nočna izmena

zadnjič, ko sem naredil hitri dronovski prelet čez brunsijevsko omizje, se nisem kaj veliko ustavljal pri posamičnih postavkah, ampak sem vmes še enkrat, včeraj/danes pa spet pozno zvečer prikuril pečico, vanjo postavil kastrolo in zjutraj uprizoril takorekoč brezdelni zajtrk za celo familjo … ker se je vmes v komentarjih z željo po natančnejši recepturi oglasil še predstavnik bralstva, mi ne preostane drugega, kot za pricahnam sledečo proceduro …

brunssi - 4

tole reč jaz merim s šalcami – ne zato, ker bi bil ravno fan imperialnih merskih enot, ampak zato, ker je v tem primeru tole res lažje …

  • 1 lonček ješprena
  • 2 lončka mleka po izbiri (več o tem beri spodaj)
  • 2 lončka vode
  • pest suhih brusnic in/ali rozin
  • palčka cimeta
  • 1 zvezdasti janež
  • par kosmov masla

najprej o mleku: to je lahko običajno mleko, lahko pa se hecaš tudi s kokosovim, ali za še poudarjen žitni okus z ovsenim … tega pripraviš tako, da v visokem lončku s paličnim mešalnikom zmelješ x g ovsenih kosmičev z 10x g vode – za tale recept je to cca 50 g kosmičev in pol litra vode … dobro zmleto mešanico precedi skozi gazo, ki jo na koncu dobro ožmi …
ješpren speri pod tekočo vodo, ga odcesi in stresi v ognjevarno posodo z dobro prilegajočim se pokrovom …
prilij mleko in vodo, pritresi rozinovje, dodaj cimet in zvezdasti janež, tu in tam v posodo deni še malo masla (zarad mene lahko kokosovega), nato pa jo pokrij in deni v na 100 stopinj segreto pečico … pejt spat!
čez odoka osem ur, ko se spudiš in rukneš prvi kofe, vzemi kastrolo iz pečice, kašo naloži na krožnike, jo obloži z narezanim sezonskim sadjem in kakšnimi strtimi oreščki … ker si reč pripravljal brez cukra, je dovoljeno (na pe tudi nujno) tudi polivanje z medom, opcijsko lahko kdo kaši dodaja še mleko, jo potresa s kakavom, nanjo žliči marmelado ali jo pač zlorablja po svojih preferencah … super je! (in poraja se naslednje vprašanje: ali bi jo lahko pripravil tudi na slano – da bi recimo tkole v izi brbotala v kakšni župci z jušno zelenjavo in bi bila potem ravno fertik, ko človek pride s šihta … kdo bo prvi probal, ti al jaz? 🙂

soundtrack je iz osemdesetih in poleg tega, da paše k naslovu zapisa prinaša še parče hudih brčic & obče zabavnih stajlingov: commodores – night shift 

potato tonnato

“vse mam, tole bom!” sem ondan med listanjem nove (še ene podpisane, hvala, tjz @ london!!!) ottolenghijeve knjige, ki nosi simpl ime simple … ibunga na klasično temo hladnega tunovega zosa, ki ga italijani tradicionalno najraje polivajo po tankih rezinah dušene teletine, yotam pa ga namesto tega naloada v cele pečene krompirje se je zdela kot nalašč za en torek zvečer … in res, po eni urci z zelo malo dela so oni, ki so se odzvali na fotrov klic “večeeeeeeerja! na miiiiiiiziiiii!! zdaaaaaaaaj!!!”, pred sabo ugledali takle prizor:

in bili vsi zadovoljni, tudi tisti, ki s(m)o si višek tunasosa naslednje jutro mazali na kruh … priporočam in ti v pomoč dajem sledeča navodila: najprej seznam namirnic (za štiri ne čisto do smrti sestradane like):

