dom in svet: turčija

takole smo enkrat lani viseč v med borovce razpete mreže na ugljanu bajali o tem, kaj naj bi familija doma počela, da se deco animira, entertaina, vzgaja, izobražuje in prehranjuje obenem … napotnikovo osnovno družbeno celico je najbolj navdušila domislica, da se tu in tam zarola globus, da nekdo ob mladičev vezanih očiju pritisne prst nekam na maketo planeta in da nato vkup pogledamo, na kateri državi je prstek pristal … ta država je potem deležna posebne iterdisciplinarne študijske obravnave – pogledamo kje je kaj, kako je velika, koliko ljudi tam živi, kakšni so, kaj počnejo in kaj jejo … in to slednje se potem v obliki enega takega obeda pokonzumira, medtem ko iz zvočnikov špila odondod priševša muzika … praktično se je ta domislica zaenkrat realizirala na primeru turčije, za kar smo našli kar nekaj simbonih povezav – od te, da so se mati napotnik pred napotnik pisali turk do one, da je bilo eno od poročnih daril s zlato obrobljenima kozarčkoma za çay, umetelnim mlinčkom za začimbe in knjigo turkish cookery že leta 2002 namenjeno točno temu – turški kuhariji … in tako smo:

turčija1

umesili z dvema rumenjakoma obogateno krušno testo, ga pustili vzhajat in nato na razvaljane testene diske naložili prepraženo čebulo, česen, rdečo papriko in mleto jagnjetino, reč z dveh koncev zarolali v takele elipse, jo spekli in pred serviranjem premazali s putrom (turki temu z dvema besedama rečejo kiymali pide);

turčija2

smo tudi na žaru do črnega spekli nekaj celih melancan, njih zmehčano meso pretlačili z vilico, ga zmešali s soljo, poprom, strtim česnom in malo jogurta ter okrencljali s paradajz-papriko (in temu rekli yogurtlu patlican salatasi);

 

turčija3in še: smo olupili in naribali tri kar velike bučke, jih potresli s soljo in čez nekaj časa oželi, nakar smo jim dodali dve mali naribani čebuli, pest med prsti zdrobljenega mladega sira, olupljen in nakockan paradjz, peteršilj, koprc, 4 jajca in dve žlici moke in vse vkup premešali ter z žlico polagali na v ponvi razgreto olje in pocvrli …
in se prav fino zraven imeli … naslednja destinacija je že izžrebana, a čakamo pa kompletiranje hišnega ansambla, da jo prekuhamo, zatorej bo treba na novo jedilno epizodo doma in sveta počakati najmanj do septembra …

soundtrack bo gastarbajterski turški hiphopovski starošolec: cartel – hani bana para

 

copati

eden redkih letošnjih indikatorjev tega, da je zunaj poletje, je raritetno objavljanje zapisov na kruhu in vinu … je pač tako, da se obvezne ure visenja v mreži, ki zaradi vremenskih razmer niso bile realizirane v predvidenem obdobju bivanja na ugljanu, prenašajo v naslednje, torej ljubljansko poletno obdobje … tako napotnik popoldne namesto pisanja bložnih zapisov čaka na dovolj suhobe, da lahko pokosi plevel na vrtu, pregleduje spregledane serialke (trenutno se zaključuje tretja sezona breaking bad), čekira odpovedi projekcij filma pod zvezdami in lovi njih nadomestne projekcije (linklaterjev boyhood je res hud, boy!), vlaga kumare, pila fafrike, sreba pirčke (na kölnsko vižo užgan bevogov deetz je super lahkotetn osvežilec, častna omemba gre tudi peliconovemu poletnemu aletu in brewdogovemu fake lagerju), spremlja dogajanje na nogometnem zavodu za zaposlovanje in vobče prakticira en tak laganese življenjski slog, ki mu nadvse pristoji zveza besed, kakor jo je bil v opravičilo za umanjkanje na divji proslavi 25-letnice radijske postaje leta 1994 izrekel kolega vrečar: nekak mi je pasal bit doma razumljivo, kenede: doma je komfort, doma je kavč, doma je hladilnik, doma so copati … če jih ni, se jih pa nardi! … takele so:

IMG_3567

in takole se postopa, da se narihta dva para (znotraj) luknjastih nenosljivih, zato pa jedljivih, iz italijanske ciabbatarske zakladnice prirejenih copatov:

za predtesto:

  • 350 g ostre bele moke
  • 190 g vode
  • 3 g (a.k.a. čisto malo, recimo četrt žličke svežega kvasa (fala, saj veš)

za dokončanje pa še to:

  • 450 g bele moke
  • 20 g kvasa
  • 340 g vode
  • 75 g olivca
  • 15 g soli

ta prvo testo je kar trdo, ne bo se ti zdelo, da bi iz tega lahko gdaj nastala kakšna fletno naluknjana krušna roba, ampak pusti se presenetit: zmešaj une ta prve tri stvari v testenem multiću (ali ročno), mešaj/gneti kakšne pet minut, nato pa posodo pokrij s platično vrečko in za od 17 do 24 ur pusti čemeti na pultu …
nato pa takole: moko stresi v skledo, vanjo nadrobi in s prsti vtri kvas … v skledo nato prestavi ono najmanj 17 ur staro predtesto; dodaj še vodo, olje in sol ter mešaj, da se vse sestavine sestavijo v testo … potem pride mešalni del, kjer je treba v testo spraviti čimveč lufta – meni se ponavadi (za kakšen praznik pa že, ane) ne da z rokami dvajset minut pacati, dvigovati, pregibati in obračati testa, zatorej pustim goniti mašino dobrih ducat minut … testeno kuglo potem premaži z malo olivnega, pokrij in na (relativno) toplem pusti vzhajat uro in pol, da se fletno zamehuri …
oblikovalsko tole ni kakšna silno kunštna reč, pomembno je predvsem, da testa zdaj ne gneteš več premočno – da torej z njim ravnaš nežno in lahkotno … takole: pult orng radodarno pomokaj potem pa testo s pomočjo ta okroglastega dela strgala v enem kosu spravi na pult, potresi z moko in s prsti nežno razdeli na štiri približno enako velike podolgovate kose/trakove …
vsak kos testa po dolgem zloži na tretjine, kot list za v amerikanko, pri čemer nežno stisni staknjene robove testa … zdaj celoten paket še enkrat prepogni po dolžini in štruco stisni na spodnji strani … vse štiri štruce položi na fajn pomokan prtič, jih pokrij in jih pusti vzhajat tričetrt ure …
medtem razpali peč na 230 stopinj in vanjo deni še pekač, na katerem boš pekel … potem pa sledi takale akcija: pekač ven, nanj listič peki papirja, čabate pa malo raztegni v dolžino in jih polagaj drugo poleg druge … deni jih v pečico, vanjo parkrat špricni z vodno pršilko (ali pa na dno pečice zabriši ene par ledenih kock) in urno zapri … po petih minutah peke temperaturo v pečici znižaj na 210 stopinj in jih peči še kakšne četrt ure, da uhvatijo perfekten kolorit …
za pojest pa vejetno ne potrebuješ navodil, ane?

soundtrack je hud (majkemi), star (86 let) in zelo poveden (primerjaj sliko in naslov komada): vernon dalhart & carson robinson – oh, dem golden slippers

osn let

en oktet kruhovinskih let je mimo … lani, ko smo praznovali sedem let star kruh in prav toliko mlado vino, smo žrebali iz nabora osemnajstih v lojalnostni program vpisanih bralcev … in prvič v zgodovini se je pripetilo to, da nagrajenec no vnovčil svoje na žrebu potrjene sreče … no, ta vlak je pač odpeljal … je pa tu že novi! … torej: do 22. julija do polnoči imaš čas, da izvedeš pofočk v komentarje s kakšno lepo besedo za kruh pa vin, nato počakaš, ali si letos ti na vrsti, da prideš v chefovino na eno fajno večerjo … boben za ždrebanje je od tega momenta naprej odprt za vse … festen!

poletna polenta

kadar namesto poletnega sonca užge taka tmurija, kakor je tolkla na včerajšnji praznik sv. državnosti, potem človeku ne preostane drugega, kot da za zlatorumene barvne tone v hiši poskrbi sam … in ko je 26. junija opoldne zunaj 16 stopinj celzija, se zdi kurjenje pečice čisto legitimna ideja … še več, sezonskim zapovedim po lahkotnih prigrizkih (ki so jih očitno pisali za neko drugo poletje) se pokaže ne le enega, ampak kar tri iztegnjene sredince: po enega za sladko smetano, maslo in parmezan, s katerimi se čisto navadno polento (okej, tole ni reklama, ampak na subjektivnem mnenju temelječa informacija: polenta a.k.a. maisgries alnatura iz dm-ja je top shit!) napimpa v skorajda že dekadenten obrok:

polenta

takole gremo:

