plan je bil namreč tak: če že ne bom tovoril vina s sabo in če je že pirček pretežno brezvezen, potem si bom pač napedenal nekaj dobrih vin za njih srebanje pri barcelonskih domačih večerjanjih in večernih domačevanjih … no, pa da vidimo tole vilo viniteco, če imajo kakšno flašo:

oja, imajo, vidiš da imajo … in ker napotnika marsikdo pozna po znamenitem stavku “to pa še ni vse” ga bom zapisal tudi tukaj, saj je čisto na mestu: to pa še ni vse, če namreč pogledaš za vogal na desni, vidiš da je reč narihtana v dveh nivojih:

seveda so zaposleni v vinoteki (verjetno iz izkušenj) dovolj pametni, da ti pred plezanjem po štengah in nivojskih rampah prijazno odvzamejo in varno spravijo nahrbtnik, da se vsaj malo manj počutiš, kot slon med porcelanom … počutil sem se kot nosorog med flašami … no, situacija: v tejle vinoteki imajo nekaj čez 4.500 različnih vin, meni pa je do konca bivanja v barceloni ostalo 5 dni … prevedeno to pomeni 5 flaš, oziroma 1,1 promila ponudbe … kako izbrati? … za začetek sem si dal cenovni limit: zapravil bom max. 75 evrov … nato sem dve flaši – eno belo in eno rdečo izbral po načelu cenovno inhibiranega vokopada, ki pravi, da se sprehodi mimo polic in opazuj steklenice, dokler ti kakšna zaradi svojega izgleda ne pade v oko … poglej, če je cenejša od deset evrov in če je, jo vzemi, če ni, pa nadaljuj … za ostale tri flaše sem se obrnil na gospodično, ki se nahaja v desnem kotu druge fotografije in ji razložil, da imam 60 evrov, s katerimi bi kupil tri flaše: eno cavo, enega priorata in eno katalonsko belo in da me zanimajo mali proizvajalci, ki so čimbolj biodinamični in delajo bolj z rokami kot z mašinami … gospodična mi je nato v vsaki od zahtevanih kategorij predstavila po tri flaše, z vsemi podatki, ki so me zanimali … na koncu se je iz vsega skupaj izcimila tale peterka:

več o lastnostih vsebine prikazane steklovine lahko izveš v tu spodaj pripetem zvočnem zapisu vzhičenega komentatorja, ki je prisostvoval nakupu:

vina sem seveda popil in verdict je, kot sledi:

• blanc de sere 2009: simpatičen frišen belec, ki kar teče in teče … lepo narejen, brez štrlenja česarkoli … bi kupil (in pil) še …
• espelt coma bruna 2005: hnja … zelo taninski črni norec … mogoče bi ga par let čakanja kaj zmehčalo, ampak kdo ve, če res … ni všeč, ne bi kupil (bi pa mogoče pil)  več …
• alvaro palacios les terrasses 2008: ježeš, žametnik je bil tale … v bistvu je to vino en tak vinski ekvivalent lepo postriženega in v lepo svileno obleko oblečenega javierja bardema – močen, rough, ampak ukročen in spedenan … aplavz … bi kupil (in pil) še, ful!
• recaredo gran reserva brut nature 2006: ako nadaljujem glumatarsko metaforiko: tole je penelope cruz v črni koktejl oblekci, s sezutimi štiklami sandalci in od vetra malo razmršenimi lasmi … lepa, elegantna, rahlo nagajiva … bi kupil (in pil) še … še raje kot palaciosa/bardema
• tomas cusine auzells 2009: devet sort, ampak so kar lepo zorkestrirane … kakšno leto, dve tihega špilanja v flaši bi jim še koristilo, ampak tudi zdaj je bilo njihovi melodiji lepo prisluhniti … bi kupil (in pil) še …

če bi pa ti še bral kaj o vinu (avtorjev posip s pepelom: vinsko komponento kruhpavina smo pa res kar zanemarili, bemti!) lahko odtavaš semle za en vpogled v tri že zdavnaj popite tujce, ali pa semle, da se spomniš, kako nas je enkrat čaral kristančič, zagotovo pa ti bo všeč tudi paparazzi posnetek transvestitskega papa ratzija v vinogradu …

na njegovi napaki se je učil mladi napotnik, ki je metuljski efekt vzpostavljal na osnovi napitka, ki ga sreba na dan tekme:

1. najprej sem seveda ugotovil, da z unionskimi piksnami slovenskih fuzbalistov ne prideš nikamor – bolj kot piješ novakoviče, manj golov dajo … potem pa se je začelo bolj zares:
2. da bi zagotovil nemško zmago proti angležem (po slovensko fovšljivo sem si bolj kot zmago nemcev zaželel hitri izpad prenahajpanih angležev) sem ohladil, odprl in popil buteljo hudo finega renskega rizlinga iz wachenheima – delovalo je! …
3. takisto se je v isti fazi tekmovanja obnesla buteljka rdečega španca iz penedesa in portugalci so odfrčali domov … so far, so good, stvar deluje! …
4. zato sem v soboto hitro šibnil do gašperja na šmartinsko in se na slavje argentincev pripravljal s čisto fletno buteljko malbeca … no, vino je bilo neprimerno boljše od argentinske obrambe in cigaropuh diego in driblajoči škrat leo sta šla domov …

well, kaj pa zdaj? … če povzamem: nemško in špansko vino sta dobro delovala, argentinsko vino in slovensko pivo pa ne … kaj torej piti, ko se srečata španija in nemčija in – das ist ja aber klar! – hočeš slednjo poslati domov, španijo pa v finale???

• nemško vino odpade, ker dobro dela
• špansko vino odpade, ker sicer dobro dela, ampak ni nobenega zagotovila, da dela boljše od nemškega vina

hja, rešitev je bila na dlani: piti je treba nemški pir, kajti pir (izhajajoč iz slovenske izkušnje) ne dela … španci so torej v finalu svetovnega prvenstva po zaslugi naslednjih dveh tihožrtij:

iz priložene dokumentacije je razvidno, da sem srebnil kar dva bamberška dimljena pšenična pirčka: prvega z nabodali iz bučk, čebule in koščkov zajčjega fileja (da bodo nemci plašni kot zajci), drugega pa z zapečeno polento z jurčki in tolmincem, obloženo z dimljenim brancinom (da bodo španski midfielderji zmuzljivi kot ribe) …

kot veš, sem zaprhutal s pravimi krili … za finalni rezultat po svoji meri moram torej zdaj do nedelje zvečer srebati nizozemski pir … heineken? ne, ne! grolsch bo bolsch!

s pirčki je pa na letošnjem prvenstvu kar kriza … union nas je sicer skušal loviti na prepocensko in nepotrebno foro izsmejavanja hrvaških carinikov in fotkami fuzbalerjev na piksnah (med tekmo z anglijo sem vraževerno spil dva novakovića, on pa nič!), medtem ko nas laško skuša prepričati, da bi bilo fino, če bi polni ponosa hodiii v hribe in organizirali žurke za 185 ljudi … letos ne, hvala! … tako sem spet pristal v kevdru in si na pirovskih policah ogledal, katere zaloge zanimivih pirčkov se približujejo datumu izteka … juhej, med njimi je bilo namreč tudi nekaj flašk škotske indie pivovarne brew dog …

huh, zapišem lahko samo pozor, hud pir! … in ta hud pir ima za sabo hudo zgodbo dveh hudo pridnih škotskih mulcev (27 let) … james watt in martin dickie sta spomladi leta 2007 tam nekje pri aberdeenu najela plac, se opremila z zastrašujočimi krediti, napraskala zadnji keš za bakrene kotle in ostalo pivovarsko kramo ter začela variti … njuna filozofija je izhajala iz stališča, da je angleška pivovarska industrija v vedno večji riti, ker fabrike varijo dolgočasne in brezvezne pire (le kaj bi si modela mislila šele o slovenski pivovarski industriji?!) in da je čas, da začne nekdo variti piva klasičnih slogov s kakšno moderno finto za zraven … in tako so aleti, stouti in ležaki dobili moderen twist: pesjanski pivovarji so jih starali v sodih, jim dodajali dišavnice, izbirali vse sorte sladov in hmeljev ter se absolutno izogibali umetnim dodatkom, aromam, pasterizaciji … piva brew dog so resni izdelki! … in briljantno oblikovani ter še bolje trženi … ko so zvarili z jasminom in brusnicami odišavljen ter na hrastovih ostružkih staran stout tokyo* z 18,2% alkohola, so vladne in cilvilnodružbene škotske anti-alko grupacije začele bentiti, da je varjenje takšnih piv neodgovorno početje … odgovor brewdogarjev je bil genialen: zvarili so pivo z o.5% alkohola in ga poimenovali nanny state … nato so šli naprej in zvarili pivo tactical nuclear penguin z 32% alkohola in ga razglasili za najmočnejše pivo na svetu … a kmalu so jih prehiteli germani: v pivovarni schorschbrau so zvarili schorschbock s 40% alkohola … škoti so udarili nazaj: sink the bismarck je z 41% februarja letostitulo spet odnesel na škotsko … zmagoslavje je bilo kratko saj so  nepopustljivi nemci maja letvico prestavili na 43% … no, ampak škoti seveda delajo še marsikaj drugega kot tekmovalne hardkorovce, največ uspeha žanjejo s postmodernističnim indian pale aleom punk ipa in všečnim rokodelskim uporniškim pilsnerjem 77 lager … zdaj zihr že hočeš vprašat, kje sem jih dobil, ane? … daleč! … par semplov sem kupil v pragi, v pivovarskem klubu … od štirih sem popil dva: rip tide je močen, ampak lep, svilnat, sladek; ga žene malo proti čokoladi in kofetu, ampak ne grenkljato, temveč sladkasto – kar ni čudno, glede na to, da so ga varili s temnim muscovado cukrom … hardcore ipa je čisto drugačana štorija: grenčica je pospremljena s še malo več grenčice in z malo grenčice za povrh … se pravi, da hmelj tukaj skorajda že preseže vlogo začimbice in se zelo rine v ospredje … ni to pir za slabiče, res ne … v kleti pa me zdaj čakata že omenjeni tokyo* in paradox, ki je pol leta staran v whiskyjevih sodih … ne vem zakaj imam občutek, da ne bosta dolgo …

na začetku večera sta bila še signor nerozzi (levo, sicer arhitekt, ki pa že trideset let fura družinsko posestvo vigne di san prietro) in signor ruggeri (desno, le colture), kasneje, ko smo ju bolje spoznali, pa sta postala carlo in alberto … pa ne le zaradi italijanske šarmantnosti, ampak predvsem zaradi vin, ki sta jih prinesla s seboj …

za začetek seveda dva osvežilna aperitivna prossecota: fagher je menda bolj moderne sorte prosecco, z majhnimi mehurčki in ostrikasto svežino; pianer pa je z malo večjim ostankom sladkorja in aromatičnostjo lahko tudi marsikaj več od aperitiva … iz gardskega konca smo poskusili tri vina: svež, mlad, lahek, všečen rdeč bardolino 2008 je brezlesna mešanica treh lokalnih sort – corvine, rondinelle in molinare, ki bi jo človek kar srebal in srebal in to skoz cel obed … bela custoza 2009, sestavljena iz šestih lokalnih sort me ni ravno spravila v ekstazo, kar pa je že s prvim požirkom uspelo refoli 2004 … krepko, močno, aromatično vino nosi ime po gardskem vetru in to ne slučajno, saj je mešanica 90% cabernet sauvignona, ki ga pred prešanjem mesec dni sušijo in 10% merlota … za zaključek je najboljše iz svoje vinarije v kozarce nalil še alberto: cartizze je najboljša lega za prosecco in vsak od 107 hektarov vinogradov na tem griču je vreden skoraj milijon evrov … v vinariji le colture grozdje iz te lega pustijo na trtah do konca oktobra, zato ga kar razganja od bogastva zrelosadnih arom … seveda se vina v grla niso pretakala na suho, ampak so jih spremljali krožniki janeza bratovža, ki se je tokrat umaknil v ozadje in pustil vinom zašajnati v najboljši luči … jedli smo pa tole:

najboljši kombo večera: jagnje z zeljnimi krpicami + refola
odkritje večera: bardolino 2008
mehurček večera: v hudi konkurenci ipak prevaga lokacija – le cartizze
ocena večera: poučno, sproščeno, zanimivo …

pri raziskovanju in alkimističnem pretakanju vin sem ter tja pa nismo bili prepuščeni samim sebi, ampak nas je usmerjal georg riedel, gazda in vobče glavni avstrijskega steklarskega koncerna riedel, ki precej suvereno drži primat v svetovni špici vinske steklovine … kako ga le ne bi, saj se zadnjih 50 let intenzivno ukvarjajo oblikovanjem specifičnih kozarcev za specifične sorte vina … gwažek ima namreč veliko parametrov, ki se lahko spreminjajo in s tem že čisto na fiziološkem nivoju vplivajo na pivčevo percepcijo vina – v mislih imam velikost, obliko, odprtost/zaprtost, premer roba, višina, brušenost roba; firma riedel pa te parametre prilagaja tako, da določena sorta/tip vina pokaže najboljše, kar ima …

naprimer: oni sveži, mineralni renski rizling je iz sebi primernega (precej majhen, ne zelo trebušast, odprt, z majhnim premerom roba) kozarca lepo dehtel po rožcah in ker je zavoljo majhnosti odprtine ob požirku pljusknil na sredo jezika je bil v ustih lepo svež … no, ko smo ga preselili v chardonnayski kozarec (okroglast, trebušast, velik, s precej večjim volumnom in premerom zgornjega roba) se je v usta razlil preko širokega jeza in s kislino kar neprijetno napadel obe strani jezika in zarezal tam v bližini modrostnega zobovja … vice versa je sicer  dojaja kremasti simčičev chardonnay v rizling kozarcu izpadel še kar povprečen enodimenzionalen napitek … podobno se je potem godilo še obema rdečima vinkotoma – elegantni sutorjev mordec pinojec se je, ko je pritekel iz litrskega cabernetsko-sauvignonskega balona delal, da je vinski kis, medtem ko je veliko rdeče iz pinojskega tulipana z majhno odprtino s tanini do suhega osušilo celotni zadnji del jezika in zgornji del grla …

nu, malce sem zdaj že pretiraval, ampak nedvomno je res, da vino pokaže veliko več, če je natočeno v kozarec prave oblike in velikosti … ker bi ti bil z besedami težko opisal v kakšne kelihe prelij svojo priljubljeno žlahtno tekočino, te usmerjam na še kar uporaben vodič za izbiro pecljate steklovine glede na sorto: klikni! … še bolj prav pa pride, če pokukaš v gašperjevo spletno štacuno (ki je dogodek tudi organizirala), kjer ob vsaki steklenici, ki jo poradajajo najdeš tudi fotke priporočenih glažev …

sicer pa je georg natresel še par vinsko pivskih modrosti (no, pa tudi mi smo njega nekaj naučili, namreč da kvasovke niso bakterije ampak glive), od katerih si velja zapomniti naslednje tri:

• prezrači vino, ki ga boš pil – naredi to v karafi, ali pa steklenico odčepi od 12 do 24 ur, preden kaniš vino piti/natočiti
• ohladi vino, tudi rdeče – sobna temperatura v današnjih cajtih je 21, 22 stopinj, kar je vsaj tri stopinje preveč tudi za najkrepkejša rdeča vina … rdeče vino, nalito v kozarec bo v uri in pol prišlo od desetih so osemnajstih stopinj
• in last, but not least: izberi dobro družbo, v kateri boš pil!

najprej iz rdeče sare strešica k izbrancu skoči,
nato pa vitovska brez gr te kar dobro poči!

japajade! je zatulil skeptik v meni, ampak firbec se ni dal motiti in si je vzel čas, da prebere sestavine tega domnevno naravnega napitka … in moral si je vzeti precej časa, saj je sestavin ogromno … za razliko od coca cole, ki te odpravi z vodo, fruktozno-glukoznim sirupom, ogljikovim dioksidom, barvilom (karamel), kislino (fosforna kislina) in aromami (vključno s kofeinom), se namreč spisek sestavin kole rdečega bika bere kot špancir po začimbni tržnici, saj običajnim vodi, sladkorju, ogljikovemu dioksidu in naravni aromi karamele sledijo naravni ekstrakti galganta, vanilije, gorčičnega semena, limete, kolinega oreščka, kakava, sladkega korena, cimeta, limone, ingverja, kokinega lista, pomaranče, njivske mete, pinjole, kardamoma, muškatovega cveta in klinčkov ter koncentrati limoninega soka in kofein, estrahiran iz kavnih zrn … ježeš, a tut zenf je not! se je skeptik skušal obesiti na eno od sestavin, ampak je bil na srečo že prepozen, saj je firbec, navdušen nad dejstvom da na spisku ni guarane, piskno že plačal, jo odprl in vlil v grlo … in, kakšna je bila? … dobra! … meni se zdi, da lepše diši in da je precej manj agresivna od coca cole, kar je bilo dovolj, da se je uvrstila na vrh moje lestvice cola napitkov (ampak cela ta lestvica, to naj le povem, med lestvicami napitkov mladega napotnika ne zavzema prvoligaškega statusa) in da jo bom rade volje kupil, kadar bom iskal sladko osvežitev med kotaljenjem koles po avtriji, italiji, češki, nizozemski, švici, španiji, poljski, nemčiji, belgiji, angliji, irski, romuniji, madžarski, rusiji, egiptu, kanadi, zda ali tajski … drugod namreč (še) ni naprodaj …

za njenim hrbtom se skriva prijazno lajajoč straatsen potpouri jazbečarsko resastega tipa, ki obvladuje ljubek prostorček s štirimi rdečimi mizicami in stolčki iz ultrapasa, pikadom v omarici in lokalnimi patroni,

ki za šankcem žulijo svojega jupilerja in so te sposobni prepričati, da ne samo razumeš, ampak tudi govoriš flamsko, torej nizozemsko … ja-ja, vrei je! … se pravi, da ne smemo pit jupilerja, kar nam itak ne pride na misel, saj maria poleg para open air pisoarjev (res majke mi, dva pisoarja ima našraufana na zunanjo steno oštarije, na srečo ne na cestni, ampak na zadnji, dvoriščni strani), obvaduje tudi zavidljiv range de struisejevih zvarkov, ki jih ročno zloži na našo ultrapasko: lahek, svež in dišeč struise witte, štrikratniški temni ale z gvercami pannepot in njegovo samo enkrat, kot hommage danskim pivcem, zvarjeno verzijo, pannepøt, za totalni šus na brbončice pa še črni albert, 13% monstrum, nafilan z aromami po kavi, čokoladi, temno praženem sladu, karameli, ni da ni … zavriskali smo, več kot enkrat (nemejebat, kakšni piri, tele de struiseti so pa res carji itd) in svoj korak (no ja, gume) usmerili proti westvleternu, kjer bivakirajo, molijo, delajo, in kar je za nas, posvetneže, še najpomembnejše, varijo menihi v samostanu svetega sixta …

od vseh sedmih trapistovskih pivovarn zvarijo najmanj piva (kakšnih 5.000 hektolitrov se ga nakaplja v enem letu), se pravi, da gre za ekstremno ekskluzivno robo in menihi bi svojim trem pirčkom (vsi so na voljo le v lesenih gajbicah, zapakirani v flaške brez etiket, ločijo se le po zamaških: zelen za šestko, moder za osemko in rumen za dvanajstko) zlahka noro navili ceno … ker niso pripadniki slovenske cerkve tega niso naredili – glej cenik (cene veljajo za 24 flašk, dodaj še kavcijo za gajbo in flaše v višini 12 evrjev):

no, ker niso navili cen, so pa naredili cel rave iz tega, kako do tega pirčka sploh priti … takle majo: piva ni mogoče kupiti nikjer drugje, kot v opatiji, v nobeni štacuni, oštariji, nikjer … ko je določena količina enega od treh njihovih zvarkov pripravljena za prodajo, menihi na svojo spletno stran obesijo naslednje podatke naprodaj bo ta in ta vrsta piva … maksimalna količina je tri gajbice na avto … če vas zanima nakup, lahko tega in tega od 9.00 do 12.00 pokličete na naš telefon in rezervirate pivo … povedati nam morate tudi registracijsko številko avta, s katerim boste pivo prevzeli dne tega in tega od takrat do takrat … poleg tega veljajo še splošna pravila: na eno registrsko tablico in na eno telefonsko številko lahko pride samo en nakup mesečno, piva pa ni dovoljeno preprodajati (menihi svojim kupcem pač zaupajo) … no, bruseljska gastrbajterja sta pridno klicala za šestko, ki je bila naprodaj oni teden, ampak jima ni ratalo prit skoz (jasno, menih nam je kasneje povedal, da imajo v povprečju po 15 klicev na sekundo!!!), zato smo šli na blef …uleteli smo malo pred peto, ko se opatijski drive thru, kjer se pirčke prevzema, zapre … pripravljenih je bilo še šest gajbic, kar je bilo ravno dovolj, da so sline mehovemu namazale jezik, ki je začel kibicati brata trapista, naj nam katero od teh šestih proda … ne morem, to so rezervirani … ampak kaj pa če kdo ne pride ponje? … bodo, bodo … no ja, seveda bodo, ampak … zmeraj pridejo … ampak saj zdaj bo pa kmalu že pet ura, ob petih pa zapirate al kako? … a veste da mamo 15 klicov na sekundo, pa enega brata, ki jih sprejema – kdor pride skozi, pride tudi po pivo … saj lahko počakamo do petih, ane – itak smo od tolk daleč prišli … od kje pa ste? … iz slovenije … ja, no, lahko počakate, ampak ne bo nič ostalo, vam povem … okej, okej, bomo počakali … ma, kolk bi jih pa vzeli? … eno, ena bo čist dost … ja, ampak vam je ne morem prodat, ker je nimam … ja, kaj pa tele? … tele so pa vse rezervirane, ane … in tako naprej in tako naprej, dokler ni pametnejši popustil in nam na lepe oči, brez rezervacije, mimo pravil, na blef, prodal gajbo westvleterna blond 6! … ne morš verjet, kljub temu, da je menih zaradi popustljivosti moral v nedeljo zjutraj k spovedi, smo vriskali še petkrat bolj, kot par ur prej pri poszončevi, mehov sreč pa je skoraj ratal trapist od našega trapljanja po rami … ni kaj, takle izreden dogodek je potrebno proslaviti v slogu in v opatijski krčmi in de vrede v miru degustirati preostala dva westvleterna, ki se ju tu lahko pije, ne pa tudi kupi za domov:

levo je dvanajstka, desno pa osmica … na uč ju je težko ločiti, z jezikom gre lažje: osmica je bolj sladkasta, sadna, dvanjastka pa bolj mehka, okrogla, smetanasta, karamelasta … pri spremljajoči malici identifikacijskih težav ni bilo, levo je paterkaas, desno abdijpate, kruh pa ni vreden omembe:

kot bi zapisal moj svak: naš izlet v zahodno flandrijo je bil zelo lep!