polnozrnat riž je že v redu, ane? … je zdrav, ker je oblečen v balastne snovi in ker ni spoliran ima fino izraženo močnejšo lešnikasto aromo … ima pa seveda en velik problem: zajeban je k rupel! … trmasto ždi tam noter v skledi in njegove trdljikave notranjosti se zlepa ne znebiš … no, tam po tričetrt ure enkrat že popusti (za razliko od pravega rupla, ki je neuništiv), ampak v primerjavi s spoliranimi žlahtniki, ki so po četrturni kopeli v vreli vodi že vsi voljni in mehki in pripravljeni na svojo poslednjo pot, je polnozrnati riž popolnoma neprimeren za delavniško kuhinjo, ko je utišanje kričeče lačnih otrok in delavskega razreda odvisno predvsem od časovne učinkovitosti … razen, če, he-he-he! … razen, če ga ne zmedeš s preprosto finto predkuhanja - mednarodno poznano kot parboiled … pa ni treba, da za to kupuješ nek kao parboilan riž, ampak ga sam napol skuhaš: zavreš tri lončke vode, dodaš žlico soli in lonček polnozrnatega riža in med občasnim mešanjem kuhaš kakšnih 15, 20 minut … potem riž odcediš, ohladiš in spraviš v hladilniku, zlahka tudi dan ali dva … na osnovi predkuhanca lahko potem rižarije cimpraš kot z belim rižem, vsaj časovno gledano … okej, čisto by-the-book kremasta rižota iz polnozrnatca pač ne bo ratala, ampak dovolj dober približek, če se boš namenil pa narediti takšnole kvazi paeljo iz pečica, si si pa kupil direktno karto za u nebesa:
riž bo sočen in dišeč, a nič pocast, kosi piščeta pa prav tako sočni in dišeči ter prekriti s hrustljavo zapečeno koži … dodaten bonus je, da se reč, ko opraviš začetne formalnosti sfinalizira čisto sama … tako gre to: Read the rest of this entry »
če se je kdo spraševal, kdaj se ponucajo ozimnični paradajzi iz prejšnjega zapisa, naj pogleda naokrog in mu bo jasno: ko so dnevi takšni kot je bil včeraj in je danes in bo jutri in potrebuješ mentalni transport iz sivine na poletne gušte … pejmo:
zimski caprese je zdravilen, diši, vrača dobro razpoloženje in vliva upanje da bo sonce še kdaj posijalo … slika dneva se izboljša takole: Read the rest of this entry »
ko je lani poleti v hišo prispela donirana gajbica vrhunskih domačih paradajzov, se je, kot se bo mogoče še kdo spomnil, chef nemudoma lotil vkuhavanja in zamrzovanja paradižnikove salse, ki nam je potem vmešana v bolonjske omake in ostale pašte in rižote na rdeče, namazana na pizze, dodana pečenim piščančjim kosom i-te-de osončevala zimske mesece in krajšala čas do naslednje paradajzaste sezone … v kateri smo - iz takšnih in drugačnih razlogov - pozabili na nakup ekstra dišečih paradajzov, ko je zato še bil čas in tako smo zdaj, ko je prvi sneg že odnesel šalo, popolnoma brez zalog chefu tako ljubega pomidorja … oziroma, bi bili popolnoma brez, ko ne bi on dan pri eni od svojih dveh branjevk (ne povem kateri, da mi jutri kdo ne spelje še preostalih paradajzkov, kajti kar sledi, bo šlo še v repete) zagledal majhno zalogo še relativno okej ljubljanskih rastlinjaških rdečkarjev … okej, to niso tisti avgustovski ali septembrski naparfumiranci, ampak za nameravna metodo konzerviranja so bili še zmeraj več kot dovolj dobri … bottom line celotne procedure, ki jo v svoji knjigi think like a chef (ne, ni o meni, hehe) popisuje tom colicchio, je, da okus paradižnika skoncentriraš s pečenjem na relativno nizki temperaturi, in jih tako delno izsusiš, a ne do tiste žvečljive pomodoro secco faze, pri kateri ostane večinoma lupina in nekaj na njo prilepljenega mesa in pri kateri je pred uporabo neizogiben proces rehidracije … da ti bo bolj jasno, prilagam dve sliki … takle je protfan, preden gre v pečico:
