da boš vedel, o čem govorimo, kadar govorimo o zlinu samo oznaka moravski detroit ne bo dovolj, priporočam vsaj še branje prispevka polone balantič za mmc ali poslušanje epizode podkasta češkega radia – na dano temo (kakopak v angleščini) … no, ob tovarnah, domovih in hišah za zaposlene je v in okoli zlina postavljenih tudi kar nekaj arhitektonsko zanimivih vil … eno od njih je arhitekt vladimir karfik (fun fact: rojen v idrje) zasnoval za novinarja, pisca, diplomata in poslovneža huga vavrečko (fun fact: dedek vaclava havla, ki je v to vilo kot mladič prihajal na počitnice) …

in se takole vaš napotnik nič hudega sluteč odpravi pogledat to vilo in na njej na veliko presenečenje (na češkem smo, ane) opazi rdečo kvadratno tablico z belo zvezdico in napisom michelin 2025 … like this:

da ni danes in jutri nič fraj, potem pa za dva tedna zapirajo, mi na vprašanje a mate kaj za gosta hrusta? odvrne eno mlado bitje … in da lahko pustim telefonsko, če bi slučajno kdo odpovedal, ampak da verjetno ne bo, ker se to kar redko zgodi … no, taisto bitje me je par ur kasneje po telefonu vprašalo, če me še vedno zanima večerjat v la villi in da če ja, lahko pridem že kar čez dve uri, opolosmih … in sem se ofrišal, naročil taksi (ker vajnpering!) in kmalu zasedel kotno pozicijo s kozarcem drobnomehurčkastega zelo suhega proseka:

v la villi kuhajo precej frenči-klasično, a nikakor ne staruharsko ali dolgočasno … hefe lepo kombinira različne nivoje okusov in tekstur, predvsem ima občutek za doziranje kislih elementov, s katerimi lepo friša mastne in/ali slane sestavine … degustacijska špura – 5 hodov + en pozdravčk – je stala 80 evrov, kar se mi je glede na sestavine in izvedbo zdelo čisto sprejemljivo … takole smo se zarolali:

če boš kdaj tam okoli zlina in ti iče in piče u lajfu kaj pomenita (verjetno ti, drugače tega ne bi bral), ti obisk la ville vsekakor pripročam, predvsem zaradi ambienta, pa tudi zaradi kuharije … sommelierju pairanje kar gre, se pa za nivo ene mišelinke vsekakor ne spodobi šparanje s pomivalcem, detergentom in krpami – vsa prva tri vina so namreč natakali v isti kozarec …

zakonsko določena poraba preostalih dni lanskega dopusta do 30. junija je letos narekovala chefovo solo invazijo na (i)zbrane lokacije funkcionalistične, modernistične in brutalistične arhitekture bivških češkoslovaških krajin, specifično bratislave, zlina, olomouca in brna … vizualne vtise s kratkimi komentarji je še vedno moč videti na mojem instagramskem profilu, za zgodbe vsakega od omenjenih mest sem sestavil svojo zbirko hajlajtov … v vmesnem času, ko torej nisem občudoval armiranobetonskih konstrukcij slovaškega radia, se navduševal nad vizionarstvom tomaša baťe in naslednikov, med kakšno fuzbal tekmo drnjohal v krasno prenovljenem hotelu avion, pa seveda nisem pozabil na osnovno kruhovinsko aktivnost, ki se jo gre napotnik na poti po svetu – šnofanje svakojakih jidelno-piveckih pogonov … sledi executive summary, ekskluzivno za preostale bralke kruha in vina 😉

začnimo pri bratih v slavi, kjer sem se najprej pognal v menda da kulten in legendaren pamatnik nekdanjih časov, pozicioniran precej blizu bratislavske največje in najbolj priljubljene miletičove tržnice … placu se preprosto in povedno reče ryba in ko ga vidiš od zunaj, valjda najprej pomisliš, da si zajebal in da bi moral it v eno drugo, bolj food & customer friendly izgledadajočo rybo, ker tole je v najboljšem primeru izgleda kot backstage kakšne ne preveč ugledne štacune z ribiškim priborom …