  • osem raje večjih kot manjših krompirjev
  • štiri jajca
  • dva rumenjaka
  • dve pločevinki tunine
  • dva slana fileta inčuna
  • žlica kaper
  • peteršiljevo zelenje (nekaj vejic)
  • sol, poper, olivc

na hitro bomo tole zrihtali, tako kot gre v resnici: najprej pečico razhajcaj na 220 stopinj, z ventilatorjem …
krompirje operi, osuši, deni na pekač, pokapaj z olivcem, premešaj z rokami, da se razporedi … vsak krompir parkrat prešpikaj z vilicami, nato pa nanj natrosi malo grobe soli … postavi v pečico in peci približno tričetrt ure (večji krompirji bodo potrebovali še kakšno minuto več) …
vmesni čas izkoristi za pripravo tunovega zosa: rumenjaka, kapre, slana fileta, tuno in peteršilj naloadaj v faličnemu mešalniku pripadajoč piskerc, jih dobro zmelji, nato pa v počasnem curku prilivaj deci olivca, da po teksturi nastane nekakšna vsaj približno majonezi podobna reč; spravi jo v hladilnik
še nekaj moraš narest: mehko skuhat jajca … jaz to še vedno delam po kruhovinski metodi kuhanja v sopari – 6 minut in pol, nato v mrzlo vodo in olupit … podrobnosti na temle linku
ko bo krompir pečen, ga previdno zareži (ne prereži do konca!) nato ga razpri in s prsti malo stisni/porofkaj in mirne duše reci “ajssss, prasica je vroč!” – ker je res … 
na razprt krompir nažliči žlico omake, na vrh deni jajčno polovico in vse skupaj še popopraš … mantro iz prejšnjega odstavka lahko spremeniš v “uffff, dobr je ksvina!” – ker je res!

soundtrack bo zato, ker poimensko sodi k tunini in ker je meni zavoljo res frajersko nizke lege glasu zelo ljub raper (tokrat v kombotu s hudim beatbox-semplač-pevačem: dub fx feat. chali 2na – in another life 

domača rekreacija: s. dogg & a. bronson

v trafikah in ostalih prodajalnah s tiskano periodiko se že kakšen teden nastavlja naslovnica nove številke revije dolce vita … ta najavlja osrednjo temo, špancir po burgundskih vinogradih, vaseh in kleteh ter njih zapletenem označevalnem in vrednotnem sistemu … čtivo se tu, kot običajno, šele začne in ko boš nabasal na napotnikov članek boš že bolj proti koncu magazina … sem pa v rubriki re-kreacije tokrat ubogal pižamov twitter challange in pod drobnogled vzel dva kuhajoča reprza: snoop dogga in actiona bronsona …  dig in!

#hiphopnomnom

Na fronto avtorjev kuharskih knjig in televizijskih kuharskih šovov uletavajo modeli, ki jih tam res ne bi pričakovali. Z ulic in muzičnih klubov sta za šporherte stopila vsaj dva visokoprofilna raperja. Snoop Dogg in Action Bronson nista samo in da house, ampak tudi in da kitchen. 

Rednemu bralcu Dolce Vite je bolj ali manj jasno, da je urednik med stvari, ki jih klasificira kot sladkoživljenjske, uvrstil hrano, vino, potovanja, golf, fuzbal, likovno in filmsko umetnost ter muziko. Kar prav je imel, v resnici bi naboru teh tem človek težko dodal še kaj drugega, mogoče kakšno besedo o literaturi. No, v tehle sptembrskih re-kreacijah bo beseda tekla o presečnih množicah, v katerih so se znašli protagonisti katere od zgornjih panog. O tem, kako se kakšen nogometaš ukvarja tudi z vini, je beseda že tekla nekaj številk nazaj. Znana so tudi nekatera sodelovanja muzičnih ikon, ki svoja imena in logotipe posojajo (no, bolj verjetno je, da jih za ne čisto nedolžne novce) dajejo v najem pivovarjem, vinarjem in destilarnam: Iron Maiden pomagajo prodajati pivo trooper, Motörhead pokrivajo širši portfelj piva, vina (rdeči shiraz v redu, ampak rose Motörhead je pa res nekaj, kar mi ne gre skupaj), whiskyja in vodke, The Police so navdahnili kalifornijski rdeči cuvee zanimivo poimenovan Synchronicity, The Rolling Stones so svoj iztegnjeni jezik dovolili nalepiti na kalifornijski merlot Forty Licks, Rammstein pa na, jasno, nemško vodko imenovano Feuer & Wasser. Precej manj kot kalifornisjko posestvo režiserja Francisa Forde Coppole je znana vinarska operacija švicarskega glasbenika Dieterja Meierja, sicer polovice dueta Yello, ki na svojem raču Ojo de agua v Argentini pod znamko Puro proizvaja več kot zgolj spodobna ekološka vina.

