodi veliko parkirnih mest (in tako sem nato v absolutnem in popolnem pomanjkanju le-teh od neke prijazne tete izprosil bivak za našo makino na dvorišču njene oštarije); oni gorenjsko-škotsko škrti irci pa so za vso silno množico naših, laških in jodlarskih počitnikovalcev odprli enosamojebeno okence za čekiranje … ohja!!! … tako smo nato tisti dve ure in pol do leta, ki so bile v teoretičnem planskem modelu namenjene lahkotnem čekiranju, prigrizovanju in kakšnemu šilcu opogumljajočega pilotskega napitka, preživeli v hektičnem manevriranju po parkplacih in ždenju v enormni koloni (tipa krvavec leta ’88) … ampak što ne ubija, jača! in tako smo na el prat prileteli močnješi kot kadarkoli! … poglavar sem se zato nemudoma odkotalil do okenca številka 80 pri vhodu številka 5 na nou campu in prevzel karto, ki mi je garantirala ogled golov davida ville in lea messija z 2. sedeža 4. vrste boksa 410 na 3. nivoju lateralne tribune … ker štadion poleg dobrega fuzbala ponuja le bedno košto (potaftani sendviči, ultraplastik hodoki  in brezalkoholna pirovska brozga), sem se po utakmici zavlekel v en obližnji tapas bar, srebnil enega pravega (če estrelli damm sploh lahko tako rečemo) in pozobal par rezin ocvrtih artičok in dva slana inčuna, nato pa v baskovskem tapas networku lizarran, ki se mi je ravno postavil na pot do metroja še ene tri pinchose (dobri, dobri! še posebej en z enim sladkastim kozjim sirom je sekal) … hja, lakše se diše, ane …

no, naslednji dan smo šli po poteh sleherne barcelonske turistične divizije – torej od placa catalunya navzdol pod platanami na rambli, mimo vseh onih pobroncanih živih spomenikov in mimo zaprte boquerie in že nas ujame barcelonska verzija ljubljanskega sokola, tapas bar sukaldari:

izgleda okej, nakuhanih je miljavžnt zanimivh jedi in tudi čisto zanič niso, o ne! (ocvrtki iz polenvke in župa s čičeriko in klobaso so prav fajn) … je pa res, da te kelnarji šljivijo samo na začetku, ko naročaš in so kasneje, za morebitne dodatne želje boljkone gluhi ali pač pozabljivi … in da za finalizacijo toplih tapasov pjevaju tri mikrovalovke, vanje modeli tlačijo celo pinčose – to so uni kruhki, ki imajo z zobotrepcem vase zapičene razne reči (in ki so po mikrovalovanju kot jelenova koža za brisanje šajb)… no, firma pa seveda dela zaradi lokacije in lačnih oči številnih mimoidočih … zvečer nas potem ene filipinska teta v s keramiko obloženem placu (hm, mislim, da se mu reče bau al bao ???) namami v tri različne tortilje (špinačna je bila majka!) in eno eht, propisno oldskull zajčje-rakasto paeljo, mimogrede pa na mizo parkira še eno goro s tomatom podrgnjenih panov … al je nam hudo! … ohja! …

zato na velikonočni ponedeljek pred količino postavimo slog … in – spet v domačem kvartu, nenazadnje smo tu zdaj doma – tokrat izberemo dizajnerski šik gastro bara hotela ohla … ohlala! … v črno oblečene pobe lahko izza šanka opazuješ pri umirjeni, skorajda že zenovski produkciji domišljenih nadgradenj tapasov :

