barça!

maj 27, 2009

predlanskim smo finale lige prvakov kljub navijanju za liverpool prehransko pospremili z rižotama v rossoneri barvi milanezov, lani smo ob pretežni indiferentnosti do penaliziranja čelskega proti menčesterju pustili stvarem iti svojo pot in končali na japonskem pirčku, letos pa chef seveda ne pušča nobenega dvoma: zvečer bo srce kucalo za barčico ne samo zaradi res spektakularske letošnje sezone, kulsko zatwistanega sponzoriranja unicefa, vseh jeb, ki jih je morala dati skoz pod realovskimi frankisti, ampak zato, ker je pri nas tako že skoraj trideset let … kot hommage virtuoznim romantičnim tehničarjem, ki se bodo nocoj zoperstavili fergusonovemu dobro namazanemu stroju (ki jim, bodimo realni, dejansko lahko prepreči trojno krono), je včeraj popoldne in zvečer v domači kuhinji nastajala sladička, ki jo lahko imenujemo menjar blaugrana … tule je:

barca!

prosim, da na tem mestu vklopite fantazijo in si spodnjo plast predstavljajte bolj modro, zgornjo pa bolj rdečo, tako da vas bo sladica bolj spominjala na tradicionalno barcino kombinacijo modre in rdeče barve, alzo blaugrane … pofotkani pudigenec je moja nadgradnja tradicionalne katalonske sladice, imenovane menjar blanc, kar po naše pomeni nekaj takega kot bela jed … izročilo pravi, da so si menjar blanc že v osmem stoletju izmislili katalonski menihi, ki so hvatali krivine po krščanskih zapovedih in kljub njih rigoroznosti želeli dobro mandžati … za dneve, ko je bilo v veganskem slogu prepovedano uživanje česarkoli živalskega izvora, so si izmislili mandljevo mleko, ki so ga nato dišavili, sladili in gostili … menjar blanc je tako neke sorte puding, pri katerem kravje mleko zamenjamo z mandljevo mleku podobno vodico … če želiš ostati nevtralen in tradicionalen boš dodatno barceloni naklonjeno barvanje z borovnicami in jagodami opustil, ampak ne mi pol jutr jokcat da nisi vedel, da je barca letos res tolk huda, hehe … takole dajmo: Read the rest of this entry »


redkvesijski pesto

maj 22, 2009

recesijska jamrarija nas vsak dan znova in iz vseh medijev naenkrat usmerja v zasebne varčevalne programe (ki jih vsake toliko prekine s pozivi k povečanju porabe in ponovnemu zagonu trgov) in tako pripravlja nadvse plodna tla za radikaliziranje chefove maksime nič ne sme iti v nič … ko sem zadnjič na vrh cekarčka položil še zajeten šop hrustljavih redkvic mi je njih zajetno, sveže, živozeleno listje očitno namigovalo, naj ga ne vržem proč – kar je sicer običajna praksa, odkar nimamo več ramona & ramone, ki sta včasih poskrbela za predelavo odpadnega zelenja … no, že kratko listanje po domači gastro biblioteki je bilo dovolj za spoznanje, da so listi redkvice jedilni in da se jih lahko uporablja  kot se pač uporablja podobno zelenje: na hitro pokuhano ali dušeno, lahko pa tudi surovo v raznih solatkah … hm, kaj pa pesto? … pa probajmo! … pa smo … pa je ratalo tole:

redkvičin pesto

če smem na tem mestu citirati 31. vrstico 1. poglavja 1. mojzesove knjige, lahko zapišem: videl je vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro … pa ne samo to, redkvesijski pesto je poleg tega poskrbel za smotrno uporabo ostankov zalog pistacije in orehov ter skorjo že skoraj dotrajanega parmezana ter ozaljšal eno pašto, en beli fižol in eno fino ribo … ker so listi redkvice že sami po sebi malo pikantni, se je pametno malo držati nazaj pri česnu, drugače pa se tegale pesta loti tako kot vsakega tovrstnega preparata:

Read the rest of this entry »


kokr cola

maj 21, 2009

red bull in energijski napitki vobče se chefu zdijo gnusno smrdeča plastična nesnaga, ki jo gre konzumirati le v primeru skrajne sile, pa še to le zmešane z vodko … tisti ospenast plastikarski priokus taurina ali guarane ali česarkoli že pač, ne deluje ravno apetitlih … ampak osnovni namen energetičarjev tako ali tako ni zadovoljevanje brbončic, ampak našponavanje celotnih organizmov … averzija do bikcev je botrovala, da sem pred kakšnim letom prvič z gnusmo zavrnil možnost, da bi po grlu spustil napitek, ki se imenuje red bull cola … fora je bila seveda v tem, da sem avtomatsko mislil, da je red bull cola isto, kot red bull vodka – da je torej red bull zmešan s colo … no, pa ni! … ko sem kakšne pol leta kasneje v avstriji spet nabasal na bikovo colo, sem na pločevinki opazil tudi ovalno značko, ki trdi, da pločevinka v sebi skriva naravno kolo:

naturalny
japajade! je zatulil skeptik v meni, ampak firbec se ni dal motiti in si je vzel čas, da prebere sestavine tega domnevno naravnega napitka … in moral si je vzeti precej časa, saj je sestavin ogromno … za razliko od coca cole, ki te odpravi z vodo, fruktozno-glukoznim sirupom, ogljikovim dioksidom, barvilom (karamel), kislino (fosforna kislina) in aromami (vključno s kofeinom), se namreč spisek sestavin kole rdečega bika bere kot špancir po začimbni tržnici, saj običajnim vodi, sladkorju, ogljikovemu dioksidu in naravni aromi karamele sledijo naravni ekstrakti galganta, vanilije, gorčičnega semena, limete, kolinega oreščka, kakava, sladkega korena, cimeta, limone, ingverja, kokinega lista, pomaranče, njivske mete, pinjole, kardamoma, muškatovega cveta in klinčkov ter koncentrati limoninega soka in kofein, estrahiran iz kavnih zrn … ježeš, a tut zenf je not! se je skeptik skušal obesiti na eno od sestavin, ampak je bil na srečo že prepozen, saj je firbec, navdušen nad dejstvom da na spisku ni guarane, piskno že plačal, jo odprl in vlil v grlo … in, kakšna je bila? … dobra! … meni se zdi, da lepše diši in da je precej manj agresivna od coca cole, kar je bilo dovolj, da se je uvrstila na vrh moje lestvice cola napitkov (ampak cela ta lestvica, to naj le povem, med lestvicami napitkov mladega napotnika ne zavzema prvoligaškega statusa) in da jo bom rade volje kupil, kadar bom iskal sladko osvežitev med kotaljenjem koles po avtriji, italiji, češki, nizozemski, švici, španiji, poljski, nemčiji, belgiji, angliji, irski, romuniji, madžarski, rusiji, egiptu, kanadi, zda ali tajski … drugod namreč (še) ni naprodaj …


fraîche

maj 14, 2009

francoski kisla smetana je malo drugačna kot naša, pa tudi reče se ji ne kisla, ampak sveža – crème fraîche … v obeh primerih gre za fermentirano smetano, največja razlika pa je v vsebnosti maščobe … naša štacunska kisla smetana je ima okrog 20%, frešerca pa še ene pol toliko zraven, torej okrog 30% … razlika je tudi v okusu in verjetno mi ni treba posebej razlagati, da je tista, ki ima višjo vsebnost maščobe bolj polnega okusa in zapeljive svilnate teskture … s kislo smetano v naši domovini ni težav, saj jo prodajajo povsod, sicer pa lahko čisto fletno domačo kislo smetano dobiš, če, tako kot vinko mlek, s kislega mleka postrgaš na vrhu narejeno plast smetane … s crème fraîche je večja jeba (sploh če se ne nahajaš na, recimo, korziki) ker se je zanjo treba pomujati v kakšen ibermarket, česar pa chef ne počne ravno rad in niti ne pogosto …  poleg tega so nekateri bralci tega bloga prepričani, da je chef en navaden razvajen zajedalski pizdunček, ki se otepa resnega dela, zato je skrajni čas, da v dokaz nasprotnega spet kaj naredi z lastnimi rokami … no, žuljev od proizvajanja domače crème fraîche ravno ne bo dobil, saj mu je gospod vinko mlek iz kašeljskih mlekarn zaupal sledeč, jako preprost proizvodni postopek:

  • četrt litra sladke smetane (če se le da, naj bo nehomogenizirana)
  • dve žlici kislega mleka

sladko smetano na majhnem ognju segrej na telesno temperaturo … odstavi jo z ognja in jo prelij v keramično, stekleno ali platično posodo … kislo mleko dobro premešaj, da bo tekoče, nakar ga vmešaj v mlačno smetano … pokrij s čisto krpo in pusti vsaj en dan stati na kuhinjskem pultu … in to je to … zdaj jo moraš samo še porabit, s čimer pa zagotovo ne boš imel težav … na slano jo prideni k dimljenemu lososu ali jo vmešaj v kremno juho, ali jo namaži na kruh za bazo sendviča ali itd. … najbolj pa se izkaže na sladko,  še posebej v svežih sadnih solatah, kot je tale od sobotnega zajtrka … preden jo preliješ po sočnem sadju, samo vmešaj vanjo žlico ali dve sladkorja (če te motijo kristalčki, naj bo v prahu, lahko je tudi vanilijev) in-mmmmm!!!,  jao kako to jezik odmah zavoli:

creme fraiche on top

poskrbi, da bo na uživaškem kremastem nivoju tudi soundtrack … z elegantno in ležerno inštrumentalno groovy priredbo wu-tangovske klasike ne moreš užgati mimo, torej: el michels affair – c.r.e.a.m.


čaše lomim

maj 11, 2009

krušne skodelice za juho so se po slovenskih oštarijah začele pojavljati, kolikor se jaz spomnim (in to niti ni tako malo) kakšnih dvajset let nazaj … sicer ne bi lal roke v pečico, ampak skoraj zihr sem na prvo nabasal v trzinski obcestnici narobe … bila je to taka taprava tipična slovenska krušna skodelica (torej je bila skodela), napolnjena s tako tapravo tipično slovensko gobovo juho (se pravi je bila močno zgoščena z moko) in pokrita s takim tapravim tipičnim slovenskim pokrovom krušne skodelice z bunko na sredi … vse te tri  stvari skupaj tvrijo temeljni problem tipičnih slovenskih žup v kruhu: če/ko jih poješ do konca, si adijo in greš lahko samo še na en kavč oddrnjohat kitico ali dve … tipne slovenske krušne skodelice so namreč delajo tako, da se v velikih modelih pečenim bombetam odreže vrh in se jih nato izdolbe … problema s tovrstno metodo sta (poleg že omenjenega temeljnega) dva: če testo za skodele ni dovolj gosto, lahko skodela kaj hitro spusti, pogruntati pa moraš tudi, kaj boš naredil z izdolbljeno sredico … daleč od tega, da bi bila problema nerešljiva, a vendarle se mi zdi, da poznam bolj elegantno (pa tudi hrustljavo) rešitev:

špargljevka v kruhu

kruhove skodele tipo napotnik v sebi zlahka zadržijo tudi redkejše tipe juhic – tale manekenska špargljevka je bila, recimo, čisto nedolžna) , njih velikost lahko varira od štamprleta do sklede, so hrustljave, ni se ti trepa ukvarjati z njih izvotljevanjem in lahko jih pripraviš kolikor češ vnaprej … seveda pa moraš pred tem narediti tole: Read the rest of this entry »


razvrat v opatiji

maj 6, 2009

naj najprej, da ne bo nepotrebnih nesporazumov, razložim naslov: razvrat jemljite v strogo kulinaričnem smislu, opatijo pa dobesedno in ne kot turistično destinacijo v kvarnerju … če vse skupaj razložim malo obširneje: šla sva na kosilo v restavracijo hostellerie de l’abbaye de la celle, ki je del imperija überchefa alaina ducassa … srednjeveško opatijo so predelali v hotelčič z restavracijo, ki je v michelinovem vodiču okrencljana z eno zvezdico … kuhajo do perfekcije priterano tradicionalno provansalsko hrano, ki je precej bližja italijanski, kot pa francoski kuharski šoli … torej: veliko zelenjave, olivnega olja, preprostejše priprave mesa in rib ter malo masla in smetane ter nobenih težkih omak … no, seveda pa so po francosko resni in picajzlasti pri izbiri surovin, posvečanju najmanjšim podrobnostim pri predpripravi in pripravi, vrhunski  postrežbi in vinski karti … oni dan so ponujali tri menije, dnevnega s tremi rihtami za 45, srednjega za 62 in velikega za 82 evrov … verjetno si uganil, da sva se držala gesla če že tonemo, tovariši, potem tonimo s plapolajočimi zastavami in suvereno predelala vse, kar je opatija imela ponuditi … tole je zabeležil objektiv:


| View Show | Create Your Own

je potrebno reči še kaj? … pravzaprav ne, razen da pozovem frankofone, da mi pomagajo čimbolj natančno določiti kateri kos jagnječjega fileja se imenuje canon d’agneau  – ta namreč še vedno obema odmeva po ustih, ne samo zaradi okusa, ampak zaradi teksture in res izjemne mehkobe, ki bi popoln užitek omogočil tudi seniorjem brez proteze … lepo je bilo!


