the power of liptauer

bilo je nekoč na divjem vzhodunabor kruhovih pomazank postane ob vsakodnevnem domačem zajtrku, sicer obveznem, ponavljam, obveznem, ritualu (no, da me ne bo kdo pofočkal hanžku, da teroriziram svoje najbližje – obvezno je obedovanje, izbor namirnic pa je demokratično svoboden) chefove rodbine vsake toliko časa ozko grlo … chefovi radarji to zaznajo, ko ob vprašanju kaj bo kdo za fruštk, sliši neke mevljajoče zvoke iz katerih potem nekako razbere mah, qwa pa vem … sej nč nimamo … marmelado? pašteto? putr? putr pa med? kislo smetano? (na tej točki se nebo ozre na minichefa, ki si izvoli kluhpaputlpasmetancopamalmeladopamedpasil – a vse to boš pojedu? – jaaa! … ampak res! … ja-ja-ja-jaaaaa!) … chefico smo za nekaj časa pomirili s toasti, ampak vseskor je bil čas, da se naredi nekaj, kar se že dolgo ni … jep, chef se je raznežil ob spominu na zimske počitnice leta 1991, ko je z dvema 314 let starima avtobusoma pobezljanih savskih in črnuških tabornikov z rdečo podlago fotrovih 207 cm dolgih elank rc gs (unih lepih plavih) prevozil vsak kamen na smučiščih jasna in donovaly v slovaških visokih tatrah … cinizem tukaj odklapljam in vam pa res priporočam vsaj ogled starega smokovca, ki je eno tako secesijsko avstroogrsko počivališče … no, da ne zaidemo: liptov, kakor se reče regiji je bil včasih ful večji in čist madžarski, zdaj pa ždi ob tromejo madžarska, poljsko – slovaški meji in posoja svoje ime na podorčju monarhije jako čislanemu sirnemu namazu … moja družina ga naravnost obožuje, bi rekla dr. suralova: Continue reading