• zmagovalec v kategoriji žensk (23+) je bil gazpačo s kockami pirinega kruha in dimljenimi fileji sardel
• v kategoriji dečkov (7+) je zmagal kanelon v lepi ovalni banjici in s potreskom iz pečenega in nadrobljenega starega sira
• pri deklicah (4+) je v fotofinišu princeskasta bovla sadja (jagode, mango in take fore) za las premagala jagnečje mesne kroglice v omaki z grahom
• v kategoriji pravih dedcev (39+) pa je titulo brez konkurence snelo na 62(!!! – hehe, tako pravijo fantje, this i gotta see!) stopinj poširano jajce, položeno na mešanico drobnih belih fižolčkov san pau in file neke katalonske kobasice …

smo lajkali tale ohla zelo, nekaj vidnega materiala (vključno s hudo črno krvavico in v spomin na ustanovitelja zvarjeno maloserijsko alzaško verzijo pira iz lokalne velepivovarne estrella damm) smo tudi zmogli ujeti:

This slideshow requires JavaScript.

fotke so pač takšne, kot jih v tresoči roki starajočega se dopisnika zmore zabeležiti pametni telefon v sodelovanju s filtrom hefe v aplikaciji instagram (če koga lih zanima) … in kako smo nadaljevali? … opa, ne povem vsega takoj … lahko pa te poskusim k branju nadaljevnaja navabiti z buzzwordi naslednjega zapisa: kuhinje svete katerine, dvo-lokalno družinsko kosilo, tresenje realove mreže in štiri mačke … stay tuned!

aha, še nekaj: s temle zapisom kruhinvino uvajata lojalnostni program … pa brez skrbi, ne bosta te guzila z vprašanjem a maste že našo kartico?, le pod vsakim zapisom bosta linkala še tri tematsko povezane zapise iz obsežnih arhivov samega sebe … en tak krhwinleaks, torej:

če bi še čital o napotniško popotniških dogodivščinah, se lahko spomniš našega obdobja bečkega konjušarstva, ako si slinast ob katalonski košti lahko urno splaniraš en zmagovalni catalunyski meni seveda pa je čisto mogoče, da je vse, kar potrebuješ samo en u nulo top shit pečen jajc … izvoli!

da carlo nerozzi v svojem somakampanjskem kevdru dela fletne vinske zvarke, že veš … še več, njegovi vinski zvarki, še posebej oni bardolino, ki je čista ovinjena preprostost in prijaznost, so tako fejst, da sem, ko nas je marš ruta ravno že peljala od verone proti gardskemu jezeru, brž pomejlal carlota, če bi se dalo ogledati kraj njihove rasti in kevder njih zorenja … jasnodaja, je napisal carlo … in dodal še, da lahko našo auto-kučo-poso na na kolesih za čez noč parkiramo ob trtah in da nam bodeta z njegovo regino pripravila še simple country dinner, kar je potem izgledalo takole lepo:

od ostalih presežnikov naj omenim le še fascinantnost samega posestva, ki je postavljeno na hribčku redi vasi sommacampagna in ponuja fletno razgledovanje po gričevju tam naokrog … sredi vasi vinogradi, sredi vinogradov pa velika, prijetna, s plezalkami obraščena hiša, z verando, na kateri potem s carlotom prijetno klepečeva v pozen večer: o tem, da je njegova naloga ohranjati zdravje in okus grozdne jagode do vina; o tem, kako so ga čudno gledali, ko njegova custoza ni bila kredasto bela, ampak rumena; pa o tem, kako ga čudno gledajo, ker dela corvino tudi na rose, pa o tem, kako je, ko sta z očetom kupila posestvo, delal po 20 ur na dan (na posestvu + na šihtu kot drugi človek veronskega sejmišča, ki je huge podjetje); pa o predstavitvah njegovih vin na japonskem … čisto na koncu doda še, da se odpravlja preko okeana, na otvoritev najnovejšega, najžeščega, največjega epicentra italijanske gastronomije v new yorku, ogromne palače eataly, ki so jo mario batali, joe bastianich, lidia bastianich in ostali predvčerajšnjim odprli na peti aveniji in kjer bodo ob vsem najboljšem taljanskem prodajali tudi carlotova vina … bravo, e grazie!

