reč je jako ajfohna za skuhat, še posebej če imaš v lasti (ali pa vsaj posesti) ekonom piskr (ali, da bomo slovnično pravilni: lonec za kuhanje pod pritiskom) — z drugimi besedami: to je una velka reč, ki je potisnjena v ta najbolj temen kot ta najbolj odročne kuhinjske omare … tako, zdaj pa gremo:

za župo:

• pet ali šest segmentov govejega repa (čirka tričetrt kile)
• en koren
• ena čebula
• dva stroka česna
• steblo zelene
• dva lovorova lista
• koriander
• piment
• timijan
• en paradajz (ali tri centimetre mezge)
• olivc, sol, poper
• dva deci beuga

rep za dve ali tri ure namoči v slano vodo (ali pa ga pol ure pusti pod tekočo vodo), nato kose dobro obriši in z njih potrimaj ta trd loj … v ekonompiskru segrej olivc in na njem z vseh strani opeci kose repa, nato jih deni na krožnik, v isti maščobi pa prepraži še na centimeter nakockano zelenjad … dodaj strt koriander, mleti piment, lovor, timijan, sol in poper, v pisker vrni še rep, prilij vino in še dobrega pol litra oz. toliko vode, da bo meso prekrito ž njo … pisker zapri, počakaj, da se v njem ustvari pritisk, nato pa ogenj zmanjšaj na minimum in kuhaj dve uri … kose repa nato poberi iz župe, počakaj kakšne pol ure in nato z njih poberi meso – bodi picajzlast in s kosti izbezaj čimveč robe (in zavrzi žvarovno) … iz juhe vzemi lovor, ostanek pa fino zmelji s paličnim mešalnikom in po potrebi dosoli/dopopraj/razredči … koščke mesa vrni v župo in si zmagal, še posebej če vanjo vložiš še takole pripravljene knedlike:

• četrt kile kruha
• dve jajci
• dober deci mleka
• timijan
• poper
• sol
• malo moke – za oblikovanje
• maslo, olivno olje

kruh nareži na drobne kocke in ga, potresenega s timijanom, popraži na olivnem olju … prestavi ga v skledo, prilij mleko in stepeni jajci ter popopraj in posoli, nato pa vse vkup vmešaj v gladko, kompaktno, enotno mešanico … iz te nato – with a little help of a flour – oblikuj cmočke orehastih dimenzij, ki jih pred konzumacijo zlatorjavo/hrustljavo popeci na putru …

soundtrack (poleg zgoraj polinkanega posnetka oddaje) je seveda jasen izraz podpore ogroženi vrsti pravih, resnih, dobrih reprzov: krs-one – rappaz rn danja

nika pajek – z 1,48 kWh v leto 2012

blaž hudarin – jagnječje stegno (&co.)

robavs team – govedna na dolgo (&co.)

jure k(ruha) – žajbljarija

nenad nikolić – sv. ribica

špela culi-journey – svetovno po slovensko

katarina zagoršak – steaks (&co.)

sašo flac – nad ogljem dimljena postrv

tadej pavlič – kruh grantove doris (&co.)

boštjan zrnec – špinačni hibrid

fotr b(r)logar – mrjaščevo stegno (&co.)

kosobrin brincelj – pojedina za dva

vosek – pišče (&co.)

father fili – škampova poslednja želja

hudobno, kajne? … in napredek ni viden le v kuharijskih spektakularnostih, ampak tudi v prezentacijskih oblikah, kjer ste letos tako z besedami kot slikami nadmašili sami sebe, za kar vam v imenu celotne žirije aplavdiram in dodajam: le tako naprej!!! … sem prepričam, da ste za vse tiste, ki ste jim prijavljene dobrote postregli, že postali (in ostali) zlati zlati silvoti, a ker rigiden pravilnik kruhovinskega tekmovanja dovoljuje le enega zmagovalca, si je trio strogius nadel ta šarf špegle, prijel v roke ta picajzlast meter in ob koncu napornega in dolgotrajnega konklaveta sklenil podeliti naslednje titule:

zlati topaz/elster/delišes, oplemeniten s prehodno plaketo dorijana marušiča prejme nenad nikolić
(ker ni pozabil da pravilo o japki na dan vela tudi na dan svetega silvestreja)

priznanje zlati rez s kodo leonarda da vinčija vouga einžlofarja prejme vosek
(za vloženi trud pri grafični opremi prijavi priloženega fotomateriala)

