kruh & vino

72 ur na belgijskih tleh je minilo, kot bi odprl flašo pira, a kljub temu dodobra napolnilo spomine in nadražilo brbončice … anderlechtski rdečepesni mille-feuilles, prvoligaška severnomorska malica na trgu svete katarine, večerno soimenjaško zvezdarjenje, mazanje s kruhom po hommelhofovih krožnikih, sladkanje za ogromno masivno mizo pri vsakdanjem kruhu, ostriganje in šampanjanje v 3 x 4 metre veliki in z ivernatim opažem prevlečeni sobici v neki pasaži sredi shopping becirka … ampak najbolj divje reči so se dogajale na pirovski sceni … okej, dokler smo varno spravljeni srebali hoegaardse das in chefu ljubo artdecojevsko postrv z zlatim prstanom, je bilo še vse v mejah pričakovanj, a ko smo se podali na ravnice zahodne flandrije, se je šele prav zavrtel pirovski ringlšpil … po podrobnem ogledu skrivnostne gentske jagnjetine smo vse svoje moči usmerili v degustiranje in nabavo resnih belgijskih pivakov svetske klase … mimo ieperja in poperingeta do prvega postanka v pivovarni deca v woustnu - malo zaradi njihovih antiquov, predvsem pa zaradi tega, ker so si decine varilske kapacitete za svoj domicil izbrali de struise brouwers … če vas resno pivoznanstvo ne zanima preveč, vam to ime ne pove kaj blazno veliko, ampak vseeno vas mora podreti podatek, da gre za superstarski belgijski varilski crew (dva prijatelja + svak), ki je v skednju začel variti šele leta 2003, letos pa ga je pivoznalski site ratebeer že razglasil za najboljše pivovarce na svetu … ker v decinem skladišču ne moreš degustirati, te napotijo dvesto metrov naprej v krčmo … heh, si rečeš, pili bomo najboljše pire na svetu, to mora da je otmeno … no, na vratih te pričaka simpatična zahodnoflandrijska podobnica marie pozsonec:

za njenim hrbtom se skriva prijazno lajajoč straatsen potpouri jazbečarsko resastega tipa, ki obvladuje ljubek prostorček s štirimi rdečimi mizicami in stolčki iz ultrapasa, pikadom v omarici in lokalnimi patroni,

ki za šankcem žulijo svojega jupilerja in so te sposobni prepričati, da ne samo razumeš, ampak tudi govoriš flamsko, torej nizozemsko … ja-ja, vrei je! … se pravi, da ne smemo pit jupilerja, kar nam itak ne pride na misel, saj maria poleg para open air pisoarjev (res majke mi, dva pisoarja ima našraufana na zunanjo steno oštarije, na srečo ne na cestni, ampak na zadnji, dvoriščni strani), obvaduje tudi zavidljiv range de struisejevih zvarkov, ki jih ročno zloži na našo ultrapasko: lahek, svež in dišeč struise witte, štrikratniški temni ale z gvercami pannepot in njegovo samo enkrat, kot hommage danskim pivcem, zvarjeno verzijo, pannepøt, za totalni šus na brbončice pa še črni albert, 13% monstrum, nafilan z aromami po kavi, čokoladi, temno praženem sladu, karameli, ni da ni … zavriskali smo, več kot enkrat (nemejebat, kakšni piri, tele de struiseti so pa res carji itd) in svoj korak (no ja, gume) usmerili proti westvleternu, kjer bivakirajo, molijo, delajo, in kar je za nas, posvetneže, še najpomembnejše, varijo menihi v samostanu svetega sixta …

od vseh sedmih trapistovskih pivovarn zvarijo najmanj piva (kakšnih 5.000 hektolitrov se ga nakaplja v enem letu), se pravi, da gre za ekstremno ekskluzivno robo in menihi bi svojim trem pirčkom (vsi so na voljo le v lesenih gajbicah, zapakirani v flaške brez etiket, ločijo se le po zamaških: zelen za šestko, moder za osemko in rumen za dvanajstko) zlahka noro navili ceno … ker niso pripadniki slovenske cerkve tega niso naredili - glej cenik (cene veljajo za 24 flašk, dodaj še kavcijo za gajbo in flaše v višini 12 evrjev):

