ob (ponovnem, jao meni) preseganju magične meje je napočil čas za druženje s starim znancem …
Monthly Archives: julij 2006
iz londona po domače
slovenski hohštapleraj je že več kot 110 let nazaj v jari gospodi lepo popisal kersnikov ta star … ampak taisto reč iz dneva v dan zaznavamo še dandanašnji … rodbina anderlič, ki se ji za boljši vtis zdaj reče fam. anderlič (pri čemer se niti ne ve, ali ta fam. stoji za famous? … ali familie? … morda celo za famulus?), je za hotelom mons, palačo kapitelj in verjetno še kakšno nepremičninsko naložbo, obnovilo posestvo pule na dolenjskem … in tam uštimalo jahalnico, prezentacijske sobe, ekskluzivne lesene koče (za katere se ne morejo odločiti, ali jih je pet ali sedem) in seveda restavracijo pod skednjem … upam sicer, da za referenco ne jemljejo natega od polne sklede, zagotovo pa ne pojasnjujejo, zakaj so po samo nekaj mesecih obratovanja v istem objektu zaprli eno boljših ljubljanskih restavracij … skratka: na pulah kuha jure kapelar, ki je menda delal v londonskih hotelih savoy, claridge’s in connaught in iz katerega kuhinje naj bi “prihajale sveže ideje, vonjave in okusi, ki prepričajo tudi najizbirčnejše goste” … no, in kaj mu to pomaga? nič … jedilni list elitne restavracije vsebuje tole: hladni krožnik (suha domača klobasa, kuhana v cvičku, s prilogo),suha domača salama,sirov krožnik, kisla zelenjava z dišavnicami, goveja, zelenjavna in gobova juha, govedina po domače (goveja juha s prikuho, kuhana govedina, pražen krompir, hren, kremna špinača), slani dolenjski štruklji, telečja pečenka, svinjska pečenka, priloge po izbiri, sestavljena solata, sveža sezonska solata po priporočilu šefa kuhinje, jabolčni zavitek, domači zavitki (borovničev, češnjev), sladki dolenjski štruklji, sezonsko sadje, domače potice iz krušne peči … in za to je bilo treba pripeljat kuharja iz londona? … verjetno bi bilo boljše (zagotovo pa cenejše), če bi fam. anderlič speljala kuharico kakšnemu kmečkemu turizmu …
šampionski šnopc
neprepričljiv performace v finalu + zidanov headbanger gor al dol, taljani se bodo zdaj 4 leta bahali, da so svetovni prvaki … in vsak svetovni prvak si zasluži, da ga njegova rodna gruda crklja … 23 italijanskih izbrancev in zdaj že bivši selektor lippi (čudno, da se hrvatje še niso spomnili, da je marčelo pravzaprav dalmatinec in je zato tako sposoben in lep, torej lip) bo dobilo posebne ultra-limted-edition flaške grappe, ki jo je treviška distilleria bottega zvarila iz devetih sort grozdja iz vse italije … okuse za ultimativni panitalijanski šnopc so prispevali prosecco, nebbiolo in furlanski tokaj iz severa, sangiovese, montepulciano d’abruzzo in verdicchio iz centra ter nero d’avola, aglianico in primitivo di manduria iz juga … posebno oblikovane flaške (največjo med njimi, trilitrsko, bo dobili fabio grosso, po izboru destilarne najboljši igralec ekipe), v katerih je poleg žganjice tudi italijanska zastava, so napolnili že pred finalom, flaške pa so skrbno skrili, da azzurom ne bi prinesle nesreče … vprašanje seveda je, ali se ni mogoče materazzi že prej dokopal do kakšnega fraklčka, da je tako korajžno provociral zidana … in seveda tudi to, ali se takale žganjica lahko uvrsti na spisek prepovedanih dopingaških substanc? … stvar očitno deluje, zato predlagam, da našim pobom že pred kvalifikacijami za evropsko prvenstvo priskrbimo kakšen liter močeradovca … e andiamo!
maxim mixam
evo, šele zdajle, ko sem napisal ime birtije kjer smo včeraj obnovili omizje, ki je pred dobrim letom dni prečesavalo novo joriko, sem opazil, da v rikverc prebran maxim miksa … pa še res je: posrečeno miksa morsko živad, predvsem repe rakastih tvorb, s pancetami in pršuti, miksa kreme in pene, malo manj posrečeno miksa tudi sezone, ko ti sredi poletja h glavni jedi priloži – sicer v nulo očiščena in skuhana – cvetka brokolija in cvetače … ampak ni da bi se človek kaj veliko zmrdoval … overall je kar fino, celo betonski atrij so našemili v čisto spodoben vrt, vin imajo iz vseh koncev in krajev (včeraj so nam čisto dobro tekli caprisova malvazija, modri pinot dušana kristančiča in makovčev sušeni rumeni muškat, v hladilni vitrini pa ždita tudi petrus 1994 in tri leta mlajši margaux in čakata na dobro razpoloženega petičneža) … šef slak kuha dobro, kot se za restavracijo ob vznožju parlamenta in največje banke spodobi rad uporablja gosja jetra, tartufe, rake in podobno prvoklasno surovinsko osnovo … jep, pravilno sklepaš, plave ribe ni na jedilniku … in vse skupaj je približno tako, kot je bilo dve leti nazaj, razen da so zdaj doma tudi na netu …
paralelni dvoboj
v naši hiši smo danes dvobojevali tudi na vinski fronti … francozijo je branil cuvee du papet 2003 iz domaine de sainte croix, ki smo ga lani med prvomajskimi uplenili na domačiji v provansi, odkoder bi se dalo vzeti tudi kakšnega silno prašnega a jako priljudnega hišnega psa … barolo montanello 2002 se je popoldne frišen pripeljal z nano in dedotom iz barola in delal družbo mortadeli, enmu pik-pikantnemu barolskemu siru (ki se je dobršen del staranja valjal na tropinah taistega barola), domači fokači (o in u sta na tipkovnici nevarno blizu) z rožmarinom in pinjolami ter z mletim mesom, zelenjavo in ementalcem polnjenim in zapečenim paprikam in paradajzom … barolo je bil mehek, lep in okroglast, papet pa sicer fleten na nos, ampak tanini so sušili usta kot vprašanja profesorja korena na primerjalni … mogoče je bil barolo zmagovalec tudi zato, ker smo vmes poslušali zgodbe, basni in pripovedke s pravkar končanega dedo & nana popotovanja po bretaniji (bocuse & ducasse inclusive), medtem ko je papet lepo tekel do zidanovega headbangerja, potem pa je začel popuščat … čez štiri leta bo zagotovo boljši, kar bi pa težko rekel za les bleus … in, ja, da ne pozabim: trezeguet ni nič kriv!