No, seveda je veliko več rokenrolovskih & co. glasbenikov doma na drugi, konzumentski strani. Tu se zdaj počasi premikamo proti meni ljubemu glasbenemu teritoriju – k raperjem. Če za trenutek oplazimo domačo sceno, se mogoče kdo še spomni spletne video promocije, ki jih je za svoje lege in vina pred leti z repajočim Trkajem izvajala ormoška klet. A v zvezi z raperji in vini je bil še malo prej veliko bolj odmeven verbalni obračun, ki se je odvijal med Jay-Zjem in šampanjsko hišo Roederer oziroma njenim takrat na novo postavljenim šefom Fredericom Rouzaudom. Ta je v Economistovem članku o prestižnih šampanjcih na vprašanje o tem, kako gleda na pojavljanje svojega šampanjca v raperskih videospotih, kjer plemenito vino sicer tu in tam kdo srebne, še veliko raje pa perlaste mehurčke zlije v dekolte kakšne na tričetrt razgaljene booty-shakerice, izjavil, da pač nima kaj narediti, saj nikomur ne more preprečiti kupovanja svojih vin. Izjavo je takoj besno popadel Jay-Z (ki že v tistem času še zdaleč ni bil samo raper, ampak predvsem biznismen z resnimi operacijami v založniškem, modnem in visokoprofilnem klubsko glasbenem svetu), ki je razglasil popoln bojkot Cristala (ta je bil po Billboardovih analizah leta 2005 osma v komadih najpogosteje omenjana blagovna znamka) v vseh poslovnih in zasebnih sferah, vključno z umikom z vinske karte v verigi svojih hohštaplerskih klubov 40/40. Roederer se je potem sicer s piarovskimi sporočili, češ da že od leta 1776 podpirajo in zavzeto spremljajo vse oblike umetnosti in izražanja, ampak škoda na nezanemarljivo velikem hiphopovskem marketu je že bila narejena. Po analizah tržnikov je Cristalovo nemilost najbolje izkoristila šampanjska hiša Armand de Brignac, ki se s svojim zlatim pikovim asom na steklenici lepo vklaplja v bling-bling rapersko estetiko. Mogoče je lastnik Dallas Mavericsov Mark Cuban prav v kakšnem takem spotu dobil idejo, da bo za proslavo naslova svoje ekipe v ligi NBA za 90.000 dolarjev nabavil en nabukodonozor (petnajstlitrska flaša) omenjenega napitka, njegovo potezo pa so en teden kasneje podvojili pri hokejskem moštvu Boston Bruins, kjer so naslov prvaka NHL zalili z enim od šestih Brignacovih midasov (30 litrov).