p.s. prejšnjič sem obljubljal še nekaj o gardalandu … mislim, da je čisto dost če napišem mali pomfrijček dva evra trideset + pol evra dodatka za omakco (majo ali kečap) v vrečkici … zdaj veš …

evo, po tistih odposlanih megabajtih je bil čas za še tazadnji resen kos letošnje poletne počitniške sezone – ta je bila letos zaradi (do srede še) prvošolca (bajdvej: kako devet tednov prvošolčevih počitnic nafilajo ati pa mame, ki imajo službo, nimajo pa svojih atov pa mam, ki z deco počitnikujejo teden ali dva?!) še posebej natančno načrtovane, ne le za prvčka, ampak tudi za njegova tastara, ki se jima je pripetilo par spektakularnih dogodkov, tudi takih, ki še čakajo v vrsti, da bodo popisani na temle mestu … ampak popis bomo začeli na koncu, kjer je spomin še najbolj frišen: v ferrari … pustimo ob strani unescotov patronat nad renesančnim mestom, pa hudo biciklistično tradicijo in sedanjost, celo festival uličnih muzikašev buskers nam tukaj ni mar … v bistvu sta nujni postojanki ob obisku (343 kilometrov, kwa pa je to za enga resnga šoferja?) ferrare predvsem dve …

prvo boš težko falil, saj se nahaja na glavni pijaci, direkt nasproti glavnega vhoda v katedralo … gre za neke sorte gradsko kavarno/slaščičarno/prigrizovalnico, ki nosi fensi ime zlati lev, leon d’oro, ampak te ni treba bit nič strah, saj so strežniške gospe in gospodje zelo fejst, takšna pa je tudi oferta: za mimogrede navali na domači dželat mojstra gabrieleja (moj kombo: izjemen tiramisu, s koščki mehkega biskvita + močna, a ne kolodontasta meta s stračatelastimi drobtinami čokolade); za kaj bolj resnega konzultiraj dnevno obnovljeno tablo:

za domov pa si lahko daš zapakirati kakšen tradicionalni ferrarski kolač ali v žep vtakneš kakšno marmeladko … druga atrakcija, v kateri se da guštati še dlje, je očem malo bolj skrita, čeprav je od zlatega leva do nje samo dobrih 143 metrov, saj je stisnjena ob levo steno katedrale … oštarija al brindisi zase trdi, da gre za najstarejši tovrstni obrat na svetu in to trditev potrjuje celo z nekakšnimi ginesovimi papirji … no, najstarejša gor ali dol, fakat je, da tako starega (tozd) vinakoprskega vinskega para še nikjer nisem videl:

no, v resnici sem pred devetimi leti videl isti par na istem mestu, ampak takrat sta imela šele osemnajst let … prodajajo pa druge, bolje skladiščene in novejše flaše, veliko je dobrega lokalnega štofa (vsaj moj glaž bele ligreze iz mini bio vinarije ca’ dei quattro archi je bil lepa popestritev petkovega popoldneva), dobro zate pa je tudi, da je brindisi odprt vsak dan od enajstih do enih in to vse dni v letu … pa tista do enih je vsaj ob petkih in sobotah relativna, saj je zidek katedrale ravno prav visok, da se da na njem vinca (preverjeno) srebati še dlje v jutro … in tako se človek vpraša, zakaj je sploh prišel nazaj domov? … i, zato, da bom še kdaj šel tja, mar ne?!

tako, to bo za prvo lajšanje popočitniške depresije … v kratkem pričakuj poročilo o izjemnem gostoljubju (in posestvu) carlota nerozzija in kakšno krepko o strategijah finančnega lupljenja v gardalandu … stay tuned, dogajamo!

