Skaručna

Prosimo, odpnite pasove.

Če ste gledali Coppolovega prvega ali brali Puzovega Botra, potem veste kaj pomeni, če vas udari strela. Se pravi, da vas velika večina ve. Tisti, ki ne veste, v bistvu veste, če ste se kdaj zaljubili na prvi pogled. Se pravi, da zdaj veste vsi. Vkolikor se zdaj najde še kdo, ki ne ve, naj si ob prvi priliki izposodi film ali knjigo ali pa, ko se bodo kolesa naslednjič vrtela proti Gorenjski, z avtoceste zavije v Šmartnem ali najkasneje v Vodicah in potem poišče Skaručno. Ko bo našel Skaručno, bo zlahka našel tudi gostilno Skaručna, od tu do udarca strele pa res ni več daleč.

Skaručna je gostilna, ki ji ni para in zato lahko njen kodeks pri debitantih povzroči blago (no, pri občutljivejših pa tudi zmerno do pretežno) začudenje. Še posebej pri kontrol freakih, torej ljudeh, ki imajo radi vse pod nadzorom in vse pod komando – v Skaručni se namreč je in pije tisto, kar vam prinesejo na mizo. In to je zelo vabljivo, dišeče in okusno in tega je veliko. In to velikokrat. Tudi če se boste ustavili samo na »eno župco«, boste dobili vsaj tri. Pa klobaso za na pot. Ali pa župco in pravkar dimljeno postrv iz unikatnega zidanega kompleksa (ljubkovalno tudi krematorij imenovanega) kurišč, krušnih peči, gradel, čripenj in dimnic, ki dominira domačnemu vrtu. Slavko mlajši sicer ne nosi mogočnih brkov in atovega vzdevka Pulinoga, a oštarijo fura prav tako suvereno in simpatično. Mogoče tudi zato, ker je iz Neaplja pritovoril cel prtljažnik vinilov z italijanskimi opernimi, belcanto, narodnimi in sanremovskimi pevci in jih dodal takistemu polpreteklemu materialu bivše domovine, da se zdaj složno sukajo na gramfonu in ustvarjajo edinstven štimung brezčasnosti. Kar je nadvse primerno, saj je v Skaručni čas absolutno nepomembna kategorija. In to ne za osebje, ampak za goste.

Vse skupaj se začne za šankom, s suhim sadjem v peharjih in ohlajenim orehovcem in/ali borovničkami v frakeljnih. Če jih boste hitro izpraznili, boste dobili nove, zato previdno. Ko vas bodo odpeljali k mizi, se bodo le tej že šibile noge, vam pa cedile sline, saj je hladna brigada že na poziciji: sladka in lepo mazava domača račja pašteta, ravno prav pikanten liptaver, okrogla dilca s tanko narezanim suhim vratom, malce debelejšimi koluti klobase in ostrim naribanim hrenom, še ena dilca z dimljenim špehom in stroki česna, skodelica svežih hrustljavih redkvic in velik krožnik mesnate tlačenke, prekrite z narezano čebulo in polite z bučnim oljem. In ne, seveda nisem pozabil na pekljan telečji jezik z naribanim mladim kozjim sirom, ampak se mi ta jed zdi vredna svojega lastnega stavka. Ali celo dveh: pekljan telečji jezik z naribanim mladim kozjim sirom v Skaručni je res nekaj nepozabnega. Vse do tega trenutka si usta močite z lahkotnim, uravnoteženim štajerskim mešancem in se, čeprav je težko, izogibajte rezinam kruha, sicer boste luknje na pasu začeli odpenjati veliko prezgodaj.

Ko je duša za silo privezana, je čas, da jo še malo segrejete. Iz treh jušnikov se vedno kadijo tri slastne sezonske juhe. Skoraj nikoli ne manjka goveja krepkača z rezanci in koščki mesa, pred dobrim mesecem pa so bile žene navdušene nad kremno špinačno z res veliko špinače, možje pa nad hibridom med čebulno juho in prežganko z jajcem. Če ne bi slutili divjega nadaljevanja, bi repetirali, in izkazalo se je, da je bilo prav, da nismo. Ravno prav kisel in lahkoten cviček je bil še eden iz nove generacije dolenjskih rdečkarjev, ki dvigujejo ugled nekoč predvsem po hudi kislini razvpitemu vinu. Tokrat je bil spodoben družabnik invenciji ta mladega Slavka, popečenemu mlademu kravjemu siru v omaki s pomarančami. Sladkost sira, svežina pomaranč in grenčica njih lupine tvorijo nenavadno kombinacijo okusov, ki ne dopušča ravnodušnosti: ali si fan, ali pa ti ne paše. Mnenja so bila deljena.

