češnov šamar

sedela je tam za računalnikom, žena mojega življenja, klikala malo sem ter tja not po internetih, nato pa je karajoče pripomnila: že devet dni nisi nič obesil gor na blog … jaz pa sem v jna-jevski maniri nazaj mencal nekaj v slogu jesam jesam, samo što nisam … kar je do neke mere res – češnjev klafutis, ki ga v tem zapisu slovenim (no, prav uličim) v šamar, smo pojedli že prejšnji vikend, zapis recepta pa je pod sliko zabeležen že od ponedeljka sem … zdaj pa končno še uvodni tekst, ki nastaja pod vtisom hudega, kompletnega petprstega/petgolnega šamarja, ki so ga nogometni olandezi nocoj pripopali špancem (naj na tem mestu spomnim na le zvestim bralcem kruha in vina znan podatek, da je slednjim nekaj ključnih zmag pred štirimi leti zagotovil izključno pravi, na temeljiti analizi utemeljen izbor napitkov g. napotnika) … klafutis je sicer veliko bolj dobrodušna sladica, kot bi lahko sklepali po njenem imenu (ta sicer v krajih, od koder izhaja dejansko nima nasilniških konotacij – v okcitanščini beseda clafir namreč pomeni napolniti – s čimer smo pa spet prišli na pet nizozemskih golov, hehe) … a pustimo etimologijo: tehnično gledano gre za pretežno jajčno zmes, prelito po češnjah in spečeno … različice temeljijo predvsem na razmerju med jajci in moko (in dodatkom ali odsotnostjo pecilnega praška) – glede na to so klafutisi bolj rahli ali bolj kompaktni … tale naš je precej kompakten, zaradi vaniljinih semenk in kirscha hudo dišeč, zaradi v vrhuncu sezone uplenjenih hrustavk pa tudi absolutno sočen:

klafuti

dela je res malo, možnost zajebka je minimalno majhna, češnje zdajle – če nimaš lastnega drevesa – za tabo mečejo na vsakem vogalu, tako da si kar lepo pripopaj en orng šamar:

  • tričetrt kile češenj
  • 2 žlici češnjevega šnopca (kirsch, a veš)
  • 6 žlic cukra
  • 3 jajca
  • strok vanilje
  • ščepec soli
  • 100 g moke
  • 180 ml jogurta
  • 2 žlici mleka
  • en malčk masla

češnje razpecljaj in razkoščiči, da ne boš skasiral šamarja od jedcev … češnje nato potresi z dvema žlicama sladkorja in jih, da bo veselje še večje, prelij še z dvema žlicama kirscha … pusti, da reč počiva pol ure, vmes pa nakuri peč do 180 stopinj celzija in naputraj tortni/pitni model …
češnje odcedi (prihrani iz njih izcuzano tekočino) in jih razporedi po dnu modla … zdej pa (s)tepežka: dobro stepi jajca, preostanek sladkorja in iz stroka vanilje postrgana semenca … dodaj sol in češnjev odcedek in dobro premešaj … v maso počasi vmešavaj moko, nato pa še jogurt in mleko ter nežno mešaj, dokler ni vse skupaj lepo premešano, gladko in sijoče …
maso prelij po češnjah, malo pošejkaj in model deni v pečico … klafutis a.k.a. šamar prvič počekiraj čez pol ure – rahlo napihnjen naj bi bil in pozlačeno porjavel po vrhu … nežno se ga dotakni na sredi, da ugotoviš, če je očvrstel – ako je, si fertik, ako pa še ni, ga vrni v pečico, da bo …
ko klafutis je, ga deni na pult in počakaj, da se malo pohladi … ako te znamenita sladkorna tarča ni preveč prizadela, ga potresi z morilcem v prahu, nič pa ne bo narobe, če ga ne boš …

soundtrack je – tako, kot mi – besedo klafutis vzel dobesedno: chumbawamba – slap!

na, maz!

