svetovno prvenstvu v fuzbalu je lahko za marsikaterega dedca en tak mini pivski festival … med uro in pol trajajočo tekmo je pač tu in tam treba omočiti glasilke, ko se ti na sceni pojavi še jasna kruljaj ali derika žnidaršič pa itak roka v želji po takojšnji dokončni zakomiranosti kar sama seže po čistem alkoholu … ker pa pitje tja v en dan ne pelje nikamor (oziroma pelje v moralni in fizični razkroj, kenede), se je za začetek priporočljivo izogniti omenjenemu govorečemu dekolteju in tuleči frizuri, od tu naprej pa napitke izbirati konceptualno … v nedeljo je tako ob nemškem razmontiravanju angleške revšne (in piletu na vollkornreisu) po grlu lepo tekel mineralen, lep, 10 let star kabinetsko suh wachenheimer altenburg renski rizling josefa biffarja … včeraj sem si špansko podajanje žoge ogledoval ob pet let starem loxarelu ops in ker na sebi nimam portugalskega dresa s številko sedem se nisem vrgel po tleh – čisto v redu vino, še posebej s kakim jagenjčkom bi se dobro razumela, ampak ni pa za past dol, res ne … se pravi, da bo kmalu spet treba v kevder, da za soboto popoldne poiščem kakšnega argentinskega močnega zajebanca

s pirčki je pa na letošnjem prvenstvu kar kriza … union nas je sicer skušal loviti na prepocensko in nepotrebno foro izsmejavanja hrvaških carinikov in fotkami fuzbalerjev na piksnah (med tekmo z anglijo sem vraževerno spil dva novakovića, on pa nič!), medtem ko nas laško skuša prepričati, da bi bilo fino, če bi polni ponosa hodiii v hribe in organizirali žurke za 185 ljudi … letos ne, hvala! … tako sem spet pristal v kevdru in si na pirovskih policah ogledal, katere zaloge zanimivih pirčkov se približujejo datumu izteka … juhej, med njimi je bilo namreč tudi nekaj flašk škotske indie pivovarne brew dog …

huh, zapišem lahko samo pozor, hud pir! … in ta hud pir ima za sabo hudo zgodbo dveh hudo pridnih škotskih mulcev (27 let) … james watt in martin dickie sta spomladi leta 2007 tam nekje pri aberdeenu najela plac, se opremila z zastrašujočimi krediti, napraskala zadnji keš za bakrene kotle in ostalo pivovarsko kramo ter začela variti … njuna filozofija je izhajala iz stališča, da je angleška pivovarska industrija v vedno večji riti, ker fabrike varijo dolgočasne in brezvezne pire (le kaj bi si modela mislila šele o slovenski pivovarski industriji?!) in da je čas, da začne nekdo variti piva klasičnih slogov s kakšno moderno finto za zraven … in tako so aleti, stouti in ležaki dobili moderen twist: pesjanski pivovarji so jih starali v sodih, jim dodajali dišavnice, izbirali vse sorte sladov in hmeljev ter se absolutno izogibali umetnim dodatkom, aromam, pasterizaciji … piva brew dog so resni izdelki! … in briljantno oblikovani ter še bolje trženi … ko so zvarili z jasminom in brusnicami odišavljen ter na hrastovih ostružkih staran stout tokyo* z 18,2% alkohola, so vladne in cilvilnodružbene škotske anti-alko grupacije začele bentiti, da je varjenje takšnih piv neodgovorno početje … odgovor brewdogarjev je bil genialen: zvarili so pivo z o.5% alkohola in ga poimenovali nanny state … nato so šli naprej in zvarili pivo tactical nuclear penguin z 32% alkohola in ga razglasili za najmočnejše pivo na svetu … a kmalu so jih prehiteli germani: v pivovarni schorschbrau so zvarili schorschbock s 40% alkohola … škoti so udarili nazaj: sink the bismarck je z 41% februarja letostitulo spet odnesel na škotsko … zmagoslavje je bilo kratko saj so  nepopustljivi nemci maja letvico prestavili na 43% … no, ampak škoti seveda delajo še marsikaj drugega kot tekmovalne hardkorovce, največ uspeha žanjejo s postmodernističnim indian pale aleom punk ipa in všečnim rokodelskim uporniškim pilsnerjem 77 lager … zdaj zihr že hočeš vprašat, kje sem jih dobil, ane? … daleč! … par semplov sem kupil v pragi, v pivovarskem klubu … od štirih sem popil dva: rip tide je močen, ampak lep, svilnat, sladek; ga žene malo proti čokoladi in kofetu, ampak ne grenkljato, temveč sladkasto – kar ni čudno, glede na to, da so ga varili s temnim muscovado cukrom … hardcore ipa je čisto drugačana štorija: grenčica je pospremljena s še malo več grenčice in z malo grenčice za povrh … se pravi, da hmelj tukaj skorajda že preseže vlogo začimbice in se zelo rine v ospredje … ni to pir za slabiče, res ne … v kleti pa me zdaj čakata že omenjeni tokyo* in paradox, ki je pol leta staran v whiskyjevih sodih … ne vem zakaj imam občutek, da ne bosta dolgo …