no, ko pa človek premaga tistole klančino in odpre vrata v solidno klimatiziran prostor, pristane v placu, kjer se s pladnjem postaviš pred vitrino, s prstom kažeš na različne majonezno-ribje solate ter okisane filete sledov, vmes s postavljanjem vprašanj v mednarodni različici od arabele naučene češkoslovaščine izveš, da ocvrte trske, po kateri sicer plac slovi, trenutno ni na voljo in zato se zadovoljiš z setom treh majonezaric in z okisanim zeljem in korenjem napolnjenega sledovega fileja … ljudsko, poceni, izdatno in zanimivo, priporočam!

nasleddnji bratislavski prigrizek, ki ga lahko priporočim, ako se boš kdaj lečen in žejen znašel v slovaški prestolnici, usmeri svoj korak proti medeni ulici, kjer ti ne bo težko najti njene najbolj funky (oz. punky) pivnice – domuje namreč eni najbolj ikoničnih bratislavskih bajt, zgrajeni leta 1974:

slovaška rokodelska pivovarna stupavar je v pritličje namestila zajetno baterijo točilnih pip, nekaj miz in stolov, na ozvočenje dala dobro selekcijo bolj edgy muzike, na jedilnik pa fletno kolekcijo pivniških klasik, med njimi tudi resno zašpičene utopence, pri katerih velja pohvaliti tudi jako dober, lepo zaskorjan kruh, saj na teh geografskih širinah ponavadi na mizo denejo generično fabrško polbelo/rženo zakuminirano materijo:

zadnji bratislavski obrok je bil malo bolj nobl – v precej fensizirani soseski med vznožjem bratislavskega gradu in levim bregom donave sem najprej klel kot star furman, ko sem pod žgočim kontinentalnim soncem v nekem labirintu prehodov, stopnic, klančkov in garaž iskal vhod, na koncu pa sem – pardon my slovaščina – popizdil še ob vratih s čudaškim načinom odpiranja, ki si jih je za fleten, a ipak malo preveč generično opremljen lokal bistronomy zamislil arhitekt … no, za jest je bilo bolj zanimivo, že tale kombo kolerabe, dimljenega gomolja zelene, mandljeve kreme, vloženih zelenih jagod in pehtrana je bil fajn (s hladno non-alko birco iz pivovarne nilio pa sploh)

še bolj pa že skorajda epski, resno gajsten somov paprikaš s frišno pašto in skuto ter pocvrtimi kockami prekajene mangaličine guancie iz ekofarme góra:

in takole fletno podprt sem hitnil the road in se v raziskovanju odural do naslednje postaje: zlin, here we come! … stay tuned!

reč je taka, da je e-poštni nabiralnik za letošnjo post-hibernirajočo izdajo tekmovanja za zlatega silvota ostal prazen ne le ob izteku prijavnega časa, ampak do zdajle, ko od deadlajna teče že peti dan … sicer smo v času bakanalij na družabnih omrežij zaznali kar nekaj prijave vrednih gastro izdelkov, nekaj izvajalcev je v interni komunikaciji celo vehementno najavljalo ne le prijavo ampak kar naskok na zmago, a na koncu smo tu kjer smo – pri prenosu nagradnega sklada v naslednji razpis, ko/če bo …

da pa celotna telovadba v zvezi z izvedbo tekmovanja ne bi šla v nič, se je žirija na osnovi prvoosebne izkušnje vendarle odločila podeliti titulo zlatega silvinhota in sicer gre ta letos v roke nataši šip, po domače chefovi kumi, ki je na samega sv. silvestra dan izvedla resen konceptualistični presežek v duhu naše tekme …