ker si v teh nekaj tednih po objavi trotlziherske serijalke o sestavinah, orodjih, mesenju, oblikovanju in peki kruha s tem našim vsakdanjim sopotnikom že gotovo na ti (če pa nisi, ni nikoli prepozno, da postaneš zdaj – peka kruha še nikoli ni bila tako izi-pizi), si se verjetno začel spraševati kaj početi z vsemi napečenimi hlebi in štrucami … da ne bomo zahajali predaleč iz baznega tabora, ti najprej priporočam skrben pregled kruhovinske receptne sekcije, kjer boš kaj hitro nabasal na tahitro pašteto iz piščančjih jeter, polminutno majonezo, liptaver, not-ello ali pa celo na ata in mamo vseh krušnih namazov – doma stolčen putr (vinko mlek bi pravzaprav že zdavnaj moral posneti nov how-it-is-made filmček, ker se maslo v teglu naredi petkrat hitreje, če smetano pred tolčenjem pustiš dve uri počivati na pultu) … ker pa v času, ko si nihče ne vzame več časa niti za v miru popit pir, ne gre računati, da se bo komu dalo preganjati po zgodovinskem drobovju tegale bloga (pa čeprav je – to je vendarle treba neskromno poudariti – dotično drobovje polno modrih in uporabnih receptnih bajanj), vsem zainteresiranim povzročam cejenje sline s popolnoma svežim namazom iz naše bajte:

beanamaz

proces izdelave se je začel v štacuni grkinja na trubarjevi ulici, kjer po novem iz  tavelikih žakljev na rinfuzo dajejo tudi chefovo najljubšo pasmo fižola, grške gigantese … to so taki veliki, beli mesnati fižoli, ki so, če so pravilno pripravljeni (saj še pomnite, kako, ane?) nekaj najboljšega na svetu in to v vseh senzualnih kategorijah … no, in tako je zadnjič enkrat ob nekem grilanju ostalo nekaj malega tehle fižoletov …

  • pa sem na olivcu prepražil malo čebule in česna
  • pa sem dodal fižole in jih poprašil s pikantnim pimentonom
  • pa sem dodal še žličko paradajzove mezge, malo belega vina in pokuhaval četrt ure
  • pa sem vse skupaj s paličnim mešalnikom zmlel v kremo in jo pretlačil skozi fino cedilo
  • pa sem v isti ponvi na hitro prepražil še malo radiča
  • pa sem ga potem še sesekljal in vmešal v fižolovo kremo
  • pa sem vse skupaj prežličil v kozarec za vlaganje, ga zaprl in spravil v hladilnik

zjutraj pa: na, maz! … o, kako sem ga mazal na popečenega rženca, ga obložil še s črnimi olivami in si mislil, koliko veselja človeku v lajfu ponujajo ta najbolj ajnfohne stvari …

soundtrack je smooth, spread v njem pa sicer aludira na kakšno drugo radost: andre 3000 (outkast) – spread 

bil ssam

ko sta kruh in vino pisala topovnjaške memoare prejšnjega leta, sta na listo kot najboljšo recepturo lanskega leta vpisala zajčji žvacet s kvašenim knedlom … s katerim ni sicer nič narobe, a vendarle je treba priznati, da je bilo skeniranje lani zapisanih receptur očitno zelo površno … drugače pač ni moč razumeti dejstva, da se na prvem mestu ni znašel changnam style, oziroma počasi pečeno svinjsko pleče s korejskimi pritiklinami, oziroma bo ssam, kot se stvari reče v originalu … ondan smo ga namreč ob obisku familije gospoda hudla van der base ponovno uprizorili in ga še enkrat več v slogu bibličnih egipčanskih kobilic obrali do kosti … ups, lažem – nismo ga obrali čisto do konca, nekaj mesa je (verjetno zaradi prednažiranja z izjemnimi chefičinimi sušiji) vendarle ostalo nepokonzumiranega … ampak samo za nekaj dni, toliko, da smo pas spet zapenjali na isti luknji kot prej in toliko, da smo nagruntali, kako bomo pospravili ostanke … če se ti torej kdaj (ne zelo verjetno, pa vendar – žiumu človeku se use živo zgodi) pripeti ostanek kakšnega komadka bo ssama, ga lahko v pretekliško obliko prestaviš na sledeč način:

fill chompa

tale v kuhane, izdolbene, nafilane in gratinirane cele krompirje vtaknjen bo ssam je postal krasen bil ssam, v nadaljevanju priobčeno recepturo pa gre vzeti kot mušter za porabo vseh sort pečenkastih ostankov:

  • veliki krompirji (za vsakega jedca dva)
  • ostanki pečenke
  • sojina omaka
  • paradajzova mezga
  • korenje
  • čebula
  • sir

krompirje skuhaj ali speci, počakaj, da se malo pohladijo, nato pa jih na eni strani zareži in z žlico izdolbi … med kuhanjem krompirja pripravi filo: prepraži čebulo in drobno narezan korenček, dodaj pečenko (skupaj z morebitno omako), pošpricaj s sojino omako, dodaj še mezgo in malo vode ter vse skupaj pokuhaj … omako zdaj odcedi od mesa in jo zs paličnim mešalnikom zmelji s približno polovico izdolbenega krompirja (drugo polovico prihrani zato, da z njim omehčaš skledo radiča) … dobljeno zmes zmešaj z mesom in z njo napolni krompirje … potresi z naribanim sirom in šibni v na 200 stopinj shajcano peč … jaz sem na vrh kanil še malo (iz ingverja, pora, sojine omake, olja in limoninega soka zmešanega) ponzu zosa, zraven pa žgal eno špansko rdeče … zadovoljen sem bil!

soundtračna muzika pa je krompirjeva, pretekliška in naša: čompe – regi (ti si bila) 

januarska pašta

od štirih možnih pogledov: na koledar, na tehtnico, skozi okno in na termometer, ti bosta prva dva sicer dala jasno vedeti na smo januarja, druga dva pa bosta natumbavala, da smo sredi novembra … odsotnost resnih minusastih temperatur povzroča malo zmanjšano afiniteto do tradicionalne svinjsko mastne sezonske košte, kar prav pride onim, ki so v novoletne kakor kamen skala kost trdne sklepe vnesli tudi alinejo o neprestanem prizadevanju za lahkotnješjo, zdravejšo in količinsko zmernejšo prehrano … v podporo tovrstnim prizadevanjem sta bila kruh in vino pri listanju januarske številke la cucine italiane   še posebej senzibilna za kakšno lahko in za uprizoritev med tednom primerno pašto, ki bi jo kot prvo v novem letu dala v prežvekovanje cenjenemu bralstvu … in tale reč

pašta cvetačna

se je zdela kot nalašč za ta namen … fotka razkriva le delček njene frajerskosti, a kot je odčivkal že mali princ, je bistvo očem skrito in se ti bo sproti odkrivalo med branjem recepture:

  • manjša glava cvetače
  • še manjša glavica romaneska
  • 50 g neolupljenih mandljev
  • 1 pomaranča
  • pet brinovih jagod
  • trije lovorovi list
  • sol
  • olivno olje
  • pašta po izbiri, preferisciamo dolgo & tanko

prvi hec je izdelava parfumskega kuhalnega bazena: v veliko kastrolo nalij vodo, vanjo vrzi lovorove liste, brinove jagode in tanko odrezane trakce pomarančne lupinice ter vse skupaj pripelji do vretja … v krop deni cvetačo, ki si ji prej potrgal stran zeleno listje; kuhaj jo 12 minut, nato ugasni ogenj, cvetačo pa v kropu pusti toliko časa, da potone na dno kastrole … medtem ožemi pomarančo in iz polovice soka, mandljev in šilca olivca zmelji tak fleten pesto … ko cvetača potone, jo vzemi iz vode, s penovko pa polovi tudi lovor, brinje in pomarančne lupinice … vodo spet zavri, posoli in vanjo stresi pašto; štiri minute preden je pašta kuhana, v vodo stresi še na cvetke/fraktale razdeljen romanesko in začni pripravljat krožnike … ostane namreč le še finalizacija: pašto in romanesko odcedi (malo vode prihrani), cvetačo kar z vilicami raztrančiraj in stresi paštaneskotu … preko vsega stresi še pesto iz mandljev, prilij še drugo polovico pomarančnega soka, dobro premešaj i – eto! … samo ljubo zdravje!

soundtrack je tak, da z njim lepo štartamo in se odkotalimo novim dobrim rečem naproti: rolling stones – start me up 

domača re-kreacija: y. narisawa

medtem ko je žirija zlatega silvota brez kruha in vina zaprta v ocenjevalni konklave, priobčujemo tekst iz decembrske številke revija dolce vita, za katero se je napotnik odpravil na japonsko in – s pomočjo fantazije japonskega chefa yoshihira narisawe – na krožnik djal poustvarjen februarski landscape nacionalnega parka sotoyama … če že udzun ni snega, naj bo vsaj na talarjih, ane …

Naturalist.

