slovenske vinarije ponavadi ne izvajajo izvirnostnih eksplozij pri izbiranju imen za svoje polnitve … kot blagovna znamka ponavadi konča gazdatov priimek ali ime njegove domačije (kar je pri kakšnem ščurku celo hecno, še bolj pa so se po besedah komandanta tonija na obisku v brdih narežali švedi, ki so prešernih lic v torbe basali skladovnice sicer simpatičnega, a vendarle ne v nobeno smer ekstremnega vina stojka kristančiča z imenom ronk … kasneje so med muzanjem priznali, da je to tako, kot da bi slovencu nekje ponudili vino z imenom drkadžija) … no, nazaj k posestvom: v brdih je s tem tako ali tako težava, ker se vsi, ne-kristančiči pišejo simčič ali sirk … ampak imena ponosnih domačij se slišijo lepo, če pa se v farni knjigi ponašajo s kakšno iber staro omembo, potem se na flaši pojavi še letnica že od 1234 p.n.š., kar je v ameriki, kjer se arhaične brojke dobro prodajajo, izkoristil cvetko, za vinopivce kogl, ki je ob chefovi vizitaciji modernega bara glaž svojega sauvignona prodajal za 9 dolarjev … velike firme zelo rade na flašo prilepijo kaj latinskega (quercus, capris, holermous) ali celo šaljivo nemškega … no, in med vso to tradicijo se je chefovo oko zadnjič ustavilo na funky zdizajniranih olupkih flaš, za katere je bil prepričan, da niso napolnjene s slovenskim vinom … pa so, doma so na vipavskem, ime jim je guerila in chef ploska njih ustvarjalcem, ker so si upali ime in dizajn zapeljati stran od klasike … serija obsega sauvignon, rebulo, pinelo in rose (se mi zdi) … v chefovskem kevdru sta zaenkrat v horizont položeni raritetna pinela (ena od 180 flaš) in rose … ko bo prilika, da kakšno po gverilsko uničimo, boste pa izvedeli, če je vredna svojega revolucionarnega imena in lika …
Monthly Archives: avgust 2006
kjer je dim,
tam je ponavadi tudi meta … in/ali rupa … v vsakem primeru nič kaj zelo navdušujočega in pozitivnega … če pustimo ob strani zadnikarjevo razburjenje in dejstvo, da bo bradač, ki je nekoč prišel iz frčoplana v rumenem lajbču z vrečko iz duty freeja (hm – nastavek sodobnega terorista?) zdaj član komisije, ki bo izbrala nov znak in slogan naše ljube domovine, je ena od posledic njegove zoprne vsevednosti in napihnjenosti tudi ta, da zmanjšuje vrednost dimljenih namirnic … je pač tako, da sir z imenom dimsi kupujejo samo tri vrste ljudi:
- ruplovi harcore fani
- srečneži, ki ne vedo, da rupel obstaja in
- teoretiki zarote, ki vedo, da je naš out-minister v resnici proizvod specialne vojne naših južnih sosedov, ki ga je treba zgristi z lastnimi zobmi
na srečo smo tisti, ki dim raje kot v mladiko ali na bronhije obešamo na brbončice, našli avtohtono slovensko alternativo … pustotnikovi so svojo sladkasto sirarsko skuto (tako – ali pa bolj fancy albuminsko – se pri nas reče ricotti, siru narejenemu iz sirotke, ki je prav zato praktisk brez mašči) začeli devati tudi v dim in to tako kravjo kot ovčjo različico … dimljena sirarka je soljena (nedimljena je sladkasta in je super za fliknt v kakšno palačinko ali za narest kakšno korziško sancta simplicitas fiadone) in chefu se je z nežnim, a lepo zaznavnim vonjem po dimu zdela super za vmešat v integralni pilav z dvojnim dimom … Nadaljujte z branjem
konfuza
