skotland dejli 7: irn-bru

okej, da ne bomo preveč zapadli v bukoliko škotskega z ovčkami posejanega podeželja, organskega in ekološkega varjenja pira, hladnega rauhanja divjih lososov, predenja volne za klanovske kilte, mletja ovsa v grob zdrob za suhe kruhe, je treba škotska javljanja presekati s kakšno radikalno rečjo: piksna irn-bruja (oziroma, kot mu radi rečejo the other scotish national drinka) se za kaj takega ponuja kar sama od sebe:

image

če bi bil videl divje oranžno barvo (pripisati jo gre umetnima barviloma sunset yellow in ponceau 4r in ne železnim traverzam, ki so dolgo nastopale v marketinškem sloganu made in scotland from girders) njene vsebine, bi ti bilo pa sploh jasno, da gre za resen hardcorovski napitek … v glasgowski tvrdki a. g. barr so ga začeli proizvajati leta 1901, takrat še kot iron brew … po drugi svetovni vojni pa je z novo zakonodajo prišel befel, da se dotični napitek ne sme imenovati brew, ker pač ne brewan (i.e. varjen), ampak le vkup namešan … takratni direktor se je spomnil, da bi ime pijače samo drugače pisali – in evo ga, pijača je odsihmal najbolj prodajan brezalk na škotskem (in peti v veliki britaniji), ki mu na domačem terenu ne pride blizu niti coca-cola, kaj šele pepsi … velik del uspeha gre pripisati precej kontraverznemu oglaševanju (saj zato pri teh sladkih pijačah nenazadnje gre), ki skoraj vedno hodi po robu družbenih norm, dviguje prah in število prijav britanskim oglaševalskim regulatorjem … le nekaj primerov za ilustracijo: krava, ki pravi, da si – ko bo hamburger – želi biti poplaknjena z irn-brujem, je zbrala več kot 700 pritožb, hot mama z novim push-up modrcem 170, veliko predstavnikov gotske subkulture pa se je pritožilo, da so vanje metali piksne pijače, ko se je pojavil plakat z napisom: cheer up, goth! have an irn-bru … za še več provokativne robe googlaj irn-bru controversial ad … veliko boljše, kot da bi ga pil :-)

skotland dejli 6: shortbread

prizor, ki smo ga za potrebe današnje izdaje skotland dejlija zjutraj uprizorili na novem izinem kiltu z vzorcem royal stuart, si zagotovo povezal s škatlo walkerjevih škotskih piškotov a.k.a. biscuitsov a.k.a. shortbreada, ki ti jo je kdo kdaj prinesel iz londona (ali pa si si jo ob nenadnem padcu sladkorja kupil v čajni hiši …

image

če bi bil žleht, bi rekel, da besedo shortbread uporabljajo zato, ker so short-of-bread, kajti štacunski kruh je dejansko kar boh se usmil – na uč bi rekel, da je kakšne tričetrt prodanega narezanega ultra obdelanega puhovca v polivinilkah, ostalo pa nenarezanega ultraobdelanega puhovca brez polivinilk … ampak ne bodimo žleht, ljudje tu ne da nimajo za resen kruh, ampak resnega kruha sploh nimajo … vrnimo se k shortbreadu – teoriji, zakaj se mu tako reče sta generalno gledano dve: ena da zato, ker je v njem precej maščobe, maščobi, ki se jo vtre v moko pa se reče shortening; druga pa, da zato, ker so včasih (v res zelo starih cajtih) na škotskem od kruha, ki so ga dali peč, odrezali končke in jih pekli posebej … ta prastari kruh so dostikrat plemenitili s peno, ki se je nabirala na vrhu v velikih posodah fermentirajočega alea, kasneje, ko je skoraj vsaka podeželska familija imela kravo, pa so to peno začeli zamenjevati z maslom – sliši se nenavadno, a tale relativno bogat piškot je bil najprej za preproste ljudi, pekli so ga predvsem okrog božiča, plemstvo se je nad njim navdušilo kasneje … huda fenica je bojda bila mary, queen of scots in ako je verjeti zgodovinopisnim anekdotam so prav njeni francoski kuharji stvar razvili do tega, kar danes poznamo kot scotish shortbread, prvi zapisan recept pa je leta 1736 objavila neka mrs. mclintock … gre sicer za v osnovi ajnfoh reč: en del cukra, dva dela masla, trije deli moke, na hitro umešano, precej na debelo razvaljano, pošpikano, narezano in pečeno pri nizki temperaturi, da ne porjavi … haklce je seveda v industrijskem šparanju, ki je putr začelo menjati z repičnim oljem, margarinami in ostali, jeftinim sranjem … ako ga torej kupuješ, vzemi takega, ki ima karseleda visok delež putra in nato ž njim uživaj ob šalci toplega mleka, popoldanskega čaja a bogami i tumblerju kakšnega slajšega highandskega single malta… in če se vrnemo k izhodiščni firmi walker: postavljena je vizavi destilarne aberlour, še vedno je v družinski lasti, pičijo putrovo verzijo, so največji škotski izvoznik hrane, leta 2013 so izvozili za 50 milijonov funtov robe … kot bi rekel keks :-)

