watch this!

po branju in prima vista analizi šestnajstih ključnih besed, kvalificiranih v izbor koncepta slavnostne večerje, s katero bomo obeležili v 731 dneh nabranih 355 zapisov in 1423 kruhovinskih komentarjev, je postalo jasno, da se bo treba še pred začetkom resnih priprav na produkcijo žrebanja dobro najesti … huh, za soočenje z mazingozeto, vinanano, kolosalnim (če omenim samo tri) pač ne bo dovolj lahkotna poletna košta, energijo bo treba dobiti iz bolj kaloričnih virov … (kot da to ni dovolj, bom kar pojamral, da na ubeseditev čaka kar nekaj kruhovinskih doživetij: super kosilo pri apoloniji, ogled ratatouilla, en fletkan grah s panceto in korenjem, grške tavernarske mezedes, klasicki hotelski buffet, bazilika velikanka - stay tuned, vse to še pride v naslednjen kratkoročnem obdobju) … energetsko krizo je bilo treba začeti reševati pod nujno in takoj, zato sem se obrnil na najbližji predelovalni obrat, kašeljske mlekarne … ekskluzivno za chefa so razvili nov, visokoenergetski, sladkast, dišeč in mazav proizvod … spoznajte naše domače maslo:

za zmešat svoj putr človek ne rabi nič drugega, kot sladko smetano … ampak prav zato mora bit ta smetana čimbolj echt, se pravi čim manj sprocesirana … pri pustotniku se da ujagati nehomogenizirano varianto, če ti pa kje rata dobit ultra frišno in nepasterizirano si pa sploh na poti do najboljšega putra v svojem življenju …

• pol litra sladke smetane
• opcijska sol

smetano z zmerno brzino (na mojem bošmanovem robotu je to tretja prestava od štirih) stepaj … nikakor nočeš, da bi se smetana stepla na hitro, kapiš?! … od začetka stepanja do masla bo trajalo kar nekaj časa, kakšnih dest minut … na začetku lahko še malo pogledaš naokoli, ko pa se smetana začne strjevati, pa imej oko nalepljeno na mikser … ko smetana postane čvrsta, lahko mikser zašibaš na največjo brzino … zdaj pa dobro glej in imej roko na stikalu: nenadoma se bo zgodilo, da bo smetana razpadla na dvoje, na trdno rumenkasta zrnca masla in na belkasto tekočino - pinjenec … ko se to zgodi, nemudoma in takoj in odmah in smesta ugasni mikser … preko sklede povezni gosto cedilo in maslo odcedi od pinjenca … iz pol litra smetane nastane približno 20 dag masla in 3 deci pinjenca … maslo nato kar še v cedilu mešaj z žlico (če hočeš narediti slano maslo, ki je super za mazanje na kruh kot baza sendvičev, primešaj še ščep ali dva soli), da odteče še malo vode in se zrnca spimejo … maslo prestavi v skledico ali model, ki ga lahko prej še obložiš s kuhinjsko folijo, da boš maslo potem lažje zvrnil ven … pinjenec popij ali ga uporabi za zalivanje kakšne kremne zelenjavne juhe, jaz pa ga ponavadi kar zamesim v kruh … na katerega potem namažem maslo in sem ready za nove izzive …

soundtrack: snap - i got the power (speed garage rmx)

hja, ni kaj, leta naredijo svoje, v zameno za izpadanje sivih las pa nam ponujajo obletnice in s tem razlog za festanje … sicer samo enkrat na leto, ampak podarjeni priliki za veselico se ne gleda v zobe oziroma na pogostost … 28. junija 2006 sem prvič potipkal tukajbložno tastaturo in lani ob prvem okroglem jubileju razpisal veliko tradicionalno nagradno igro … zgodovina poroča, da je na slavnostnem žrebanju imel blazno ogromno srečo kamenko, ki je nagrado potem dejansko tudi pokonzumiral … ker je ime lanskega gejma vsebovalo tudi besedo tradicionalno, nimam druge izbire, kot da tudi letos razpišem