življenje je bilo včasih veliko bolj preprosto, kot je zdaj in v dokaz mi niti ni treba kazati kakšnih state-of the-art daljincev ali kakšnih super navodil za uporabo user-friendly malega gospodinjskega aparata za reprodukcijo zvoka … se je treba čuvat pri popolnoma vsakdanjih stvareh … recimo jogurti in žajfe: včasih je bilo simpl – jogurti so bili sadni, žajfe pa cvetlične (ali ocean, sport, fresh) … kaj pa zdaj? … zadnjič enkrat sem videl jogurt z okusom aloe vere, žajfa v službi je pa milk & honey … in kaj bi raje snacknil? … mleko in med, seveda, z aloe vero bi se pa namazal po hrbtu, če bi me opalilo sonce (pa me ne, ker ga ni! … sonca, ne hrbta, hrbet je) … ampak to je še precej v redu, ta hud udarec je prišel danes zvečer: televizor je pokazal reklamo za intimno milo, ki se mu reče chilly … peče? … zdaj samo čakam na losjon po britju o’cwirk – vonj za prave moške …
babičina kuhinja
gornji dve besedi se ponavadi uporabljata, če vas hoče nekdo nafarbat, da ga v kuhinji žge naravno, zdravo, domače: recepti iz časov naših babic, diši kot iz babičine kuhinje, jedi, kot so jih pripravljale naše babice … nekateri gredo v babicentričnosti tako daleč, da po babici (ali pač noni) poimenujejo oštarijo in potem na mizo znašajo carpacciote, t-bone steake s pirejem s tartufi, pana coto … hm, kaj pa je bila vaša babica? … italijanka iz teksasa? … moji babici sta kuhali za moja dedka in moja dedka nista kakšne pisarne niti videla od znotraj, kaj šele da bi – kot njun vnuk – cele dneve ždela v njej in gledala v svetleč pravokotnik pred sabo … zato nista jedla špagetov z gorgonzolo in krostate ampak umešana jajca na treh žlicah ocvirkov, močnik, prežganko, z mastjo zabeljene flike, šmorn, skratka prehranske bombetke, ki jih sodobni pisarniški škric ne more jesti vsak dan … ampak babice imamo pa vseeno radi in zato reči, ki so jo navdihnile vonjave, okusi in teksture iz njihovih kuhenj najraje naštimamo sami – tudi zato, da spomin ostane avtohton … kuharji v italo-krčmah pa naj lepo delajo, kar majo za delat in moje babice lepo pustijo počivati v miru … tale deževna sobota je zato pripadla chefovi bici tončki, ki smo se je spomnili z zabeljenimi flikami in babi hildi, ki je chefici zapustila najboljši par protfanov za pečenko in štrudl na svetu … memorial babic napatista je sestavljen iz sočne svinjske pečenke, flik s pečenkino omako, s kislo smetano zabeljenega stročjega fižola in slivo-jabolčnega štrudla … preden sedemo za mizo, pa še tole: Nadaljujte z branjem
new kids on the block
ljubljanski vinski šoping je v resnici precej beden … placa, ki bi mu lahko rekli resna vinoteka – kar pomeni, da bi dobro pokrivali vse slovenske vinorodne konce in zraven postavili še kakšno flašo tujske legije ter imeli za pultom koga, ki bi imel dovolj znanja, časa in volje, da bi ti o vinih kaj povedal in svetoval kaj kupiti, pravzaprav ni … maxi in leclerc sta blagovnici v katerih se najde kakšna hecna flaša, ampak seveda ni nikjer nikogar, ki bi hotel klepetat z mano … provin je navezan na svoje velike kupce in individuume, ki slučajno najdejo njihov warehouse za bežigradom odpikajo bolj na hojladri (ampak imajo pa veliko vina po dobrih cenah + parkinga kolkr češ – še zmeri najbolši v lj) …v movii si ob par jurjev še preden ti rečejo dober dan, z osnovno vinoteko, tisto na gospodarcu, pa se menda spet nekaj dogaja ampak nihče ne ve čisto kaj … še najbolj resno tako deluje ultra komfortni net shopping … čarmanov gašper je totalen pro, ki dobro ve kaj dela, in tako ga lahko tudi pokličete in si izgovorite kakšnega gravnerja, ki ni v redni ponudbi, še boljše pa se boste imeli, če greste v njegovo oštarijo … rokusovo net vinarijo je chef našel šele danes in ne ve natančno kako dela … nasploh je treba bit pri tehle netarjih kar previden, predvsem poleti, in to ne zaradi njih, ampak zaradi poštarjev – ker če je zunaj 36 stopinj, je precej velika nevarnost, da bo janko uno flašo skuhal, ko bo šel na pir v bife in pustil bicikl na soncu stat (če ne bo vino skuhano že prej v kakšnem lepem poštnem magazinu) … ampak zdaj pa k naslovu – jep, v centru ljubljane sta dve novi vinoteki – ena k teka tam, kjer je bil prej flex (v kevdru pod kompas holidaysom na slovenski), dvorna pa na dvornem trgu … chef je seveda pofočkal že obe in v nadaljevanju priobčuje povzetek: Nadaljujte z branjem