skotland dejli 5: beers & ales

najprej vremensko poročilo hvalisanje: naš trenuten lepovremenski score (zaokrožen na dneve) je 83,3%, kar je precej nad pričakovanji – obenem pa se vedno bolj zavedamo, da je prav možno, da smo svoje sončnodnevne kredite že pokurili in da nam bodo iberhoze, impregnirani šuzni, softšelke (pa bogami i kišobrani) kad-tad-sad prav prišli … medtem se no sikiriki držimo leve strani cestišča, ata pa radostno ugotavlja, kako se mu grlo z vsako prevoženo miljo pri dvajset in več stopinjah bolj suši … ko se pozno popoldne, ko se sonce že začne prevešati nad višavje, bele konje parkira ob bivak, namreč napoči čas za odpiranje pirov in aleov … kiltonosci vedo, kako je s hmeljnimi napitki in še vedno strogo ločujejo, kaj je beer (ležak, pšeničnik …) in kaj je ale (zgornje vretje, to smo menda že absolvirali) … historično gledano je tu seveda več slednjih in moram reči, da mi je kar všeč, da se tukajšnji pivovarji držijo blagih alkoholnih stopenj, tradicionalni alei le redkokdaj sežejo više od petice … ker se večinoma pojamo po podeželju, smo z oskrbo vezani predvsem na markete (tukaj gor kraljujejo zadružniki, cooperative food), a o slovenski štacunski pirski revščini tu ni ne duha ne sluha … selekcija je dovolj obsežna v vseh kategorijah, od nizkocenovnih private labelov, prek tradicionalistov do ekskuzivnejših craftov … ujeti takle trojček

image

tako v resnici ni tak dosežek, kot se zdi … to, da so v tej državi (v državi) glavni progresivci edindburški varilski psi, vemo že dolgo in doslej še nisem našel štacune, ki ne bi bila držala njihovega punk ipa-ja … a ker se tega brez večjih težav po grlu spusti tudi v domovini, sem se svoje funte odločil investirati v zvarke nekaterih drugih pivovarn … in pravim, da na orkneyu varijo krasen raven ale, katerega temačna krokarska etiketa je v popolnem nasprotju z lahkotno in osvežilno vsebino, da pri loch lomondu cimprajo izjemen s šoto porauhan ale, ki pride prav ljubitelju viskijev z islaya, kadar bi se z ljubim mu vonjem po šoti želel tudi odžejati in ne le guštirati … če si v špilu za kaj slajšega in za odtenek močnejšega, poišči v raznih sodih (bourbon, rum …) donegovane alete pivovarne innis & gunn, stewartov hollyrood je tako fresh, da bi ga – ako ne bi šofiral – zlahka stisnil ob škotskem fruštku, tako pa ga posrebaš mimogrede, ko pripravljaš haggis za večerjo … tako, kot bi lahko (in sem ga) tudi williamsovega jokerja in/ali blondea z otoka arran … in še marsikateri drug škotski ale ali beer … dežela ječmena je to, hvala bogu … sláinte!