no, ker niso navili cen, so pa naredili cel rave iz tega, kako do tega pirčka sploh priti … takle majo: piva ni mogoče kupiti nikjer drugje, kot v opatiji, v nobeni štacuni, oštariji, nikjer … ko je določena količina enega od treh njihovih zvarkov pripravljena za prodajo, menihi na svojo spletno stran obesijo naslednje podatke naprodaj bo ta in ta vrsta piva … maksimalna količina je tri gajbice na avto … če vas zanima nakup, lahko tega in tega od 9.00 do 12.00 pokličete na naš telefon in rezervirate pivo … povedati nam morate tudi registracijsko številko avta, s katerim boste pivo prevzeli dne tega in tega od takrat do takrat … poleg tega veljajo še splošna pravila: na eno registrsko tablico in na eno telefonsko številko lahko pride samo en nakup mesečno, piva pa ni dovoljeno preprodajati (menihi svojim kupcem pač zaupajo) … no, bruseljska gastrbajterja sta pridno klicala za šestko, ki je bila naprodaj oni teden, ampak jima ni ratalo prit skoz (jasno, menih nam je kasneje povedal, da imajo v povprečju po 15 klicev na sekundo!!!), zato smo šli na blef …uleteli smo malo pred peto, ko se opatijski drive thru, kjer se pirčke prevzema, zapre … pripravljenih je bilo še šest gajbic, kar je bilo ravno dovolj, da so sline mehovemu namazale jezik, ki je začel kibicati brata trapista, naj nam katero od teh šestih proda … ne morem, to so rezervirani … ampak kaj pa če kdo ne pride ponje? … bodo, bodo … no ja, seveda bodo, ampak … zmeraj pridejo … ampak saj zdaj bo pa kmalu že pet ura, ob petih pa zapirate al kako? … a veste da mamo 15 klicov na sekundo, pa enega brata, ki jih sprejema - kdor pride skozi, pride tudi po pivo … saj lahko počakamo do petih, ane - itak smo od tolk daleč prišli … od kje pa ste? … iz slovenije … ja, no, lahko počakate, ampak ne bo nič ostalo, vam povem … okej, okej, bomo počakali … ma, kolk bi jih pa vzeli? … eno, ena bo čist dost … ja, ampak vam je ne morem prodat, ker je nimam … ja, kaj pa tele? … tele so pa vse rezervirane, ane … in tako naprej in tako naprej, dokler ni pametnejši popustil in nam na lepe oči, brez rezervacije, mimo pravil, na blef, prodal gajbo westvleterna blond 6! … ne morš verjet, kljub temu, da je menih zaradi popustljivosti moral v nedeljo zjutraj k spovedi, smo vriskali še petkrat bolj, kot par ur prej pri poszončevi, mehov sreč pa je skoraj ratal trapist od našega trapljanja po rami … ni kaj, takle izreden dogodek je potrebno proslaviti v slogu in v opatijski krčmi in de vrede v miru degustirati preostala dva westvleterna, ki se ju tu lahko pije, ne pa tudi kupi za domov:

levo je dvanajstka, desno pa osmica … na uč ju je težko ločiti, z jezikom gre lažje: osmica je bolj sladkasta, sadna, dvanjastka pa bolj mehka, okrogla, smetanasta, karamelasta … pri spremljajoči malici identifikacijskih težav ni bilo, levo je paterkaas, desno abdijpate, kruh pa ni vreden omembe:

kot bi zapisal moj svak: naš izlet v zahodno flandrijo je bil zelo lep!

včasih so pobje šli na veselico, se napili vina, se najprej malo postrani gledali s pobi iz sosednje vasi, potem pa se je že našel kdo, ki se je zadrl aufbix, nože vun, čreve na plot, porkamadona! … pa so se užgali … ampak, ker danes pobje ne pijejo več toliko vina kot včasih, drugim pobom vino ostaja v kleti in ga morajo zlivati stran, ali destilirati, ali zmanjšati površino zemlje zasajene z vinogradi ali zmanjšati pridelek, ali začeti delati boljše vino … in zato so ti pobje vedno bolj sitni in nervozni in agresivni in naredijo svojo radikalno, že kar teroristično grupo crav, pod okriljem katere z baseball kiji razsuvajo policijske avte, kurijo žandarmerije, razbijajo štacunske izložbe in kažejo še ostale znake destruktivnega vedenja … hm, mogoče celo avtodestruktivnega: oni dan je enemu izmed njih v kevdru razneslo doma narejeno bombo … ko si je po oskrbi v bolnici dovolj opomogel, je policiji zaupal, da je bombo sestavljal zato, da bi zminiral nekaj topolov na svoji zemlji … yeah, right … in da ne boste samo prhnili, češ, ma ja, francozi prtegneni … samo pomislite, kaj bi se dogajalo, če bi dolenjcem omenili, da bo treba orng zmanjšat proizvodnjo cvička … huh - mislim, da bi se v tem primeru dalo dobro zaslužiti s tematskimi krvavimi sendviči in majicami, hehe …