ogljeni medaljon janeta webra z vinilko VIS deep purple prejme sašo flac (ZS 2009)
(za preoblikavanje ljudske modrosti v “kjer je dim, tam je sašo flac”)

kokardo dr. hanibala lecterja z notnim zapisom schubertovega agnus dei prejme blaž hudarin
(za izjemen prispevek k popularizaciji lika jagnjeta v prehranski kulturi)

znak zlati elektronček in gradbiščno prepustnico za TEŠ 6 prejme nika pajek
(za izpostavitev pomena električne energije pri pripravi pojedin za ljudska rajanja na slovenskem)

v jantar vliti edlvajs, blagajev volčin in encijan in kipec ginija hendricksa prejmeta brincelj in kosobrin
(za vse nad samotnim breznom uprizorjene jedilno-pijačne kombinacije)

zlato tubo zobne paste kolynos super white z značko o’shea jacksona prejme tadej pavlič
(za ledenohladno odganjanje vampirjev v silvestrski noči)

plaketo društva transformer z lastnoročnim podpisom blaža ogorevca prejme boštjan zrnec
(za presunljivo večernično zgodbo o izgubljeni in ponovno najdeni identiteti špinačne jedi)

orden plazmatskega piškotoruma z izvezenim napisom home sweet home prejme  katarina zagoršak
(za eksemplarično in eksplicitno ponazoritev marketinškega slogana piškotov plazma)

zlatni jegermajster kup kupova z značko maksipesa fika prejme b(r)logar
(za ohranjanje lovsko-nabiralniške tradicije in suveren napad na mrjaščev skelet)

zlato značko udarnik leta s plaketama ban ki-moona in jamesa browna prejme  špela the culi-journey-by-her
(za delovno-intenzivno demonstracijo koncepta bratstva in enotnosti na globalni ravni)

neprehodni naslov paznik leta s plaketo sugea knighta prejme father fili
(za pronicljiv psihološki oris Nephropsa norvegicusa na poslednji poti)

zlato diplomo braće gavrilović in častni zlati rog izobilja prejme robavs team
(za redefiniranje pojma pašteta in s tipografijo helvetia bold izpisano letnico na tiramisuju)

in seveda zadnji v vrsti letošnjih nagrajencev, ki je pravzaprav prvi … ekhm, krehkreh; dame in gospodje, naslov

zlati silvo 2012
(z vsem pripadajočim nagradnim skladom)
si je s svojo kuharijo in nje prezentacijo prislužil

jure k(r)uha
(za svojo silvestrsko žajbljasto serijalko):

(ob kliku na sliko se odpre pdf s celotnim prispevkom)

čestitamo in pozdravljamo mojstra kuhalnice, ki se je s tem dejanjem priključil elitni skupini silvestrskih kuharjev – bravo! … naj ob koncu navedemo nekaj misli iz utemeljitve žirije:

za rdečo nit ultimativne praznične pojedine izbrati precej neugledno in zaradi specifične močne arome še kar riskantno zajebano rastlino, kot je žajbelj, je pogumno dejanje samo po sebi, a je tekmovalec svoje mojstrstvo dokazal z raznolikim vključevanjem žametastega listja na vse svoje krožnike, mimogrede pa je navdušil še z izdelavo domače mocarele, intrigantno kombinacijo sardel s penino in karamelno kletko, ter vse skupaj zapakiral skorajda že v knjižno obliko … vstanemo in zaploskamo!

in še zaključna ugotovitev: blogu, ki ima bralstvo s tako hudimi skilzi, kot ste jih demonstrirali z letošnjimi prijavami, se ni treba bati, da bi shiral … srečno vsem!

Leto vašega (prvega) zlatega silvovanja se izteka. Kakšno oceno mu kot celoti lahko prilepite na lestvici od 1 do 5? Še kratka utemeljitev, prosim!
Ocena 5. Neprespane noči, pobruhane mikice, odkril kuhanje v sopari in kako pripraviti korenček na sto in en način, odvadil soli, se zredil (posledica pomanjkanja spanja), ampak ko se en mladič privije k tebi, vse pozabiš (za nestarše, ne se trudit razumet, jaz tudi pred tem nisem).