kanibalizem (sort of)
domnevam, da ni dedca, ki ga ob prebiranju jedilnega lista pri postavki bikovi prašniki ne bi zaskelelo v spodnjem nadstropju … kljub temu, da je point zapakiran v precej lep celofan (prašniki – a so to testisi bika, ki je bil že tako star, da se je na njih začel nabirati prah? … ali prihaja iz kmetije bojana prašnikarja, po domače brezjajčnega selektorja?), je topa bolečina vseeno prisotna – seveda ne toliko, da ne bi potem marsikdo v mazohističnem navalu firbcanja svojega trebuhavendarle spremenil v poslednji pestič … mravljinci podobnega kanibalskega tipa so zadnjič lezli po chefovem hrbtu, ko je dežurni štajermesar z rutiniranim gibom zgrabil dva telečja jezika in ju lepo zavil v vrečko za s sabo – nenazadnje chef vendarle pripada sekciji najbolj gobčnih v mestu (pa i šire) in je njega dni celo vpregal svoje možganske celice v preučevanje materinega … čeprav je legenda toporišič zaznal in predvidel marskakšno pregibalno varianto jezika (predvsem pa ogromno izjem v njih rabi), mu v dolgi karieri ni uspelo jezikovne substance pripeljati dovolj daleč, da bi se od tega kdo (resnično, ne metaforično) do sitega najedel … chef je tako raje prelistal delo (po kliku bodi pozoren na ime založbe!) ene druge legende (izdajo iz leta ’65) in potem malo po svoje naredil telečji jezik v solati … Nadaljujte z branjem
pevec ali pivec?
v nedeljo zvečer sta – na chefovo zmerno do pretežno zgražanje – v križanke zavila tudi nana in dedo … marija, pa lih na simply red je treba jt preživljat nedeljski večer? … že res, da marjota spet ni doma, ampak to je v resnici samo dodaten motivacijski argument, da doma ostaneš ti, mar ne? … v glavnem sem potem videl na kanal-a-zaciji, se mi zdi, prgišče vzhičenih in navdušenih podalspkih dev, češ da je pa to- koncert, verjetno – bilo nekaj nadvse lepega, čarobnega, čutnega, karizmatičnega in seksi … no, potem so v prispevek namontirali tudi hucknalla, ki je v uni široki vezeni srajci in vamos-a-la-playa pantalonah izgledal bolj simply fat kot red … kar nas pripelje bliže k v tem blogu običajno obdelovanim tematikam … chefu je namreč prišlo na uho, da mick rad srebne kaj plemenitega in da je prav zato združil prijetno s koristnim in si zagotovil lastno produkcijo vinske kapljice … le-ta je v skladu z imensko-frizurskim konceptualizmom rdeča, raste pa 700 metrov nad morjem, na poobčjih edinega resnega evropskega vulkana, etne … ime blagovne znamke ni ravno izvirno – pevec (il cantante) – a glede na to, da za kvaliteto vsebine skrbi eden uglednejših siciljanskih enologov (salvo foti, ki ima pod kapo tudi ugledni šičilski cosi nostri gulfi in benanti) je upati, da hucknall bolj ve, kaj filajo v flaše z njegovim žegnom, kot obrukani angleški čivkajoči sir … količine so zaenkrat majhne, začel je leta 2001 s 5.000 flašami, letnika 2004 pa se v sodčkih valja trikrat toliko, zato bo trajalo še kar nekaj časa, da bo na policah v kleteh več simply reda, kot v cd-rackih … čeprav ima za vstop v chefovsko haciendo cantante precj več šans, kot njegove pesmi …