pušlc

maj 5, 2009

evo, prvomajska bledica je mimo, veter je potem le razpihal tiste oblačne urinatorje  in tudi soncu pustil posijati na okupatorju upirajoče se praznovalce dela … ki so, to je le treba priznati, tudi med prazniki pridno jedli in kuhali – brez dela namreč ni jela, zatorej velja tudi, da je praznik dela obenem praznik jela … še posebej, če človek praznuje v franciji … tam si prvega maja v gumbnico nisem vtaknil rdečega naglja, saj mi je v oko padel čisto drugačen pušeljc:

puslc

zaradi velikosti je sicer popolnoma neprimeren za pripenjanje na obleko, ampak za v pisker bo pa čisto dober, sem si rekel, čeprav je bil že malo ofucan in listi niso bili več trdno sprijeti v bunko … takih malih artičok človek itak ne kuha celih, ampak se posveti zgolj njihovemu srčnemu bistvu … do njega je, ko se človek znebi strahu pred neznanim in naštudira tehniko, čisto lahko priti … glavna reč je, da imaš pri roki limono (to je tako pomembno, kot je v štoparskem vodniku pomembno, da veš, kje je tvoja brisača) in oster nožič … nožič potrebuješ iz očitnih razlogov – obrezovanja rahlo bodeče bunke se pač ne gre lotevati z velikim chefovskim nožem – limona pa služi kot antioksidacijski ščit, ki odrezane površine artičoke varuje pred počrnitvijo … preden zarežeš v bunko si  pripravi skledo z mrzlo vodo, v katero stisni eno limono … potem pa tako: odreži pecelj kakšna dva centimetra pod bunko, s prsti odlomi par zunanjih zateglih listov, od ostalih listov pa odreži zgornji dve tretjini … hitro potopi v skledo z limonino vodo, z žličko in nožičem izdolbi mehko kosmatijo iz sredice, pa spet nazaj v vodo  … od tu naprej si že iz ta hudga ven: srčke lahko kar cele dušiš na maslu ali olivnem olju, lahko pa jih tudi razdeliš na četrtinke, osminke, polovičke, whatever – samo po vsakem rezanju jih vrni nazaj v limovodo … v razmaku par dni je chef iz napedenanih rožic uprizoril eno stajliš kremasto rižoto in eno bolj rustikalno kromprirčevko … kako? tako: Read the rest of this entry »


bledica

april 26, 2009

zunaj je lilo, kot da bi se vsi svetniki serafinskega reda odločili neankrat pomokriti direkt na provanso … znotraj je bilo okej … tudi na polici z otroško hrano, kjer so mi kar in my face povedali, kar mi gre:

bledicnik

hja, zrihtejte sonce, francozeki, pa ne bom več bled … če pa ne boste, je pa seveda tudi čisto mogoče, da se mi bo zbledlo, hehe …


nov proizvod

april 24, 2009

gospod vinko mlek iz kašeljskih mlekarn neutrudno razvija nove in nove produkte … potem, ko je začel s kislim mlekom, kislo smetano in mladim sirom, ter v proizvodnjo uspešno vpeljal dve metodi produkcije masla in na primitivni tehniki temelječe pogrčevanje navadnega jogurta, je paleto izdelkov tega uglednega predelovalca mlečnih izdelkov obogatil z novim proizvodom … z njim se kašeljske mlekarne prvič v zgodovini odpravljajo na zelo zahtevno področje sladkanih fermentiranih mlečnih izdelkov, reakcije prvih degustatorjev pa so nabite s strastjo … dame in gospodje, dovolite, da vam predstavimo kašeljski karamelni jogurt:

p10604991

pa poglejmo, kaj o njem meni njegov avtor: “kašeljski karamelni jogurt odlikuje kremasta konsistenca, na jeziku je svilnato žameten, brbončice pa vriskajo od kombinacije temne, grenko-sladke karamele in kiselkaste svežine naravnega jogurta, ki jo v dekadentne višave dokončno ponese subtilni cimetov posip … res, izjemen izdelek!” … no resnici na ljubo je treba dodati, da je minichef po preizkusni žlički odšponal naravnost do umivalnika in si jel usta spirati z ogromnimi količinami vode; minichefica je reč recenzirala s kratkim tega ne majam!, chefica (ki tako ali tako izkazuje bakteriološko neoporočnostno  skepso do tovrstnih produktov), pa se prav tako ni dala prepričati, čeprav glede na besede ne vem točno kaj me moti, ampak mi ne potegne, avtor še ni opustil upanja, da se bo trenuten odnos do njegove mojstrovine spremenil … še posebej, ker je izdelek pohvalil tudi generalni sekretar na ministrstvu za kulturo republike slovenije … to pa ni kar tako, ane? … no, če si na osnovi priobčenih mnenj rahlo zmeden, je verjetno najbolje, da se odločiš sam … takole naredi:

Read the rest of this entry »


salamijada

april 21, 2009

prizorišča pomembnih in velikih -ijad so ponavadi velika in spektakularna (samo spomnite se pekinškega pričjegnezdnega stadiona ali bodočih mariborskih smučarskih skakalnic), toda prostor, kjer se je 28. marca letos odvijal epski boj – kaj boj, mesarsko klanje – za titulo najboljšega salamarja na ježici pa i šire, na prvi pogled ni dal slutiti, kaj vse se pripravlja … na vratih gasilskega doma ježica je bil nalepljen takle pildek:

vabljive duri

no, je pa treba povedati, da se je potem za vrati in po dveh nizih stopnic očesu ponudil bolj resen in spoštovanja vreden prizor, ki je že dajal slutiti, da tukaj ne bo heca … na lesenem, s krepko moško roko skup zbitem stojalu je namreč viselo nič več in nič manj kot 45 salam … preštej, če ne verjameš:

tekmovalni poligon
jao, kako to odmah oko i srce zavoli! … tele salame pa niso samo lepe, ampak so neke sorte statusni simboli, ne le zaradi falične oblike, ampak zato, ker fotri, ki se ukvarjajo s to najbolj zajebano disciplino mesoznanstva, ob njih razvijajo lastne filozofske sisteme, metode predelave najboljših kosov mesa in njih variacije pa ljubosumno skrivajo drug pred drugim … in so, jasno, vsak zase prepričani, da so njihove salame najboljše in da so vse ostale bolj ali manj bedni približki njihovih mojstrovin … in ker bi neposredno primerjalno salamoslovje tipa
A: moja je bolša k tvoja, sto posto, kadarkol in zmeram!
B: a dej, dej as neumn, ne more bit tvoja bolša če nimaš pojma koko se dela itak si pa prasca pomijarja not zmlel!
A: kuga?
tim jes dal pomijarja! koruzo je jedu, sam koruzo pa orehe, navš ti men …
ki bi potekalo zgolj za lokalnimi šanki rezultiralo v resnem upadu moške populacije, so si fotri izmislili salamijade, kjer njih mesni ponos oceni kao nepristranska kao strokovna komisija … na letošnji salamijadi na ježici so v žirijo celo pripustili mladeniča brez očal:

ž(i)rija

naloga se sicer sliši zelo enostavno: izmed 45 vzorcev salam je treba izbrati najboljšo … ocenjevanje pa ni neka zajebancija, kjer bi si zdaj fotri dali v usta kolešček salame in potem malo popametovali med sabo … o, ne! … ocenjevanje poteka v tišini, vanj pa je treva vključiti oči, nos in jezik … vsaka salama je deležna temeljite šeststopenjske analize, v kateri se pretrese njene organoleptične lastnosti … najprej si vsak žirant pozorno ogleda in potežka cela salamo in ji pribode dve točki, če se mu zdi fletna in eno točko, če se mu zdi grda … potem pa na krožniček že dobi diagonalno milimetrsko šnitko, kateri najprej oceni enakomernost razporeditve in količinsko razmerje koščkov špehca in mesa, nato pa še barvo, kjer dobijo dve točke vse salame, ki nimajo sivega kolobarja na zunanjem robu … sivi kolobarček je namreč hud hud feler, s katerim salama izgubi takorekoč vse šanse, da bi dosegla kakšen odmevnejši rezultat … naslednja pomembna lastnost je tekstura, alzo ugotvaljanje, ali je rezina salame gumasta, prhka, zategnjena, ali pač ravno pravšnja, za kar je nagrajena s štirimi točkami … vonj prispeva največ tri (priznanje brezočalastega žiranta: ker sem imel zamašen nos, se mi je zdelo najbolj pošteno vsem salamam, razen dvema, ki sta res malo smrdkali, prisoditi dvojko), okus, ki je pa seveda glavni, pa je vreden šest točk … vsak žirant za vsak salamo izpolni takole tabelico:
ocenjevalni obrazec