takole pa izgleda čez štiri ure:
apgrejdani paradajzi so sočni, mesnati, dišeči … okus je koncentriran in intenziven, a ne tako šarf in močan, kot pri suhem paradajzu … taki zelo dobri, aromatični so, za nameček pa so kompaktni in ne pocasti … ker jih je večina šla zamrznjena v freezer lahko podvučem, da so zicerček za takole last minute paradajzarsko ozimnico … naslednje leto, ko se jih bom spomnil speči v začetku septembra, bo pa sploh bomba … takole je šla testna fura: Read the rest of this entry »
meteorologi kličejo stopinje iz negativne strani ničle, nekaj snega je že nasulo in čas je, da pripravimo kaloričen štof za preživetje v brutalnih zimskih razmerah, za katere smo bili že dve sezoni bolj ali manj prikrajšani … bo treba poskrbeti za špeh, ni kaj, čeprav ga redne doze smeha iz špehšpilje držijo v kar dobri formi … ampak kako naj pravi dedec, ki če - še posebej v luči odkritij kitajske manije “melamin v vsak futr” - vse imeti svoje in doma narejeno, pride do svojega lastnega domačega kosa slanine? … hja, najprej povprašamo ti-cev, če slučajno hrani kakšen filmček na temo izdelave slanine … tole je zadetek iz popularne discovery serijalke how it’s made:
nije baš, da bi se človek šel igrat z utekočinjenim dimom in iglami ki špikajo sol in kemikalije, ki dajejo barvo, ane? … sploh, ker tole ni nič domače, ampak jako industrializirano, mi (no, vsaj jaz) pa smo pristaši artisanalstva, rokodelstva in domače kulinarične obrti … iščemo dalje pri bolj humanih virih in v simpatično mastni knjigi z in-yo-face naslovom (pa tudi vsebino - cele knjiga je namreč posvečena ravno domnevnemu satanu sodobne dobe, maščobam živalskega izvora) … na strani 91 je natisnjen fleten recept za salt pork, po naše slanino … nič posebnega, nič kompliciranega, nobenih kemikalij, konzervansov, barvil, nitritov, sulfatov, ništa … samo svinjska potrebušina s kožo, sol, sladkor, lovor, brinje, poper, piment, nekovinska posoda, hladilnik in vsaj štiri dni časa, pa lahko odrežete eno tanko fetko tegale:
glede na to, kako ajnfoh je tole, se je uprava kašeljskih mlekarn odločila, da odpre še mesninski obrat … res domačo slanino delamo po sledeči proizvodni specifikaciji: Read the rest of this entry »
takle mamo, da hitimo in blaznimo čez dneve, tedne in mesece in tako nam včasih kaj uide izpod kontrole … recimo, da zgovornemu štajerskemu fotru na tržnici rata, da ti zavolj mehkega srca, zmatranega fizisa in skisanih možganov namesto treh proda sedem hrušk maslenk … in prav vse po vrsti so bile in their prime, se pravi 36 let, v najlepšem obodobju njihovih življenj … velike, mehke, sočne, s tankim olupkom, dišeče - vse lepo in prav, ampak zakaj sem jih kupil sedem? … in kdo jih bo pojedel? - ker to je treba hitr/takoj, drugač bodo prišle preč … pa prepričaj zdaj ti dva otroka, da je treba pojest sedem hrušk in to takoj … samo z besedami o zdravju in super okusu itd. ne prideš skoz, je treba tud malo (ampak čisto malo, takorekoč simbolično) pljunit v roke in ponuditi prepričljivejše argumente … recimo eno takole najbolj ajnfoh krostato vseh časov:
razvaljaš testo, flikneš gor hruške, potisneš v peč, otroci pojejo … to je v bistvu to, ljubitelji detajlov pa kliknite za naprej … Read the rest of this entry »