hja, fuzbalski smo te dni, kaj bi se bili sprenevedali in se delali idealne … v četrtek sem že na šihtu ene parkrat pokibical, da “hrvacka & luka modrić”, pa sem kasiral zgolj poglede, ki so v najboljšem primeru domnevali, da imam vročino, v najslabšem pa trzali tja proti instituciji v polju … no, ko je jens lehman zvečer dvakrat pobiral europass iz mreže, kroatski gastarbajterski otroci pa so hladnokrvno lomili ze čmn mašin, je bilo že jasno, da je bilo prav, da sem dobrososedskim odnosom dal prednost pred jorasovsko zamerljivostjo … okej, kljub temu, da smo v lipom balunu poslušali pristranski komentar drugod zatemnjenega drugega hrta, pa me vendarle ni zaneslo tako daleč, da bi srebnil kakšno žujo, predvsem zato, ker so njihovi spoti precej fascio in kot taki meni jako odbijajoči (za razliko od ultracool našponanega prvoosebnega next levela guya ritchieja) … imam pa problem s spremljanjem nizozemskih tekem, ker so tako našponane, dinamične in hudobno magnetne, da med utakmico raje ne grem v klet po pirček, da ne bi zamudil kakšne bliskovite kontre … zato pa sem danes že drugi prepričljivi zmagi oranjetov nazdravil z zelo prepričljivim napitkom iz njihove soseščine:

orval, eden od šestih belgijskih trapistovskih pirčkov je s prijetno kislinico in nenavadno, res prepoznavno aromo še dodatno polepšal večer … finta orvalove svojskosti je v tem, da pirček hmeljijo tako, da med tritedenskim zorenjem v pivu namakajo velike vreče, polne hmelja … in ta hmelj prihaja iz nemčije in - saj ni res pa je! - savinjske doline … menihi na svojem webu sicer govorijo o yugoslavian styrian goldingu, ampak mislim, da je vsakomur jasno, kam pes taco moli … kakorkoli - praznujemo! … in kaj šele bo, ko bodo oranjeti lomili portugalce (ali obratno, huh …) no, v kleti na policah po zaslugi bruseljskih dveh stoji še kar nekaj trapističnih flaš, tako da ni strahu pred sušo … ni kaj, v praznovanje se spodobi tako ali drugače vpeljevati sosede, zato vas za nadaljnje sproščujoče in zabavno spremljanje eura 08 napotujem v blogovsko in radijsko soseščino … v prvi pozvonite pri “bergant” , v drugi pa se vsak delavnik ob 16.45 natjunajte na 89.3 ali na www.radiostudent.si in spremljajte smejurijsko emisijo drugi fuzbal …

po dvajsetih samskih, to je brezdružinskih, zgolj z moško pivsko druščino pospremljenih izletih v prago, je napočil čas, da kot veteran eno od svojih top destinacij predstavim še najožji družbeni celici … praga z deco je seveda precej drugačna kot brez mladeži: obiski krčem se merijo v minutah in ne v urah, z družino popita dnevna doza desitk pa bi v društvu pivnych chlapov zadostovala kvečjemu za prvo rundico po zajtrku … no, ima pa taka praga svoje prednosti: recimo spoznanje, da tedensko bivakiranje v popolnoma obnovljenem trisobnem meščanskem stanovanju na vinohradih stane manj, kot bivakiranje v štiriposteljni sobi v hotelu s tremi zvezdicami … pa da je praški živalski vrt super (še posebej familija goril in sedežnica - kar mislijo tudi pri forbesu, kjer so praškega postavili na 7. mesto med najboljšimi zoo-ji na svetu) in ker otroci ne izbirajo kje in kdaj bodo postali lačni, žejni in vobče potrebni oštarije, se odkrije kakšno neoderuško in korektno birtijo tudi globoko v turističnem centru, sredi josefova, stare praške židovske četrti … no, dobro je tudi to, da so otroci po dopoldanskih aktivnostih do te mere sesuti, da si privoščijo krepčilen vsaj 120 minuten popoldanski spanec, kar je ondan zadostovalo za eno pohajkovanje po še neutečenih praških poteh … na postaji florenc me je iz metroja ven odneslo naravnost na križikovo ulico in že po parih korakih sem nedaleč stran zagledal izvesek z obetavnim napisom: pivovarsky klub … kar je bilo čisto dovolj, da so usta postala suha in da me je avtopilot posadil naravnost za šank … in kakšen šank je to bil … šanketina, vam rečem in jo tudi koj škljocnem in pokažem:

šest v nulo spoliranih medeninastih točilnih pipic, iz vsake teče drugo pivo … in šesterico piv redno menjajo z novimi šestimi … lahko jih pijete kar tam in če vam je kakšno še posebej všeč, vam ga natočijo v 0,75 l flašo s patentnim zamaškom, 3 ali 5 litrsko kantico ali celo fancy kovinski petlitrski sodček s pipico … če se slučajno zgodi, da vam šest točenih ni dovolj, imajo na policah in v hladilnikih naloženih okrog 200 čeških in uvoženih pirov, na čelu z belgijskimi trapisti, bavarskimi pšeničniki in angleškimi aleti in stouti … mati mila, sem že kdaj bil tako blizu nebeških duri? … testna vožnja je vsebovala tri male pirčke: najprej chodovarski nefiltriran skalni ležak, zelo okusno, polno, sladkasto pivo, ki bi ga zaprtih oči zlahka označil za nežnega temnaka, čeprav po barvi to sploh ni bil … drugi v vrsti je bil dobransky dragoun, krepak poltemen pirčk s 16% ekstrakta iz mikro pivovarne z butastim imenom - modra zvezda - in, kot kaže zelo lepimi, natančno narejenimi, uravnoteženimi pivi … odkritje dneva v odkritju leta pa je bil 13% temni specialni ležak iz pivovarne herold v breznicah, ki mu je uspelo nemogoče: v treh požirkih je iz prvega mesta (ki se je dolga leta zdelo nedotakljivo) med najljubšimi temnimi pirčki skinil velkopopovickega kozla, ki trenutno nosi srebrno medaljo … temni herold ima idealno razmerje med grenčico in sladkastim praženim ekstraktom ječmenovih sladov … je kremast in bogatega, dolgega okusa … res, super birca! … pivovarsky klub na križikovi pa je vsekakor odkritje leta, če ne več: odprl mi je namreč do sedaj popolnoma neznan svet lokalnih českih pivovarn in njihovih piv, ki še zdaleč niso omejeni samo na 10 in 12% ležake, ampak cimprajo nadvse zanimive reči - pivovarna v pardubicah recimo že od leta 1891 vari 19% porter, pivovarna primator se ukvarja skoraj izključno s specialkami, ki nesejo tja do 24% ekstrakta, menihi v želivu poleg bazičnega 15% gottschalka varijo še castulusa z medom in siard falcota z višnjami, tudi črni upornik iz pivovarne v havličkovem brodu ni od muh … in jaz sem do včeraj mislil, da obvladam češke pire, ker poleg budvarja, pilsnerja in staropramena poznam še kozla, branik, krušovice, meštana, platana, samsona in radegasta?!! … na srečo me čaka še kar nekaj slastnih češkopirskih lekcij …

