slovenske vinarije ponavadi ne izvajajo izvirnostnih eksplozij pri izbiranju imen za svoje polnitve … kot blagovna znamka ponavadi konča gazdatov priimek ali ime njegove domačije (kar je pri kakšnem ščurku celo hecno, še bolj pa so se po besedah komandanta tonija na obisku v brdih narežali švedi, ki so prešernih lic v torbe basali skladovnice sicer simpatičnega, a vendarle ne v nobeno smer ekstremnega vina stojka kristančiča z imenom ronk … kasneje so med muzanjem priznali, da je to tako, kot da bi slovencu nekje ponudili vino z imenom drkadžija) … no, nazaj k posestvom: v brdih je s tem tako ali tako težava, ker se vsi, ne-kristančiči pišejo simčič ali sirk … ampak imena ponosnih domačij se slišijo lepo, če pa se v farni knjigi ponašajo s kakšno iber staro omembo, potem se na flaši pojavi še letnica že od 1234 p.n.š., kar je v ameriki, kjer se arhaične brojke dobro prodajajo, izkoristil cvetko, za vinopivce kogl, ki je ob chefovi vizitaciji modernega bara glaž svojega sauvignona prodajal za 9 dolarjev … velike firme zelo rade na flašo prilepijo kaj latinskega (quercus, capris, holermous) ali celo šaljivo nemškega … no, in med vso to tradicijo se je chefovo oko zadnjič ustavilo na funky zdizajniranih olupkih flaš, za katere je bil prepričan, da niso napolnjene s slovenskim vinom … pa so, doma so na vipavskem, ime jim je guerila in chef ploska njih ustvarjalcem, ker so si upali ime in dizajn zapeljati stran od klasike … serija obsega sauvignon, rebulo, pinelo in rose (se mi zdi) … v chefovskem kevdru sta zaenkrat v horizont položeni raritetna pinela (ena od 180 flaš) in rose … ko bo prilika, da kakšno po gverilsko uničimo, boste pa izvedeli, če je vredna svojega revolucionarnega imena in lika …

ljubljanski vinski šoping je v resnici precej beden … placa, ki bi mu lahko rekli resna vinoteka – kar pomeni, da bi dobro pokrivali vse slovenske vinorodne konce in zraven postavili še kakšno flašo tujske legije ter imeli za pultom koga, ki bi imel dovolj znanja, časa in volje, da bi ti o vinih kaj povedal in svetoval kaj kupiti, pravzaprav ni … maxi in leclerc sta blagovnici v katerih se najde kakšna hecna flaša, ampak seveda ni nikjer nikogar, ki bi hotel klepetat z mano … provin je navezan na svoje velike kupce in individuume, ki slučajno najdejo njihov warehouse za bežigradom odpikajo bolj na hojladri (ampak imajo pa veliko vina po dobrih cenah + parkinga kolkr češ – še zmeri najbolši v lj) …v movii si ob par jurjev še preden ti rečejo dober dan, z osnovno vinoteko, tisto na gospodarcu, pa se menda spet nekaj dogaja ampak nihče ne ve čisto kaj … še najbolj resno tako deluje ultra komfortni net shopping … čarmanov gašper je totalen pro, ki dobro ve kaj dela, in tako ga lahko tudi pokličete in si izgovorite kakšnega gravnerja, ki ni v redni ponudbi, še boljše pa se boste imeli, če greste v njegovo oštarijo … rokusovo net vinarijo je chef našel šele danes in ne ve natančno kako dela … nasploh je treba bit pri tehle netarjih kar previden, predvsem poleti, in to ne zaradi njih, ampak zaradi poštarjev – ker če je zunaj 36 stopinj, je precej velika nevarnost, da bo janko uno flašo skuhal, ko bo šel na pir v bife in pustil bicikl na soncu stat (če ne bo vino skuhano že prej v kakšnem lepem poštnem magazinu) … ampak zdaj pa k naslovu – jep, v centru ljubljane sta dve novi vinoteki – ena k teka tam, kjer je bil prej flex (v kevdru pod kompas holidaysom na slovenski), dvorna pa na dvornem trgu … chef je seveda pofočkal že obe in v nadaljevanju priobčuje povzetek: Nadaljujte z branjem→

v nedeljo zvečer sta – na chefovo zmerno do pretežno zgražanje – v križanke zavila tudi nana in dedo … marija, pa lih na simply red je treba jt preživljat nedeljski večer? … že res, da marjota spet ni doma, ampak to je v resnici samo dodaten motivacijski argument, da doma ostaneš ti, mar ne? … v glavnem sem potem videl na kanal-a-zaciji, se mi zdi, prgišče vzhičenih in navdušenih podalspkih dev, češ da je pa to- koncert, verjetno – bilo nekaj nadvse lepega, čarobnega, čutnega, karizmatičnega in seksi … no, potem so v prispevek namontirali tudi hucknalla, ki je v uni široki vezeni srajci in vamos-a-la-playa pantalonah izgledal bolj simply fat kot red … kar nas pripelje bliže k v tem blogu običajno obdelovanim tematikam … chefu je namreč prišlo na uho, da mick rad srebne kaj plemenitega in da je prav zato združil prijetno s koristnim in si zagotovil lastno produkcijo vinske kapljice … le-ta je v skladu z imensko-frizurskim konceptualizmom rdeča, raste pa 700 metrov nad morjem, na poobčjih edinega resnega evropskega vulkana, etne … ime blagovne znamke ni ravno izvirno – pevec (il cantante) – a glede na to, da za kvaliteto vsebine skrbi eden uglednejših siciljanskih enologov (salvo foti, ki ima pod kapo tudi ugledni šičilski cosi nostri gulfi in benanti) je upati, da hucknall bolj ve, kaj filajo v flaše z njegovim žegnom, kot obrukani angleški čivkajoči sir … količine so zaenkrat majhne, začel je leta 2001 s 5.000 flašami, letnika 2004 pa se v sodčkih valja trikrat toliko, zato bo trajalo še kar nekaj časa, da bo na policah v kleteh več simply reda, kot v cd-rackih … čeprav ima za vstop v chefovsko haciendo cantante precj več šans, kot njegove pesmi …