plastika

chef bo mogoče izpadel kot tradicionalistični zapetež in konzervativec hude sorte, saj kani že tretjič v relativno kratkem času zmajevati z glavo nad nekaterimi pakirniškimi domislicami stroškorezalnih vinskih podjetnikov … in ob kaj se, po silikonih in plehu kanim obregniti danes? … tako je, po tem, ko smo se že navadili na uplastičene vode in brezalkohole ter po glomaznih in ubibože grdih dvolitrskih platičnih flašah, v katere so na balkanu množično začeli polniti pivo, je te dni uho zastriglo ob vestički, da se je na trgu pojavilo tudi vino v plastičnih flašah … zaenkrat sicer samo v kanadski provinci ontario, ki je v želji po zmanjšanju uporabe stekla nakurila avstralski fosters, da je wolf blass, ena od vinarij v njegovi lasti, dve svoji vini začela polniti in prodajati v plastični embalaži … menda da je uporaba pet embalaže v primerjavi s steklom oh in sploh ekološka, pa tudi precej cenješa … in mi smo mislili, da so si vis idoli delali norca, kadar so peli tisto svojo poskočnico ja, ja imam plastično odelo i plastična je moja hrana, možda sam plastičan i ja … plastika, plastika, plastika, plastika!

vročica

vročična naslovkabill buford je bil 23 let v novinarsko publicističnem fohu … 8 let je bil urednik literanega kosa ugledne revije the new yorker … leta 1993 je izdal knjigo o angleških fudbalskih hooligansih, medtem pa je tudi rad priklapljal pečico in gorilnike ter pripravljal večerje za svoje frende … na eno takih je uletel tudi njujorški vaški kuharski posebnež, omniprezenten mario batali … ubogega billa je najprej zasmehoval, ker je pečenega piščanca zavil v alu folijo, potem pa je kar sam prevzel kontrolo nad večerom in kuhinjo, začenši s tankimi rezinami lardota, se reče svinjskega špeha, lastnoročno preprariranega iz hrbta 350 kilskega pujsa, ki je zadnjih šest mesecev življenja jedel samo jabolka, smetano in orehe … po več kot 15 izpraznjenih flašah vina, je batali zapametoval, da se kuharije ne da naučiti iz knjig, ampak da nekaj velja samo learning-by-doing, da je torej treba delat v pro kuhinji in pri delu gledati obvladače … bufford se je, tudi zavolj zaužitih koholov, takoj pofočkal za vajenca v batalijevi razvpiti krčmi babbo … najprej je seveda mislil ostati samo par tednov, da dobi malo vpogleda v to, kako reči laufajo behind the scenes in o tem napiše kakšen članek za new yorker … končalo se je z odpovedjo rednega delovnega razmerja in s knjigo, ki opisuje buffordovo dobro leto v babboju (od lupilca in rezalca zelenjave – korenček in zeleno za zelenjavno osnovo je bilo treba cepati na dobesedno milimetrske kocke – do samostojnega kuharja) in nadljevanje izobražvenja, ko ga je obsedenost za novimi znanji za nekaj mesecev peljala v apeninsko selo la poretta, kjer so ga tete učile pedenanja pravih testenin, potem pa še dvakrat (najprej se je učil razkosavati pujsa, potem pa še toskansko religijo, torej kravo) k razvpitemu toskanskemu mesarju dariu cecchiniju, katerega priljubljena aktivnost je gromoglasno recitiranje dantejeve božanke komedije in goreča, včasih že kar agresivna agitacija za vrnitev k pristni toskanski kuhinji … billova pisarija je super berljiva, predvsem bralca razveseljuje z bizarnimi podatki iz zgodovinskih virov (recimo o tem, kako je nek taljanski kuhar v 16. stoletju skuhal kosilo s 1.236 jedmi), sočnimi zapisi o batalijevih blaznečih alkoholno-prehranskih bakanalskih izpadih in urbanimi legendami o svojeglavih, hiper-ego-tripiranih zvezdniških šefih … marco pierre white, angleški zvezdičar je, ko je še kuhal, iz svoje oštarije nagnal vsakega, ki si je zaželel, da bi bil njegov kos mesa well done, če pa si je kdo zaželel ocvrt krompirček, mu ga je pripravil, postregel in zaračunal 500 dolarjev … precej zabavno čtivo, tudi s skašnim uporabnim weird receptom, kot je tisti ultra simplič za nočni brasato: vzameš govejo golen, rdeče vino, sol in mlet črn poper … vse skupaj daš v kastrolo, pokriješ, daš v vročo pečico preden greš zvečer spat in vzameš ven, ko zjutraj vstaneš …