Pa zavijmo zdaj iz teh bogatunskih proslav na ulice Los Angelesa, na katerih se med čakanjem na rapovski, športni ali gangovski breakthrough konzumirajo precej cenejši napitki. Snoop (takrat še Doggy) Dogg je v refrenu enega od hitov na svojem prvencu Doggystyle (ta je bil Snoopov breakthrough, saj je v prvem tednu po izidu z 806.858 prodanimi kopijami postal do takrat najhitreje prodajan hip-hop album, odsihmal pa se je po svetu prodalo še skorajda 11 milijonov primerkov) ulični vibe ležerno povzel takole: rollin’ down the street, smokin’ indo, sippin’ on gin and juice, laid back, with my mind on my money and my money on my mind. V drugi kitici je potem sicer specificiral, da gre za Seagram’s gin, mogoče tudi zato, ker je bila Snoopova založba Interscope v lasti korporacije Seagram. Everybody happy. Snoopa je potem na glasbeni sceni premetavalo sem in tja, v hiperprodukciji albumov, ki jih je bil zaradi čim hitrejšega odsluženja pogodbe v založbo No Limit prisiljen štancati na prelomu tisočletja je izgubli dobro mero kredita z začetka kariere, a z bolj ali manj simpatično pritegnjenimi projekti (kot je bil tisti, da je zdaj reggaejaš in ni več Dogg, ampak Snoop Lion) se je vendarle vsekozi uspel ohranjati na popkulturnem površju. Je pa res, da je nekaj let nazaj kot strela z jasnega udarila novica, ki se je zdela kot tipičen primer fake newsa: da bo Snoop fural kuharsko oddajo in to ne sam, ampak v paru z Martho Stewart. Noro – zapohanski gangsta raper prve generacije bo pred kamerami kuhal z ameriško gospodinjsko svetovalko in vplivnico št. 1? Pa saj to je skoraj kot da bi Ali En pekel potico s sestro Vendelino! Ampak zadeva se je prijela, kanal VH1 trenutno pripravlja že tretjo sezono, Snoop in Martha, ki bi mu po letih zlahka bila mama, pa sta v showu, ki ga snemajo v studiu pred živo publiko ultra sproščena in v dialogih polna simpatičnega medsebojnega zbadanja. Snoopa je očitno kuharija potegnila do te mere, da bo letos jeseni izdal svojo kuharsko knjigo s transformativnim naslovom From Crook to Cook.

Svojo kuharsko buklo ima že nekaj časa na policah še en raper, ki ga tokrat jemljemo pod drobnogled. Fuck That’s Delicious je knjižni prvenec (sicer pa tudi naslov njegove popotniško kulinarične oddaje je kanalu Viceland, ki ga programsko vodi režiser Spike Jonze) newyorškega stihoklepača Actiona Bronsona. Bronsolini, kot si v kakšnem verzu rad reče, se je kot Ariyan Arslani rodil albanskemu očetu in judovski materi v soseski Queens, rapanje pa je bil dolgo časa samo njegov hobi. Uveljaljal se je v svoji osnovni dejavnosti, po šolanju na kulinaričnem oddelku newyorškega Art Instituta, je bil precej ugleden kuhar v kar nekaj steakhousih pa tudi v dveh vegetarijnskih restavracijah. Mu pa samo kuhanje nekako ni bilo dovolj, zato je kar v svoji pro-kuhinji začel snemati kratke videorecepte, med kuhanjem pa je v svojem zdaj že precej prepoznamem slogu rapanja priobčil marsikatero zanimivo verbalno akrobacijo. Obe tako zastavljeni karieri – medijskega kuharskega uživača in ostrega uličnega raperja je gradil vzporedno, je pa kljub temu zanimivo, da je prvi album izdal šele leta 2011, pri svojih osemindvajsetih letih, kar je za žanr precej pozno, do lani pa je nanizal še tri dolgometražne zvočne kolekcije. Kdor pozorno posluša njegova besedila bo opazil, da v verze vključuje veliko kuharskih metafor, nekatere so celo takšni mini recepti, glej primere:

Cuttlefish cut up on the beach out to sea / Mix it with the lime juice / Smidgen of its own ink (Dreamer)

Got the lamb rack, pan-roasted, laced it with fennel / Little yogurt that been drizzled over—might be a winner (komad Nordic Wind)

Extra virgin olive oil drizzled on the pasta / Fry the bacon, make it sizzle for the chazers (Bag of Money)

Too beaucoup, fresher than a lake trout / Barbecue the venison, pair it with a great stout (Buddy Guy)

Dabble in truffles, Sauvignon Blancs, simmer the mussels (Blood of the Goat)

Vsekakor zanimiv in simpatičen lik, bo pa zanimivo opazovati, če bo trend repersko-kulinaričnega kombinairanja okužil še kakšnega stihoklepača, upamo celo na kakšnega slovenskega. Goveji rep in repa se kot inspirativni sestavini ponujata kar sama od sebe.