takole je bilo: med pripravami na veselo gostüvanje ji je iz ene od kuharskih knjig padla stara razglednica, ki je povzročila nenadno spremembo gastro plana in super zgodbo za silvestrsko mizo, kar je chef s tresočo roko ujel v kratek video dokument:

nenadejan dogodek, ko se uresničita obe strani pozabljene 15 let stare razglednice naj vsem nam služi kot dokaz, da je s potovanj (ali pa tudi kar tako) še vedno vredno pošiljati kartice, meni pa dodatno da je, vsemu navkljub, tudi na tem blogu vredno še tu in tam kakšen hec razpisati in kakšno recepturo napisati … naslednjič, morda že čez nekaj dni, bodo to navodila za pripravo solate predramljenga zlatega silvota … bodi z nami!

tudi rubrika topovi leta je zajeta v kolateralno škodo puščavkega peska, ki je zasul tole nekoč cvetoče spletišče … po šestih letih sem spet pobrskal po spominU, predvsem pa po fotkah (saj zato pa mamo telefone, ane) in iz odhajajočega leta ven potegnil sledečo artilerijo:

top jed v restavraciji
konkurenca v tej kategoriji je kar resna – glede na to, da že po službeni dolžnosti vsak teden odsedim par ur v kateri od slovenskih birtij, poleg tega pa kot na-potnik grem še na kakšen izlet, kjer me spet začne srkati v take in drugačne lokale … no, po skrolanju čez telefoto album odhajajočega leta sem hitro zaključil, da tatarski biftek ksenije mahorčič vendarle odstopa – ksenija je namreč za to jed sama naredila vse, tudi specialen krožnik … lej to, no:

top recept iz kruha in vina
konkurence v tej kategoriji praktično ni, shame on your writing laziness, napotnik! … kar pa ne pomeni, da nič ne kuham – o pa še kako in včasih tudi zelo dobro … i guess da sem letos najbolj ponosen na ceviche, ki sem ga napedenal iz bagatelno pocenskega ciplja:

top vino/napitek
tudi s to rubriko lahko precej hitro opravim, saj najljubši požirek kar močno odskakuje od ostalih (sledita mu predvsem dva pivaka – v vroči pragi izpita lahkotna osmička unetickeho pivovaru in v mrzli pragi odkrit budvar 33 – novo, crispy in resno grenko pivo iz budjejovic) … na mojem jeziku pa se je najbolje počutilo vino, za katerega bi težko rekel, da je trendovsko (cajti so naklonjeni predvsem lahkotnim, sortno izraženim elegantnežem), saj je chardonnay s posestva gjerkeš do konca dozorel, odležal eno leto v novih sodih, nato pa še par let v steklenici, na katero so nalepili etiketo z imenom woodstock (malo zaradi letnika – 40 let po tem, ko je jimiju kitara pela – malo pa zaradi lesa) in postal moje najljubše vino leta 2025

top gastro doživljaj
tukaj seveda spet kar dobro kaže – tamle okoli asola smo silno dobro jedli v zelo simpa placih; tudi obe podkurjeni zvonarjenji na rožnodolskem vrtu don paolete bosta šli v anale in to v družbi spekatularnega office cateringa by raw pasta deli (priporočam!) … na vrhu pa vendarle ostaja serija petih pogovorov z ljubljanskimi chefi, h katerim so me povabilo organizatorji festivala november gourmet … jorg zupan, mojmir šiftar, jakob pintar, igor jagodic in familija bratovž so ne le hudi stručkoti in profiči, ampak tudi razgledani, duhoviti in dostopni sogovorniki – pač, ljudine!

top food related
haha, modeli – jasno da tukaj ni dileme: svoje stroge, francjožefovske obrvi sem odnesel v 42. epizodo 11. sezone masterchefa in zagrenil življenje šesterici tekmovalcev … no, pa zlatega silvota sem reanimiral, to je pa tudi nekaj 🙂 … srečno in boljše 2026!