dušenka

nič hudega sluteča dušenka, kopajoča se v vinu, zelenjavi in dišavnicahkrava na slovenskem v osnovi ne doživi kaj zelo pretresljivega, njena življenjska pot pa se v večini primerov konča v goveji župi, pljučni pečenki, zrezkih in golažu … no, lahko bi jo pa tudi podušili, se je chefu utrnilo med listanjem obveznega mesečnega čtiva, še posebej, ker se dušenki po taljansko tako lepo muzično reče il brasato, kar je v angleški interpretaciji lahko tudi pleh muzika in kot taka prav prikladna za paradno nedeljsko kosilo na sončnem vrtu … stari, 15. oktober, mi pa pa v kratkih rokavih južinamo na vrtu … sicer smo trpeli kt sam hudir, ampak se nismo dali, do konca smo zdržali … poleg cibulačke nas je pokonci držala predvsem v rdečem vinu dušena govedina, ki je za razliko od boeuf bourgingnona, ki ga je chef namontiral kakšen mesec nazaj in je bil totalno iverkast (in zato na tem mestu zamolčan, hehe), ujela ravno pravi val svežine in je uspešno povzročila tibetanskemu omanju podobno zvočenje na našem vrtu … vse skupaj pa se je začelo 16 ur prej … Nadaljujte z branjem

originau

kakšne tri tedne nazaj se je chef opremil s šestimi kutinami, malo kot hommage štirim metrom grmičevja za bajto, ki ga je spomladi tako razveselilo s svojimi rožnatimi cvetovi, malo kot reminder na naskrivaj mrmran mulcovski komad (… prišli so turci z velikimi ku … ku ku ku ku-tine so dozorele, jablane pa odcvetele, heja, heja!), malo pa za firbec, ker s kutinami v kuhinji še nikoli ni nič počel … početi pa je menda nujno treba, ker kar tak, surov, ta grintav sadež ni za nobeno rabo … če direktnega zasadiš zobe vanj, ti taninska kisloba zalepi jezik na nebo in obe ličnici vkup, kot da si si vbrizgal celo tubo super limagary rhodes kutine recimo nareže na polovičke,posuje s sladkorjem in potem z vanilijevo palčko vred vse skupaj kuri v pečici kar slabi dve uri … na srečo imajo kutine tudi vgrajen barvni indikator kuhanosti – takrat, ko ratajo rožnato oranžne so načeloma že primerne za v usta … in zdaj seveda še pojasnilo naslova tegale zapisa: kutini se po portugalsko reče marmelo in odtod torej pride ime za ozimnične sadne zvarke ki te dni dišijo naokrog … alzo je originalna marmelada narejena prav iz kutin, chef pa je ta teden tistih šest zreduciral v pikantno kutinovo marmelado z oreščkiNadaljujte z branjem

pleharce

železno vino, bela & rdeča različica, 5.85 $ za piksnochefov spomin kar dobro nese v zgodnja osemdeseta, ko je familija razpolagala z maloobmejno propustnico in tako večkrat zavila v pliberške štacune po vedra riža, kofe, kirbiskernol, pralni prašek, rama margarino in eksplozivne bonbone za na jezik … no, ampak ultimativni nakup je vedno bila piksna kokakole ali fante za sedem šilingov … ta je v slovenskih časih pingo sirupa za redčenje pred blokom kotirala zalo visoko … po nekajdnevnem svaljkanju v hladilniku jo je takrat še mulc chef slavnostno odprl med gledanjem kakšnega finega sobotno popoldanskega filma … in potem je v ekološko reciklirnem duhu v njej še nekaj dni redčil omenjenega pingota in se pretvarjal, da kao pije originalno pijačo … naslednja velika epizoda s piksnami je povezana z maturantskim izletom, jadrolinijino ladjo slavija in sestavljanjem velike piramide iz grdih, rjavih in seveda praznih pločevink laškega piva na eni od miz v salonu … kako se je zgodba končala je zavito v meglo, vem pa, da nekim nemškim motoristom, ki so skušali zaspati tam zraven, naše ekstenzivno praznenje repromateriala za piramido (in z njim povezano skovikanje in kruljenje) ni bilo preveč všeč … no, naslednji pločevniski udares pa prihaja iz argentine … pobje tam doli so pojedli kakšen krvav zrezek preveč in se jim je zazdelo blazno fino, da bi v piksne natankali nekaj rujne kapljice in cyber lookin pločevinke krstili za ironwine … na voljo je chenin blanc in mešanica malbeca in cabernet sauvignona … producenti trdijo, da je to tako rekoč idealno pakiranje, saj na vino ne vpliva svetloba, v piksno pa tudi ne more prodreti zrak, zato naj bi bila kvaliteta boljša, kot pri vinu v steklenici, še posebej če je ta zamašena s plutovino … no, po bizarnih tetrapak vinih imamo torej še eno kost za glodanje, ampak tole seveda za razliko od tetra ceglov ni pozicionirano kot ceneno vino, saj je cena 0,33 l za argentinska vina precej konkretnih 5.85 dolarjev … zaenkrat je železarsko vino naprodaj v argentini in španiji … če vam je kljub temu zadišalo po južnoameriški kapljici, pa ne čakajte na tale piksna experiment, ampak raje sezite po čilenskem zicerju … pa še prihranila bo!