Japonci so svet zase. Japonski kuharji so v tem svetu zase še poseben svet zase. Yoshihiro Narisawa s svojimi tokijskimi kreacijami že par let nosi svetopelegrinsko titulo najboljše restavracije v Aziji. Tudi zato je svet zase v svetu zase v svetu zase.

Ko je bila naša dežela pred skoraj dvajsetimi leti še na polno posejana s samozavestnim optimizmom, ki nas je polnil po – kasneje se je izkazalo, da le formalnem – izvitju iz z zoprno godljo klientelizma, nepotizma, lažnivosti, kradljivosti in nestrpnosti napolnjenega balkanskega kotla ter pred – kasneje se je izkazalo, da le formalnem – vstopu v kvazi poenoteno (v resnici pa le talko partikularnih birokratskih interesov) skupnost evropskih narodov, se je celo greenhorne v mojem primarnem poslu, oglaševanju, tu in tam poslalo na cejenje slin v Cannes. Tam se sredi junija vsako leto odrola največji in najprestižnejši oglaševalski festival na svetu, kanski levi (levi kot kralj živali in ne lev kot slabšalna oznaka za nesposobneža), na katerem se v prestižno dirko za glavne nagrade zapodijo sicer na različnih kulturnih vzorcih zasnovane, a v službo enotnega globalnega trga vprežene oglaševalske stvaritve. No, in prav tam, v Cannesu, na rdečem žametastem stolu v veliki dvorani Palais des Festivals mi je prvič postalo jasno, da svet ni eden, da sta svetova dejansko vsaj dva – naš in japonski. Televizijski oglasi, ki so jih na festival pošiljale japonske agencije, na čelu z gigantsko korporacijo Dentsu (lani je zaposlovala skoraj 7.500 ljudi), so bili s svojo bizarnostjo festival znotraj festivala, na katerem smo lahko nejaponci samo debelo gledali in štekali nič. Nekaj let kasneje za podoben popkulturni šok ni bilo več treba v Cannes, dovolj je bilo imeti satelitsko televizijo in na DSF ujeti katero do epizod kultnega Takeshijevega gradu, na katerem je igralec in režiser Takeshi Kitano prostovoljcem pripravil neverjetno kolekcijo pritegnjenih in neizpolnljivih nalog in zaprek. S prihodom in ekspanzijo interneta pa so bizarolovci tako ali tako ponoreli ob nebroj posnetkih japonskih skritih kamer in ostalih drobtinic iz njihovih TV kanalov.

Podoben šok – mešanico osuplosti in fascinacije – opisujejo kuharji in hranoljubci ob svojih prvih  – pa tudi nadaljnjih – srečanjih z japonsko kulinarično tradicijo. Samo preberi odseke popotovanja po Tokiu v knjigi Kuhinja zaupno Anthonyja Bourdaina in vse ti bo jasno. Ali pa o tokijskih impresijah pobaraj Ano Roš, Borisa Gašparina, Iztoka Prosena ali Loro Power – za te vsaj jaz iz prve roke vem, da jih je japonska kulinarična scena položila na hrbet. Trdno zasidrano vztrajanje na stoletnih tradicijah se meša s cenenimi franšiznimi izpostavami globalnih hamburgerskih in picastih verig na eni ter dragimi kreativnimi postojankami največjih imen (Alain Ducasse, Joël Robuchon, Pierre Gagnaire …) vrhunske klasične in kreativne francoske kuhinje na drugi strani. Tokio je tako že posekal Pariz po številu pribeleženih zvezdic tamkajšnjim restavracijam, oba visoka svetova – kreativna francoska kuhinja in tradicionalna japonska – pa le redko prostopata meje lastnega sveta in večinoma živita na paralelnih tirnicah.