Pri naslednjem krožniku ni bilo dileme: vsi smo bili za mehak, lepo uležan medaljon medvedovega mesa, ki ga na srečo niso prekrivali s kakšno omako, ampak so rariteti pustili, da se pokaže s svojim lastnim okusom. Sladoslastno! Ta okus bi človek kar nekaj časa prenašal s sabo, a Skaručnarji so nas po kratkem predihu – skledi radiča z jajcem in bučnim oljem – postavili pred nov izziv: pečeno telečjo kračo, praženim krompirjem in kuhano zelenjavo s česnom. Krače so hišna specialiteta, njihovo poreklo pa določa velikost omizja, če bosta dva, bo svinjska, če vas bo dovolj pa volovska – v vsakem primeru pa bo meso popolno spečeno, mehko in sočno. Tako kot kos le po zunanjem centimetru zapečenega biftka z gorčičnimi semeni, ki ga je z gradele prinesel Slavko in nas poskušal razpočiti. V Skaručni pa smo po še eni, tokrat malo daljši klepetavi pavzi zmogli dišečo, s cimetom posuto jabolčno pogačo in sirove štrulkje z rozinami. Kačja slina, kot strela močan digestivni zvarek iz ogromne steklenice, polne zelišč, pa je izdatno pripomogel k pretvarjanju vsega dobrega v življenjsko energijo. In tako me je še enkrat – kot prvič in vedno ko sem bil tam – zadela strela. Tako močna, da verjamem, da je Skaručna najboljša oštarija na svetu: Champerard ima svoja pravila, marsikje kuhajo veliko bolj inventivno, skoraj povsod se več ukvarjajo z vinom, a nič od tega ti ne more dati (ali odvzeti) občutka popolnega ugodja, ki ga sam vedno občutim še dolgo po tistem, ko me taksi iz Skaručne pripelje domov. Ali od doma?

Advertisements

25 thoughts on “Skaručna

  1. Ti Napo, u redu si tole opisal o Skaručni … ampak pri cepitvi pa ne poznajo meja…Človk ma pa po pojrdini tam že tako polhen vamp, da pol teže računa tako ali tako ne dojame … pa je

  2. lahko, lahko, ampak tole je bilo leta 2004 … mislim, da je kompletno kosilo okrog 40 evrov, napitki pa posebej … ampak skor ymeram kdo krug placca, hehe …

  3. Bil zadnjič povabljen s strani legendarnega Pulinoge… (Družinski prjatli od “ženičke”) Še dobr, da je izpit vzela sabo… S Slavkotom (starejšim) sva tekom popoldneva “odbila” cca 5 l cvička…
    O hrani pa itak ni zgubljat besed… Tazga biftka res še nisem okusil, pa sem jih že kar nekaj. Glede na to, da smo bili povabljenci smo imel “pravo na glasanje”, pa smo lahko prostovoljno nehali, ko dejansko ni bilo več prostora – še dobro…

  4. Pingback: Krof Drakula » Blog Archive » Slow food makes people slow

  5. papirnata vrečka pred mano pravi:

    pravi mačo nese kračo.
    ni boljše jedače od volovske krače!
    dober kos krače razpara ti hlače!
    krača od vola te vrže s stola!
    volovska krača nam veselje vrača!
    ko voli obmolknejo.
    ko se dobra družba tbere, kračo do kosti obere!
    komur krača, tisti plača!

    v kotu vrečke je pa še darilni namig: za ženo in zase prinašam klobase!

  6. heh, jan, a pe ne vaš kakšna je razlika med pesimistom, realistom, optimistom in utopistom? … vsi hočjo jest decembra v skaručni … pesimist za rezervacijo pokliče julija, realist septembra, optimist oktobra, utopist pa novembra … in vsi so lahko srečni, če dobijo plac … počakaj na februar, marec … takrat je fletno … pa potem ko se vrt odpre …

  7. Da ne govorimo o tem, da v Skaručni stanuje in obratuje tudi najboljši SLO šraufer Ducatijev, ki seveda izvaja (predpisane) posege tudi na mojem enoslednem vozilu. Ker se cenim.

    Da, da. Skaručna rulz!

  8. skaručna ni za vsak dan, na njo se pripravljaš skoraj s postom, je praznik, kot velika noč, ko pride predjed prva, druga, juha, prva, druga, tretja in se držiš nazaj, ker poznaš sistem, pride nato glavna in si misliš, hoho, danes je šlo pa lepo, jasno pride, še druga, tretja, četrta, peta, … perverzija hranjenja in seveda vse odlično.
    jasno, da se upiramo slovenski bolezni ( samo da gleda čez krožnik in je super, kot jurman), vendar se ti včasih zazdi, da so v količinah (bog ne daj v kvaliteti), podlegli slo sindromu, več je bolje, boljše, najboljše. Vsi smo po tretjini ponujene hrane v sedmih nebesih in vse kar je čez, jemo zato, ker se ti srce para ob odlični hrani, ki bo ostala na pladnju… da ne govorim o ceni, še prenizka, za kar ponujajo

  9. Kaksna primitivna scena vodi tole vcasih dobro gostilno.

    Vcasih smo hodili pa je bil g.Slavko Zagar (oce) se v obtoku je bila gostilna precej uredu. Treba je biti posten.