iz amerike prihajajo zaskrbljujoče vesti … naša posebna poročevalka iz kalifornije javlja, da v ogromni kantini losangeleke južnokalifornijske univerze strežejo enormne porcije študentnfutra, po katerih jako upade delovna energija in tudi volja, da bi isti dan, kot si snedel menzni obrok, dal v usta še karkoli drugega … on top of that je bila na dnu sicer dobrega burritota, ki ga je uničila naša poročevalka, skrita hudobna česnova omaka, s katero je 4ewa pregnala vampirje iz laboratorijev doktorja vernierja … poleg tega je menda moč na južnih obronkih centra angelskega mesta (torej severno od getoiziranega ingelwooda in south centrala) uzreti zavidljivo število premikajočih se omar, kitov in ostalega obesity materiala, katerega delež v populaciji poročevalka ocenjuje na 40% … zaznavna je tudi razlika v nakupovalnih navadah, saj menda vsaka mati, ki z mularijo pride v štacuno, kupiti pol le-te, s poudarkom na kamionskih količinah zamrznjene hrane … no, tudi mi imamo še nekaj hrane v zamrzovalniku, saj smo poročevalki za zadnji obrok pred odhodom v 13 ur leta oddaljeni kraj na njeno željo scimprali njoke z jurčki, in njih ostanek (jasno, da brez jurčkov) položili na -18 stopinj … tisti, ki jih je kljub rajzefibrski kepi v želodcu uspela pojesti, pa so izgledali takole:
fletni, ane? … njoki so namešani po receptu iz srebrne žlice in preliti z enostavno, ampak carsko žemetno-svileno omako … v primeru, da se kdo od tvojih odpravlja na dolgo težko pot, te bo zagotovo nosil v lepem spominu, če postopaš po naslednji proceduri:
da smo izolitev - po silvijevo - lepo osončenega prezidenta praznovali z izdelavo domačega črnega namaza, not-elle, že veš … ne veš pa, da življenje černega prezidenta ni sestavljeno samo iz mehkih, toplih, dišečih palačink, saj se je že čez nekaj dni bil prisiljen soočiti z real lajfom:
jebiga stari, včasih te bodo namazali tudi na črn kruh, kaj češ, takle mamo … no, obstaja pa še neka druga nevarnost, namreč, da se tudi ta sijoč primerek črnega prezidenta pokvari … ker je namreč v njem tudi nekaj belega (putr, če sem natančen), je reč namreč hitro pokvarljiva, še posebej ker je, glede na to da bi radi, da ostane mazabilna, ne spravljamo v hladilnik … no, pa tudi za to obstaja rešitev: črnega odločno postaviš na hladno:
in dobiš njegovo novo, še bolj cool različico … takle sladoled je otročja lahkarija, če nimaš barackarske not-elle, se ga lahko lotiš tudi s fabrško (če se le da raje z original italijansko kot poljsko) podobnico … tako preprosto gre to: Read the rest of this entry »
ali se bo amerika zdaj spremenila v barackarsko naselje? smo se spraševali danes pri zajtrku, gledajoč v sienen … in ugotovili, da je novi leader of the free world že etimološko gledano mulat - ker se piše obama, je namreč popolnoma jasno da ima v sebi oba, belega in črnega … ali je to tudi popolni jin-jangovski kombo bomo pa šele videli … kakorkoli, danes smo njemu v čast novim delovnim zmagam naproti krenili s pretežno črnim zajtrkom:
naj podrobneje predstavim posamične elemente: desno zgoraj je črni čaj v beli šalci, ki je zavoljo liberalnejših stališč, ki so bila izvoljena, opremljena s piercingom … spodaj je pancake, ki sicer ni po ameriško zadebeljen, je pa kljub temu na parih mestih fino hristljavo počrnjen … glavna pa je reč, s katero je penkejk namazan in ki se nahaja tudi v tegli zraven čaja … namenjena je republikancem in se imenuje honey, are you nuts??!! … ja, uganil si: vsebuje med in lešnike … pa še belo maslo in črn kakav … in yo’ face!, to je home made nutella … narediš jo one-two; takole: Read the rest of this entry »