  • 6 deci vode
  • 100 g hitropripravne polente
  • 2 deci sladke smetane
  • centimenter masla
  • 100 g parmezana
  • sol

zavri vodo in vanjo med mešanjem vsuj polento … kakšni dve minuti kuhaj in mešaj na srednjem ognju … prilij sladko smetano in kuhaj še dve minuti … fino naribaj parmezan in ga približno tri četrtine vmešaj v polento … premešaj … dodaj še maslo … mešaj nekaj minut, da se polenta zgosti, nato jo prelij v pekač/ognjevarno posodo/model za pite – skratka na tako posodo, ki zdrži vročino pečice in v kateri bo višina nalite polente približno en centimeter …
počakaj pet minut, nato po polenti potresi preostanek parmezana in jo postavi pod maksimalno razgret pečično žar, kjer naj ostane toliko časa, da se parmezan zlatorjavo zapeče …
to, pa skleda solate … kva čš še več?

soundtrack je točno tisti, ki mi je padel v glavo, ko sem v usta parkiral prvo žlico tele polente in gledal v rumeni krog pred sabo: donovan – mellow yellow

 

domača re-kreacija: d. thompson

tole je en košček iz dvojne številke revije dolce vita, ki – če jo boš še utegnil ujagati, menda kar hitro pohaja – ti ponuja osrednji tematski blok o kuharijah, vinarijah in turistijah istre, običajni blok vinskih in gostinskih ocen opozarjam pa tudi na zlopamtilov zapis o oranžnih vinih … iz naše kuče pa tokrat o avrstalskem rešitelju tajske kuharije … 

Avstralski ausländer.

Kakorkoli že se čudno sliši, pa je vendar res: tradicionalna tajska kuhinja je bila na tem, da se izgubi v globalizaciji. In pred izgubo jo je rešil David Thompson, Avstralec, ki – tako pravi lestvica San Pellegrina – kuha v najboljši restavraciji v Aziji ta hip.

Globalizacijske poti, po katerih se naš planet giblje v zadnjih nekaj desetletjih, so nam približale reči, ki so bile še ne tako dolgo nazaj zavite v skrivnostno meglico eksotike. Samo pomisli, dragi bralec, da še ni tako dolgo od takrat, ko se je na Gornjem trgu, nasproti Amerikanca, odprla mini restavracija Sechuan – prva kitajska restavracija na slovenski grudi. Ker prve(ga) ne pozabiš nikoli, se res še dobro spomnim sladostrastnega pričakovanja, ki me je prevevalo ob listanju jedilnega lista z navedenimi eksotičnimi imeni jedi, med katerimi še danes prvo mesno suvereno drži krožnik, ki mu je (bilo) ime mravlje plezajo na drevo. V teh petindvajsetih letih so kitajske restavracije pri nas izgubile avro ekskluzivne drugačnosti, ki jo je nadomestila realiteta pocenskega polnjenja trebuhov z uniformnim poškrobljenim okusom mononatrijevega glutamata, ki z diverziteto, bogastvom in raznolikostjo kitajske kuharije v njeni originalni obliki nima nobene zveze več. So si pa ob kitajski v tem času pri nas svoj prostor zakoličile še druge orientalske kuhinje, z nekaj suši postojankami predvsem japonska, vedno bolj prezentna pa je na naših jezikih tudi tajska. K priljubljenosti slednje nekaj malega prispeva peščica tajskih restavracij (brez pridržka lahko priporočimo Shambalo na Križevniški ulici v Ljubljani), levji delež popularizacije pa gre prej ko slej pripisati enormnemu navdušenju, ki ga do tajske hrane občuti praktično vsak, ki je kdaj tam doli preživel kakšen počitniški teden.