Yoshihiro Narisawa, štiriinštiridesetletni japonski chef, je tako eden redkih, ki je ti dve tirnici prekrižal. Pri devetnajstih letih se je odpravil v Evropo in osem let preživel v kuhinjah največjih mojstrov francoske kuharije – Paula Bocusa, Joëla Robuchona in Fredyja Girardeta, nekaj časa pa tudi v Italiji, na pol poti med Milanom in Novaro, v Antici ostarii del Ponte. Pridobljeno in do konca izpiljeno tehnično znanje je v domovini počasi začel cepiti na filozofske temelje tradicionalne japonske kuhinje, kjer prevladujejo lokalnost, sezonskost, podrobnost do detajlov, oblikovalsko doterane male mojstrovine, rituali, pravila, izpopolnjevanje, zen. Prva restavracija, ki jo je odprl, Le Napule, je bila v mestecu Odawara, a ker so gostje vanjo uletavali predvsem iz Tokia, je leta 2003 šel tja tudi on. Restavracijo je poimenoval v skladu s svojim francoskim backgroundom in aktualno ustvarjalno osebno filozofijo: Les creations de Narisawa. Osebna Yoshihirova filozofija je usmerjena predvsem v naravo – ta ga navdihuje tako pri izbiri sestavin, kot pri njihovi obdelavi in predstavitvi na krožniku. Ko ga vprašajo, naj to filozofijo povzame v enem stavku, potem jo opiše kot »Prenesti naravo na krožnik.«. In če mu dajo na voljo še malo več prostora (saj ne da bi ga Yoshihiro prav potreboval, razen skopih faktografskih podatkov in nekaj razlag filozofije je o njem skoraj nemogoče izvedeti še kaj drugega, sploh pa ne kakšnih sočnih anekdot), potem razloži še kaj o oživljanju človekovega odnosa z naravo skozi hrano in o tem, da je treba ceniti, kar nam narava daje. In še: »Gostje morajo pasti pod urok letnega časa. Ne gre samo zato, da bi pojedli kosilo ali večerjo, omogočiti jim hočem, da vsrkajo življenje samo.« Sledenje naravi se v njegovih jedeh demonstrira na štiri načine: prvi je v vizualnem poustvarjanju impresij iz narave na krožnikih (glej priloženi re-kreirani recept); drugi je v gozdovniško-travniškem nabiranju ne le plodov, ampak tudi korenin, cvetov, popkov, vršičkov, lubja …; tretji je v inspiraciji, ki jo črpa iz osnovnih naravnih elementov – zemlje, zraka, ognja, vode; četrti pa v minimalistični obdelavi teh sestavin – vse v želji, da vsaka posebej (in vse skupaj) zasijejo v polni luči.

Če na globino te filozofije zdaj cepiš še enega silno ustvarjalnega Japonca z vrhunsko kuharsko tehniko, lahko pričakuješ hude norije. In tudi so: Narisawa je daleč najbolj razvpit zaradi svoje juhe iz zemlje, pri čemer pa zemlja ni pofejkana (tako kot smo jo videli pri Redzepiju, Blumenthalu in letos tudi pri Volčiču), ampak je prava zemlja, prst, če hočeš. Yoshihiro je nekaj žlic doda k nasekljanemu navadnemu repincu, ki ga praži na olju, zalije s studenčnico, na nizkem ognju kuha uro in pol, nato reč zmelje v termomiksu, jo precedi skozi papirnati filter in povre na četrtino. Na koncu doda še nekaj gramov sojinega lecitina, reč emulzificira in postreže v kozarčkih. Njegova druga podpisna tehnika je raba oglja in pepela. V slanico namočen in odcejen por najprej do zoglenelosti peče na ne prevročem, z ogljem podkurjenem žaru, nato ga v dehitratorju do konca posuši in zmelje v prah. Ko ogljeni prah odleži tri dni, z njim posuje kos govedine, ki ga je termično obdelal tako, da ga je pol ure prelival z na 55 stopinj segreto mešanico masla in olivnega olja. Papriko, ki jo potrese po na žaru pečenem lignju, pelje še dlje – ko jo obdela tako kot por za govedino, jo zmeša še s papričnim pirejem in esenco (6 ur v konvektomatu na 100 stopinjah, nato mletje in filtriranje) in med mešanjem doda tekoči dušik.

Tisti minimalizem gre torej vzeti z opombo: minimalistično izgledajo končani krožniki, da pa pride do njih, je potrebno ogromno dela. Ko je pri Narisawi jedel znameniti trizvezdičasti romar Andy Hayler, je v jedilnici naštel štirinajst gostov, v kuhinji pa dvanajst kuharjev in štiri slaščičarje. Iz vsega, kar si prebral in iz vsega, kar veš o trenutnih globalnih trendih visoke kulinarike (cook it raw, nabiralništvo, mikro restavracije, velika delovna intenzivnost, eksperimentiranje s pozabljenimi/še neodkritimi divjimi sestavinami itd.) ti je verjetno jasno, da ni slučaj, da je Les creations de Narisawa že nekaj časa navišje postavljena azijska restavracija na San Pellegrinovi lestvici. Čeprav ima »samo« dve zvezdici in je samo v Tokiu trinajst, na Japonskem pa devetindvajset restavracij s tremi. Je Narisawa res najboljši? Bo treba preveriti z lastnim jezikom!
Do takrat pa poskušajmo z domačimi resursi:

Februarska pokrajina (Sotoyama)

Tale je iz tistih Narisawovih receptov, ki na krožniku naredijo nekakšen bonsajček – pomanjšano različico nečesa, v našem primeru februarske pokrajine v narodnem parku Sotoyama. Skozi taleči se zadnji sneg se že vidijo zaplate grudaste zemlje, ponekod pa skozi koprene tudi že zeleno žbunje. Ker nismo v Sotoyami (pa tudi februar še ni) tukaj dejansko ne gre za popolno sledenje receptu, ampak je bilo treba izvesti nekaj prilagoditev: namesto različnih vrst japonskega krompirja (satoimo, yamaimo, ichouimo) sem uporabil na ljubljanskem placu dosegljive klasičen in sladek krompir ter topinambur, namesto stebla in cveta fukinota pa je uletel romanesko. Sem se pa potrudil in poiskal beli shiro miso in kuzu – gostilo iz korenine rastline kudzu (Pueraria lobata), ki še nima slovenskega imena (botanični jezičneži, vabljeni!)

narisawa - foto

piščančja osnova:

  • piščanec (2 kg), narezan na kose
  • 1 čebula
  • 1 strok česna
  • 1 paradižnik
  • 1 steblo pora

Vso zelenjavo grobo nareži in jo daj skupaj s piščancem v veliko kozico. Prilij dva litra vode, pokrij in štiri ure kuhaj v pečici na 120 stopinjah. Nato kozico prestavi na štedilnik in kuhaj, dokler tekočina ne povre na polovico. Precedi in osnovo uporabljaj pri ostalih komponentah jedi.

flan iz belega misa:

  • 60 g shiro misa
  • 30 ml sladke smetane
  • 140 ml piščančje osnove
  • 1 jajce

Dobro zmešaj vse sestavine in jih nalij v štiri skodelice. Postavi jih v bain-marie in kuhaj pol ure v pečici pri 140 stopinjah. Do uporabe skodelice drži na toplem, najbolje kar v ugasnjeni pečici.

gomolji:

  • 1 krompir
  • 1 sladek krompir
  • 1 topinambur
  • črni tartuf
  • kuzu (za zgoščevanje)

Gomolje (razen tartufa, tega drobno nakockaj in dodaj čisto na koncu) olupi, nareži na največ centimetrske kocke in dobro operi. Prelij s toliko osnove, da bodo kocke pokrite in skuhaj do mehkega. Juho zgosti s kuzujem: dva ali tri kose kuzuja zmešaj v mrzli vodi in prilij juhi s krompirji.

ajdova rižota:

  • 150 g ajdove kaše
  • maslo
  • šalotka
  • beli poper
  • kuzu

Ajdo kuhaj, kot bi delal rožoto: na maslu prepraži drobno narezano šalotko, dodaj ajdo, sol in beli poper ter zalivaj s piščančjo osnovo, dokler ajda ni kuhana. Malo jo zgosti s kuzujem – tako, kot si krompirje.

repin sneg:

  • 180 g repe
  • 1 jajčni beljak
  • sol

Iz beljaka in ščepa soli stepi sneg, v katerega vmešaj drobno narezano repo.

romaneskova tempura:

  • cvetki romaneska
  • žlica riževe moke
  • štiri žlice ostre moke
  • približno deciliter gazirane vode
  • olje za cvrtje

Zmešaj obe moki in prilij zelo mrzlo gazirano vodo. Na hitro zmešaj, da dobiš testo, ki bo malo gostejše od tistega za palačinke. V testo pomoči cvetke romaneska in jih ocvri v vročem olju.

Ustvarjanje pokrajine:

Na dno globokega krožnika deni flan iz belega misa – previdno ga stresi iz skodelice. Na in okrog flana nažliči gomolje, preko njih pa nanesi ajdo – tako, da prekriva, kar je spodaj. Po ajdi razprostri sneg, nekaj površine pa naj ostane nepokrite – februar je, sneg kopni, saj veš! Na sneg dodaj še prve snake pomladi: romaneskovo tempuro. Pomeditiraj, poveži se z naravo in ujemi svoj zen!

bomba!