Action Bronson feat. Snoop Dogg: Feferoni z jajci in miljarderjevo slanino

Snoop in Bronson s svojima knjižnima izdajama seveda ciljata na nak način podobni, a vendarle različni publiki – tako, kot sta znotraj različna tudi njuna glasbena stila. Snoopov bolj hedonističen, nablingan, bogatunski; Bronsonov bolj uličen, trd in surov. Prvi zato v knjigi priobčuje tudi recept za takšne reči, kot je jastog thermidor (s kremo iz rumenjakov in konjaka), Bronson pa razne hitre, tudi za poznonočna divjanja primerne lakotniške prigrizke.

Za našo rekreacijo sem si privoščil kolaboracijo dveh njunih receptov – na osnovni recept za v ponvi pečene feferone z na hitro umešanimi jajci, kar je bila najljubša otroška jed Action Bronsona, sem dodal še po Snoopovo napimpano slanino, ki ji sam kdo ve zakaj pravi milijarderjeva. Dig in, baby!

snoop-bronson foto

za solistični rap snack potrebuješ:

  • dva ali tri sveže feferone
  • dve jajci
  • maslo
  • olje
  • sol
  • štiri debelejše rezine slanine
  • žlica rjavega sladkorja
  • pol žličke strtega črnega popra
  • pol žličke strtih suhih peperončinov

Pečico razhajcaj na 200 stopinj. Pekač obloži z alu folijo in nanj postavi rešetko. Na rešetko nanizaj rezine slanine. V skodelici zmešaj sladkor, poper in peperončine ter mešanico enakomerno razporedi po rezinah slanine.

Deni v pečico in peci približno dest minut. Bodi pa že po približno petih minutah v pozoru, da se reč ne bo začela žgati, sicer po grenka, zažgana in za preč. Ko sladkor na slanini lepo svetlo karamelizira vzemi pekač iz pečice in slanino pusti, da se ohlaja pet minut.

Medtem ko se slanina še peče, v ponvi na olju in na precej visokem ognju z vseh strani opeci feferone. Ko so lepo temno porjaveli, dodaj v ponev še malo masla ter dve jajci, ki ju zgolj na hitro zžvrkljaš v ponvi – tako da so rumenjaki in beljak še vidno ločeni med sabo. Jajca narahlo posoli in postrezi s karamelizirano pikantno slanino.

frigane bikonveksije

otroško siljenje s korenjem je iz ust moje matere skoraj vedno prišlo z argumentacijo, da je treba jest korenje, da boš bolje videl … kar je še kar wtf in za mulca ki vidi muho na vrhu štiri kolometre oddaljenega turna (in ki res, res, res ne mara korenja) še kar brezvezen argument, ker kako bi sploh lahko še bolje videl, kot že vidiš? … daj mi reč, da korenje pomaga razumet štetje po sedmiško, odganjat mozolje in druge pomembne reči … no, nasploh je teh ljudskih vraž moja žlahta znala sproducirati kar nekaj (dedija martina je recimo bica tončka vedno opozarjala, naj ne pretirava s popranjem juhe, ker poper kao suši kri) , še posebej, ko je debata nanesla na to, kaj vse je dobro zaužiti na tešče: kozarček z vodo zmešeanega jabolčnega kisa; žlico olivnega (ali lanenega olja), žlico čez noč namočenih kosmičev, žličko lanenega semena, trdo kuhano jajce (če hujšaš) …  kakorkoli – ne vem zakaj nihče ni inavguriral kakšne res logične povezave – da je recimo leča dobra za izboljšanje vida? … no, midva veva, da so stvari dobre, če jih dobro pripraviš in da motivacija, da nekaj poješ, prihaja predvsem od tega, kako reč izgleda, diši in se obnaša v ustih … in tale hrustljavo ocvrta, začinjena, dišeča leča je banger! … čekidavt, ker je simpl in univerzalna in uporabna in krasna kontra ponavadi razkuhanemu mushu, ki ga marsikdo povezuje s to ljubko stročnico … frigaj, stari!