z vinom je po mojem tako kot s fršterkerajem … za tega slednjega je imel jure longyka zelo dober nasvet, kako se odpraviti v shopping za karkoli audiofilskega: poslušaj več različnih zvočnikov (ali cedeplejerjev, fršterkerjev, predojačevalcev, tunerjev, whatever) in če opaziš razliko med njimi, vzemi tistega, ki ti je najbolj všeč, če pa ne, kupi onega, ki je najcenejši … pravilo zdrave pameti, ni kaj … in mislim, da bi se ga dalo fino prenesti tudi v vinarsko kupovino, če … e, saj se vam je zdelo,  da bo prišel tudi che, ane … vinskega če-ja pogojuje živost plemenitega napitka, ki v flaši pač ne da miru in po svoje cepeta skozi časovno premico … prav nič nenavadnega ni, če se izkaže, da je flaša s pluto zapečetene buteljke danes čisto drugačna od enake buteljke, ki ste jo odprli prejšnjo nedeljo … pe tudi vaše brbončice, nos in ostali kosi okušalnega aparatusa niso v enaki formi in razpoloženju … vsaka flaša vina je tako svet zase, čeprav je tudi res, da - recimo -  štekarjev merlot izbor ne more biti slabo vino: lahko je v tupi fazi, na vrhuncu, čez njega, ampak osnovna ideja vina bo še vedno tu … no, da ne zabredem pregloboko, oni dan, ko je za našo mizo sedel dežurni gastrbajter, smo bili malo bolj hrupni kot ponavadi in smo na mizo znosili tri flaše, v zaporedju od leve na desno:

prvi je bil chardonnay 2001 iz mondavijeve špure private selection, z močno zlato barvo že na prvi pogled nabasano vino, ki je v nos najprej lansiralo ogromne količine vanilije in lesa, sveže note pa so bile skrite za to ogromno aromatično pregrado … tudi v ustih je bilo vino hmmm, kako naj napišem, toplo, polno, skorajda že predozirano … čisto druga pesem je prišla s katunarjevim chardonnayem 2005, ki ga, če je verjeti spletni strani, sploh ni več v ponudbi … hm, mi ni jasno zakaj, ker je vino prav fino … ker smo ga srebnili po kalifornijskem napihnjencu smo najprej vihali nosove, češ da tole ni pa nič, ampak ko smo ga parkrat zavrteli v kozarcu in malo počakali, se nam je počasi začelo odpirati in se postavilo v kontra kot američanu, malo zagotovo tudi na račun razlike v letih: elegantno, s prevladujočimi sadnimi aromami, lesa je bilo samo za zaokrožit … v bistvu en tak fleten hrani prijazen chardonnay, če seveda ta hrana ni čisto nedolžna … mi smo cepnili nudle s tartufi, tudi kakšen lososov file s smetanasto omako ne bi bil od muh, kot tudi ne kakšno nežno belo meso … za dobro uležan rostbif, pečen v kosu (ki bo deležen posebnega zapisa) pa ne bi bil, sploh če je pri roki kakšen dober cabernet sauvignon … naš južnotirolec, suvenir iz lajhanja po belih poljanah, je bil v najboljših letih … tanini so se že fino omehčali, dišale so marmeladke, gozdni sadeži, lepa in neagresivna kislina, cel juhuhu, vam rečem … ko smo potolkli amere, hrvate in italojodlarje smo planili še po francozih in njih rakiji iz 120 vrst jabolk … ampak o tem raje ne bi, ane, hehe …

kakšno flašo ste odprli pred enim tednom opolnoči? … penečka, je taku? … pri nas je po grlih stekel delamotte … in ni bil slab, pa tudi leto, ki ga je zaštartal se zaenkrat kar dobro drži … a med letom bo prav gotovo kdaj na vrsto prišla tudi penina, nad katero v sloveniji večinoma vihamo nos … jep, freixenet bo … in ne, španske cave ne bom pil zato, ker bi mi jo priporočil kakšen zaupanja vreden vinski sogovornik, ampak sem nasedel reklami zanjo … in kakšna je to reklama, da obori s nogu vseh trikov vajenega edvertajzerskega staruha? … posnel jo je martin scorsese in tako po podivjanem biku, taksistu, ulicah zla, ostalih majstorijah in lanskem prvem oskarju v tej filmski miniaturi totalno skinil hitchcockov feeling in režijo … filmu je ime the key to reserva in naj bi kao nastal po koščku scenarija iz nikoli posnetega hitchcockovega filma … super je, klikni play in uživaj (do krokarjev na koncu, se splača)…

ljudje, ki namesto za stereotipne lepe slikice penin na rdeči žametni podlagi dajejo denar za takele reči, si zaslužijo, da se jim dadne respekt s kakšno flašo … slednjo pa pripravljamo tudi z zalatega silvota 08 … napeto je kot hitchcock (ali hmmm, scorsese?), razglasitev rezultatov bo kmalu!