skotland dejli 4: haggis

oja, tegale si pa v zadnjih dnevih kar čakal, kajneda, dragi bralec? … le kako se bo napotnik spopadel z diko in ponosom škotskega mesarstva ter z objektom zgražanja razvajenih noskov, ki se proti haggisu velikokrat izrečejo že po navedbi osnovnih sestavin, ne da bi na jezik sploh položili v ovčji vamp stlačen in termično obdelan zmlevek ovčje drobovine (pljuča, srce, jetra in obledvični loj) z ovsom, čebulo, župo in začimbami? … napaka, hu, kakšna napaka! … haggis je majka – resda bi težko prišel v ožjiizbor za najlepšo košto, a je aromatičen in silno okusen! … prvega smo ondan napadli v ocvrti obliki (škoti so svetovni prvaki na fritezi, do tja bomo z dejliji še prišli), kar pomeni, da zamrznjeno, kakšen centimeter debelo rezino haggisa potunkajo v pivsko testo in hrustljavo ocvrejo … naša iza je mislila, da je to pohan melancan, jon ga je z veseljem poskusil, na koncu pa sta oba (na fotrovo in materino sebično zadovoljstvo – bo pa vsaj več za najadva ostal, ane) raje ostala pri svojem friganem fišu … drugega sem se korajžno lotil kar sam:

image

fleten bon-bon (a.k.a. dober-dober), ane?… tistale zareza na vrhu je nastala po navodilih dunkeldske mesarice, (katere dedec je delikateso svojeročno pripravil), ki mi je dala na voljo kuho ali peko; ker sem bil hotel, da je reč hrustljavo zapečena (v slogu naših razpočenih krvavic), sem takole pripravljeno reč del v na 170 stopinj segreto pečico, v međuvremenu pa pripravil tatties & neeps, kakor škoti pravijo krompirju in kolerabi – prvega sem klasično spiriral, nakockano kolerabo pa skuhal in zabelil s putrom … nej me vrag pocitra, če nismo potem, ko smo vse skupaj pojedli, r-je začeli izgovarrrrrjati malo bolj na trrrrdo …

skotland dejli 3: ovseni piškoti

po otvoritvenih zapisih skotlandskega dejlija se je verjetno zdelo, da ga pa tukaj kar fino biksajo z onimi lososi in izdelki svojih destilarn … in ga res, a jasno da ni bilo vedno tako in da so tukaj gori – poleg številnih ravsov, bitk in vojn – marsikdaj tolkli tudi hudo lakoto … glede na to, da so škoti zemljo in otoke naselili kar krepko gor proti severu, kjer se rodovitnost in prijaznost grude krčita premo sorazmerno z mrazom, vetrom, kratkimi poletji in ostalimi neprilikami … dolga stoletja so se highlanderji (jim bomo rekli višavci, se zmenimo tako?) preživljali le ob sadovih hudo trpežne žitarice, ovsa … anglež samuel johnson je v svojem leta 1755 izdanem slovarju oves precej vzvišeno označil kot žitarico, ki se v angliji daje predvsem konjem, na škotskem pa od nje živijo ljudje … to prebravši je škotski pravnik in pisec lord elibank menda pribil: tako je – in le kje drugje naletiš na take konje in take može?! … kajla za kajlo! … je pa menda res bilo tako, da so škotski soldatje s sabo nosili ponvico in žakeljček ovsene moke – slednjo so nato zmešali z vodo, oblikovali tanko palačinko in jo v ponvi spekli … in tako dan za dnem … sodobni ovseni piškotki – vsaj tisti, ki sem jih bil ujagal v lokalni delikatesi – so resda bolj fensi zapakirani,

image

a v resnci komaj kaj drugačni – ovseni moki in vodi so dodali še malo soli, rjavega sladkorja in sode bikarbone in napekli krasne hrustljave krekerčke, ki so zjutraj ponudili najprej ponudili oporo dimljenemu lososu, potem so se inkarnirali še v poligon za mazanje goste, sladko-grenkljate pomarančne marmelade, čez dan pa smo jih zobali tavajoč (okej, pretiravam in lažem: furali smo se z avtom) po prostranih bojnih poljih okoli invernessa, in se tako zavihteli na listo reči, ki jih bo treba narihtati za kakšen škocka-po-škocki party …