VELIKO
TRADICIONALNO
PRAZNOVALNO
NAGRADNO
IGRO

nagrada je ista kot lani: večerja za dva v chefovini! … tudi pravila so podobna kot lani, le da kontestantom omogočajo večjo stopnjo osebne svobode … takole je: v komentar k temule zapisu ali na napo@kruhinvino.com napiši svoje ime, hvalnico kruhu in vinu ter ključno besedo po lastni izbiri, ki bo služila za rdečo nit/koncept nagradne večerje … primer: sem janez novak, kruh in vino sta dbest, ključna beseda je aufbix … (in potem bova s chefico pripravila večerjo, katere rdeča nit/koncept bo beseda aufbix - verjetno bomo cel večer rožljali z noži in jedli klobase, saj veš, kako gre: aufbix!-noževun!-črevenaplot!-porkamadona!) …

naj za zaključek povem, da je omenjena večerja kamenkotu zelo spremenila življenje … ustanovil je svoje podjetje, ga deset mesecev za tem povezal s skupino mayer mccann in ob tem postal izvršni direktor grupe … tako da bodite pripravljeni, da se vam bodo po obisku chefovine začele dogajati ultra fine stvari … prav zato tole nagradno igro zadržite zase in zanjo ne povejte nikomur sploh … manj kot vas bo sodelovalo, večje šanse imate za uspeh! … gud lak!

aja, še deadline: prijave sprejemamo do 5. julija 2008 do polnoči …

pred petimi leti smo vročinsko gagali že krepko sredi maja in nato še cel junij in julij in nasploh … kako to vemo? … hja, osnovna družinska celica se je prav takrat razširila na tretjega člana, ki pravzparav ni tako radikalno zamenjal življenjskega okolja, kot je to v navadi … chefičino notranjost, segreto na 36.5 stopinj je zamenjal z ljubljanskim ozračjem, segretim na 37 … tle nekje smo, ane … no, prav na minichefov rojstni dan je letos termometer zlezel do bornih 18 stopinj, medtem ko se je z neba zlilo ravno toliko vode, da ni mogel stestirati svojega novega superlisjaškega bicikla … da ni bilo slabe volje, so poskrbeli vrtčevska lazanja in sladoled, chefičini špageti bolonjez in rustikina malinova torta - same minichefu všečne reči, ane … radi spleta okoliščin in datumov smo družinsko festanje letos morali cepiti na dva konca … prvega smo z babi in dedijem zakoličili v robanovem kotu na turistični kmetiji govc s hrustljavim domačim kruhom, pomazanim z maslom in pašteto ter obloženim s solznim savinjskim želodcem in rahlo dimljenim sušenim vratom ter pospremljenim s krepko domačo skuto … nadalje so bili z nami še eht goveja župa, dušena govedina po lovsko s sirovimi štruklji in brusnično marmelado, pohana piška, žlinkrofi, polnjena telečja prsa, v pečici pečen krompir, solata z bučnim oljem in fletna odprta modra frankinja … vsega malo, ravno fino za odpet eno luknjo na pasu … in seveda vrhunsko, celo po za kmetsko hrano specializiranem ilovarju … aja, torto z motivom strele mcqueena smo prinesli s seboj … drugega pa smo naredili doma, za pramamo pa nano pa dedota … pa za slavljenca samega, se razume … začeli smo stoje, s paradižniki, napolnjenimi z ovčjo sirarsko skuto in sladko smetano (no foto, but very good), potem pa za mizo s štirimi rihticami:

| View Show | Create Your Own

v grlo smo vlivali oummejt ledeni čaj (ta stari z dodatkom ruma), zlato radgonsko še iz poročnih časov, the legendary batičev chardonnay 99 in a+ rdeče 01 … delitev dela je potekala po ustaljenem vzorcu, tako da lahko za kreme in kidney-mushroom pie aplavdirate chefici, od mene pa tokrat dobite recept za nemško torto, mojo prvo torto ever …

osnovna finta nemške torte je v tem, da sploh ni iz nemčije, ampak, če je verjeti wikipediji, nosi ime po gospodu samuelu germanu, ki je leta 1852 za firmo baker’s scumpral eno sorto čokolade … le-to, baker’s sweet chocolate, je dobrih 100 let kasneje nekdo v dallasu uporabljal za peko torte, katere recept je leta 1957 poslal v nek teksaški cajtng … majkemi! … ali je torta, ki nosi nemško ime in izvira iz teksasa sploh lahko dobra? … ou, yeah, baby, pa še kako!