Da je hrana na Tajskem noro dobra, zanimiva, raznolika, poceni in v raznih formah dosegljiva na vsakem koraku, je splošno znano dejstvo. Manj znano je, da je izjemnost tajske ulične hrane pravzaprav dvorezen meč: na Tajskem praktično nihče več ne kuha doma (za kuharijo je sodobni generaciji Tajcev – tako David Thompson – v resnici popolnoma vseeno, zanima jih le pocenska snekarija, ne glede na njeno (ne)kakovost) s tem pa se izgublja znanje in vedenje o številnih tradicionalnih jedeh in njihovi pripravi. Ta se na Tajskem – razen redkih izjem – ni zapisovala v knjige, ampak se je iz roda v rod verbalno in praktično prenašala po ženskih družinskih linijah. Prvi resni udarec tradicionalni tajski kuhinji se je zgodil po velikem priseljevanju s Kitajske na prelomu iz devetnjastega v dvajseto stoletje, ko se je letno na Tajsko priseljevalo med 15.000 in 35.000 Kitajcev. Ti so s seboj prinesli kulturo uličnega prehranjevanja, ki je bila vedno bolj všeč tudi Tajcem. In več kot so jedli – kasneje pa tudi kuhali – na ulicah, manj so jedli in kuhali doma.

Ko je klasično treniran mlad, a zaradi (po njegovem mnenju napačne) avstralske navade hitrega promoviranja mladih kuharjev že precej izkušen, avstralski chef David Thompson sredi osemdestih prišel na Tajsko na počitnice, se je na prvi okus in tako močno zaljubil v tajsko hrano, da se je odločil kar ostati. A v svoji prvi tajski službi, v nekem bangkoškem pubu, je sprva kuhal klasično zahodnjaško, le tu in tam je organiziral kakšen tajski večer. So pa slednji postajali vedno bolj popularni in gostje so si mesto na njih rezervirali že tedne vnaprej, tako da je tajska kuharija zavzela osrednji prostor tako v pubu, kot v Thompsonovem profesionalnem zanimanju. V želji po razširitvi svojega znanja pa je naletel na že zgoraj omenjeno oviro – silno redkost pisnih virov iz katerih bi se lahko še kaj naučil. Na srečo je eden od njegovih pomočnikov imel babico, ki je v glavi držala celo goro receptov, tehnik in že pozabljenih jedi ter sestavin. David jo je več kot leto dni vsak dan obiskoval in se od nje učil  – učenje pa je bilo zelo naporno in kompleksno, predvsem zato, ker natančnost in občutek za čas pri Tajcih nista prav pogosti lastnosti.

S pridobljenim znanjem in vzporednim iskanjem navdiha, sestavin in kombinacij na najbolj odročnih tržnicah in v najbolj skritih in oddaljenih malih uličicah Bangkoka je sledilo obdobje mojstrenja v kuhinji in širjenja pridobljenega znanja v zahodni svet – s svojimi knjigami Thai Food, Classic Thai Food in Thai Street Food je David Thompson brezprizivno vrhovna avtoriteta tajske kuharije. To pozicijo si je še dodatno utrjeval v svoji londonski restavraciji Nahm – samo pol leta po odprtju leta 2001 jo je Michelin nagradil z eno zvezdico; to je bilo sploh prvič, da je katerakoli restavracija s tajsko kuhinjo dobila tovrstno priznanje. In ko se je zdelo, da gre lahko vse samo še navzgor, je prišlo leto 2005 in z njim uredba matere Evrope, ki je tako rekoč čez noč prekinila dobavo številnih za normalno delovanje restavracije obveznih tajskih svežih prvovrstnih sestavin. Ko so nekega dne pomočniki vsi veseli prevzeli pošiljko drugorazrednih tajskih jabolčnih jajčevcev, ki bi jih manj kot leto dni nazaj zavrnili kot popolnoma neprimerne za restavracijo tega ranga, je David spoznal, da v Londonu nima več smisla vztrajati. Vrnil se je v Bangkok in Nahm odprl tam.

Z novo energijo, na novo pridobljeno neomejeno zalogo svežih – tudi redkih – sestavin ter z novimi raziskovalnimi izleti je bangkoški Nahm hitro dobival na ugledu. Ta se je odražal na San Pellegrinovi lestvici najboljših restavracij na svetu, kjer je bil Nahm vsako leto uvrščen višje, vse do prejšnjega meseca, ko so restavracijo na prireditvi v Singapuru razglasili za najboljšo v Aziji. V konkurenci silno hudih in uglednih japonskih restavracij je to gromozanski uspeh, ki pa ni imel večjega vpliva na Davidovo ležerno skromnost. V enem od prvih intervjujev po razglasitvi rezultatov je povedal: “Imel sem srečo pri žrebu. Veliko je restavracij, ki bi lahko – in ki bi po mojem mnenju morale zmagati, ker so res trdo delale za to. Poleg tega sem izgubil kar nekaj denarja, ker sem stavil, da Nahm ne bo zmagal. In kar je še bolj žalostno – po vseh teh intervjujih grem samemu sebi že malo na živce.”