    Verjetno ste opazili, da jo sedaj vodi sin in blond kreten, ki nimajo niti najmanjsega pojma o gostilnicarstvu, no ja, mogoce so ga imeli, ampak so tako pijani in zadrogirani, da so vse pozabili. Kruh reze kot da bi bil nor, za njegov smeh verjetno ne rabimo zgubljati besed ker je totalno psihopatski, hren ribajo tako da je povsod, tudi na njem, a ker je tako zadet in pijan sploh ne ve da mu visi iz glave, kelnerji se morajo izkazati pred gosti in to na tak primitiven nacin, da lahko kar pozabimo hrano (te mine)… Izgledajo kot neandertalci ali pa najboljse primitivci iz kamene dobe brez najmanjsega obcutka za hrano in za goste. Preseneca me da je sploh se kdo tam??? Mi smo odsli cisto takoj in nimajo niti najmanjse moznosti da se kdaj pridemo, pa smo jo obiskovali dostikrat. Kdaj se bomo zaceli zavedati da je gost tisti, ki ti daje posel in ni “kelnar” tisti ki je glavni, oz. ze to, da se kej takega vprasam je cudno kajne?

    Vam vsekakor močno odsvetujem, se posebaj ce niste navajeni na najhujsi balkanski primitivizem, s tem da je najbolj smesno to, da se ponavadi taksne stvari (zmerjanja, pretepi) dogajajo med gosti gostilne, tukaj v skarucni pa za primitivizem poskrbijo kar “kelnarji”.

    Moje osebno mnenje je, da so jim droge skurile prevec mozganskih celic in jim resnicno svetujem krepko zdravljenje.

  10. je že prav, da ima vsak svoje mnenje … ampak ker je tole moja virtualna hiša, bom vendarle prosil za neko normalno raven komunikacije … alzo: komentarji s primitivnim zmerjalnim vokabularjem (tipo kreteni, neandertalci …) bodo brezprizivno leteli ven … ker tega do sedaj še nisem jasno in glasno povedal velja od danes naprej … hvala za razumevanje!

  11. Odpiral je obzorja in se malce zaštrikal. Če so on in njegovi, očitno, jako fini prijatelji takoj odšli, potem tistega s hrenom niso mogli doživeti. Je namreč kar nekaj za začetkom na vrsti. Prav tako je je odpiranje obzorij očitno težka rabota. Ime obljublja odprtost pisca, besede pa kažejo na globoko frustriranost in intraverznost ocenjevalca. Kar pa ne pomeni, da ne sme pisat, besede in njih izbor pa še dodatno opisujejo njegovo “odstrtost”.
    Tudi njegova, ali njena, ocena sama po sebi pove, kam sodi, saj so vse ostale več kot pozitivne.
    Sam imam eno samo pripombo čez gostilno. Porcije so namreč tako obilne in tako hudičevo slastne, da še ob tako veliki pazljivosti prideš ven ne le preobjeden, ampak preobžrt. Sam sem bil tam nekajkrat in kljub temu, da ne pijem alkohola, sem imel naslednji dan kot nekakega mačka. Predvsem pa cel dan nisem mogel jesti.
    Pa še posebnost, kar zadeva glasbo, v gostilni imajo še tisti pravi gramofon, na plošče, točneje kar Kuzmin gramofon, pa je vse skupaj še dodatno analogno začinjeno, saj je glasbeni izbor po navadi vrhunski.
    Škoda, ker se v gostilnah ne sme več kaditi, saj pozimi vrhunska cigara po vsem obilju na mrzlem vseeno ne “tekne” tako kot znotraj.
    Bomo pa poleti hodili tja
    Vsekakor toplo priporočam z dvemi opozorili: imejte dvakrat več denarja v žepu kot po navadi in za božjo voljo jejte dvakrat manj kot bi jedle oči!!

  12. Dear All,

    This restaurant is unique! I have been there at 2009 and it was fantastic. You can´t decide nothing… Amazing!!!!!

    I have been in Slovenia to visit my slovenian friends Gabriel and Jaka. The country is worderful and the people so warm.

    Congratulation!

  13. Spoštovani avtor besedil!
    Že dolgo, dolgo nisem tako uživala med branjem opisov, primerjav in asociacij. Napolnilo mi je dan. Tudi kuharski recepti so napisani slikovito, s subtilnim prepletanjem ostalih naših jezikov, kar še dopolni tako žlahten tekst.
    Seveda, Skaručna je pojem izven kategorije in naj še dolgo tako ostane.
    Moje spoštovanje in prijetne praznike
    Alja

    Teharje, 3. april 2010

  14. no, takole besedno božanje pa avtor besedil vedno rad prebere 🙂 … hvala lepa, spoštovanje in želje po prijetnosti preostanka praznikov pa z enako mero vračam nazaj …

  15. Zdravo,
    Skaručna – Hrana ODLIČNA.
    Kelnerji so super! Le kako je ime tistemu kelnerju, visokemu suhemu, z rjavimi lasmi…tok prijazen je bil….

    Res hvala za nepozabno doživetje! Za vedno boste ostali v mojem srcu.

    LP lili

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s