P1560027

tako gre to:

  • 100 g rjave leče
  • žlica curryja
  • žlica čičerikine moke
  • sol, poper
  • pol litra olja za cvrtje (oljna repica, arašid, sončnica, tu smo nekje …)

lečo speri, deni v skledo in prelij z vodo, ta naj sega vsaj kakšna dva centimetra nad lečo … tako naj se stročnica miro in dostojanstveno namaka štiri ure, lahko tudi v hladilniku …

po štirih urah lečo odcedi in jo dobro osuši na kuhinjski krpi … stresi jo nazaj v sprano in do suhegas obrisano skledo … v manjši skledici zmešaj curry in čičerikino moko, če si za vroče, lahko mešanici dodaš še malo (ali pač malo več) kajenskega popra …

v manjši kozici segrej olje, na kakšnih 160 stopinj bo dovolj … s praškasto mešanico potresi lečo, dobro premešaj in odvečne prahoide odstrani tako, da lečo streseš v cedilo z drobnmi luknjicami … lečo nato stresi v olje, malo bo hušknilo, ma ne se ustrašit …

med mešanjem cvri kakšne tri ali štiri minute, nato pa vse leče s cedilom polovi, odcedi, stresi na paprinate brisačke, posoli in popopraj … eno idejo serviranja imaš z zapečeno hobotnico in jogurtom s sesekljano meto tu zgoraj, druga se kar sama ponuja kot grickalica ob pirčku in omiljeni serialki, od tretje do neskončnosti pa jih uporabljaj kot hrustajočo piko na i raznega solatja, sendvičev ipd. …

soundtrack naj bo tokrat kar cela plata, predvsem zaradi optične naslovnice: pink floyd – the dark side of the moon 

brunssi fest

dolgemu, počasnemu ponavadi vekendaškemu križancu med zajtrkom in kosilom na finskem, izpeljano iz angleščine, rečejo brunssi … pri nas bi mu rekli zasilo … za veliko družinsko praznovanje dveh puncoidnih rojstnih dnevov je bilo pod še vedno močnim vplivom pohajanja po finskem nekako pričakovati, da se bo velika družinska miza zašibila pod svakojakimi dobrotnijami, ki si jih je potem vsak po svoji volji nabasaval na krožnik, vse do izjave, ki smo jo našli v vzhodnonemški slikanici o požrešnem pujsku joju in s katero ponavadi zaključujemo takele fešte: vsakdo lahko vidi, da sem sit in nabasan kot boben … no, lahko pa vidite tudi nekaj prizorov z mize:

brunssi - 7

samorastniški (rastko kiešlowski je prav avgusta dopolnil pet let in krasno vpihuje rupe v testo!) krušni dvojec: bel in polnozrnat

brunssi - 8

na roke tik pred žurko stolčen in rahlo osoljen domač putr 

brunssi - 6

v čekiranem kufru iz finske kontrabandnjena, z obiljem toplega dima rauhnjena riba, za katero smo mislili, da je losos, ampak je bilo nekaj drugega, nič slabšega 🙂 

brunssi - 1

še ena iz šverc kufra: suha salama s brinom

brunssi - 9

te so pa naši: zidaričev tabor od krave, kondov poltrdi od ovce in mladi kozji (z že pozabljenim poreklom)

brunssi - 2

tole je serija tradicionalnih karelijskih pit (karjalanpiirakat), v katere se človek zlahka zaljubi na prvi pogled in pojed: spodaj je preprosto testo iz ržene moke, vode in soli, polnilo je iz v mleku kuhanega in ohlajenega riža, vse skupaj pa je po peki premazano z mešanico masla in vode 

brunssi - 3

še ena tradicionalka: solata iz šumskih gob, v konkretnem primeru jurčkov- ti so kuhani, sesekljani, nato pa zmešani s sesekljano čebulo, soljo, poprom, kislo smetano in malo kisa … verigud!

brunssi - 4

takle ješpren sva jedla na prvem tripu na finsko, zdaj pa prvič doma: ješpren, suhe brusnice, malo medu in cimetova skorje so v ovsenem mleku pajsali osem ur na 105 stopinjah v pečici … izjemno! 

brunssi - 5

kruhov narastek, omnomnom: bel sourdough, jajca, sladka smetana, mleko, cimet, kličnki, pečica!

brunssi - 10

chia semena tukaj niso zato, ker bi kdo verjel v njihove superpavrze, ampak zato, ker čez noč namočena brez dela naredijo hudobno frajerski puding: tale je z ovsenim mlekom in zmletimi malinami

brunssi - 11

veliki finale je starejša praznovalka izgotovila po želji mlajše: hudobno dober, res krasno citronast in sladek in kiselkast in s hrustljavo bazo in sploh tzarski limonin tart z osmojeno meringo … 

no, nekaj stvari se je objektivu (in s tem tudi tvojemu očesu) uspešno skrilo – recimo dimljene nasoljene finske ikre, ploščati kruhki narejeni iz pirekrompirja, ovsene moke in jajca, aperitivni oriGINalni long drink, šampanjec, cremant in teranova penina, pa tudi skozi chemex sfiltrirana panamska (finca hartmann) kahvia … če povzmem: ovaj brunssi ni bil samo zasilo, ampak resno fin(ski)! … živeli!

soundtrack je memoarno nastrojen, seveda z lokalizirano finskim pridihom, zaradi katerega ga je vredno tudi pogledati, ne le poslušati: leningrad cowboys – those were the days

zlati dnevi, zlate jedače

zadnji dnevi avgusta so pri nas fajn … dekleti imata ena za drugo rojstne dneve in letos sta sklenili ustanoviti praznovalno zadrugo: kar obe sta praznovali oba dneva in smo potem kar obema dva dni izrekali čestitke in pozdrave … no, nasploh je mantra poznega avgusta carpe diem; dajmo na polno izkoristiti počitniško ciljno ravnino, na koncu katere se že rola jesen stiže, dunjo moja … dajmo se še hitro s kom zmenit za lagodno popoldansko posedanje in srebanje; organizirajmo še kakšno s futrom podprto druženje z izmenjavo počitniških vtisov in jih tako za čim dlje vtisniti čim globlje v spomin, odkoder jih bomo jemali, ko nam bodo zavdajali sivina in sluzin temina in mraz in bljak … dajmo hitro še na plac, izkoritimo sezono in pograbimo dva ali tri storže zlate mlečne koruze, potem pa via ekonom lonc zakuhajmo in na krožnike stresimo takole sončno zlato rižoto:

kukuriž

za familijarno praznovanje poletnega finala upleni:

  • tri srednje velike storže koruze
  • pol kile rižotne sorte riža (arborio, carnaroli …)
  • za dvakratni volumen riža župe za zalivanje (kurja, zelenjavna; ali pač voda če ni drugega)
  • slab deci vina
  • dve šalotki ali ena čebula
  • strok česna
  • dva centimetra masla
  • dober deci sladke smetane
  • košček parmezana
  • sol, poper, kurkuma

najprej pojdi z nožem nad koruzo – ročno ji odstrani liste in lase, nato ji poreži špico in poden in jo pokonci postavi na desko na enega od teh prirezanih koncev … z nožem potegni od vrha proti navzdol, čim bližje strženu, tako da se nabere dovolj slasntnih koruznih zrnc (v bistvu delaš pomanjšano verzijo tega, kar delo kebabdžinačarji)… mogoče ti bo lažje, če boš storže prerezal še na pol, da ti ne bodo uhajali izpod prstov … strženov ne vrzi proč, ponucal boš to!

ekonom lonc postavi na ogenj, vanj deni polovico masla, ko se začne peniti pa vso koruzo … nežno jo praži kakšnih pet minut, nato jo stresi ven, kjer bo počakala na nadaljnjo uporabo … v lonec zdaj deni drugo polovico masla in na njej prepraži fino narezano šalotko in česen (le toliko da postekleni, izofibaj se rjavenju!), temperaturo povečaj in dodaj riž (tle mam zdej eno finto: riž speri s tekočino, v kateri ga boš kuhal, zato da ohraniš škrob, ki bo vse skupaj pomagal narediti kremasto) ter praži nekaj minut … nato prilij vino in dobro premešaj, ko vino povre pa prilij še (sobno temperirano, ni ti je treba zavret) tekočino za zalivanje (po domače: župo), posoli, popopraj, še enkrat premešaj, v pisker deni še stržene koruze in zapri ekonomski pokrov … ko reč doseže poln pritisk,začni odštevati čas kuhanja – pet minut mora tole bit pod presijo …

medtem polovico koruze s sladko smetano, malo kurkume (in paličnim mešalnikom) zmelji v kremast pire … ko se izteče pet minut, postavi ekonomlonec pod pipo, ga prelij z mrzlo vodo, da pritisk pade, pisker odpri, iz rižote poberi stržene, namesto njih pa vanjo vmešaj obe koruzi – zmleto in ono, ki si jo pustil celo …

v finalu boš reč še malo premešal, vanjo natresel naribanega parmezana, še malo premešal, pa dodal še malo masla ali sladke smetane, če se ti bo tako zdelo in še malo premešal … potem pa jo le postreži, tista tandoori style pečena piščančja bedra bkk so tam čisto opcijsko, rižota je krasna že sama po sebi …

soundtrack bi težko bil kaj drugega kot tale morsko-poletna-rumena legendarnica s hudooo animacijo:  the beatles – yellow submarine

 

 

dolgi dnevi, dolge pijače

tretja chef/chefica ekspedicija na helsinški flow festival v zadnjih devetih letih (povprečno vsaka tri leta – ni slabo, ampak ker je v helsinkih tako fin(sk)o, bi lahko bilo še boljše) je bila najdaljša do zdaj, zato je tudi popopotna depresija malo globlja kot ponavadi … hitra jedilna opažanja za morebitne odprave cenjenega bralstva so takele:

brunssi is a must: bifejski pozni zajtrki za vikend so krasna inštitucija, za – glede na ostale cene ugoden – fiksen znesek se ponujajo zanimive solate, razni lososi in ribovje, fletne kaše in granole, smutiji in sokovi, obvezna kahvia pa tudi fine crkljajoče biskvitne cukrarije … osebno izkustvo priporoča posh ni-da-ni brunssi izkušnjo v hotelu klaus k (25 evrov), ljubko zajtrkundijo v dizajn štacuni/kafiču moko market (20 evrov) in starošolski super zajtrk pri pekarni ekberg (12,9 evra, priporočamo tudi kosilo za še 40 centov manj)… dobro jutro, dober dan!

tržnična situacija: stara tržnica v pristanišču je še vedno ljubka, a njena tržnična vrednost za, recimo, srednje zahtevnega samooskrbneža, je praktično nična, saj gre zdaj bolj za niz štacun z bolj ali manj predelano/zapakirano robo in gostinske obrate (še vedno pa je super štant s tremi župami dnevno, priporočam!) … za svežo mesniško in ribarniško robo se – pa magari samo na firbcajoči pohod – odpravi v hakaniemisko halo, mnogo resničnejše, manj sturistizirano …

alko: koholi so na finskem dražji kot pri nas … niso pa božjastno dragi – napotnik se je celo prav po turistično nategnil in z nakupom dveh primerkov finskega gina kao racionalno odlašal do letališkega tax free shopa … no, napaka: izkazalo se je, da sem za steklenici gina napue (ta je šel z mano zaradi imena, ane) in domorodnega helsinčana  plačal približno malo manj kot 10% več, kot če bi jo kupil v normalni državni štacuni alko … ta me je nasploh sezula s založenostjo v vseh segmentih koholiziranja, med vini je bilo najti celo verusova šipon in renski rizling ter briško krasno belo …

no, največje odkritje pa je originalni helsinški long drink, ki ga zdaj, ko sva že doma pridno rekreirava, spominjajoč se krasnih, dolgih helsinških dni:

helsinki - 1

gre pa takole: v glaž butni led, na led zlij merico premium craft helsinki dry gina (dokler ga imaš (če ga imaš),  potem pa pač kakšnega drugega gina); prilij dve merici sveže stisnjenega in precejenega soka oranžne grenivke in po merico tonika in mineralke … pij dolgo … in dolgo ponavljaj 🙂

ker je bil izlet glasbeno bogat, ti obzorje razširjam še z enim všečnim spevnim finskim rapom, ki si ga tam gori radi popevajo: pyhimys ft. vesta – kynnet, kynnet … nič ne štekam (razen da, according to google, kynnet pomeni nohti), ampak je res kul!