chef bo mogoče izpadel kot tradicionalistični zapetež in konzervativec hude sorte, saj kani že tretjič v relativno kratkem času zmajevati z glavo nad nekaterimi pakirniškimi domislicami stroškorezalnih vinskih podjetnikov … in ob kaj se, po silikonih in plehu kanim obregniti danes? … tako je, po tem, ko smo se že navadili na uplastičene vode in brezalkohole ter po glomaznih in ubibože grdih dvolitrskih platičnih flašah, v katere so na balkanu množično začeli polniti pivo, je te dni uho zastriglo ob vestički, da se je na trgu pojavilo tudi vino v plastičnih flašah … zaenkrat sicer samo v kanadski provinci ontario, ki je v želji po zmanjšanju uporabe stekla nakurila avstralski fosters, da je wolf blass, ena od vinarij v njegovi lasti, dve svoji vini začela polniti in prodajati v plastični embalaži … menda da je uporaba pet embalaže v primerjavi s steklom oh in sploh ekološka, pa tudi precej cenješa … in mi smo mislili, da so si vis idoli delali norca, kadar so peli tisto svojo poskočnico ja, ja imam plastično odelo i plastična je moja hrana, možda sam plastičan i ja … plastika, plastika, plastika, plastika!

chefov spomin kar dobro nese v zgodnja osemdeseta, ko je familija razpolagala z maloobmejno propustnico in tako večkrat zavila v pliberške štacune po vedra riža, kofe, kirbiskernol, pralni prašek, rama margarino in eksplozivne bonbone za na jezik … no, ampak ultimativni nakup je vedno bila piksna kokakole ali fante za sedem šilingov … ta je v slovenskih časih pingo sirupa za redčenje pred blokom kotirala zalo visoko … po nekajdnevnem svaljkanju v hladilniku jo je takrat še mulc chef slavnostno odprl med gledanjem kakšnega finega sobotno popoldanskega filma … in potem je v ekološko reciklirnem duhu v njej še nekaj dni redčil omenjenega pingota in se pretvarjal, da kao pije originalno pijačo … naslednja velika epizoda s piksnami je povezana z maturantskim izletom, jadrolinijino ladjo slavija in sestavljanjem velike piramide iz grdih, rjavih in seveda praznih pločevink laškega piva na eni od miz v salonu … kako se je zgodba končala je zavito v meglo, vem pa, da nekim nemškim motoristom, ki so skušali zaspati tam zraven, naše ekstenzivno praznenje repromateriala za piramido (in z njim povezano skovikanje in kruljenje) ni bilo preveč všeč … no, naslednji pločevniski udares pa prihaja iz argentine … pobje tam doli so pojedli kakšen krvav zrezek preveč in se jim je zazdelo blazno fino, da bi v piksne natankali nekaj rujne kapljice in cyber lookin pločevinke krstili za ironwine … na voljo je chenin blanc in mešanica malbeca in cabernet sauvignona … producenti trdijo, da je to tako rekoč idealno pakiranje, saj na vino ne vpliva svetloba, v piksno pa tudi ne more prodreti zrak, zato naj bi bila kvaliteta boljša, kot pri vinu v steklenici, še posebej če je ta zamašena s plutovino … no, po bizarnih tetrapak vinih imamo torej še eno kost za glodanje, ampak tole seveda za razliko od tetra ceglov ni pozicionirano kot ceneno vino, saj je cena 0,33 l za argentinska vina precej konkretnih 5.85 dolarjev … zaenkrat je železarsko vino naprodaj v argentini in španiji … če vam je kljub temu zadišalo po južnoameriški kapljici, pa ne čakajte na tale piksna experiment, ampak raje sezite po čilenskem zicerju … pa še prihranila bo!