za dvajset centimetrsko torto je bilo dovolj:

biskvit:

• 90 g 70% temne čokolade
• 90 ml vode
• 170 g zmehčanega masla
• 300 g sladkorja
• 3 jajca
• 180 ml mleka
• 250 g moke
• 4 g pecilnega praška
• 2 grama soli

za nadev:

• 150 g sladkorja
• 180 ml sladke smetane
• 80 g masla
• 2 rumenjaka
• 100 gramov kokosove moke
• 100 gramov ameriških orehov (pekanov)

za premaz:

• 150 ml sladke smetane
• žlica sladkorja v prahu
• 50 g kokosove moke

najprej biskvitimo: pečico nakuri na 180 stopinj … presej moko skupaj s soljo in pecilnim praškom, v kozici pa na majhnem ognju v vodi sergevaj čokolado, da se stopi … odstavi in pusti, da se malo ohladi … z miskerjem penasto umešaj maslo in sladkor, nato pa po enega in enega dodajaj rumenjake, nakar prilij še topljeno čokolado … mešaj dalje in izmenično dodajaj moko in mleko (malo moke, malo mleka) … zdaj je čas, da iz beljakov stepeš sneg in ga nežno vmešaš … maso razdeli v tri dvajset centimetrske namaščene in pomokane modele in jih peci približno 30 minut (oziroma toliko časa, da zobotrebec, zapičen v sredino pride ven čist), nato naj se deset minut kulirajo v modelu, potem pa do hladnega na rešetki … (seveda bi tako delal, če bi imel tri modele, ker imaš tako kot jaz samo enega pa naredi tako: maso razdeli v razmerju 2/3 vs. 1/3 in najprej stepi sneg iz dveh beljakov, vmešaš in spečeš … model opereš, namastiš in pomokaš in vanj preliješ še 1/3 mase, zmešane s snegom preostalega beljaka, spečeš in ohladiš … debelejši biskvit prereži napol in dobiš tri layerje) …

nato nadevčimo: v kozici zmešaj sladkor, sladko smetano, maslo in rumenjaka in na majhnem ognju segrevaj, da se zgosti (pazi, stari, da ti ne zavre, ker boš dobil sladka umešana jajca) … odstavi, vmešaj kokosovo moko in orehe, ter še malo segrej, nato pa ohladi na sobno temperaturo …

finale: biskvit, pol nadeva, biskvit, pol nadeva, biskvit … če rad razkazuješ mažinerijo, lahko torto pustiš kar tako, je pa bolj stajliš, če se malo pomujaš, jo premažeš s stepeno sladko smetano in posuješ s kokosovo moko …

gimme five!

soundtrack: luniz - i got five on it

no, evo, končno je globalno segrevanje doseglo tudi naše kraje, tako da švic kvalitetno teče, senčni kotički so oblegani, hladne pijače in sladoledi obračajo krivuljo pradej navzgor, asfalt tlačijo japanke in sandali, na ogled pa je tudi precej popkov in ljetnih haljinic … marsikdo, tudi jaz med njimi, meni, da je treba tudi krmo, ne le obleko, prilagoditi temperatunim razmeram … zdajle, ko kurimo krepko čez trideset pač ne gre nažigati krvavic in kislega zelja (čeprav centraške turistične oštarije pred japonce postavljajo prav tovrstne narodne specialitete), ampak kaj bolj osvežujočega … seveda pa je treba kdaj po punkersko prkršiti pravila in v vročinskem valu našopati kaj takega, kar sicer srce , telo in duha greje v bolj hladnih cajtih, recimo čili konkarne … nenazadnje ga je zorg - četudi je bilo 37,2 zjutraj - jedel vsak dan, pa ga je betty kljub temu (če ne celo zaradi tega?) imela rada … domača različica, napražena kakšen teden nazaj, je bila ponujena tudi otroškemu oddelku, zato je nismo zalivali z alkoholom in dodatno greli s čiliji … prav zato bi temule

bilo rahlo trapasto reči chili con carne, čeprav izgleda prav tako … razlika je na jeziku, v pripravi pa enkrat vmes v kastrolo zalučaj še pekočine po svojih preferencah in zmožnostih … drugače pa takole:

• pol kile govedine
• četrt kile suhega (ali dve piksni kuhanega) rdečega fižola
• dve zeleni papriki
• dve srednji čebuli
• dva stroka česna
• dve piksni pelatov
• žlica mlete paprike
• žlička suhega origana
• pol žličke mlete kumine
• eno malo pivo (brezalk, za deco, ane)
• četrt litra kakšnega fonda (kura, zelenje ali tele)
• olivno olje, sol, poper

večinoma čili ali konkarne pajsajo z mletim mesom, meni pa je veliko bolj fino, če govedino sam narežem na jako majhne kockice, tam nekje okrog velikosti fižola naj bodo … na olivcu jih hitro popeči, da lepo porjavijo, nakaj jih preloži v drugo posodo, v isti kastroli pa na srednjem praži sesekljano čebulo in na trakce narezano papriko … ko čebula postekleni in se paprika zmehča dodaj še nariban česen, origano in kumino, ter še malo praži … zdaj je čas za papriko … ogenj ugasni in v kastrolo dodaj mleto papriko, razmešano z malo tekočine (voda, pivo, font) … tako (menda) paprika ostane lepo rdeča in ne zapali takoj na rjavo barvo … whatever, nadaljuj na ognju: dodaj grobo narezane pelate, njih sok, font in pivo … pivo je fletkano, ker celotni zadevi doda malo grenčice in žitnega priokusa … še sol in poper, nato pa počasno brbotanje, ki naj traja kakšne tričetrt ure … zdaj dodaj še fižol (o tem, da je doma kuhan fržow kvalitetna nadmajka, pa tudi zelo resno opravilo bo nekoč objavljen poseben zapis) in kuhaj še četrt, pol ure … poskusi, pa boš videl … apetitno, pogrevabilno in sploh za pokončat s komadom hrustljevega belega kruha in hladnim pirčkom …

soundtrack:  krs one - hot

računalništvo ni bil moj najljubši srednješolski predmet, čeprav je res, da je tovariš duško na lestvici zabavnosti zasedal zavidljivo drugo mesto … kakšnega blaznega znanja od tam nisem odnesel, zapomnil pa sem si, da obstja nekaj takega kot je if zanko … se mi zdi, zato jo kar apliciram:

if

• si pekel rostbif v kosu, pa ga po čudnem spletu naključij nisi mogel (neverjetno, ampak se zgodi) pojesti do konca
• si priden in si pečeš svoje lastne, hrustljave, dišeče polnozrnate kruhke
• iz hladilnika spraskaš vsaj žlico pikantne gorčice
• te rukne misel, da imaš nekje še za drobno pest rukole
• med tvojo obvezno prehransko opremo sodijo tudi pustotnikovi siri
• hodiš na šiht in se na delovišču zadržuješ vsaj toliko časa, da ti pošteno zakruli v želodcu

then

• boš nekega lepega dne nagrajen z vrhunsko delikatesno malico:

dober algoritem, ni kaj …

hja, fuzbalski smo te dni, kaj bi se bili sprenevedali in se delali idealne … v četrtek sem že na šihtu ene parkrat pokibical, da “hrvacka & luka modrić”, pa sem kasiral zgolj poglede, ki so v najboljšem primeru domnevali, da imam vročino, v najslabšem pa trzali tja proti instituciji v polju … no, ko je jens lehman zvečer dvakrat pobiral europass iz mreže, kroatski gastarbajterski otroci pa so hladnokrvno lomili ze čmn mašin, je bilo že jasno, da je bilo prav, da sem dobrososedskim odnosom dal prednost pred jorasovsko zamerljivostjo … okej, kljub temu, da smo v lipom balunu poslušali pristranski komentar drugod zatemnjenega drugega hrta, pa me vendarle ni zaneslo tako daleč, da bi srebnil kakšno žujo, predvsem zato, ker so njihovi spoti precej fascio in kot taki meni jako odbijajoči (za razliko od ultracool našponanega prvoosebnega next levela guya ritchieja) … imam pa problem s spremljanjem nizozemskih tekem, ker so tako našponane, dinamične in hudobno magnetne, da med utakmico raje ne grem v klet po pirček, da ne bi zamudil kakšne bliskovite kontre … zato pa sem danes že drugi prepričljivi zmagi oranjetov nazdravil z zelo prepričljivim napitkom iz njihove soseščine:

orval, eden od šestih belgijskih trapistovskih pirčkov je s prijetno kislinico in nenavadno, res prepoznavno aromo še dodatno polepšal večer … finta orvalove svojskosti je v tem, da pirček hmeljijo tako, da med tritedenskim zorenjem v pivu namakajo velike vreče, polne hmelja … in ta hmelj prihaja iz nemčije in - saj ni res pa je! - savinjske doline … menihi na svojem webu sicer govorijo o yugoslavian styrian goldingu, ampak mislim, da je vsakomur jasno, kam pes taco moli … kakorkoli - praznujemo! … in kaj šele bo, ko bodo oranjeti lomili portugalce (ali obratno, huh …) no, v kleti na policah po zaslugi bruseljskih dveh stoji še kar nekaj trapističnih flaš, tako da ni strahu pred sušo … ni kaj, v praznovanje se spodobi tako ali drugače vpeljevati sosede, zato vas za nadaljnje sproščujoče in zabavno spremljanje eura 08 napotujem v blogovsko in radijsko soseščino … v prvi pozvonite pri “bergant” , v drugi pa se vsak delavnik ob 16.45 natjunajte na 89.3 ali na www.radiostudent.si in spremljajte smejurijsko emisijo drugi fuzbal …

evo, danes se bom pa res duval , se trkal po prsih, se napihoval kot grrrrims, izvajal samopoveličavanje in z vsemi silami opravičeval pregovor, da se dobro blago samo hvali … uglavnem: dbest! … kaj pa naj drugega rečem, če je pa res, da je bila tale prejšnji teden uprizorjena slana pita vrhunska, brez felerja, s hrustljavim, krhkim in nič razmočenim testom in zapolnjena s sočno, slastno in dišečo filo … majkemi! … duvancija je še posebej na mestu, ako ti povem, da sva bila do tele pite s krhkim testom v precej razburkanem odnosu, ki je velikokrat vsebovalo kvantanje, povišane tone, premetavanje inventarja in druge izraze nezadovoljstva … to se je ponavadi začelo pri valjanju testa, ki je (ne glede na metodo in uporabljene trike) razpadalo in se drobilo ali pa ni bilo krhko … cela jeba, res! … no, tokrat sem ga namešal po nasvetih prebivalcev rečne koče in evo, ze bjutiful spinič paj:

čeprav fotka mogoče malo zavaja in tole izgleda pica, naj brž pridodam, da je tole bolj kiš in, kot vedo že čehi, quiche neni pizza, sploh če na koncu nanj ne narežeš paradajzovih osmink … takegale pitona lahko scimpraš dan prej, ker se fino je tudi hladen in/ali se brez škode za padec dobrote segreje v pečici … od začetka gre pa tako:

za testis:

• 125 g masla
• 250 g moke
• približno pol deci mleka
• ščep soli
• eno jajce

za filinho:

• 500 g špinače
• 6, 7 ali 8 špargljev
• dve čebuli
• 150 g naribanega sira
• tri jajca
• dva deci sladke smetane
• dva deci mleka
• muškatni orešček
• za lešnik masla
• sol, poper

proceduralno zapletanje je predvsem s testom, ti prav dobesedno škrebljam, kako sem delal:

1. mrzlo maslo sem narezal na fine, polcentimetrske kockice in ga z moko in soljo z mašinco mesil toliko časa, da je reč postala podobna drobtinam …

2. sem butnil not še rumenjak in potem med mešanjem mašine v čisto tankem curku še mleko, malo več kot pol deci ga je bilo treba, da se je testo začelo sprijemat …

3. in takoj ko se začne sprijemat je treba mašini rečt štop!, testo z rokami še na hitro zgnesti v kroglo, ga zaviti v folijo in postaviti v hladilnik za vsaj pol ure, raje uro … medtem se s putrom namaže pekač in pripravi filo, ampak otom-potom, najprej testo do konca:

4. se ga vzame iz hladilnika, se ga da na pomokan pult, se ga pomoka, se ga z rokama iz kugle stlači v disk, še pomoka in nato s pomokanim valjarjem razvalja … neverjetno, brez kletvin, gladko, u glavnem neverjetno! … se ga preloži v model, s prti pritisne ob model in prešpika z vilicami …

5. naprej pa tako: iz peki papirja izrezat krog in ga položit na testo v modelu, potem pa nanj nasut kar ene tričetrt kile suhega fižola in dat v pečico na 170 stopinj … po 15 minutah gre fižol ven, testo pa nazaj v peč, tokrat za 10 minut … potem pa spet ven, ker ga je treba impregnirat, to pa narediš tako, da ga dobro prepenzlaš s stepenim beljakom in še za 5 minut postaviš v peč … evo, pa smo! … testo gre ven, če je treba ga z ostrim pipcem malo obreži po obodu in tako predpečeno naj počaka na nadev …

6. nadevčič je bolj simpl: na maslu kakšnih deset minut ali do svetlorjavega praži čebulo, nakar dodaj oprano in narezano špinačo ter praži kakšne tri, štiri minute, da špinača uvene …

7. odstavi in pusti, da se malo ohladi, nato pa vse skupaj prestavi v pito, potresi z naribanim sirom in prelij z mešanico začinjenega mleka, smetane in jajc … povrh zaranžiraj še kuhane šparglje in

8. pito peci tričetrt ure na 180 stopinjah … evo, nam reku da je simpl, bom pa reku, da je hudo, hudo dobr! … s kozarcem belega, ne čisto nekarakternega, vsaj kakšen sauvignon naj bo, je pa sploh veselica!

soundtrack: company flow - 8 steps to perfection

sedečima pred staro mačko se nama je s filačevim danes pripetila tipična ljubljanska kelnerska zgodba … u nulo sfriziran, s šmeki tatujčki opremljen fante nama je prej že izdal skrivnost, da je cabernet sauvignon casillero del diablo narejen iz grozdja sorte cabernet sauvignon (ma nemoj?!) in da ime pomeni hudičevo vino (a dej?!) … ob naročilu kofeta je šlo pa takole:

A lahko jaz kar naročim kavo?

Lahko, seveda.

Eno z mlekom bi, prosim.

Mhm, z eno z mlekom. (kratek premolk) Oprostite, a prav z mlekom al kapučino?

Z mlekom, z mlekom …

Okej, hvala! Takoj bo!

itak veš, kaj je prinesel, ne? … verjetno je moral še dodatno vprašat zato, da se je potem moral orng potrudit, da je prinesel napačno stvar … saj je je ljubljanski kelner, takoj za ljubljanskim frizerjem druga najbolj vase zagledana pasma homo sapiensa … ko bi vsaj do konca sledil samozagledanemu konfuznemu zgledu mladega steva martina:

legendary stuff, ane? … v svrho izboljšanja razpoloženja spodbujam bralstvo k dodatnim anekdotnim kelnerskim pribeležkam!

si se kdaj vprašal, kaj storiti z mladimi aktivističnimi vegiji, ki želijo na vsak način po svojih ukrojiti tudi tvoje prehranske navade? … no, na ljubljanski pokriti tržnici, takoj pri stranskem vhodu, ponujajo precej radikalno rešitev … in to po zelo ugodni ceni:

dober tek!