plansko gospodarjenje

čeprav se uradna promocija tanove napotnikove knjige ni začela, so pisca pred svoje mikrofone in objektive že začeli vabiti sodelavci takšnih in drugačnih publikacij … za portal air beletrina sem izpolnil en simpatičen univerzalen vprašalnik, knjiga priznanj poimenovan, iz enega klepetavega kofeta s karino cunder reščič pa je nastal zapis v nedelovi prilogi odprta kuhinja … v zvezi z njim se je pojavila neka težnja, naj širšemu občestvu malo bolj natančno razložim znameniti tedenski družinski prehranski plan, ki ga vsak ponedeljek sestavim v izogib praskanju po glavi pred odprtim hladilnikom z lačen-sem-ful-drugačentečen družinskimi člani okrog sebe … ker se počasi rojeva mit, da gre za neko raketno znanost, bom zdajle na praktičnem primeru razložil, kako to gre … tale tabela

Screen shot 2014-09-19 at 3.09.52 PM

je naključno izbrana iz mapice z lanskoletnimi tedenskimi plani in vidiš, da ni noben bavbav, predvsem prva kolona je čisto razumljiva, ane? …
no, tabelica se pa v resnici začne izpolnjevati s tretjo, skrajno desno kolono – v njej so zapisane vse popoldanske in večerne obveznosti vsakega družinskega člana – tako se približno ve, koliko časa nam ostane na kakšne dan v tednu … iz konkretnega primera lahko razbereš, da smo v ponedeljek in torek omejeni s tem, da eni odhajajo na koncert, drugi pa na predstavo in da je fino, da je večerja feritk malo prej – recimo ob šestih … v sredo četrtek in petek pa so večeri osvobojeni obveznosti, nekateri pa prihajajo domov kasneje, zatorej je večerja uvrščena v standartni termin ob 18.30 …
no, po izpolnjeni desni koloni se prestavimo v sredinsko: to, kar je zapisano v oklepaju je malica, ki jo oča (včasih pa tudi mati), v menažki odnesejo s seboj na šiht in jo použijejo okrog poldneva … večinoma gre za solate, sendviče, župce – take reči, ki te ne zbetonirajo do te mere, da bi potem kinkal pred računalnikom in na sestankih … brezoklepajne alineje so večerja … zdaj pa glaj, kako je to laufalo:

ponedeljek: na šiht sta šibala stročji fižol (že kuhan od nedelje) in paradajz, ki sta naredila fajno solato, popoldne pa se je med zavretjem vode in kuhanjem pašte stolkel pesto, ki se ga je vmešalo v vanjo … zvečer je fotr popekel melancane, jih zaprl v plastično posodico in jih naslednje jutro vtaknil med dve šniti črnega kruha … iz zamrzovalnika je vzel golaž …

torek: o melencanovem sendviču veš že vse, odtaljeni golaž pa smo zavreli in v njem skuhali na osminke narezane krompirje … zraven je šopala še nenapisana solata … zvečer je fotr na hitro prepražil in podušil čebulo, pikanten feferon in bučo, dodal malo curryja in ingverja, zalil s kokosovim mlekom, malo povrel in vse vkup zmlel v kremno župo

sreda: to je bil za fotra obveznosti prost dan … zvečer je na šporhert le pristavil lečo in jo skuhal, hladno pa je v četrtek zjutraj smešal z nastrganim korenjem (ou je, bejbi, dejansko!), nakoncakim melancanom (vidi ponedeljek zvečer) in sesekljanim peteršiljem …

četrtek: zjutraj je ata iz zamrzovalnika vzel lonček kuhanega rdečega fižola … popoldne pa tako: medtem, ko je testo za tortilje počivalo, je ata naredil hitri šugo iz grobo mlete govedine in pol fižolov, pretlačil avokado, narezal paprike in paradajze, odprl kislo smetano in una mas cerveza ter koj, ko je spekel tortilje sklical rodbino za mizo – rolaj in jej! … zvečer je v ekonom piskru še skuhal hobotnico …

