nič več jajcanja

naslov seveda ne pomeni, da ne bomo več jedli jajc – oja, seveda jih bomo, ta magična kuharska sestavina s številnimi edinstvenimi efekti in lastnostmi je pač eden najpriljubljenješih in najpogosteje uporabljanih artiklov v kuhinji … nič več jajcanja se torej nanaša na nekaj drugega – na ugibanje (a.k.a. jajcanje), kako in koliko časa naj se kuha jajce, da bo mehko kuhano …

mehko kuhan1mehko kuhanemu jajcu pri nas doma rečemo jajček nosorog (vidi sliku, žival je včasih imela še rog na nosu, pa je zdaj ostala brez njega … hm, morebiti med transportom?!) in zame to pomeni, da je beljak skoaguliral do konca, rumenjak pa je tekoč … e, in zdaj, če se greš upoštevat staromamske nasvete in mehkokuhanca daš v vrelo vodo in odmoliš štiri očenaše, nakar ga vzameš ven, preliješ z mrzlo vodo in je fertik, se boš skoraj vedno malo zajebkal – bodisi se bo med beljakom in rumenjakom še vedno vlekel sluzast smrkelj (če si žebral prehitro), bodisi bo rumenjak že začel otrdevati (če si molil po zenovsko počasi in preudarno) … tudi če slediš bolj ekzaktnim napotkom in se merjenja časa lotiš s kakšno hudo precizno štoparico, nisi veliko na boljšem … takisto ga pališ mimo, če uporabiš drugo metodo in jajce položiš v že vrelo vodo ter čas začneš šteti po ponovnem zavretju … celotna reč postane še manj obvladljiva, če kuhaš naenkrat več jajc … fora je seveda v tem, da ko jajca zadegaš v vodo, njena temperatura pade (več kot je jajc (in bolj kot so mrzla) – bolj pade), ti pa ne veš, za koliko je padla, ker tega pač zjutraj, ko se mehko kuhana jajca pripravljajo, verjetno ne meriš s termometrom … zatorej se pusti razsvetliti – kot sem se ji jaz – še eni novi jajčni metodi, s katero boš na svoj repertoar doterane no-nonsese zajtrkovalne jajcekuhe k zmešancu, sončku, poširancu, hemendexu in jajcu-v-kruhu dodal še mehko kuhano jajce … da bo še lažje, se učimo s pomočjo niza podob iz domače kuhinje:

korak ena: v kozico nalij centimeter vode in jo zavri … nato vanjo previdno položi kolikor jajc boš pač skuhal, lahko tudi šest, scena je bolj ali manj ista, ker se bodo jajca kuhala v pari in ne v vodi …

mehko kuhan3

korak dve: pokrij kozico in napali odštevalni timer: 6 minut pa pol!

mehko kuhan2

korak tri: kozico vzemi z ognja, jo odkrij in postavi pod pipo iz katere teče mrzla voda … naj se ta preko jajc zliva pol minute, da ustavi kuhanje …

tu je načeloma zgodbe konec, za (p)osebni izziv pa lahko nadaljuješ like a boss:

korak štiri: jajce nežno razbij na spodnjem, širšem delu in poskušaj s prsti zgrabiti ta tanko opno in ga z nje nadaljnjim odstranjevanjem skušaj olupiti (to včasih rata, včasih pa tudi ne)

mehko kuhan4

korak pet: jajce prereži, odprti polovički perfektne mehko-kuhe posoli, popopraj in pojej

 

mehko kuhan5

korak šest: širnemu svetu predstavi svoj uspeh s stavkom: kdo ma jajca, da se gre jajcat z mojimi mehko kuhanimi jajci? …

saj vem, nihče!

soundtrack je ubijalsko mehak in svilnat, kot končni produkt sam … paziti je treba le, da ob neprevidni konzumaciji za njim ne bo ostal še kakšen flek: roberta flack – killing me softly

domača re-kreacija (p. lopriore)

v poletni dolce viti je napotnikov sodeloval s kompilacijo petih doslej re-kreiranih receptov, ki so se zdeli primerni za ponovno guštiranje v kvazi vroči coni letošnjega leta … z jesenjo pa se začenja nova sezona brskanja po receptarijih velikih svetilnikov visoke kuharije in prvi, ki je prišel na vrsto je precej po svoje rezan model iz italije … beri spodaj! v dolce viti pa še obširno o goriških brdih, vinski nakupovalni vodič in še precej drugega finega čtiva … 

(Ne)spregledan.

Paolo Lopriore. Paolo kdo? Ne, ni rezervni nogometaš Catanie. Niti ni mafijski skesanec iz Corleoneja ali modni kreator iz Milana. Pravzaprav ni niti med popularnejšimi italijanskimi kuharji. Zakaj torej pišem, ti pa bereš o njem? Heh – beri pa boš videl.

Na Švedskem približno vsake druge kvatre (dobesedno) izide revija Fool. Hecno ime za revijo, ki se ukvarja predvsem s hrano in gastronomijo. Ampak ker to ni čisto navadna, temveč zelo posebna hransko-gastronomska revija, je verjetno prav, da ima malce posebno ime. Revijo sta ustanovila in jo izdajata fotograf Per-Anders Jörgensen in njegova soproga, oblikovalka Lotta Jörgensen, od vsega začetka pa celotna reč izgleda kot nekakšna mešanica umetniške fotomonografije, glossy modnega magazina in poglobljenih člankov, ki bi jih človek prej kot v reviji z imenom Fool pričakoval v New Yorkerju ali The Economistu. Predvsem pa v reviji Fool ni nobenega recepta – niti enega, v nobeni od štirih številk, ki so dosedaj izšle. In kljub temu (mogoče pa pa prav zato?) je Fool lani postal najboljša revija o hrani po izboru Gourmand World Cookbook Awards. No, švedskemu uredniškemu timu in mednarodno pisani zasedbi piscev gre vsekakor priznati mojstrstvo, Napotnikovemu pa so še posebej všeč drobni domiselni vsebinski projekti, ki jih Fool rad priobči tu in tam. Tako so ondan več kot stotim tako ali drugače nagrajenim in globalno prepoznavnim chefom ter gastro piscem postavili eno samo vprašanje: kdo, menite, je najbolj podcenjen vrhunski kuhar na svetu? In vsula se je cela kopica raznolikih odgovorov; Pierre Gagnaire in Mark Best sta za največja spregledanca izbrala kar sama sebe (pri čemer se vsaj drugi lahko sklicuje na priimek), na koncu pa sta izmed številnih navedenih imen vendarle padla ven dve: drugouvrščeni Albert Adria, saj-veš-čigav brat in zmagovalec, ter s tem uradno najbolj podcenjen chef na svetu, Paolo Lopriore.
Rene Redzepi je v svojem predlogu spisal obširno utemeljitev, v kateri je šlo v prid Loprieoreja dejstvo, da je izven Siene, kjer je v restavraciji Il Canto kuhal skoraj celo desetletje, skoraj popolnoma neznan in da so njegovo mojstrstvo družno spregledali (ali zignorali) tako kuharski kolegi, kot institucije in gurmanski vodiči.
No, kmalu bo izidu tega Foola se je očitno še Paolo Lopriore sam zavedel, da je čas za kakšen dodaten premik v karieri in tako je po dobri dekadi potihem in brez kakšnega hudega pompa in razlaganja o načrtih za prihodnost zapustil Sieno. Po dobrem letu dni zatišja in ugibanj, ga je kot novega chefa v svoji restavraciji Kitchen najavil Grand Hotel di Como. Če se boste kdaj odpravili na špancir mimo Clooneyeve hiše ob jezeru v Comu, lahko zavijete še k Paolu, ki se niti ne bo preagresivno spravil na vašo denarnico – za jedilnik sestavljen iz petih hodov po vaši izbiri boste odšteli osemdeset evrov, za kvartet spremljajočih vinskih kapljic pa še dodatnih trideset.
Je pa seveda obed pri Loprieroju kar riskantna poteza – ni jih namreč malo, ki so po obisku Sienskega Il Canta (kjer je pethodna degustacija stala 130 evrov) pisali besne emaile in komentarje, popolnoma razočarani nad razštelanostjo okusov, spodletelimi eksperimenti in mikro količinami postrežene hrane. Po drugi strani jih je bilo prav toliko, ki so Loprieorejevo kuharijo opisovali s presežniki in izjavami, meječimi na religiozno izkušnjo (“Hrana, ki raste v tebi še dneve po tem, ko si jo zaužil!” je zapisal nek obiskovalec v pismu spletnemu magazinu Dissapore). Še celo Michelinov vodič je padel na finto: leta 2010 je Il Canto dobil zvezdico, naslednje leto jo je pa že izgubil. Tudi italijanski vodiči po restavracijah so bili zmedeni in noro nihajoči v svojih ocenah.
Kontroverzno bo torej verjetno še najpravilnejša izbira pridevnika za oznako tega, kar v kuhinji počne Paolo Lopriore. In kontroverznosti je ognja dodatno prilival še Paolo sam. Leta 2011 je, recimo, kot vabljeni chef uletel na glavni oder Identita Golose, najodmevnejše, najuglednješe in sploh naj- italijanske kuharske konference. Številni publiki je predstavil tale recept:

lopriore - kruh

Za štiri osebe:

  • 1 štruca sveže pečenega črnega kruha
  • 20 g slanega masla
  • 4 maline

Od štruce z roko odlomi za grižljaj velik košček kruha. Namaži ga s slanim maslom in dodaj malino.

In o kontrastu med kruhovo skorjico in slanim maslom ter o zaokrožitvi, ki jo vsemu skupaj da malina je potem v pojoči italijanščini predaval še minuto ali dve. Vprašanja, ki so se kresala v glavah obiskovalcev, so se verjetno stikala v eni točki: šta je umetnik time hteo da kaže? Ali je bila to gesta, ki jo je moč enačiti z iztegnjenim sredincem celotnemu hypu in gibanju okoli molekularne/modernistične kuharije? Verjetno ne, glede na to, da je nato uprizoril še nekaj recpetov s prahci, centrifugiranjem in podobnimi modernimi tehnikami. Ali je šlo za poklon preprostosti in tradiciji? Verjetno ne, glede na to, da tradicijo nenehno ne le reinterpretira, ampak jo radikalno preobrača. Ali je šlo za malo provokativno domislico? Verjetno, saj je podobnih fint še več – kot svoj signature dish je nekaj časa fural nekaj na krožnik zloženih lističev različnih tipov solat in zelišč – brez vsega, celo brez soli in olja; v Sieni je rad postregel svojo interpretacijo klasike cacio e pepe: na krožnik je zložil dvanajst rigatonov, šest praznih, šest pa napolnjenih z emulzificirano kremo iz črnega popra. Čez vse skupaj ni pozabil naribati še malo sira. Ali pa je s preprostostjo kombinacije kruh-maslo-malina želel poudariti preprostost in minimalizem svojih krožnikov. Ki pa so v resnici velikokrat precej kompleksni in tehnično zahtevni, minimalizem in preprostost pa sta le obleka, v katero so preoblečeni.
V enem od redkih intervjujev, ki ga je Lopriore sploh dal (medijem se izogiba, čeprav je po opisu onih, ki ga osebno poznajo, precej bolj prijazen in konvencionalen kot njegova kuharija), je svojo avtorsko kuharsko pot ilustriral z izjavo Pabla Picassa, da je porabil štiri leta, da se je naučil slikati kot Raphael, in celo življenje, da se je naučil slikati kot otrok. Tudi sam je – kot eden najljubših učencev legendarnega utemeljitelja sodobne italijanske kuhinje Gualtiera Marchesija – namreč zelo klasično izšolan kuhar, z leti odkuhane prakse v tako klasičnih restavracijah kot sta Enoteca Pinchiorri in Le Maison Troigros. A očitno je njegovo raziskovanje tako esktremno – ne pristaja na noben bazičen koncept kreiranja krožnikov, kombiniranja ali kontrastiranja okusov, tekstur, temperatur – da je jedec na koncu nujno postavljen na enega od ekstremnih robov: je Paolo Lopriore ustvarjalni genij ali velik blefer?

Krompirjevo krompirjevi ravioli

Seveda je najprej tudi mene imelo, da bi bralstvo Dolce Vite seznanil le z najbolj razvpitim Lopriorejevim receptom. Ampak kruh, maslo in malino sem vključil že v tekst o avtorju, zatorej nas v receptariju čaka še eno njegovo raziskovanje. Gre za silno bazično recepturo – raviol iz krompirjevega testa, polnjen s krompirjevo kremo – ki jo je moč z minimalističnimi intervencijami vozakati sem in tja. Paolo sugerira posipanje kuhanih raviolov s prepraženimi sememi kumina in sesekljano lupinico v sol vložene limone; vmešavanje sesekljanih pinjol v kremo in žličenje preprostega pesta na končan raviol; mi pa ga bomo le nedolžno poudarili z nekaj lističi ocvrtega žajblja in rjavim maslom s fino lešnikasto aromo.

lopriore - ravioli

Za eno rundo raviolov:

  • 6 velikih krompirjev
  • 1 kg grobe morske soli
  • 100 ml sladke smetane
  • 80 g krompirjevega škroba
  • 50 g moke
  • 1 rumenjak
  • 50 g masla
  • lističi žajblja
  • črna oglena sol
  • sol, poper, olivno olje

V pekač natresi sol, približno na 1 cm debeline. Na sol naloži cele oprane krompirje in jih v na 180 stopinj ogreti pečici peci, dokler niso mehki – računaj, da bo to trajalo od 45 do 60  minut.
Še vroče krompirje olupi in pretlači s tlačilko za krompir. Dobljen pire razdeli na tri dele; v prvo tretjino vmešaj sladko smetano, precej radodarno dozo (več, kot se ti bo zdelo potrebno) sveže mletega črnega popra in sol – to je polnilo za raviole.
Iz ostalih dveh tretjin krompirja, rumenjaka in krompirjevega škroba zamesi testo, moko pa dodajaj po potrebi, toliko časa, da se testo sprime. Zavri malo vode in poskusi skuhat en njok – če bo razpadel, dodaj še malo moke, če bo pretrd, boš pa malo bolj grizel.
Testo na dobro pomokanem pultu razvaljaj na približno pol centimetra debelo. Z robom tankega kozarca izreži kroge. Na eno polovico vsakega kroga deni malo krompirjeve kreme, drugo polovico prepogni čez polnilo in raviol nežno stisni po obodu. Ako si pri volji, ga lahko še malo pokrencljaš z nežnim pritiskanjem vilic, vsekakor pa ga pred kuhanjem še enkrat obreži, da bo lepo okroglast.
V ponvici na srednji temperaturi stali maslo, ko se bo začelo peniti dodaj žajbljeve lističe. Naj se malo pocvrejo, nato jih iz ponve prestavi na kuhinjsko brisačko, maslo pa še malo popraži, da postane svetlo rjave barve.
Raviole kuhaj v veliko slanega kropa – kuhani so, ko priplavajo na površino. Iz kropa jih previdno pobiraj s penovko in jih na krožniku opremi z žajbljem, maslom in črno ogleno soljo.

 

copati

eden redkih letošnjih indikatorjev tega, da je zunaj poletje, je raritetno objavljanje zapisov na kruhu in vinu … je pač tako, da se obvezne ure visenja v mreži, ki zaradi vremenskih razmer niso bile realizirane v predvidenem obdobju bivanja na ugljanu, prenašajo v naslednje, torej ljubljansko poletno obdobje … tako napotnik popoldne namesto pisanja bložnih zapisov čaka na dovolj suhobe, da lahko pokosi plevel na vrtu, pregleduje spregledane serialke (trenutno se zaključuje tretja sezona breaking bad), čekira odpovedi projekcij filma pod zvezdami in lovi njih nadomestne projekcije (linklaterjev boyhood je res hud, boy!), vlaga kumare, pila fafrike, sreba pirčke (na kölnsko vižo užgan bevogov deetz je super lahkotetn osvežilec, častna omemba gre tudi peliconovemu poletnemu aletu in brewdogovemu fake lagerju), spremlja dogajanje na nogometnem zavodu za zaposlovanje in vobče prakticira en tak laganese življenjski slog, ki mu nadvse pristoji zveza besed, kakor jo je bil v opravičilo za umanjkanje na divji proslavi 25-letnice radijske postaje leta 1994 izrekel kolega vrečar: nekak mi je pasal bit doma razumljivo, kenede: doma je komfort, doma je kavč, doma je hladilnik, doma so copati … če jih ni, se jih pa nardi! … takele so:

IMG_3567

in takole se postopa, da se narihta dva para (znotraj) luknjastih nenosljivih, zato pa jedljivih, iz italijanske ciabbatarske zakladnice prirejenih copatov:

za predtesto:

  • 350 g ostre bele moke
  • 190 g vode
  • 3 g (a.k.a. čisto malo, recimo četrt žličke svežega kvasa (fala, saj veš)

za dokončanje pa še to:

  • 450 g bele moke
  • 20 g kvasa
  • 340 g vode
  • 75 g olivca
  • 15 g soli

ta prvo testo je kar trdo, ne bo se ti zdelo, da bi iz tega lahko gdaj nastala kakšna fletno naluknjana krušna roba, ampak pusti se presenetit: zmešaj une ta prve tri stvari v testenem multiću (ali ročno), mešaj/gneti kakšne pet minut, nato pa posodo pokrij s platično vrečko in za od 17 do 24 ur pusti čemeti na pultu …
nato pa takole: moko stresi v skledo, vanjo nadrobi in s prsti vtri kvas … v skledo nato prestavi ono najmanj 17 ur staro predtesto; dodaj še vodo, olje in sol ter mešaj, da se vse sestavine sestavijo v testo … potem pride mešalni del, kjer je treba v testo spraviti čimveč lufta – meni se ponavadi (za kakšen praznik pa že, ane) ne da z rokami dvajset minut pacati, dvigovati, pregibati in obračati testa, zatorej pustim goniti mašino dobrih ducat minut … testeno kuglo potem premaži z malo olivnega, pokrij in na (relativno) toplem pusti vzhajat uro in pol, da se fletno zamehuri …
oblikovalsko tole ni kakšna silno kunštna reč, pomembno je predvsem, da testa zdaj ne gneteš več premočno – da torej z njim ravnaš nežno in lahkotno … takole: pult orng radodarno pomokaj potem pa testo s pomočjo ta okroglastega dela strgala v enem kosu spravi na pult, potresi z moko in s prsti nežno razdeli na štiri približno enako velike podolgovate kose/trakove …
vsak kos testa po dolgem zloži na tretjine, kot list za v amerikanko, pri čemer nežno stisni staknjene robove testa … zdaj celoten paket še enkrat prepogni po dolžini in štruco stisni na spodnji strani … vse štiri štruce položi na fajn pomokan prtič, jih pokrij in jih pusti vzhajat tričetrt ure …
medtem razpali peč na 230 stopinj in vanjo deni še pekač, na katerem boš pekel … potem pa sledi takale akcija: pekač ven, nanj listič peki papirja, čabate pa malo raztegni v dolžino in jih polagaj drugo poleg druge … deni jih v pečico, vanjo parkrat špricni z vodno pršilko (ali pa na dno pečice zabriši ene par ledenih kock) in urno zapri … po petih minutah peke temperaturo v pečici znižaj na 210 stopinj in jih peči še kakšne četrt ure, da uhvatijo perfekten kolorit …
za pojest pa vejetno ne potrebuješ navodil, ane?

soundtrack je hud (majkemi), star (86 let) in zelo poveden (primerjaj sliko in naslov komada): vernon dalhart & carson robinson – oh, dem golden slippers

češnov šamar

sedela je tam za računalnikom, žena mojega življenja, klikala malo sem ter tja not po internetih, nato pa je karajoče pripomnila: že devet dni nisi nič obesil gor na blog … jaz pa sem v jna-jevski maniri nazaj mencal nekaj v slogu jesam jesam, samo što nisam … kar je do neke mere res – češnjev klafutis, ki ga v tem zapisu slovenim (no, prav uličim) v šamar, smo pojedli že prejšnji vikend, zapis recepta pa je pod sliko zabeležen že od ponedeljka sem … zdaj pa končno še uvodni tekst, ki nastaja pod vtisom hudega, kompletnega petprstega/petgolnega šamarja, ki so ga nogometni olandezi nocoj pripopali špancem (naj na tem mestu spomnim na le zvestim bralcem kruha in vina znan podatek, da je slednjim nekaj ključnih zmag pred štirimi leti zagotovil izključno pravi, na temeljiti analizi utemeljen izbor napitkov g. napotnika) … klafutis je sicer veliko bolj dobrodušna sladica, kot bi lahko sklepali po njenem imenu (ta sicer v krajih, od koder izhaja dejansko nima nasilniških konotacij – v okcitanščini beseda clafir namreč pomeni napolniti – s čimer smo pa spet prišli na pet nizozemskih golov, hehe) … a pustimo etimologijo: tehnično gledano gre za pretežno jajčno zmes, prelito po češnjah in spečeno … različice temeljijo predvsem na razmerju med jajci in moko (in dodatkom ali odsotnostjo pecilnega praška) – glede na to so klafutisi bolj rahli ali bolj kompaktni … tale naš je precej kompakten, zaradi vaniljinih semenk in kirscha hudo dišeč, zaradi v vrhuncu sezone uplenjenih hrustavk pa tudi absolutno sočen:

klafuti

dela je res malo, možnost zajebka je minimalno majhna, češnje zdajle – če nimaš lastnega drevesa – za tabo mečejo na vsakem vogalu, tako da si kar lepo pripopaj en orng šamar:

  • tričetrt kile češenj
  • 2 žlici češnjevega šnopca (kirsch, a veš)
  • 6 žlic cukra
  • 3 jajca
  • strok vanilje
  • ščepec soli
  • 100 g moke
  • 180 ml jogurta
  • 2 žlici mleka
  • en malčk masla

češnje razpecljaj in razkoščiči, da ne boš skasiral šamarja od jedcev … češnje nato potresi z dvema žlicama sladkorja in jih, da bo veselje še večje, prelij še z dvema žlicama kirscha … pusti, da reč počiva pol ure, vmes pa nakuri peč do 180 stopinj celzija in naputraj tortni/pitni model …
češnje odcedi (prihrani iz njih izcuzano tekočino) in jih razporedi po dnu modla … zdej pa (s)tepežka: dobro stepi jajca, preostanek sladkorja in iz stroka vanilje postrgana semenca … dodaj sol in češnjev odcedek in dobro premešaj … v maso počasi vmešavaj moko, nato pa še jogurt in mleko ter nežno mešaj, dokler ni vse skupaj lepo premešano, gladko in sijoče …
maso prelij po češnjah, malo pošejkaj in model deni v pečico … klafutis a.k.a. šamar prvič počekiraj čez pol ure – rahlo napihnjen naj bi bil in pozlačeno porjavel po vrhu … nežno se ga dotakni na sredi, da ugotoviš, če je očvrstel – ako je, si fertik, ako pa še ni, ga vrni v pečico, da bo …
ko klafutis je, ga deni na pult in počakaj, da se malo pohladi … ako te znamenita sladkorna tarča ni preveč prizadela, ga potresi z morilcem v prahu, nič pa ne bo narobe, če ga ne boš …

soundtrack je – tako, kot mi – besedo klafutis vzel dobesedno: chumbawamba – slap!

na, maz!

ker si v teh nekaj tednih po objavi trotlziherske serijalke o sestavinah, orodjih, mesenju, oblikovanju in peki kruha s tem našim vsakdanjim sopotnikom že gotovo na ti (če pa nisi, ni nikoli prepozno, da postaneš zdaj – peka kruha še nikoli ni bila tako izi-pizi), si se verjetno začel spraševati kaj početi z vsemi napečenimi hlebi in štrucami … da ne bomo zahajali predaleč iz baznega tabora, ti najprej priporočam skrben pregled kruhovinske receptne sekcije, kjer boš kaj hitro nabasal na tahitro pašteto iz piščančjih jeter, polminutno majonezo, liptaver, not-ello ali pa celo na ata in mamo vseh krušnih namazov – doma stolčen putr (vinko mlek bi pravzaprav že zdavnaj moral posneti nov how-it-is-made filmček, ker se maslo v teglu naredi petkrat hitreje, če smetano pred tolčenjem pustiš dve uri počivati na pultu) … ker pa v času, ko si nihče ne vzame več časa niti za v miru popit pir, ne gre računati, da se bo komu dalo preganjati po zgodovinskem drobovju tegale bloga (pa čeprav je – to je vendarle treba neskromno poudariti – dotično drobovje polno modrih in uporabnih receptnih bajanj), vsem zainteresiranim povzročam cejenje sline s popolnoma svežim namazom iz naše bajte:

beanamaz

proces izdelave se je začel v štacuni grkinja na trubarjevi ulici, kjer po novem iz  tavelikih žakljev na rinfuzo dajejo tudi chefovo najljubšo pasmo fižola, grške gigantese … to so taki veliki, beli mesnati fižoli, ki so, če so pravilno pripravljeni (saj še pomnite, kako, ane?) nekaj najboljšega na svetu in to v vseh senzualnih kategorijah … no, in tako je zadnjič enkrat ob nekem grilanju ostalo nekaj malega tehle fižoletov …

  • pa sem na olivcu prepražil malo čebule in česna
  • pa sem dodal fižole in jih poprašil s pikantnim pimentonom
  • pa sem dodal še žličko paradajzove mezge, malo belega vina in pokuhaval četrt ure
  • pa sem vse skupaj s paličnim mešalnikom zmlel v kremo in jo pretlačil skozi fino cedilo
  • pa sem v isti ponvi na hitro prepražil še malo radiča
  • pa sem ga potem še sesekljal in vmešal v fižolovo kremo
  • pa sem vse skupaj prežličil v kozarec za vlaganje, ga zaprl in spravil v hladilnik

zjutraj pa: na, maz! … o, kako sem ga mazal na popečenega rženca, ga obložil še s črnimi olivami in si mislil, koliko veselja človeku v lajfu ponujajo ta najbolj ajnfohne stvari …

soundtrack je smooth, spread v njem pa sicer aludira na kakšno drugo radost: andre 3000 (outkast) – spread 

bil ssam

ko sta kruh in vino pisala topovnjaške memoare prejšnjega leta, sta na listo kot najboljšo recepturo lanskega leta vpisala zajčji žvacet s kvašenim knedlom … s katerim ni sicer nič narobe, a vendarle je treba priznati, da je bilo skeniranje lani zapisanih receptur očitno zelo površno … drugače pač ni moč razumeti dejstva, da se na prvem mestu ni znašel changnam style, oziroma počasi pečeno svinjsko pleče s korejskimi pritiklinami, oziroma bo ssam, kot se stvari reče v originalu … ondan smo ga namreč ob obisku familije gospoda hudla van der base ponovno uprizorili in ga še enkrat več v slogu bibličnih egipčanskih kobilic obrali do kosti … ups, lažem – nismo ga obrali čisto do konca, nekaj mesa je (verjetno zaradi prednažiranja z izjemnimi chefičinimi sušiji) vendarle ostalo nepokonzumiranega … ampak samo za nekaj dni, toliko, da smo pas spet zapenjali na isti luknji kot prej in toliko, da smo nagruntali, kako bomo pospravili ostanke … če se ti torej kdaj (ne zelo verjetno, pa vendar – žiumu človeku se use živo zgodi) pripeti ostanek kakšnega komadka bo ssama, ga lahko v pretekliško obliko prestaviš na sledeč način:

fill chompa

tale v kuhane, izdolbene, nafilane in gratinirane cele krompirje vtaknjen bo ssam je postal krasen bil ssam, v nadaljevanju priobčeno recepturo pa gre vzeti kot mušter za porabo vseh sort pečenkastih ostankov:

  • veliki krompirji (za vsakega jedca dva)
  • ostanki pečenke
  • sojina omaka
  • paradajzova mezga
  • korenje
  • čebula
  • sir

krompirje skuhaj ali speci, počakaj, da se malo pohladijo, nato pa jih na eni strani zareži in z žlico izdolbi … med kuhanjem krompirja pripravi filo: prepraži čebulo in drobno narezan korenček, dodaj pečenko (skupaj z morebitno omako), pošpricaj s sojino omako, dodaj še mezgo in malo vode ter vse skupaj pokuhaj … omako zdaj odcedi od mesa in jo zs paličnim mešalnikom zmelji s približno polovico izdolbenega krompirja (drugo polovico prihrani zato, da z njim omehčaš skledo radiča) … dobljeno zmes zmešaj z mesom in z njo napolni krompirje … potresi z naribanim sirom in šibni v na 200 stopinj shajcano peč … jaz sem na vrh kanil še malo (iz ingverja, pora, sojine omake, olja in limoninega soka zmešanega) ponzu zosa, zraven pa žgal eno špansko rdeče … zadovoljen sem bil!

soundtračna muzika pa je krompirjeva, pretekliška in naša: čompe – regi (ti si bila)