zakaj pa ne plava riba?
pred dvema letoma smo v fletni krčmi na istu, čisto zraven morja, optimistično zastavili vprašanje, če lahko dobimo kakšno palamido, skušo ali sardelo … šefe je samo suvereno zavihal nos: kod nas ima samo nakvalitenija bijela riba … ki ti jo potem seveda mega dobro zaračunajo … podobno stanje duha obvladuje tudi možgane kuharjev (še bolj verjetno pa denarnice lastnikov) v naši, s kvazi italijanskimi mini gostilnicami vedno bolj overloadano domovino … kovači, zobatci, orade, brancini, škrpene in žabe ja, kaj drugega pa že ne … razen, če je to drugo tuna ali celo mečarica, s katero lahko dobro olupiš … in potem kuharji, ki so v bistvu peki, na vse grlo piarčijo o pristnih in naravnih okusih, o trtinem žaru in o najbolj sveži divji jadranski ribi … ja, ful je sveža, pred 20 minutami smo jo ulovili tamle, mal dol od izliva gradaščice v ljubljanico … ne bi bilo napak, če bi si lupilci beloribski zapomnili prvo pravilo ferrana adrie – namreč, da ima vsaka kuharska surovina enako kulinarično vrednost … sardela : kovač = 1:1 … dejstvo, da nas jutri čaka dvojni plavi dvoboj (azzuri vs. les bleus) je bil samo še dodaten razlog, da sem v ribarnici odvalil 450 tolarjev za pol kile sardel, ki so pred potjo na krožnike doživele še posebno obdelavo … Nadaljujte z branjem
cristal na črnski črni listi
spisek obvezne opreme, ki jo mora za snemanje videa dandanes nabaviti (= najeti ali kupiti) črnecki raper, ki cilja na vrhove prodajnih lestvic in na zasluženo količino (od 35 do 328 na dan) predvajanj na empty-viju je nadvse dolg, tudi če ne upoštevamo tehničih potrebščin … zlate ure, ketne, diamantni zobje, 812 šejkajočih bejb in prav toliko kompletov mikrotangic, krdelo pitbulov, dve krdeli nabildanih in tetoviranih homiejev, polletno proizvodnjo ferrarija (ali lamborghinija ali bentleya ali hummerja ali vseh skupaj) in seveda mega količine šampanjca, po možnosti najdražjega, roederjevega cristala … cena? sitnica! … od 200 $ za flašo naprej … sicer ne da bi ga fantje prav z užitkom pili, ampak ga raje polivajo naokrog, še najraje po dekolteju katere od onih 812 šejkic … no, ampak zdaj ne bo več tako – oziroma bo, ampak polival se bo kakšen drug šampanjec … economist je objavil poseben članek o prestižnih šampanjcih, v katerem je novi roederejev šef frederic rouzaud naredil precej hud piarovski kiks, ko je o povezavi med svojim paradnim vinom in hippoperji malce vzvišeno izjavil, da kaj pa naj naredi, saj pač ne more nikomur preprečiti kupovanja svojih vin … in veselje je že tu, saj je jay-z že razglasil totalni bojkot cristala v vseh svojih poslovnih in zasebnih sferah … za začetek ga je umaknil iz ponudbe svojih klubov 40/40, ker pa je stari že kakšno leto tudi šef založbe def jam je zelo verjetno, da bo cristal prepovedana beseda v edicijah te hiše … mimogrede – ameri so že sešteli, da je bil cristal leta 2005 osma v komadih največkrat omenjena blagovna znamka … roederer se zdaj sicer poskuše vlečt ven s piarovskimi manevri v smislu, da že od leta 1776 podpirajo in zavzeto spremljajo vse oblike umetnosti in izražanja … ampak škoda je že narejena in krug ter dom perignon sta verjetno že pripravljena na dodatna naročila iz južnega bronxa … za nas imam pa tudi predlog: v plejer zalučajmo dangermousovo mešanico muzike iz beatlovskega belega in vokalov iz jay-z-jevega črnega albuma v kozarec pa natočimo kakšno domačijsko penino, glede na koncept sive barve mogoče kar srebrno radgonsko penino, da bo le suha in dobro ohlajena …