1. kljub temu, da je bila zgrajena v jugi in to celo v letu, ko so se v jugi rojevale same hudo dobre stvari (vključujoč mene) je trajekt sardinia regina še kar bedna ladja: otroško igrišče je mini pajzlček, klopce in sedeži so ofucani, restavracijo praktično zaprejo, še preden izplujejo in nimajo dostopa do interneta sploh – ampak!!! – na njej poleg dveh ostalih vrst piva prodajajo tudi grolsch, kar je bilo v nedeljo, 11. julija 2010 nadvse pomembno, takorekoč odločilno za zmago španije na svetovnem prvenstvu (saj veš, zakaj, ane?!) … naj se ve, koliko sem investiral v naslov svetovnih prvakov: 6,20 evrjev, prasci odiralski mornarski!
2. kamp golfo di sogno ponuja v nevetrvnih julijskih dnevih zelo pester nabor prehrane za lačne in žejne komarke … prešvican overweight šotor postavljajoč slovenec je bil nekega večera zelo priljubljen (govorim iz izkušenj!) … glede na prižgane citronelaste sveče so komarke jedle tudi naduvane francoze, glasne italijane, luzerske holandce in zariple nemce … avstrijcev letos ni bilo …
3. plaža v taistem kampističnem obratu je vsako popoldne dobila alternativno ime: blumenthalov zaliv … voda v njem je bila od razpaljenega julijskega sonca namreč ravno prav vroča za dolgotrajno in počasno kuhanje … dejansko bi v njej lahko sous-vide skuhal kakšnega mrjasca ali vsaj jagenjčjka …
4. v svrho počastitve prve espanjolske svetovnoprvaške titule sploh, je bilo nujno pripraviti nekaj španskega … paeljo! … mar paelja na kampistični gorilnik gre? … gre, gre, čekidawt:

   
   paelja je pod pokrovom, v zaključni fazi, se pravi po tem, ko sem popekel dve bedri, par kobasic in ligenjčkov, dodal riž, malo zelenjadi, žafrana in pimentona … če vrpašate chefico, je bil to zmagovalni diš letošnjega kampiranja … če vprašate mene, je tisto vino zraven najslabše vino letošnjega kampiranja (kako zanič bi bilo šele brez onega če gevare na etiketi!) …

5. na listi novopridobljenih praktičnih kempistično-kuharskih znanj je tudi kovaška modrost: če kupiš celega kovača, bo – pa naj se ti v ribarnici zdi še tako luštkano micen – zagotovo prevelik za tvojo univarzalno ponev … rešitev: odreži mu glavo ter najprej na srednjem ognju speci telo, ga razstavi na porcijice in postrezi … med mlaskanjem pa speci še glavo in v njej svoj posladek, kovečeve ličnice … njami!
6. figatellu, tradicionalna korziška sušena jetrna salama se še boljše kot zgolj narezana je pripravljene na tale, iz ene razglednice preplonkan način:
   
   spodaj solata, nad njo rezine paradajza, dad njimi rezine mladega slanega ovčjega sira, nad njimi hrustljavo popečeni kvadrčki polente, ob njih popečeni kosi figatelluta, povrh vsega pa sušena makijska dišavna mešanica
7. ghjacci (sladoledi) na ovinku v centru porti vechjota so vredni vsakega centa, ki ti ga zanje zaračunajo, še posebej za ultra osvežilsko mandarino s šampanjcem
8. peki, mesarji in pri/predelovalci na nedeljski portovekijski pijaci so še vedno tops!
9. na pivovski fronti je torra še vedno boljša od colombe … je pa res, da lahko colombo kupiš tudi v slovenskem leclercu, torre pa ne …
10. sončno-zahodna scenografija za poslednjo večerjo je sicer manj spektakularna kot lani, ampak je:

    
    je pa zato bilo bolj spektakularno dogajanje po zaključku fotosešna … pica na sliki namreč ni bila pokonzumirana – še preden sem utegnil iz nahrbtnika vzeti pirček jo je sunek vetra zadegal v mivko … takoj, ko se je to zgodilo, sem si rekel: kmet! … kar je ponovil še kelnar, ko mi je izročil nadomestno: paysan! … če ne bi vedel, da se tako imenuje tale pica, bi si mislil, da ima prav, hehe …