o jagenjčkovih kračah sem kar redno razmišljal, odkar me je v ruju z eno zacumpral peter patajac … no, prav ful razmišlal tud nisem, se mi je pa zdelo, da bi bilo kdaj fino kakšno takole kračico počasi dinstati do tiste faze, ko se naštima gosta, dišeča, krepka omaka, meso pa kar samo zdrsne dol s kosti in je tako mehko, da bi ga bil lahko iz žlico pomlatil … hudir je, da se je do jagenjčkovih krač še kar jeba prigrebsti, če nisi ravno ovčjerejec iz kakšne od prekrasnih slovenskih planin … mesarji pač prodajajo cele jagenjčkove noge, ne pa samo spodnjega, kračastega dela … se pravi, da bi do štirih lahko prišel tako, da bi se za nekaj časa naštimal v the bone collectorja in bi d mesarja vladota vsakič, ko bi bil kupil jagenjčkovo nogo prosil, da ti kračko odseka in jo nato zadegal v freezer, dokler se ne bi nabrale štiri - ker, lecfejsit! - z manj kot štirimi se tegala športa ne splača prakticirati … oni dan pa se je prikazala tudi krajša pot, in to prav tam, pri d mesarju vladotu … v njegovi zamrzovalni vitrini je namreč čepela vrečka štirih novozelandskih jagenjčkovih kračic … hja, zajebi nacionalni interes, sem si rekel in prispeval zahtevanih 14 evrov v sklad za krepitev novozelandske ovčereje … in potem sem se potrudil in za babi-dedi napotnik naštimal takole verzijo štirikolesnega jagenjčkovega pogona:
reč ni nič kaj zapletena, zavoljo praktičnosti (no, zaradi lenobe - veliko lažje je dve uri in pol nič delati, kot pa se ukvarjati s pečenjem v ponvici) pa nisem sledil rujevi metodi, ampak sem malo po svoje prerihtal recept, ki ga v izjemni knjigi the river cottage meat book priobčuje hud filozoficki špeglar-model hugh fearnley whittingstall, sicer ustanovitelj in gazda ljubkega, skorajda hipijaškega pogona river cottage … ni mi bilo žal - tole je bila nadvse fina južina … pa še ostalo je za eno orng paštico, hehe … takole je treba delat naslednjič, ko se lotiš kračiranja: Read the rest of this entry »
naslov je vzet iz rambotove legendarne popevke (no ja, katera njegova pa ni legendarna?!) o halid invalid hariju, v kateri mladi rambo upa, da bo z nasveti starega zabavljača zaslužil 150.000 švicarskih frankov, s katerimi si bo lahko kupil marsikatero hudo nujno reč, tudi za staru majku zube od crnca, da lakše može orasi da krcaaaaaa! … aman! … ker je omenjeno zobovje nekdo v naši familiji očitno dobil že prej, se je v zamrzovalniku kar nekaj časa valjala precej zajetna vreča oluščenih in očiščenih orehovih jedrc, ki so se te dni, ko pospešeno praznimo zaloge, znašli na spisku za nujno kulinarično obdelavo … ajdovca z orehi smo že uprizorili, pri zajtrku orehe polagamo na jogurt in vse skupaj zalivamo z medom, chefica jih je nekaj zmlela v mafine, ajdovi štruklji z orehi so še na čakalni listi, oni dan pa jih je kar nekaj končalo v sočni in dišeči sendvič piti:
ko tole žvečiš, ugotoviš, da gre za neke sorte križanca med orehovo potico in baklavo … kar pa pri vsem skupaj najbolj seka pa je to, da je razmerje fila:testo krepko v korist prvega … gospod orešnik, poglejte kako se to dela: Read the rest of this entry »
ena taka prehranska spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš … tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tukaj naokrog … nomen je sicer res omen, ampak za vse v imenu ni bilo prostora … gremo per partes!
Posted by napo
Posted by napo
Posted by napo