Sicer ste v spletnem svetu bolj znani po svojih fotografskih skilzih in marsikdo je bil presenečen nad vašimi kulinaričnimi sposobnostmi – jih dobro skrivate ali vas domači ne pripustijo k štedilniku?
Lenoba. Včasih sem več kuhal, predvsem pekel (krušna peč, štedilnik na drva), zdaj smo v stanovanju in pravzaprav komaj čakam, da gremo zopet nazaj v hišo s spodobno pečjo.

Kuharski samouk? Ali imajo prste vmes mama, babici …?
Doma naučil, kako narediti pizzo (in s tem osvajal ženske, posredno tudi bodočo ženo), ostalo pa takrat, ko sva začela živeti sama.

Se v svojih kuharijah zanašate na preverjene recepture ali ste explorersko-experimentatorski tip kuharja?
Recepti so osnova, ostalo po navdihu.

Katerega kuharja in katere tri sestavine bi vzeli s seboj na samotni otok?
Jamie Oliver, curry, rožmarin, poper (recimo, da ostale stvari so, jagenčki, kozlički, ribe, itd)

In čemu se v kuhinji in pri krožnikih nasploh izogibate?
V vrtcu so mi uspešno zamerili vampe (verjetno nisem edini). Ostalo pa gre ponavadi brez težav po grlu.

Po pomembnosti razvrstite naslednje atribute hrane, ki jo jeste: zdravo, okusno, lokalno, poceni, veliko, spektakularno …
Okusno, zdravo, poceni, lokalno, spektakularno, veliko.

Kaj vam je do sedaj v kuhinji najbolj uspelo in seveda, kateri je bil največji zajebek. Imate o tem kakšen foto dokument?
Uspeh: prvi domači kruh, narejen iz polnozrnate moke in kvasnega nastavka. Največji zajebek: špinača iz koprive, ki ni bila prava mrtva kopriva (fenomenalno dišalo, ampak totalno neokusno)

Ker vem da imate v gospodinjstvu tudi otročad, me zanima, kaj jim kuhate in kaj bi oni radi, da bi jim kuhali?
Otroci imajo najraje testenine, potem testenine in kot tretjo najljubšo jed testnenine (beri lasagnje, špagete bolognese in nasploh kakšrnekoli oblike testenin).

Lahko pričakujemo angažma pri branjenju laskave titule?
Letos bo sicer žena prevzela kuhovnico, tako da bo šla ona v boj .

sicer pa še to: alan sicer dela hudo hude slike, in jih bo, dokler jih ne bo milijon, objavljal na temle blogu: alanob.blogspot.com … vabljeni k ogledu!

od tu naprej pa reč sploh ni bila več triler: riba je bila lepo cela in nerazpadajoča, zlahka sem jo dal iz kože in odstranil s kosti, po bajti pa je nato dišalo je po olivcu (en deci na vsakih 100 gramov suhe ribe) in v njem zlatorjavo pocvrtih strokih česna (po eden za vsakih 100 gramov ribe), malo (a lepo) pa tudi po polenovki, ki se je med skoraj dveurnim tolčenjem (with a help of a chefica’s hand) in srebanjem izjemnega brut-prestižnega eliksirja sergea mathieuja spremenila v kremast, okusen, dišeč, sočen bakalar na belo … lagano sportski … in neprecenljivo!

s soundtrackom je pa tako, da televizor ravno rola singles in bo menda najboljl primerno nekaj grandžastega, seveda cepljeno na revijalno glamurozno novoletno priložnost: paul anka – smells like teen spirit

top jed v restavraciji: lazanja s krvavico & kislo repo v smrekarjevem hramu

top recept iz kruha in vina: uha - bistra ruska ribja juha

top vino/napitek: sivi pinot 2005 acija urbajsa na večerji v restavraciji pavus

top gastro doživljaj: kakorkoli obračam ostaja fakt, da je bilo najbolj šokantno/fascinantno pri gianniju v stari gorici

top food-related: izid gargantuoznega top-notch projekta the modernist cuisine

lepo in okusno leto je bilo! … spomni se še ti svojih hajlajtov in jih deli s kruhovinskim  občestvom tu spodaj! (če imaš seveda sploh kaj časa med pripravami za zlatega silvota 2012 ) …

daje se na znanje, da smo vsem finančno-kapitalističnim zarotniškim pizdarijam navkljub in  poznavanju metod (vsaj kuharske, če že pridelovalne) samooskrbe zahvaljujoč nekako prigurali do zaključka koledarske sezone MMXI … marsikdo se je spraševal, če bo zlati silvo zmogel tudi letos sestaviti dovolj elementov pozitivne energije za napraskavanje nagradnega fonda in se ponovno predstaviti v sijoči bling-bling podobi najjače silvestrovalno-novoletne nagadne igre v slovenskem bložnem prostoru (pa, naravno, i šire!) … no, odgovor ni na dlani, ampak je priobčen že v prejšnjem zapisu, zdaj pa je tudi tukaj in to čisto uradno:

z besedami pa se razpis letošnjih pravil in nagradnega silvinjo sklada bere takole:

1. kruhinvino.com razpisuje nagradni natečaj zlati silvo 2012

2. natečaj je nediskriminatoren; sodelujejo lahko vse rastline, živali, ljudje, predmeti in objekti (tudi trenirkarji, samske & neporočene ženske z otroci (pa magari bili spočeti z umetno oploditvijo), samski ali vezani ispospolno usmerjeni osebki, vseh 90 novoizvoljenih poslancev, ustavni sodniki, ustvarjalci (vključno z voditeljem!) oddaje pogledi slovenije in celo navijači, nogmetaši (in trener!) madridskega reala) ki bodo do petka, 6. januarja 2012, do 24.00 (cet) na elektronski naslov napo@kruhinvino.com poslali fotografijo in recept silvestrske jedi

3. tričlanska žirija natečaja kruh & vino (chefica & chef + do objave rezultatov anonimni ocenjevalec z izpričanim teoretičnim in praktičnim poznavanjem silvestrske prehranske tematike) bo izmed vseh prispelih fotk & receptov izbrala zmagovalca in mu ekspresno podelila svež mali gospodinjski aparat

4. zmagovalec bo dobil tudi častni naziv zlati silvo 2012, minljivi pokal v obliki flaše vina po izboru razpisovalca natečaja, in – če bo to želel – posebni zapis z intervjujem na kruhinvino.com

5. vse prispele fotke & recepti bodo objavljeni na kruhinvino.com, skupaj z imenom ali vzdevkom avtorja (vkolikor ne bo želel ostati anonimen)

6. kriteriji za izbor niso merljivi, vsekakor pa bodo subjektivni, pošteni, samostojni, neodvisni, suvereni in uravnoteženi, zato so vse odločitve končne in brezprizivne

7. natečaj se izvede ne glede na vse shujševalne kure, purane in prasce, ki začnejo veljati po novem letu

če te zanima, kako izgledajo prijave, si seveda vabljen, da počekiraš zaključna poročila z vsemi prijavami in objavami rezultatov iz let 2008, 2009, 2010 in MMXI … klikaj, kuhaj, fotkaj, jej, piši, pošlji, zmagaj! … ajt sa srečom!

soundtrack: the impressions feat. curtis mayfield: people get ready

Frančiškan. Massimo Bottura, modenski chef z dvema veličastnima botroma.

Kaj je prva stvar, ki pride na misel osrednjeslovenskemu mestnemu oštirju, ko požene svoje možganske celice v smer meditacije o ponudbi oštarije, ki jo kani kmalu odpreti? Je to kranjska klobasa, hrenova omaka, jota, ocvirkovca, pražen krompir? Bolj ne, kot ja – ljubljanske srajce po tovrstne jedi romajo na kmečke turizme. Je to quiche, court-bouillon, morski list na način menuire ali tournedo Rossini? Sploh ne, francoska kuhinja je vendar tako zapletena in draga. Je to fish and chips, hamburger, pastirska pita, pečen puran? Kje pa, Angleži in Američani pač jedo najbolj zanič košto od vseh na svetu in nobenega razloga ni, da bi Slovence, ki smo tako razgledani v svetovni kuhariji in vemo, kaj je dobro (sarkazem na off), izpostavljali takim škodljivim vplivom. Je to škampji curry, suši, zelenjavna tempura, jagnječji tajine? Lepo vas prosim, le komu se da v tem kotu sveta brskati za eksotičnimi sestavinami?! Kaj pa tapasi, paelje, pinchosi? Brez veze, Špance raje gledamo igrat nogomet. In kaj ostane? Jasno: špageti, ravioli, tortelini, pice, rižote. Italijansko je pa ja tako fajn kuhat in jest: preprosto skombiniraš nekaj tipičnih sestavin – paradižnik, olive, baziliko, parmezan – pa si! No, na kar velika večina bodočih italo-slovenskih birtov pozabi (ali pa raje v svrho enostavnejšega biznisiranja spregleda), pa je, da esenca italijanske kuharije ni samo v njeni preprostosti, ampak predvsem v dobrih (ali še hočete okusnih, svežih, sezonskih) sestavinah in natančni pripravi.

Seveda pa ni tako samo pri nas. Italijanska oštarija se kot dobra poslovna priložnost prikazuje številnim gostincem po vsem svetu. Spaghetterie, trattorie, osterie in ristoranti se odpirajo po vsem svetu in prepričani ste lahko, da Italija niti pod razno, pa če ta moment poleg bunga-bunga ukinejo še vse ostale partije, ne zmore sproducirati niti tretjine vse kvazi italijanske robe, ki jo tovrstni obrati po vsem svetu potrebujejo. Zato se paradajzi, olivno olje, mozzarele, parmezani, pršuti, salame itd. proizvajajo marsikje drugje. Njihova edina stična točka z Italijo pa je ikonografija na embalaži, z zeleno-belo-rdečo zastavo na čelu. Naši zahodni sosedje so pri tovrstnem prepakiravanju zelo izvirni ter lobistično (in kriminalno) dovolj močni, da iz falsificiranja apeninskih produktov vlečejo nemajhne profite. Verjetno si že slišal za lansko hudo afero, ko se je izkazalo da so Montalcinski mojstri v flaše, polepljene z etiketo Brunello di Montalcino, nalivali še marsikaj drugega, ni pa čisto nujno, da veš tudi to, da je – čisto uradno in po vseh EU predpisih – za to, da se neko olivno olje označi kot italijansko, dovolj, da ga je v mešanici tako rekoč par kapljic. In da je ugledni The New Yorker leta 2007 objavil članek, v katerem dokazuje, da komajda 40% v ZDA uvoženega ekstra deviškega olivnega olja ustreza zahtevanim merilom za tovrstno poimenovanje, da o tem, koliko paradajzastih piksen neupravičeno nosi nalepko San Marzano, sploh ne izgubljamo besed.

In na tej poti vsepovsodskega italijanstva pridemo tudi v Modeno. Tudi ta nam ponuja zanimivo zgodbo, kar štorija o balzamičnem kisu seveda je. Pa se zdaj niti ne bomo spuščali v to, da balzamični kis ni oni obarvan in pocukran jesih, ki ga najdeš v slehernem supermarketu in nosi nalepko “aceto balsamico di Modena” in je samo še ena v vrsti profiterskih štorij. The real thing se imenuje “aceto balsamico tradizionale” in njegova proizvodnja traja najmanj dvanajst let, pri katerih se pokuhan, fermentiran in skisan vinski mošt sort trebbiano in lambrusco počasi, iz večjega v manjšega, seli po nizu sedmih lesenih sodčkov, dokler v predzadnji fazi ne pristane v najmanjšem, ki ni večji od 25 litrov. Zadnja faza je seveda steklenička, ki praviloma nosi trimestno evrsko številko. In ni naprodaj v vsakem supermarketu.

No, in nekaj kapljic tega eliksirčka je v središču jedi, ki jo tokrat re-kreiramo po navodilih Massima Botture. Ta je v zadnjem času v središču pozornosti italijanske visokokulinarične scene, saj je njegova v središče Modene (ta pa je na nek način tudi v geografskem središču Italije) postavljena restavracija Osteria Francescana postala sedma italijanska restavracija s tremi Michelinovimi zvezdicami, obenem pa je s četrtim mestom suvereno in daleč najbolje pozicionirana laška birtija na San Pellegrinovi lojtri globalnih 50. In to klub temu (ali pa prav zato? – Pellegrinovci imajo pač jasno izraženo tenzijo po nagrajevanju eksperimentatorskih kuharjev), da ne gre ravno za tipično italijansko restavracijo. Massimo Bottura pač ni tipičen italijanski chef. Do leta 1986 je izgledalo, da bo življenje preživel v družinski firmi, kot veletrgovec z naftnimi derivati. A je sledil svoji strasti in kupil staro krčmo v Campazzu in se jel hitro učiti kuharskih mojstrarij. Je bil očitno kar naraven talent, saj se je glas o njem kaj hotro širil in že leta 1992 ga je Alain Ducasse za par mesecev povabil v svojo monaško restavracijo Louis XV. Po izobraževalnem postanku v New Yorku je v svoji Modeni leta 1995 odprl Ostario Francescano in v njej jel prakticirati bolj kreativno kuharijo. Leta 2000 je v njegovo oštarijo prišel še drugi velikan, Ferran Adria in ga, podobno kot pred leti Ducasse, povabil k sebi v El Bulli. Zdi se, da sta na njegov kuharski slog vplivala oba: Ducasse s svojo klasično disciplino, Adria pa z odbito kreativnostjo in igrivo tehnologijo. Poleg tega pa je Massimo tudi Italijan, se pravi, da sta mu rodna gruda in njene kulinarične posebnosti vendarle čez vse, kar dokazujeta tudi prvi njegovi knjigi, Aceto balsamico iz leta 2005 in Parmiggiano Reggiano iz leta 2006.

Od druge Michelinove zvezdice naprej je Bottura reden gost raznih kulinaričnih konvencij, kjer simpatično in suvereno prezentira svoje smislice-domislice, ena od njih je tudi danes priobčeni gosjejetrni Magnum z balzamično sredico, gospoda Botturo pa boste – tako obljublja urednik – na tem mestu kmalu podrobneje spoznali.

Massimo Bottura pravi, da ta jed na skupni krožnik prinaša tri sestavine iz treh zelo različnih koncev Italije: lešnike iz Piemonta, mandlje iz Sicilije in tradicionalni balzamični kis iz Modene – ta je, kot že rečeno v središču. A vse skupaj se začne s 400 grami gosjih jeter: ta najprej tri ure namakaj v na 30 stopinj segretem mleku. Medtem v tri decilitre piva deni palčko cimetove skorje in tri klinčke, zavri in zreduciraj na polovico, nato pa pobro ohladi. Jetra osuši in jim previdno in precizno odstrani žile (potrudi se, drugače bo ta grenka pela), nato jih deni v skodelo, prelij z reduciranim pivom in mariniraj sedem ur. Dobro jih odcedi in jih nato dobro stlači v pravokoten model, dobro pokrij in jih 35 minut segrevaj v vodni kopeli, segreti na 60 stopinj. Terino dobro ohladi – najbolje da je v hladilniku dva dni, se pravi, da boš imel dovolj časa za pripravo oreškaste skorje: zavri deci vode, limonino lupinico, 100 gramov sladkorja in pol vanilijeve palčke. Lupinico in vanilijo odstrani in v sirupu kakšno minuto kuhaj 300 gramov sesekljanih lešnikov in mandljev. Odcedi, potresi s solnim cvetom, stresi na peki papir in postavi v na 200 stopinj segreto pečico, da hrustljavo karamelizirajo. Terino z mrzlim nožem razreži na enako velike pravokotnike in v vsako vtakni sladoledno palčko. Na sredi pravokotnika izdolbi luknjico in vanjo nalij par kapljic tradiconalnega balzamičnega kisa (če nimaš, sfejkaj: zreduciraj štacinski balzamični kis do precej resne gostote) in luknjo zazidaj in zgladi z izdolbeno maso iz terine. Vsak kvaderček povaljaj v lešnikih in goste povabi na Botturrov magnum. Dober tek in srečno novo!

zagodel asociacijski škrat in me pognal v googlanje cankarjeve zbirke črtic moje življenje … mislim, pazi ti ta razplet resničnoživljenjske drame, ki se odvrti ob materinem odkritju, da ji nekdo taba gruške:

Nekoč, v nedeljo po véliki maši, je odklenila mati omaro ter se je čudoma začudila. »Sama ne vem, kaj bi to bilo! Saj je bil vrhan pehar, da so dol drčale, zdaj pa je že kar do roba usahnil! Miši jih pač ne jedo, saj ni nobena obglodana!« Držala je pehar z obema rokama ter se je ozrla po nas vseh. Drugi so strmeli z velikimi očmi in odprtimi usti, sestra Lina je gledala v tla in je podrsavala z nogo, meni je šel mraz od lic do nog in spet nazaj, počasi in težko; zdelo se mi je, da se izba maje in da je mati zelo velika. »Kdor je storil, povej sam!« Molčali smo; vseh nas je bilo strah, ne strah grožnje, palice še manj, temveč nečesa neizrekljivega, daljnega, silnega. Izpregovorila je sama sestra Lina: »Ta je bil!« In je pokazala s prstom name. Mati je postavila pehar na mizo. V lastni omotici sem videl čisto, da je prebledela. Še je vprašala: »Kdo je bil?« »Janez!« je rekla sestra Lina in mi je gledala naravnost v obraz. »Kako da si naredil, še to povej!« je ukazala mati. Noge so se mi tresle tako močno, da nisem mogel vstati. Odgovoril pa sem razločno, da sem poslušal čudoma sam svoj glas. »Zlezel sem zad, potegnil žebelj ven, odslonil desko in otipal pehar. Že od torka, vselej pod véčer!« Takrat se je zgodilo nekaj, kar me prešine z neznano grozo še ob spominu. Mati me ni udarila, tudi ni rekla žale besede; sedla je na klop, skrila je obraz v dlani ter je zajokala, da so tekle solze izza belih prstov.

hudo je bilo, ni kaj … in če bi te kdaj že imelo, da bi materi takole kos za kosom iz omare skineval suhosadne proizvode, potem se vsaj potrudi, da iz njih kaj dobrega scumpraš, ne pa da se kar tako na suho matraš z njih žvečenjem … plus, da če se navadiš narest takole suhosadno pečenko,

lahko mater vedno povabiš na spravni obed, sploh v temle zimskem času, ko suhosadne omake ne bi mogle biti bolj sezonske kot so … pričujoči kos je sicer za časa življenja pripadal nekemu kraškemu kozliču, domenvam pa, da se cankarjanstvo prav fino poda tudi ofci in prascu … takole postopaj:

• radodarna pest suhega sadja (če si slovenistični purist, vzemi samo hruške!)
• par tankih rezin limone
• stebelce ali dva timijana
• negeljnova žbica, kos cimetove skorje
• žlica masla, žlica olivca
• kila kozličkovega ali jagenjčkovega stegna ali svinjskega plečeta/vratu b.k.
• sol, poper

sadje vsaj za tri ure, še raje pa čez noč, namoči v vodi … nato z njim obloži dno pekača, najraje glinenega s pokrovom; dodaj še cimetovo skorjo, timijan in klinčke … meso spravi v čimbolj enakomerno obliko, idealno je, če je to valj – pomagaj si s kuhinjsko vrvico – nasoli in napopraj in obloži z rezinami limone … meso postavi na sadje in ga prelij s segreto maščobo, nato pa postavi v na 230 stopinj segreto peč … po petnajstih minutah temperaturo zmanjšaj na 170 stopinj, v pekač prilij malo vode in peci dokler ni done … čas peke bo seveda odvisen od velikosti kosa in vrste mesa, ampak z eno kilo bi bil moral biti v eni uri fertik (mimogrede – nova chefova pridobitev je digitalni termometer s sondo na žici – majka! … deležna bo posebnega zapisa) … meso zavij v alu folijo in pusti počivati, omako ki se je nabrala in suho sadje pa stresi na cedilo in dobro pretlači … omako pristavi nazaj na ogenj in jo najprej povri, na koncu pa vanjo per partes vmontiraj še par kosov masla in mešaj kot norček, da nastane lep emulzijski sos … meso nareži, prelij z omako in postrezi materi, ki ne le, da ti bo dala odpustek za vse ukradene krhlje suhega sadja, ampak te bo pozvala k vnovični delinkvenci …

soundtrack je tokrat komad, ki dokazuje, da je moč dogodek zasačenja pri kraji umetniško doživeti tudi z veliko manj safra, kot pri cankarju: jane’s addiction – been caught stealing

nedeljsko jutro je primerno tudi iz semantičnih razlogov – s takole frtajčko namreč ni nič dela … sledeči proceduri pač ne moreš reči delo: v tri jajca vmešaj dve žlički tartufate in mešanico zlij na žličko staljenega masla v ponvi; ogenj daj na minimum in pokrij … čez tri minute poglej, kako je kaj pod pokrovom … če je jajce skoaguliralo je že, če na pe še ni … ko je, zvrni na krožnik, nareži in potresi s parmezanom …

ko poješ, obleči trenirko, si zapiši številko na roko, pa hajd v beli svet …

soundtrack: velvet underground – sunday morning