in potem prigrizne košček kruha ali sira ali ščep kislega zelja in že se loti naslednjega … napotnik je na ježico prišel precej lačen, zato je mislil, da bo zlahka na polno pomalical vseh 45 kolutov in si je vmes celo še mislil, kakšno slabiči da so tile očalarji iz žirije, ki od vsakega koluta poznavalsko odgiznejo in prežvečijo le centralni del, ostalo pa pustijo na krožničku … no, tam nekje okrog dvanajste runde mi je postalo jasno, da fotri že vedo, kaj delajo in sem jih začel oponašati še jaz … prerezane salame so nato romale v veliki prireditveni prostor, kjer so bili vzorci skupaj s prijavno številko dani na ogled in v pokušino tudi obiskovalstvu:

tihožitje

le-to je potem podkrepljeno z eno od uradnih pijač prireditve (druga je bilo belo štajersko)

za poplaknit

lahko svoje osebne preference primerjalo z rezultatskim seštevkom in neizpodbitnim mnenjem poznavalske peterke … no, in tukaj zdaj nastopi ta epski moment, obljubljen v prvem odstavku … pravila salamijade ježica namreč prepovedujejo, da bi oseba, ki je član žirije, na tekmovanje prijavila svojo salamo … pri meni zadrege seveda ni bilo, saj sem v domačem mesoznanstvu trenutno na stopnji domače slanine (kar je nekaj takega kot vrtec ali mala šola), ampak v žiriji sta sedela tudi dva bivša profi mesarja … nu, tukaj spodaj levo je vir zgražanja marsikaterega prijavitelja, oče zmagovalnega tekmovalca aleša avšiča:

ponosni avšič

se vam zdi, da ste ga nekje že videli? … jep, prav imate, avšič starejši je sedel v žiriji in, lejlej to naključje, prvo nagrado je dobil njegov sin, drugo pa njegova življenjska sopotnica … seveda je v sali gasilskega doma kar dvakrat močno završalo, ampak takle mamo: avšič je fino poiskal luknjo v pravilih in snel dvojno titulo … (da smo si na jasnem, tista zmagovalna je bila res hudobno dobra salama, tudi meni najbolj všečna, ona druga, ki je so srebra pribetlala v podaljšku pa mi ni bila tako fletna) … že res, da je na račun tega, v očeh mnogih ne ravno fairplay manevra, izgubil marsikaterega sogovornika in se tudi kmalu po podelitvi z dvema pokaloma odpravil domov … pa mu ne bi bilo treba, saj je ljudstvo kmalu pozabilo na tekmovalni del salamijade in se raje jelo posvečati družabnemu delu … ko je blontna brigita drugič zajodlala v mikrofon, so itak vse zasrbele pete in grla so postala še bolj suha:

raja je krenula da se pali i žari

mladi žirant je ta večer izkoristil za spletanje socialne mreže z ježiskimi amaterskimi mesarji, se teoretično podrobno seznanil z marsikatero finto iz mesoznantva, zvrnil marsikateri glaž cvička in se skupaj z oficielnim fotografom mitjem b. (photo.si, vse fotke v tem zapisu so njegovo avtorsko delo, hvala zelo!) narežal komentarjem, kibicanjem, dovtipom, šalam in petelinjenju lokalnih fotrov in mater … lenči in njenemu fotru jožetu (ki, bajdvej, ne doktorira samo iz salam, ampak tudi iz velikopoteznih in ogromnokoličinskih golažev) pa se ob zaključku tegale reporta iskreno zahvaljujem za enega bolj zanimivih večerov v moji gastro karieri … salamijada ježica rulz!!!