izza zahodne meje so gostinci v naše kraje uvozili že marsikatero kulinarično pogruntavščino (saj veš – vsa ta silna poplava picerij, tratorijic, špagetarijic in kvazitoskanskih restavracij(ic)), s kapljevinami iz zahodne strani pa smo bolj tako-tako … kjanti, še posebej če je v bučasti, s slamo oblečeni flaši in stane manj kot tri evre, že še kam pride … pa zamejske vinske slovence imamo tudi radi, predvsem zato, ker so naši … drugače pa je italijanski vinski svet za veliko večino (še) neodkrit svet … in fino ga je odstirati, ker se za zahodno mejno zaveso skriva ogromno dobrega vinovja … dve nam kar priročni vinariji sta se ondan odločili predstaviti slovenskim brbončicam … le colture je 45 hektarov veliko posestvo iz valdobbiedena, osrčja hribčkov severno od trevisa, kjer pridelujejo prosecco, najboljše italijansko peneče vino … le vigne di san pietro je ime vinogradov in vinarije, ki leži na pol poti med verono in gardskim jezerom … ljubljano sta obiskala oba glavna enologa:

na začetku večera sta bila še signor nerozzi (levo, sicer arhitekt, ki pa že trideset let fura družinsko posestvo vigne di san prietro) in signor ruggeri (desno, le colture), kasneje, ko smo ju bolje spoznali, pa sta postala carlo in alberto … pa ne le zaradi italijanske šarmantnosti, ampak predvsem zaradi vin, ki sta jih prinesla s seboj …

za začetek seveda dva osvežilna aperitivna prossecota: fagher je menda bolj moderne sorte prosecco, z majhnimi mehurčki in ostrikasto svežino; pianer pa je z malo večjim ostankom sladkorja in aromatičnostjo lahko tudi marsikaj več od aperitiva … iz gardskega konca smo poskusili tri vina: svež, mlad, lahek, všečen rdeč bardolino 2008 je brezlesna mešanica treh lokalnih sort – corvine, rondinelle in molinare, ki bi jo človek kar srebal in srebal in to skoz cel obed … bela custoza 2009, sestavljena iz šestih lokalnih sort me ni ravno spravila v ekstazo, kar pa je že s prvim požirkom uspelo refoli 2004 … krepko, močno, aromatično vino nosi ime po gardskem vetru in to ne slučajno, saj je mešanica 90% cabernet sauvignona, ki ga pred prešanjem mesec dni sušijo in 10% merlota … za zaključek je najboljše iz svoje vinarije v kozarce nalil še alberto: cartizze je najboljša lega za prosecco in vsak od 107 hektarov vinogradov na tem griču je vreden skoraj milijon evrov … v vinariji le colture grozdje iz te lega pustijo na trtah do konca oktobra, zato ga kar razganja od bogastva zrelosadnih arom … seveda se vina v grla niso pretakala na suho, ampak so jih spremljali krožniki janeza bratovža, ki se je tokrat umaknil v ozadje in pustil vinom zašajnati v najboljši luči … jedli smo pa tole:

najboljši kombo večera: jagnje z zeljnimi krpicami + refola
odkritje večera: bardolino 2008
mehurček večera: v hudi konkurenci ipak prevaga lokacija – le cartizze
ocena večera: poučno, sproščeno, zanimivo …