kruh z levo roko: oblikovanje

po včerajšnji znameniti prvi krušni vstaji, v kateri se je naš ljubi vsakdanji levoročni kruhek volumsko podvojil, je danes na vrsti oblikovalski demo … da se ne bi preveč zaštrikali s kakšnimi žemljicami, kajzericami, rogljiči, bombicami, rolami, venčki, palicami, grisini in ostalo drobnopecivno navlako, ostajamo pri dveh osnovnih izvedenkah: hleb in štruca …

jutri pa je že petek, ki tokrat ne bo dan za metek, ampak dan za paljenje pečice in zadnji korak k našemu kruhu … mater smo peki!
aja, še nekaj: za kakšna dodatna vrpašanja, mnenja in pripombe se pofočkaj tu spodaj v komentarjih …

kruh z levo roko: mesenje

teoretični diskurz je pri kraju, čas je, da si na delavsko-pekovski univerzi tudi umažemo roke … moka, sol, kvas in voda v tej epizodi zadobijo kroglasto obliko ter gladko in voljno konzistenco … kako? … tako:

testo zdaj počiva in vzhaja, kvasovke žrejo sladkorje v moki, mi pa čakamo naslednji del, posvečen dizajnerskim spretnostim … jutri!

kruh z levo roko: pripomočki

po spoznavanju surovinske osnove v prvem delu, je danes čas, da spoznamo orodja in pripomočke, ki jih uporabljamo kot podaljšek leve roke pri tejle pekarski trotlziherci:

pridi naokoli spet jutri, ko se nam bo pridružil messi … (z) le(v)o messi :-)

kruh z levo roko: sestavine

evo, kot je bilo – ne ravno pompozno, a vendarle – najavljeno prejšnji teden, kruh in vino začenjata z objavo petdelne serijalke o preprosti, trotl-zihr domači peki kruha  … v prvem delu roke ostajajo čiste, saj se le pomenjkujemo o obveznih in opcijskih sestavinah, iz katerih lahko spečemo kruh, pa tudi o tistih, iz katerih ga ne moremo … en tak ogrevalni šopek modrosti, torej:

jutri pa naprej, z orodjarsko sekcijo … stay tuned!

napo vednik

s temle zapisom se kruh in vino vračata iz inkubacije, ki pa nikakor ni bila hibernacija … o, ne, daleč od tega! … prejšnji teden, recimo, sta vse skupaj zajemala s ta veliko šaflo, še posebej pa 1 x 80, 1 x 60 in 1 x 15 centimetrov frišnega snega, ki ga je nanju in na avto z na streho prišraufano trugo nasul nad katschbergom parkiran oblak … vmes se je ponovno potrdila že nekaj let stara ugotovitev, da je stieglov paracelsus zwickl verjetno najboljši avstrijski pir (z obveznim disclaimerjem, da bevog – predvsem pa njihov izjemen zvarek kramah – spletni domeni in lokaciji navkljub uvrščam med slovenske pire), na novo pa je bila opažena hamburgerizacija alpskih stuberlov, konkretneje lokala stamperl, ki pa s svojimi burgerji vseeno ohranja avtohtono avstrijsko pretiravanje s preoblaganjem krožnikov z vsem mogočim – manj v teh krajih pač nikoli ne more in ne sme biti več … če zdaj v slogu rambota amadeusa bentiš pa, jebote napo, što nam se ranije nisi javio! naj ob zaključku uvoda dodam še, da je internet v leta 1974 postavljeni apartmajski kuči aigner točno tak, kot bi tudi njega postavili istega leta: večinoma ga ni, ko pa je, pa ne moreš do njega … eto, zato!
hibernacije pa res ni bilo in še vedno je ni … ozirajoč se na naslov tega zapisa namreč napo vedujem, da se v teh dneh finalizira eden fletnejših projektov na kruhu in vinu, ki mu boš priča naslednji teden … vse skupaj se je začelo nekaj mesecev nazaj, ko je gospa mirjam, čelnica firme, ki po slovenskih štacunah lifra pekovski kvas fala, malo pokibicala vrhovništvo kruha in vina, češ, da bi bilo fino ušpičit kakšen pekovski projekt za naše bralstvo … beseda je dala besedo, idejo in dovolj evrjev za njeno realizacijo, tule pa vidiš en snipet iz nje:

Screen shot 2014-02-26 at 11.43.54 AM

v čem je fora? … v tem, da smo z ekipo hudega jocota v kuhinji jezičnega dohtarja meha posneli pet videov, ki jih bosta kruh in vino objavljala v naslednjem tednu – od ponedeljka do petka … naslov mini serije je kruh z levo roko – in ta naslov je treba jemati popolnoma dobesedno, kajti v žanru poučnega filma (v nosilni vlogi bo ex-catedra nastopil tvoj najljubši futr bloger) te bomo naučili vse o sestavinah, orodjih, metodah in trikih, ki jih potrebuješ da spečeš vrhunski domač hleb in/ali štruco kruha … v mislih smo imeli predvsem vse, ki se peke kruha še nikoli niste lotili, ker imate (po nepotrebnem) rešpekt pred kvašenim testom in vsemi z njim povezanimi miti in vse, ki ste obupali po poskusu ali dveh, ker je šlo pri peki kaj narobe … v ponedeljek torej začnemo in v soboto, 8. marca, boš lahko svoji bejbi, materi, hčerki, babici itd. ipd. spekel/spekla en resen krh … bodi z nami, dobar bo!