ježeš, komi smo pršli, smo že tle! … porimski teden se je brzinsko zasukal okoli svoje osi, verjetno tudi zato, ker me je šihtno za 42 ur popeljal v prago, kjer, kot lahko zavzdihnem z malim milanom, nič več ni tako, kot je bilo … no, vsaj onega legendarnega z zeljem ozaljšanega burgerja, ki se ga je dalo 24/7 (v resnici so bili za konzumacijo primerni le sitni satovi, sredi dneva si ga ne bi bil usudil naročiti) kupiti na narodni trida, ni več … izginil je kar cel kiosk, kaj kiosk, celo naselje kioskov, ki jih bo sodeč po na gradbišče naleplene slike nadomestila neka jekleno-steklena poslovna pizdarija … tudi ljubek naredi sam cenik v jelinkovi plzenski pivnici je izginil neznano kam, a je vsaj pivnica z brkatim birtom in njegovo odrezavo kelnersko gospo ostala na svojem mestu … no, pa pustimo tranzicijske muke praškega pivopivca in raje, kot je bilo obljubljeno, razdrimo še kakšno rimsko … kaj sem že obljubljal ondan? … aha, fuzbal, jasno … no, takole je bilo: sedeč na skromno odmerjenem prostoru stadia olimpica sem videl vse – bučeče, 70.000 glasno prepevanje himne roma, roma, roma pred tekmo, evforično tuljenje ob golu totija v 15. minuti tekme, neprestano žvižganje izdajici cassanotu, začetke nervoze po izenaučjočem golu sampdorije in depresivne naricovalske izpade po drugem golu genovskega tima 10 minut pred koncem tekme …  nakar smo se pod budnimi elisami nad nami krožečih helikopterjev vsi hitro pobrali domov objokovat tako pocasto izgubljen scudetto … počutje pa bi bilo še slabše, če si pred tekmo pri lokalnem švercerju (ki je mirno obratoval že znotraj prve štadionske ograde) ne bi kupil dveh takileh patronov:

najprej sem sicer mislil, da gre za ekspolzivno telo, ko pa sem videl, da kappa trenirkarji to pijejo, sem v spoznanje, da je borghetti fletna, predvsem pa okusnejša alternativa redbulvodki, tudi sam investiral štiri evre … u redu šot, tale likerček, res … od šota pa k šoku … ta je nastopil, ko je zgovorni poljak na trgu svetega silverstra brez kančka sramu prinesel tale račun za dva sokca, aperol spritz, kapučino in piškot:

osebno me je še posebej prizadela tretja postavka, saj niti po dodatnem ogledu kozarca nisem v njem našel nobenega v ceno vključenega dragega kamna ali plemenite kovine … že res, da ga je bilo za dobre tri deci, ampak 10 evrov za aperol spritz???! – nigga, please!!! … za samo štiri evre več sva s chefico 168 metrov od španskih šteng dobila polovično buteljko izjemno fletnega greco di tufota … in za en evro manj sva se pri tottotu pognala vsak v svoj krožnik:

verjetno že veš, kdo je jedel kaj, če pa dvomiš, naj ti povem, da so tista zgornja reč vampi po rimljansko … no, pa poskusi uganiti še kdo je kaj v oštariji del sostegno:

tako je! … ampak verjetno je bila naša najboljša rimska mangia ona, ki so nam jo skuhali v naši soseski, zraven pijace mančini … prehranskemu obratu je ime lo sgobbone in je (kar probaj ga poguglat) eden najjačih avtohtono rimskih jedilnih placov … kar pomeni, da se za zelo zmeren denar pije in je … no, bolj slednje, saj se pije samo dve vrsti vina (belo ali rdeče), dve vrsti vode (z mehurčki ali brez) in nič sadnih sokov (razen gazirancev) … se pa se zato toliko bolje in več je, saj celotno hudo špuro krepke rimske košte vsak dan še malo razširijo z dnevnimi  specialkami … kuhajo pošteno, nič šmekanja, vse je v službi okusa – in to dobrega okusa, od artičoke, do kreme katalana, ki je je zmanjkalo, še preden je sprožilec porabil tisto 1/250 sekunde …

naš izlet v rim je bil lep in dober!