In hitro je šel nazaj v kuhinjo – po njegovem mnenju je namreč kuharjevo mesto v kuhinji. “Tam je kuharjeva baza. Res, da bi se ljudje radi pogovarjali s tabo, ampak če te zvlečejo iz kuhinje, hitro izgubiš fokus.” Precej navdušen je nad novo pridobitvijo v svoji kuhinji: “Ostale kuhinje imajo potopne kuhalnike, pacojete, vakuume in ostalo hi-tech robo, mi pa smo pravkar dobili ogromen možnar z več kot en meter dolgim tolkačem.” Poleg možnarja, strgala za kokosove orehe in voka se v tajski kuhinji ne potrebuje prav veliko drugih orodij. Večina truda pri kuhanju po tajsko je namreč namenjena nabiranju sestavin ter mojstrstvu kuharja njihovemu kombiniranju v uravnotežene kombinacije pikantega, sladkega, kislega in slanega. To pa lahko človek doseže samo s poskušanjem, poskušanjem in poskušanjem.“ Pa sem poskusil. In glej, že prvič je bilo kar dobro – vsekakor dovolj dobro, da bom poskusil še kdaj.

Image

Rdeči curry z dimljeno slanino in ananasom

Če te opomnim na dejstvo, da je David Thompson svojo londonsko restavracijo zaprl zato, ker ni dobil dovolj kakovostnih svežih sestavin za obratovanje po svojih kriterijih, potem ti je verjetno jasno, da je poustvarjanje njegovih receptov v Sloveniji takorekoč misija nemogoče. Ampak – a smo dedci ali nismo?! Smo, in zatorej smo našli recepturo, ki z uporabo dimljene slanine celo lepo potrka na tradicionalne slovenske košte vajene brbončice in za katero smo vse sestavine nabrali na obisku obeh ljubljanskih azijatsko specialističnih trgovinic (Svilna pot na trubarjevi in Kitajski vrt na Prušnikovi). Seveda pa smo sledili Davidovemu prvemu in glavnemu priporočilu za aspirativne domače tajske kuharske poskuse: curry pasto je treba stolči from scratch – in to na roke, v možnarju. Vredno je!

Za rdečo curry pasto:

  • ducat celih suhih čilijev
  • petcentimetrski košček galangala (lahko ga nadomestiš z ingverjem)
  • tri stebla limonske trave
  • šest koreninic koriandra
  • trije stroki česna
  • dve šalotki
  • malo nastrgane limetine lupinice
  • nekaj zrn belega popra
  • nekaj zrn koriandra
  • malo semen kumina
  • malo muškatnega oreščka
  • žlička tajske rakove paste
  • ščep grobe morske soli

Čilije prereži in jim odstrani semena, nato pa jih prelij z mlačno vodo. Počakaj eno uro, da se zmehčajo, nato jih dobro ožmi, nareži in deni v možnar. Galangal ostrgaj in nareži na tanke rezinice, te pa potem še na paličice. Limonski travi odstrani zunanjo plast in odreži trdi del stebla, ostanek pa drobno nareži. Nasekljaj tudi koriandrove koreninice, česen in šalotko.

Čilije v možnarju posoli in začni nabijati. Ko bodo že relativno spirirani, dodaj limonsko travo in jo pretolči do konca. Sledi galangal – in maksimalno tolčenje. Pa koriandrove koreninice – in tolčenje. Pa šalotka. In česen – vedno vsako stvar stolčeš do konca, preden dodaš naslednjo. Ob koncu dodaj še limetino lupinico, začimbe in rakovo pasto. Vse skupaj kar še nabijaj, da bo pasta čimbolj kremasta/gladka. Tako bo tudi na njej temelječ curry boljši.