“ja pa kje si ti, napotnik, luba duša zgubljena?!” si nečimrno domišljam, da je kdo pojamral ob že štirinajst dni na vrhu kruhovinskih zapisov čepeči listopiti … no, marsikje sem, odgovarjam … recimo na – fanfare, pliz! – tretjem slo-blogovskem mestu najdisijeve lestvice najbolj iskane robe v minevajočem letu … ali pa na kreativnem jutru, kamor so me povabili v petek, trinajstega in v zahvalo dobili dveurno izlaganje o vplivih okolja na mladega napotnika; ker je bil dogodek enkratnega značaja, ne bo odveč podatek, da si posnetek predavanja še vedno lahko ogledaš tukaj! … skratka, veselo je, tudi zato, ker je december … in ker verjetno že brusiš nože za zlatega silveja je to tudi skrajni čas, da podelim spoznanje o mejni točki, do katere sem letos prišel v masterizaciji hamburgerske krušne obleke … ponavadi se tistemu komadu kruha, ki se ga prereže in se vanj vtakne take ali drugačne sorte mesni polpet, reče bombica … reči, ki jo bosta kruh in vino s tabo delila danes, pa se pomanjševalnica sploh ne poda … čeprav je bomba tako hudo dobra, da ji morebitno semantično minimaliziranje ne more nič odvzeti v njeni grandioznosti: je sijoča, zlato-rjave barve, posuta z navadnim in črnim sezamom, ki ne pada dol … je sladkasta, ampak ne preveč, ravno prav, da se prerezana lepo hrustljavo zapeče in da hrustljava ostane še nekaj minut potem, ko vanjo že našibaš burger z oblogami … se ne drobi in je kompaktna, ampak obenem tako mehka, da jo lahko lepo stisneš med prsti in potem burger normalno hamsneš, ne da bi si pri tem početju izpahnil mandibulo in/ali da bi ti vse pritikline zlezle iz burgerja ven … skratka: popolna hamburgerska bomba! … in če si, kar se tiče krušnega purizma vsaj malo na moji strani, potem boš pritrdil, da je neodpustljivo, da se ‘amburgeraši toliko ukvarjajo s kosi in mešanicami in poreklom in mletjem in začinjanjem in stopnjo pečenosti mesa, skoraj nič pa s kakovostjo večinskega deležnika – bombete, v katere nedrja je vse skupaj položeno … poglej si ti tole milino, no:

fišburg

krasno, ne? kljub temu, da je pozornost tokrat usmerjena predvsem na bombo, naj vseeno povem, da je bil iz skuše, osliča in škampovih repov zamešan, s koromačem, janežem in limonino lupinico odišavljen, s paradižnikom obložen, z endivijo podložen in s pehtranovo majonezo podmazan burger izjemen! … za bombo pa nujno stestiraj tale recept; primeren je tudi za dekadentejše praznične verzije makovk ali kakše druge, popekanju namenjene krušne oblike:

  • pol kile bele moke
  • 2 deci mlačnega mleka
  • deci vode
  • 25 g sladkorja
  • 25 g masti (jep, mast is a must, boy!)
  • 10 g soli
  • 10 g svežega kvasa
  • stepeno jajce, sezamova semena

na dno sklede nadrobi kvas, prilij najprej malo vode in mešaj, da se kvas stopi … nato dodaj še vse ostale sestavine in jih dobro premešaj … če delaš tole z multipraktikom, ga pusti, naj s kljuko mesi kakšnih deset minut, če si pa roker, potem na roke mesi četrt ure … skledo s testom pokrij z vrečko in pusti na toplem vzhajati eno uro …
testo razdeli na deset enako velikih kosov in jih na pomokani površini oblikuj v diske premera 10 centimetrov … polagaj jih na s peki papirjem obložen pekač in vsakega premaži s stepenim jajcem … pusti, naj odkrito vzhaja eno uro, potem po bombah potresi sezam (ali mak) in jih pusti vzhajati še pol ure … nato jih zadegaj v pečico, razhajcano na 230 stopinj in peci do popolne zlatorjavosti, 10 ali 15 minut bo to trajalo … nato bombe odstrani iz pečice in jih ohladi na rešetki … bomba, ti rečem!

soundtrack je bombastičnosti bombe primeren: shaggy – mr. boombastic