parcialna hibernacija tega bloga je v večji ali manjši meri prizadela tudi redne letne stalnice, ki smo je jih kot kruhovinska skupnost šli na dotičnem spletišču … najslabše so jo odnesla letna rojstnodnevna žrebanja, ki smo jih zaključili že v zlobnem letu 2020, kempinski nekako kar zmore stati inu obstati, kadar pač se vzpostavi bazni tabor, tudi letos mu/nam je to uspelo; zlati silvo, ki nam je vsako leto ponudil voajerski vpogled v to, kako na zadnji večer v letu fešta naše bralstvo (epske reči so to, lej ta pregledni članek o izvedbah od 2007/08 do 2019/20 in naslednji dve izdaji 2020/21 un 2021/22) pa je pooplnoma presahnil …

zadnja izvedba je bila vsa v znamenju številke dve – 22. 2. 22 je žirija zmagovalno titulo soglasno razdelila med dva tekmovalca
in ker od takrat minevajo štiri leta (in štiri je seveda dva na drugo potenco)
in ker hec mora bit
in ker me tu in tam še vedno kdo vpraša, če se še gremo zlatega silvota
in ker sem prejšnji teden na prešercu skoraj povozil oblikovalski genij v obliki mihe groblerja, ki je silvotu vsako leto zdizajniral celostno podobo
in for good ol’ times
smo zdaj tukaj, na prehodu 2025 (ki je bilo, resnici na ljubo, bolj en beden papak od leta) v 2026 (ki se, upamo, ne bo špeglalo po svojem predhodniku) ter z veseljem najavljamo, da je zlati silvo nazaj, lej si ga ti šarmera-lepotana:

s to objavo kruh in vino razpisujeta ne čisto tradicionalni in ne čisto navaden praznovalno-gastronomski natečaj in z njim borbo za častni naziv

ZLATI SILVO 2026

letošnji natečaj je poudarjeno firbcovski – bolj kot natančne recepture za spektakularitete (no, tudi teh se silvofili ne bomo branili) nas zanimajo koncepti, zgodbe, anekdote v zvezi s pripravo silvestrske večerje, nje konzumacijo pa tudi z njenimi posledicami dan (ali celo dva) potem …

prijava naj torej vsebuje impresijo ali zgodbo in/ali kakšen slikovni, zvočni ali videomaterial, ki ga bomo najprej dali v prežvekovanje in presojo žirijskim pravičnikom, nato pa tudi na ogled preživelemu bralstvu tega bloga …

mailbox na naslovu zlati.silvo@gmx.com je že odprt in tako bo vse do nedelje, 4. januarja do polnoči, ko se prijave zapirajo

vsi prispevki bodo simbolično nagrajeni, najboljši pa bo poleg utekočninjene nagrade prejel tudi titulo zlatega silvota 2026 in vso pripadajočo čast in slavo …

zdaj lahko že začenš tuhtat, kaj in kako boš prijavil, ampak ne se preveč obremenjevat – it’s supposed to be fun! … zato te prosim, da glas o silvotu razširiš tudi v svoj prijateljski mehurček – več kot nas bo, bolj bo luštn!

ko sem že ravno v reminiscenčnem razpoloženju in preklikavam na raznih potovanjih zajete podobe, na hitro objavljam še nekaj random resnic, utemeljenih na vtisih iz dveh blitz-tripov v zahodno soseščino … prva pot je (kot menda vse) vodila v rim (kruh pa vin priporočata izletovanje z brzinsko rdečo puščico s postaje pri letališču ronchi, odkoder je to stvar komfortnih petih urc), druga pa v asolo, ki je – v unlikely primeru, da na slovenskih avtocestah promet poteka tekoče – od ljubljane oddaljen slabe tri ure vožnje … tale zapis lahko imenuješ tudi napotov itali aprišiejšn poust, in no particular order mi je italija – navkljub meloni in fratelom in neofašotom – trenutno še posebej fajn zaradi francesce albanese in naslednjih reči:

lanske poletne počitnice je 75% članov našega gospodinjstva preživljalo ob enem drugem morju, kot smo ga sicer navajeni … namesto ekstenzivnega namakanja v na 27+ stopinj segreti lužici adrijanskega morja je zgolj 33% odstotkov članov ekspedicije izvajalo hitrejše in-n-out kopalne ibunge v na 15 do 17 stopinjskem atlantskem oceanu … no, vsekakor je treba reči, da nam tam gori v normandijskih in bretanskih krajih v nobenem pogledu ni bilo kaj hudega … ob prekrasnih lendskejpiš razgledih,

hudih kamnitih

in betonskih stavburdinah (le havre je super, pripročam obisk stavboljubcem!)

prijetnih temperaturah, specifični svetlobi in dobri družbi gre izpostaviti predvsem srebanje ostrig v cancaleu

praktično raziskovanje nebroja verzij moules frittes in drugih školjk, ovohavanje specialnih klobas črevaric, andoullletes

in – če smo že v drobovinski kategoriji – teriniziranih vampov

ter praznjenje svakojakih posodic bretonskega in/ali normandijskega cidrea

smo pa iz tega potovanja prinesli še eno kulinarično spoznanje – da so ribe jako, jako, skorajda že dekadentno fine, če se jih mimo naših mediteranskih olivnooljnih navad pripravlja s putrom … od tu do združitvenega kongresa dveh morskih šol nas je tako ločilo le še nekaj preprostih kuhinjskih operacij, ki so na koncu dale tale rezultat:

blitvo s krompirjem verjetno znamo? na hitro: v kozici na olivcu pražiš strt strok česna, ko zadiši dodaš blanširano, seskljano blitvo in na kocke narezan kuhan in odcejen krompir … soliš, popraš in med mešeanjem dodajaš malo od krpmpirja odlite vode, dokler ti konzistenca ni všeč … jaz imam rad, da je blitva s krompirjem in ne obratno, ti pa daj kakor češ … glavna stvar tu je itak ta riba … njo pa takole predelaj v specialiteto:

• dva čim debelejša fileja bele ribe (na fotki je resen oslič, uplenjen v aleševi ribarnici)
• 100 g masla
• 50 g mandljevih lističev
• žlička limoninega soka (ali malo več suhega belega vina)
• sol, poper

pečico segrej na 180 stopinj … fileja prereži na dva dela, tako da imaš štiri približno enako težke porcije … posoli in popopraj jih po obeh straneh in jih položi na s peki papirjem obložen pekač …
tretjino masla nareži na kockice in jih enakomerno razporedi po filejih … pekač šopni v pečico, in si naštimaj časovnik … zdej sva pri ivačičevsko-vendelinski zagati, ti bom namreč rekel, da ribe peci, dokler niso pečene, hehe … ampak ti vseeno dam orientir – nekih deset minut bi znalo biti za srednje debel file že dovolj …
medtem narihtaš maslo: ga daž v majhno kozico in ga počasi segrevaš – se bo penilo in ko se ne bo več penilo se bo začelo zlato barvati in po lešnikih dišati … in takrat stresi v kozico še mandlje, praži miniutko ali dve, da se lističi obarvajo, kot so zgoraj na sliki … v mandelputr prilij še limoniin sok ali vince rujno, premešej in drži toplo na čisto majhnem ognju …
v finalu pa postopaj takole: na krožnik blitvo, na blitvo ribo, na ribo putr z mandlji, na ozvočenje pa še žanrski miks, v katerem se srečata hiphop in bretanska klasika: manau – la tribu de dana

trivia: video je bil posnet na gradu fort-la-latte (oz. la roche-goyon oz. roc’h-goueon), v katerem imajo tudi hud zeliščni vrt … a kako vem? ha, ker bil: