no, tisto reč s telečjim jezikom je špiker v chefu že prežvečil in preživel, ampak te dni je njegovo profesionalno oko zapazilo grd obcestni plakat, s tremi grdimi črtami, ki naj bi bile slovenska zastava in velikim napisom “anton” … hm, je mar chefov oče začel predvolilno kampanjo? … in če da, zakaj ni za komunikacijsko podporo najel svojega sina? … ali vsaj nekoga, ki je imel likovno vzgojo več kot mu … ob počasnejši vožnji mimo naslednjega antonističnega giganta je chef uspel prebrati še “slovensko sveže meso” in nato še ihanski www … ježeš marija, ne samo da jih je nategnil kvazi dizajner, še bolj so se pustili našponati nekemu možganu, ki se mu zdi blazno fino, da se ihanska svinjina imenuje tako kot 24.711 slovencev: … o, gospa, kako ste kej? – v redu, v redu, kr gre? – no, super, kaj pa mož? – hja, tone je bil ker v redu, dokler ni pršu mesar iz ihana, pa mu je levo nogo odrezal, bojda bo za pršut, ker je velik teku, pa je mel fajn mišice pa nič masti – ??? … in pazite še tole utemeljitev imena, citiram: idejo za ime blagovne znamke smo povzeli po svetem antonu, znanemu zavetniku in priprošnjiku, ki svoj god praznuje 17. februarja …konec citata … je sploh potreben komentar? … če ja, ga kar prbodem: farmerji!

na precej zanemarjenem vrtu velike stare vile, med sprehajajočimi se purani, kurami in goskami, parkira dostavni kamion-hladilnik … mesarja odpreta vrata in začneta v hišo znašati zamrznjene cele srne in ostalo divjad, pujse različnih velikosti, telečje polovice, prednje dele krav … zlagata jih k akvariju, polnem rib in rakov … malo naprej so zaboji z ostrigami, kupi zelenjave, jajc, masla, smetane, moke, magnumi in jeroboami polni šampanjca in drugega vina, konjaki, viskiji, gini … štirje prijatelji – pravnik, pilot, pro-kuhar in koreograf postanejo kuharji (in obenem tudi jedci) ter začnejo cimprati in konzumirati: velika ikebana z nasajenimi pečenimi fazani in prepelicami, polnjeni kopuni in purani, bikova moda po burgundsko, krače, biftki in druge mesarije (flambirane ali v bogatih rjavih omakah), masleni pireji, tortelini s smetano in šampinjoni, gosje, račje in piščančje paštete, tartufi, mastna gosja jetra, palačinke z grand marnierjem, pica po provansalsko, kruhi, ogromne v nulo zdizajnirane torte, pogače in pite, kompoti, marmelade … vmes si zaželijo še živega ženskega mesa, na steno projicirajo slide show “vintage” erotike, poslušajo tango in jazz na škrebljajočih vinilkah, berejo fiziologijo okusa brillat-savarina (v slovenščino je menda prevedena bolj na pol) in debatirajo … pobje imajo skupen cilj: umreti od žretja … tri naročene lahkoživke jim pravi čas pobegnejo, lokalna učiteljica pa v dekadentnem prenažiranju (ki ga kaj kmalu začnejo spremljati gromoglasni in ekstremno dolgi prdci, bruharije, naspečnosti, glavoboli …) postane del špila in ostane do konca … posneto leta 1973 v – kaj bi drugega – italijansko francoski koprodukciji, s perfektno izrisanimi in odigranimi liki (same legende od glumcev: marcello mastroianni, michel picolli, philippe noiret, ugo tognazzi & andrea ferreol – vsi v filmu tudi nosijo svoja osebna imena), s totalno klavstro-kadentno scenografijo in dolgimi kadri … čeprav se nič ne dogaja, se zgodi marsikaj … marco ferreri je naredil film, ob katerega gledanju se ne počutiš najbolje, ampak ogled vseeno priporočiš, ker je res hud … la grande bouffe je včeraj ob 23.10 zavrtela tv slo … ker ga verjetno ne boste imeli kmalu priložnosti videti, vam sporočam, Nadaljujte z branjem→