petek: zjutraj se je na hitro narezalo zelje, ki se ga je opremilo z ostankom fižola in bučnim oljem ter odneslo na šiht … popoldne sta najprej na cedilo romala dva jogurta, ki sta kaneje s česnom in naribanimi, nasoljenimi in odcejenimi kumarami naredila tzatziki … krompir je bil prerezan na polovičke, blanširan, potem pa skupaj z lovkami hobotnice položen na žar …

sobota in nedelja pa sta bili v danem tednu na fraj, drugače pa se ju detajlno splanira v četrtek ali petek … jedilnik se torej načrtuje glede na razpoložljiv cajt, na zaloge v zamrzovalniku (fondi, kuhani fižoli, bolonjezi, golaži – take reči so zmer na zalogi, ko zmanjkujejo se pa pripravi nove), morebitne uporabne ostanke prejšnjega dne, vse skupaj pa se dopolni z razpoložljivo frišno robo (fotrov vrt, sezonske reči s placa ipd.) … z redno uporabo rataš gospodar svojega futra, cajta in denarja in majstr planiranja … priporočam razvitje in rabo česa podobnega!

(ne)grški dan

naši dragi helenski kreatorji demokracije, poteptanci mednarodnih finančnih trgov in – kot se je izkazalo že večkrat – zanesljivi zadovoljevalci prehranskih potreb familije napotnik, včeraj niso imeli svojega dne: najprej jih je (po petih zaporednih zmagah) na svetovnem prvenstvu v basketu pregazil srbski buldožer, ki ga je mehanik sale nacijonale po začetnem škripanju namazal v nulo, kot da to ne bi bilo dovolj, pa jim je v kvalifikacijah za nogometni euro romun ciprian marica v 10. minuti tekme v atenah zabil iz penala in s tem postavil končni rezultat tekme … domnevam, da so na vseh plažah na lefkadi, kjer je bilo še pred dobrim tednom dni mogoče videti table “dobro nam došli prijatelji srbi”, dotične (in njih v romunščini zapisane ekvivalente) pozdravne napise že umaknili … slovenskih tabel tam sicer ni bilo, kar pa ne pomeni, da se v njihovih tabepnah nismo počutili dobrodošle – nasprotno: ponovno so nas sezuli tzatzikiji, na odprtem ognju grilane hobotnice, sardoni in souvlakiji, take in drugačne ocvrte kroglice, musake in gigantesi v vseh variacijah, jogurt z medom, kofe s peno, ouzo z ledom in kapljo vode, potrudili so se celo toliko, da so stopili na aktualni kraftpirovski voz in napotniku pred nos postavili tri mikropivovarske zvarke,

IMG_1705

od katerih hvalim predvsem levega, enega od številnih interesantno varjenih in še bolj zanimivo poimenovanih in trženih pirčkov za vsak dan iz vinarije/pivovarne septem
ampak pustimo zdaj grke v njihovem post-poraznem weltšmercu in obrnimo ploščo: če grki včeraj niso imeli svojega dne, to ne pomeni, da mi nismo imeli njihovega dne … nasprotno: še kako smo ga imeli! … pod močnim vtisom celotedenskega grčenja smo namreč za naši dve dekleti prelomna datuma sklenili obeležiti v stilu big fat greek fešte: številčno, glasno, z obiljem preprostih, dobro pripravljenih grških jedi … in je napotnikov fotr iz treh litrov mleka narihtal jogurt, ga pogrčil, v ponvi spekel še eno rundo grških pita kruhov in skupaj z žensko svojega življenja za podaljšano mizo sedečim članom razširjene familije postregel grško solato, feto, kalamate, gigantese, souvlaki, paputsakio, dolmadakie, tzatziki, cafefrape, ouzo, belo in rdeče z lefkasa, hudo torto pa smo navzdol pospremili z žlico s timijanovim medom prelitega gostega jogurta … it did happen, see pics: 

big fat greek feast1 big fat greek feast2 big fat greek feast3 big fat greek feast4 big fat greek feast5 big fat greek feast6 big fat greek feast7da pa ne boš ostal čisto na suhem po vsej precejeni slini, pripisujem napotek za izdelavo papoutsakije, ki si jo je na meni izvolil in jo s fotrovim chefovskim nadzorom tudi narihtal mladi chefket:

  • 4 manjši/srednje veliki jajčevci
  • četrt kile mletega govejega plečeta
  • štirje mehki, zreli paradižniki
  • ena čebula
  • strok česna
  • pol korenčka
  • 10 cm stebla zelene (ali približno toliko gomolja)
  • palčka cimeta
  • ena zvezda zvezdastega janeža
  • mala žlička suhega origana
  • lovorjev list
  • 50 g masla
  • zvrhana žlica moke
  • približno četrt litra mleka
  • muškatni orešček
  • 100 g ovčjega sira
  • jajce 
  • palčka cimeta
  • sol, poper, olivno olje

paputsakia je v resnici vaja v musaškem slogu, le da v njej ni krompirja in da je pripravljena v za individualno serviranje pripravnih polovicah melancan … torej:

po dolgem prereži jajčevce, z nožičem po obodu vanje zareži vanje tako, da na olupku pustiš približno pol centimetra roba in z žlivo previdno izdolbi sredico … sredico prihrani, izdolbene polovice jajčevcev pa zmehčaj s pečenjem na srednje segreti ponvi, z malo olivnega olja, po tri ali štiri minute na stran …

sesekljaj čebulo, korenje in zeleno, stri ali fino naribaj česen in vse skupaj nežno praži par minut … dodaj na kockice sesekljano izdolbeno meso melancan in praži dalje … ko melancane malo uplahnejo dodaj še mleto meso in praži naprej … sledi še paradajz: prereži ga napol in ga zribaj skozi ta grobo proskev ribežna – v rokah ti bo ostal olupek, zavrzi (ali pojej) ga … naribano paradalz-pulpo dodaj k mesu/jajčevcem in na mirnem pokuhavaj dobro uro – ragu naj bo precej gost, ne tekoč!

popečene polovice melancan zloži v pekač in jih napolni z ragujem … nanj nažliči ohlajeni bešamel (stali maslo, na njem tri ali štiri minute nežno praži moko, prilij mleko in pokuhavaj par minut … začini s soljo in mušktanim oreškom, pusti, da se malo pohladi), v katerega si vmešal fino nariban ovčji sir in eno jajce … peči tričetrt ure na 180 stopinj … 

soundtrack je na prvi pogled nepovezan z vsebino, pa vendar: band je bil doma v athens, (sicer georgia, ne greece) mi pa smo bili včeraj poosebljenje naslova komada: r.e.m. – shiny happy people 

dom in svet: turčija

takole smo enkrat lani viseč v med borovce razpete mreže na ugljanu bajali o tem, kaj naj bi familija doma počela, da se deco animira, entertaina, vzgaja, izobražuje in prehranjuje obenem … napotnikovo osnovno družbeno celico je najbolj navdušila domislica, da se tu in tam zarola globus, da nekdo ob mladičev vezanih očiju pritisne prst nekam na maketo planeta in da nato vkup pogledamo, na kateri državi je prstek pristal … ta država je potem deležna posebne iterdisciplinarne študijske obravnave – pogledamo kje je kaj, kako je velika, koliko ljudi tam živi, kakšni so, kaj počnejo in kaj jejo … in to slednje se potem v obliki enega takega obeda pokonzumira, medtem ko iz zvočnikov špila odondod priševša muzika … praktično se je ta domislica zaenkrat realizirala na primeru turčije, za kar smo našli kar nekaj simbonih povezav – od te, da so se mati napotnik pred napotnik pisali turk do one, da je bilo eno od poročnih daril s zlato obrobljenima kozarčkoma za çay, umetelnim mlinčkom za začimbe in knjigo turkish cookery že leta 2002 namenjeno točno temu – turški kuhariji … in tako smo:

turčija1

umesili z dvema rumenjakoma obogateno krušno testo, ga pustili vzhajat in nato na razvaljane testene diske naložili prepraženo čebulo, česen, rdečo papriko in mleto jagnjetino, reč z dveh koncev zarolali v takele elipse, jo spekli in pred serviranjem premazali s putrom (turki temu z dvema besedama rečejo kiymali pide);

turčija2

smo tudi na žaru do črnega spekli nekaj celih melancan, njih zmehčano meso pretlačili z vilico, ga zmešali s soljo, poprom, strtim česnom in malo jogurta ter okrencljali s paradajz-papriko (in temu rekli yogurtlu patlican salatasi);

 

turčija3in še: smo olupili in naribali tri kar velike bučke, jih potresli s soljo in čez nekaj časa oželi, nakar smo jim dodali dve mali naribani čebuli, pest med prsti zdrobljenega mladega sira, olupljen in nakockan paradjz, peteršilj, koprc, 4 jajca in dve žlici moke in vse vkup premešali ter z žlico polagali na v ponvi razgreto olje in pocvrli …
in se prav fino zraven imeli … naslednja destinacija je že izžrebana, a čakamo pa kompletiranje hišnega ansambla, da jo prekuhamo, zatorej bo treba na novo jedilno epizodo doma in sveta počakati najmanj do septembra …

soundtrack bo gastarbajterski turški hiphopovski starošolec: cartel – hani bana para

 

copati

eden redkih letošnjih indikatorjev tega, da je zunaj poletje, je raritetno objavljanje zapisov na kruhu in vinu … je pač tako, da se obvezne ure visenja v mreži, ki zaradi vremenskih razmer niso bile realizirane v predvidenem obdobju bivanja na ugljanu, prenašajo v naslednje, torej ljubljansko poletno obdobje … tako napotnik popoldne namesto pisanja bložnih zapisov čaka na dovolj suhobe, da lahko pokosi plevel na vrtu, pregleduje spregledane serialke (trenutno se zaključuje tretja sezona breaking bad), čekira odpovedi projekcij filma pod zvezdami in lovi njih nadomestne projekcije (linklaterjev boyhood je res hud, boy!), vlaga kumare, pila fafrike, sreba pirčke (na kölnsko vižo užgan bevogov deetz je super lahkotetn osvežilec, častna omemba gre tudi peliconovemu poletnemu aletu in brewdogovemu fake lagerju), spremlja dogajanje na nogometnem zavodu za zaposlovanje in vobče prakticira en tak laganese življenjski slog, ki mu nadvse pristoji zveza besed, kakor jo je bil v opravičilo za umanjkanje na divji proslavi 25-letnice radijske postaje leta 1994 izrekel kolega vrečar: nekak mi je pasal bit doma razumljivo, kenede: doma je komfort, doma je kavč, doma je hladilnik, doma so copati … če jih ni, se jih pa nardi! … takele so:

IMG_3567

in takole se postopa, da se narihta dva para (znotraj) luknjastih nenosljivih, zato pa jedljivih, iz italijanske ciabbatarske zakladnice prirejenih copatov:

za predtesto:

  • 350 g ostre bele moke
  • 190 g vode
  • 3 g (a.k.a. čisto malo, recimo četrt žličke svežega kvasa (fala, saj veš)

za dokončanje pa še to:

  • 450 g bele moke
  • 20 g kvasa
  • 340 g vode
  • 75 g olivca
  • 15 g soli

ta prvo testo je kar trdo, ne bo se ti zdelo, da bi iz tega lahko gdaj nastala kakšna fletno naluknjana krušna roba, ampak pusti se presenetit: zmešaj une ta prve tri stvari v testenem multiću (ali ročno), mešaj/gneti kakšne pet minut, nato pa posodo pokrij s platično vrečko in za od 17 do 24 ur pusti čemeti na pultu …
nato pa takole: moko stresi v skledo, vanjo nadrobi in s prsti vtri kvas … v skledo nato prestavi ono najmanj 17 ur staro predtesto; dodaj še vodo, olje in sol ter mešaj, da se vse sestavine sestavijo v testo … potem pride mešalni del, kjer je treba v testo spraviti čimveč lufta – meni se ponavadi (za kakšen praznik pa že, ane) ne da z rokami dvajset minut pacati, dvigovati, pregibati in obračati testa, zatorej pustim goniti mašino dobrih ducat minut … testeno kuglo potem premaži z malo olivnega, pokrij in na (relativno) toplem pusti vzhajat uro in pol, da se fletno zamehuri …
oblikovalsko tole ni kakšna silno kunštna reč, pomembno je predvsem, da testa zdaj ne gneteš več premočno – da torej z njim ravnaš nežno in lahkotno … takole: pult orng radodarno pomokaj potem pa testo s pomočjo ta okroglastega dela strgala v enem kosu spravi na pult, potresi z moko in s prsti nežno razdeli na štiri približno enako velike podolgovate kose/trakove …
vsak kos testa po dolgem zloži na tretjine, kot list za v amerikanko, pri čemer nežno stisni staknjene robove testa … zdaj celoten paket še enkrat prepogni po dolžini in štruco stisni na spodnji strani … vse štiri štruce položi na fajn pomokan prtič, jih pokrij in jih pusti vzhajat tričetrt ure …
medtem razpali peč na 230 stopinj in vanjo deni še pekač, na katerem boš pekel … potem pa sledi takale akcija: pekač ven, nanj listič peki papirja, čabate pa malo raztegni v dolžino in jih polagaj drugo poleg druge … deni jih v pečico, vanjo parkrat špricni z vodno pršilko (ali pa na dno pečice zabriši ene par ledenih kock) in urno zapri … po petih minutah peke temperaturo v pečici znižaj na 210 stopinj in jih peči še kakšne četrt ure, da uhvatijo perfekten kolorit …
za pojest pa vejetno ne potrebuješ navodil, ane?

soundtrack je hud (majkemi), star (86 let) in zelo poveden (primerjaj sliko in naslov komada): vernon dalhart & carson robinson – oh, dem golden slippers

osn let

en oktet kruhovinskih let je mimo … lani, ko smo praznovali sedem let star kruh in prav toliko mlado vino, smo žrebali iz nabora osemnajstih v lojalnostni program vpisanih bralcev … in prvič v zgodovini se je pripetilo to, da nagrajenec no vnovčil svoje na žrebu potrjene sreče … no, ta vlak je pač odpeljal … je pa tu že novi! … torej: do 22. julija do polnoči imaš čas, da izvedeš pofočk v komentarje s kakšno lepo besedo za kruh pa vin, nato počakaš, ali si letos ti na vrsti, da prideš v chefovino na eno fajno večerjo … boben za ždrebanje je od tega momenta naprej odprt za vse … festen!

poletna polenta

kadar namesto poletnega sonca užge taka tmurija, kakor je tolkla na včerajšnji praznik sv. državnosti, potem človeku ne preostane drugega, kot da za zlatorumene barvne tone v hiši poskrbi sam … in ko je 26. junija opoldne zunaj 16 stopinj celzija, se zdi kurjenje pečice čisto legitimna ideja … še več, sezonskim zapovedim po lahkotnih prigrizkih (ki so jih očitno pisali za neko drugo poletje) se pokaže ne le enega, ampak kar tri iztegnjene sredince: po enega za sladko smetano, maslo in parmezan, s katerimi se čisto navadno polento (okej, tole ni reklama, ampak na subjektivnem mnenju temelječa informacija: polenta a.k.a. maisgries alnatura iz dm-ja je top shit!) napimpa v skorajda že dekadenten obrok:

polenta

takole gremo:

  • 6 deci vode
  • 100 g hitropripravne polente
  • 2 deci sladke smetane
  • centimenter masla
  • 100 g parmezana
  • sol

zavri vodo in vanjo med mešanjem vsuj polento … kakšni dve minuti kuhaj in mešaj na srednjem ognju … prilij sladko smetano in kuhaj še dve minuti … fino naribaj parmezan in ga približno tri četrtine vmešaj v polento … premešaj … dodaj še maslo … mešaj nekaj minut, da se polenta zgosti, nato jo prelij v pekač/ognjevarno posodo/model za pite – skratka na tako posodo, ki zdrži vročino pečice in v kateri bo višina nalite polente približno en centimeter …
počakaj pet minut, nato po polenti potresi preostanek parmezana in jo postavi pod maksimalno razgret pečično žar, kjer naj ostane toliko časa, da se parmezan zlatorjavo zapeče …
to, pa skleda solate … kva čš še več?

soundtrack je točno tisti, ki mi je padel v glavo, ko sem v usta parkiral prvo žlico tele polente in gledal v rumeni krog pred sabo: donovan – mellow yellow