ledina piše

ledinski osnovnošolci – tako kot verjetno pač vsi osnovnošolci v domovini – enkrat letno spišejo in izdajo glasilo ledina piše … kot se za vsako sodobno tiskano publikacijo spodobi, ima tudi ledina piše svoj gastronomsko-kuharski oddelek … in tako je eden od ledinskih učencev, ki bivakira v headquartersih kruha in vina zadnjič priblaznel iz svoje sobe, v rokah pa je držal ledino piše, odprto na strani 141:

Screen shot 2014-02-03 at 3.40.46 PMker je dotični učenec očitno res fotrov sin, je – jasno – oznanil, da takšen hačapuri naredil bom tudi jaz … ko je dobil dovoljenje hišnega gospodarja in gospodarice se je moral samo še (stežka, ali ipak) sprijazniti z idejo, da bo v kuhinji imel odraslega supervizorja in na sobotno degustacijo povabiti dedija napotnika … tega (pa tudi ostale jedce), je navdušil fakt, da se tale gruzinski kruh peče kar v ponvi na štedilniku in strinjali smo se, da gre za jako frajersko prigrizovalsko pogruntavščino,

hačapuriki se prav fletno poda k še eni gruzinski špecijaliteti, ki jo je ob isti priložnosti nagrilal vaš najljubši bloger … gre seveda za tale fleten šašlik, ki svojo dišečnost v največji meri vleče iz za naše kraje nenavadne metode mariniranja mesa v okisani fino naribani čebuli …

šašlik

sicer pa – za ta firbčne in kot starševski prispevek za online pišočo ledino – gre štorija s šašlikom za eno resno familijo takole: 

  • tričetrt kile lepo omaščene svinjine (kos vratu in kos plečeta, recimo)
  • dve večji čebuli
  • sol
  • sveže mlet črni poper
  • šilce jabolčnega ali belega vinskega kisa
  • žlica ali dve sončničnega olja

čebuli olupi in zunanje plasti nareži na približno dvoinpolcentimetrske rezine… sredici čebule fino naribaj in nato s soljo, poprom, oljem in kisom zmešaj v pasto … meso nareži na dvoinpolcentimetrske kocke, ki jih dobro zmešaj s čebulno pasto … pokrij in za nekaj ur postavi v hladilnik … nato izdelaj nabodala: kos mesa, rezina čebule, kos mesa, rezina čebule itd. … nabodala na srednje vročem žaru (ali litoželezni rebrasti ponvi) peci približno petnajst minut, pri čemer nabodala obračaj vsaki dve minuti …

soundtrack je tokrat – ker ga na tubi ni – potegnjen iz domače fonoteke … in čeprav vsi vemo, da georgia, ki jo je imel v mislih ray charles, ni gruzija, ampak ameriška zvezna država, jo bomo mi vseeno zamarkirali kot gruzijo – in to v eni fletni izvedbi kolektiva bast (klikni na play!):


 

bil ssam

ko sta kruh in vino pisala topovnjaške memoare prejšnjega leta, sta na listo kot najboljšo recepturo lanskega leta vpisala zajčji žvacet s kvašenim knedlom … s katerim ni sicer nič narobe, a vendarle je treba priznati, da je bilo skeniranje lani zapisanih receptur očitno zelo površno … drugače pač ni moč razumeti dejstva, da se na prvem mestu ni znašel changnam style, oziroma počasi pečeno svinjsko pleče s korejskimi pritiklinami, oziroma bo ssam, kot se stvari reče v originalu … ondan smo ga namreč ob obisku familije gospoda hudla van der base ponovno uprizorili in ga še enkrat več v slogu bibličnih egipčanskih kobilic obrali do kosti … ups, lažem – nismo ga obrali čisto do konca, nekaj mesa je (verjetno zaradi prednažiranja z izjemnimi chefičinimi sušiji) vendarle ostalo nepokonzumiranega … ampak samo za nekaj dni, toliko, da smo pas spet zapenjali na isti luknji kot prej in toliko, da smo nagruntali, kako bomo pospravili ostanke … če se ti torej kdaj (ne zelo verjetno, pa vendar – žiumu človeku se use živo zgodi) pripeti ostanek kakšnega komadka bo ssama, ga lahko v pretekliško obliko prestaviš na sledeč način:

fill chompa

tale v kuhane, izdolbene, nafilane in gratinirane cele krompirje vtaknjen bo ssam je postal krasen bil ssam, v nadaljevanju priobčeno recepturo pa gre vzeti kot mušter za porabo vseh sort pečenkastih ostankov:

  • veliki krompirji (za vsakega jedca dva)
  • ostanki pečenke
  • sojina omaka
  • paradajzova mezga
  • korenje
  • čebula
  • sir

krompirje skuhaj ali speci, počakaj, da se malo pohladijo, nato pa jih na eni strani zareži in z žlico izdolbi … med kuhanjem krompirja pripravi filo: prepraži čebulo in drobno narezan korenček, dodaj pečenko (skupaj z morebitno omako), pošpricaj s sojino omako, dodaj še mezgo in malo vode ter vse skupaj pokuhaj … omako zdaj odcedi od mesa in jo zs paličnim mešalnikom zmelji s približno polovico izdolbenega krompirja (drugo polovico prihrani zato, da z njim omehčaš skledo radiča) … dobljeno zmes zmešaj z mesom in z njo napolni krompirje … potresi z naribanim sirom in šibni v na 200 stopinj shajcano peč … jaz sem na vrh kanil še malo (iz ingverja, pora, sojine omake, olja in limoninega soka zmešanega) ponzu zosa, zraven pa žgal eno špansko rdeče … zadovoljen sem bil!

soundtračna muzika pa je krompirjeva, pretekliška in naša: čompe – regi (ti si bila)