besna prošnja

opcija 1: a lahko nekdo, prosim (ali pa kar vsi po vrsti) v obraz in na glas pove proizvajalcem pekipapirja in ta tanke prozorne folije, da so une škatle z zobci za trganje papirja/folije popolnoma neuporabne za svoj prvotni namen in da bolj kot k efikasnemu rezanju vsebine pripomorejo k besnenju, kletju, dvigu krvnega pritiska, nekulturni rabi jezika in splošni slabi volji, kar še posebej velja za tretjo in vse nadaljnje uporabe rezalne embalaže … klinc, če ne znajo to narest tko, da bi blo funkcionalno, pol je boljše da ne naredijo nič, pa bomo vsaj vedeli, da naj k zadevi pristopimo po metodi, ki jo je f.s. finžgarju predlagal njegov fotr: s sekiro se je loti, jo boš lažje razkosal!

opcija 2: a lahko chefu in kruhovinskim bralcem kdo zaupa, če obstaja kakšna ta tanka prozorna folija in/ali pekipapir, ki sta opremljena z rezalnim sistemom, ki bi delal več kot tri reze (in se ne bi takoj nato začel fucat in se skupaj s škatlo spreminjat v razpadajočo zmečkanino …

hud!

možgani z jajci

ne, jadranka, to niso pravi možgani, to so možgani od bučev krajih, katerih grudo je chefova noga tlačila v zgodnjih letih trenutne inkarnacije, je bilo pogosto slišati besedno zvezo tem tek za bučo speku … omenjeni niz besed je ponavadi prišel iz ust s povišanim volumnom glasu, ponavadi ga je močnejši siknil šibkejšemu in čeprav je moč vsaj zadnji dve besedi suvereno uporabljati kot strokovna termina v kulinaričnem diskurzu, vam je verjetno jasno da s samim aktom priprave okusnega obroka, konkretneje z dobesedno peko buč, nima prav veliko skupnega … v tistih krajih se namreč buče, kot sem mogoče že kdaj omenil, v usta tlači skoraj izključno svinjam (tokrat dobesednim), edina interakcija med jezikom običajnega zgornjesavinjčana in bučo pa je možna, če je slednja že stisnjena v bučno olje ali pa njeno semenje vsaj posušeno in spraženo … ko je chef kakšno leto nazaj svojima roditeljema kuhal kremno bučno župo, tako ni bil deležen le sumničavih fotrovih pogledov, ampak tudi prestrašene materinske izjave a bučo kuhaš? a ni to bol za prašiče? … resnici na ljubo pa dodajam, da sta pojedla vse, kar sta dobila (mati celo repete, ampak sumim, da je bil to vljudnostni odkup za tisti prašičji remark) in da tako nista več običajna zgornjesavinjčana … skratka, buče se v danem momentu oranžijo na vseh koncih in krajih in pobje iz njih kuhamo juho, bučuho, njoke, sendviče in še kaj … ker je aktualen kuhinjski bluz precej semantične sorte,dajmo še malo pobrskat po osnovnem pomenu besede buča …  ki je, seveda, glava … in v glavi so ponavadi spravljeni možgani, torej morajo biti tudi v buči … in prav te, torej bučine možgane, bomo spekli z jajcem in tako zaključili tale kuhinjski bluz z adaptacijo zgornjesavinjske grožnje: tim tek mužgane od buče speku, da ti jh bom z jajcm zmešo! … v prostem prevodu je to v pečici pečena fritaja z bučo in brokolijem, ušpičiš jo pa, četudi si zgornjesavinjčan, takole: Nadaljujte z branjem