 

Za curry:

  • dva decilitra kokosove smetane (ali ena pločevnika kokosovega mleka, ki si ga zgostil s povrevanjem)
  • dve žlici rdeče curry paste
  • žlica palmovega (ali rjavega trsnega) sladkorja
  • dve žlici tajske omake iz tamarinde
  • nakaj brizgov tajske ribje omake
  • 150 g dimljene slanine
  • 150 g svinjskega fileja
  • deciliter mesne jušne osnove
  • 150 g na koščke narezanega ananasa
  • šest limetinih listov
  • par lističev tajske bazilike
  • nekaj svežih čilijev

V kozici segrej kokosovo smetano, ji dodaj curry pasto in dobro premešaj. Dodaj sladkor in potresavaj, da se raztopi.

Slanini odstrani kožo in jo nareži na ne predebele rezine (2 – 3 milimetre), na tanke rezine nareži tudi svinjski file. Meso dodaj v kozico in premešaj. Dodaj še ribjo omako in omako iz tamarinde, ter polovico natrganih limetinih listov. Na živahnem ognju pokuhavaj kakšnih deset minut, vmes pa kozico malo pretesi. Prilij jušno osnovo in na malo zmanjšanem ognju kuhaj še pet minut, nakar dodaj še preostale limetine liste in koščke ananasa ter kuhaj le še toliko, da se segrejejo.

Postrezi v skledicah, potresi s seskljanimi lističi tajske bazilike in narezanimi svežimi čiliji – in seveda s skodelo kuhanega belega riža.

mastdžarska – mangalica

najboljšo madžarsko robo smo prihranili za konec obujanja spominov na prvomajčenje v budimpešti in za enega od razlogov, ki sta pripeljala do tega, da smo našo sevrovzhodno sosedo začeli ljubkovalno klicati mast-džarska (drugi je mast kot fonetični zapis besede must; ako je še nisi, je budimpešta pač must-see) … govorim seveda o mangalici, prašičji pasmi, ki so jo na ogrskem s križanjem dveh svojih staroveških pasem (bakonyi in szalontai) z divjo svinjo začeli vzrejati v drugi polovici devetnajstega stoletja … sicer pa mangalica izgleda kot da bi bila plod strastnega razmerja med ovco in pujsom (ali pač med pujso in ovnom), saj je njeno močno omaščeno telo poraščeno s fletnimi in obilnimi kravželjni runa … sicer pa je njena glavna odlika to, da se pod kožo odene v hudo debelo plast maščevja, ki je – če je plod kakovostne krme – jako hud generator okusa … seveda pa je ubogo mangalico prav ta maščobni sloj skoraj stal izumrtja … v protimaščobni evforiji, ki je po diktatu nutricionističnega lobita zavladala svetu v drugi polovici dvajsetega stoletja, so poč postale popularnješe nemastne sorte prašičev, ki jih je lažje in hitreje vzgojiti in prodati … mangalico so nato pred izumrtjem rešili španski pujsorejci, zavolj hudih chorizov in ostalega iz mangalic narejenega delikatesnega mesovja pa zdaj doživlja renesanso tudi v svoji primarni domovini (pa seveda v vojvodini in srbiji, pa v zda in – če sem prav razumel  mrtinetovega birta – tudi pri nas) … v busimpešeti je mangalica – vsaj na tržnici – precej velika zgodba … skladovnice za štiri-in-več moških prtov debele prekajene slanine, gore gromozanskih ocvirkov in verige takšnih in drugačnih klobas in salam so omniprezentne …

photo

skravžljanega pujsa radi denejo tudi na jedilnike restavracij, ako bodeš kaj kmalu kruzal po pešti, je skoraj nujno pokukati v funky gastrobar pesti disznó in poskusiti bodisi mangaličin rahlo dimljen pršut, bodisi sočen burger bodisi izkoščičeno in nato počasi kuhano, ohlajeno, nato pa narezano in pred strežbo popečeno kračo bodisi rezino pečene vratovine ali pač kar vse od naštetega … to, da moraš v budimpešto s seboj nujno vzeti hladilno torbo ti je pa tudi jasno, mar ne? … le tako si boš lahko doma pričaral takle prizor:

mangalica2

huda je ta mangalična salama: sladkasto dimljena, čisto rahlo pikantna, sočna, mastna in tako zelo zelo dobra … e, to in ne neka heavy industry ogrska salama je reprezentativen primerek najboljšega, kar ponuja mastdžarska …