skotland dejli 2: edradour

za škotske viskače so zdaj dobri časi – pravzaprav ne morejo narediti (no, naredili bi ga že lahko, postarati ga ne morejo) toliko v raznem sodovju odleženega ječmenovega destilata, kot bi ga bila žejna usta po svetu voljna posrebati … velike, tudi zelo ugledne destilerije so tako že začele sekati profitabilne bližnjice – eden od indikatorjev je to, da so zavolj večkratne uporabe sodov in posledično manj obarvanega viskija slednjega začeli farbati s karamelo; in to celo take marke, kot je laphroaig … sicer pa je, vsej idili navkljub, viskiranje biznis kot vsak drug, velika večina škotskih destilarn je tako že v lasti katerega od mega pijačarskih konglomeratov (pernod ricard, diageo, beam suntory …) … tamle nekje na začetku našega škotskega kroga, v pitlochryju pa se nahaja silno majhna (samo še ena, če ne štejemo privatnih kotlov, je manjša) destilarna edradour:

image
najprej – kot naredijo na vodeni turi – je treba povedati, da se edradour prebere tako, da se rima z hour … potem pa to, da tipčki vso proizvodnjo furajo na roke, drajsajo fuuul staro mašinerijo in v enem letu zvarijo toliko viskija, kot destilarna glenfiddich v treh dneh … 100% oldschool je tale reč in rokodelci so tipi, vsi po vrsti, vključno z gazdatom, andrewom symingtonom, ki je celoten pogon leta 2002 kupil od pernod ricarda, in ki je človek totalne predanosti viskiju in mnogoterih zanimivih idej … ena je silna igrarija s sodi – nekatere viskije stara samo v vinskih sodih, kar dobršen delež desetletniškega single malta pa dodatno čohlja v razoraznih sodih iz številnih vinskih pokrajin – bordojci, baroloti, sauternesi, marsale, supertoskanci, ni da ni – in jih potem direkt iz sodov, cask strength, fila v flaške … druga za te kraje nenavadna reč je, da se tri zimske mesece delajo, da so na islayu in destilirajo šotni viski – ime mu je ballechin in je frajer! … tretji projekt pa se imenuje signatory vintage – model od symingtona že dolgo odkupuje polne sode raznoraznih škotskih destilarn, jih v erdadourskem kevdru še naprej stara leta in leta in nato pretanka direkt v stekelnice … nekatere destilarne, katerih sode še hrani, že dolgo ne delajo več, napolnjene flaše pa so edinstvena zbirateljska rariteta … všeč mi je tale fotrček, lahko bi ga dal v knjigo za prave dedce! :-)

skotland dejli 1: dunkeld salmon

če veš, kako se kruhinvino pišeta v uradnem, nebložnem svetu, potem naj le razložim, da etimologijo priimka raje razumem skozi različico, ki govori, da smo na poti, kot skozi tisto, da smo v napoto … in smo tu – pri okiltanih pobih, ki ostajajo znotraj združenega kraljestva velike britanije in severne irske, a so vendarle rezani precej po svoje … kruhovinski vtisi s kruzanja po levih cestah bodo prihajali sproti, v utrinkih, če se bo le dalo po eden na dan … tale je prvi:

 
dunkeld je mini krajček na levem bregu reke tey, skorajda na meji med low- in highlandom; ima eno (dobesedno) napol podrto srednjeveško katedralo, a bolj kot ta nas zanima frajerska prekajevalnica lososov, oddaljena kakšnih šestdeset jardov od glavne ulice v hrib … mali, takorekoč družinski pogon, ki za prekajevanje uporablja izključno sekance iz odsluženih sodov za staranje viskija, je skasiral že marsikatero priznanje, vrhunec svetske slave pa so doživeli danes dopoldne, ko jih je obiskala kruhovinska ekspedicija … ta se je promptno navdušila nad toplo dimljenim lososom, ki ga pred rauhuro 18 ur namakajo v z dišavnicami opremljenem razsolu, za s seboj – in za jutranje guštiranje v kučici na samem ob z backijoni poseljenem travniku – pa pobasala še dva paketka hladno dimljenih rezin: v enem je v šotastem islayskem viskaču lagavulinu marinirana oranžna riburda (ideja vredna domače rekreacije, a seveda na toplo dimljenje, hladnega z obstoječimi gedžeti namreč še nismo absolvirali) , v drugem pa divji losos (tle se je blo treba stegnt, nosi namreč duplo ceno gojenca – a ipak gre za redko in posebno priliko, divjakov namreč ni ravno na odmet), domneveno kakšen od onih, ki po reki tey spomladi šibajo navzgor na razmnoževalno akcijo … naj se plode in množe – dobri so oni!