sejm je kakopak slovenski festival vin, živahnost pa je vsaj v petek skorajda že spominjala na kakšen japonski metro v rush uri, pa tudi sekali smo ga tako, kot veleva japonska tradicija) … kdor je uletel ob 17.10, se pravi minuto za chefom, je ostal brez obešalnika v garderobi, ampak na srečo kozarcev in vin ni zmanjkalo … festival vin v hotelu slon izgleda tako, da je celo prvo nadstopje promenada, pri kateri so na obeh straneh mize, za njimi so vinarji (ali njih hčerke, nečaki …), pred njimi pa v povprečju po štirje vzorci vin, ki jih dajejo na pokušino (oton reya, briški odbitek in dobitnik festivalske nagrade za vzhajajočo zvezdo, je sicer imel le dve flaši: chardonnay, ki mu pravi dezerter in merlot, ki je prava aromatska bomba) … med njimi kruza nepregledna množica obiskovalcev in vonja, sreba, opazuje, debatira in tu in tam pihne v alkotest … za kakšno mirno degustiranje in poglobljeno analizo vzorcev ni niti dovolj časa niti prostora in skrajni čas je, da se celotna procesija preseli v kakšen večji prostor (zgornje & spodnje preddverje cd?) … tudi sicer so organizatorji (čeprav se jim reče infos) bolj skopi z informacijami – napišejo sicer, kdo je predsednik strokovne komisije, ne pa kdo so člani in kako ocenjujejo, pri rezultatih pa izvemo zmagovalne tri, ne pa tudi tega, v kakšni konkurenci so zmagali … ah, ta slovenska skrivnostnost … sicer je pa luštno, kako pa naj bo, če je na mizah več kot 300 flaš večinoma dobrega vina … chefu so bili od belih jako všečni admund, guerilina bela zvrst in čurinov ledeni šipon 04 … pri rdečkarjih pa merlot otona reye, duet edija simčiča in lisjakov merlot, ki sploh ni bil uradno prijavljen in ga je gospod, v skladu s svojim priimkom točil mimo vednosti organizatorjev … pa zato ni bil nič slabši …
Monthly Archives: november 2006
lakota bo
hja, državljanke in državljani, vi se kar zezajte, glejte bar in se zanašajte, da bodo žiga, igor in mirko poskrbeli za vaše osnovne življenjske potrebščine … kaj pa če pride katastrofa (in zagotovo bo prišla, vprašanje je samo, kdaj?), nas svari predsednik, imate zaloge, da boste preživeli? … ste spravili ozimnico svojih babic? … je v kevdru dovolj vložene paprike in marmelade? … ne se hecat, konec je blizu!
Vrbinc
V leru
Uredniški koncept Poleta je že od samega začetka zastavljen tako, da rubrike nosijo imena po naslovih znanih ali manj znanih filmov. Manj znanih pravim zato, ker se urednik pri poimenovanjih ni ustavil zgolj pri holywoodskih blockbusterjih, kot sta (bila) Šund in Gladiator, ampak je naslove potegnil tudi iz bolj obskurnih kinematografij, recimo slovenske. Pod besedama kruh in mleko tako najdete prehransko-pivska razpredanja, za naslov današnjega članka pa sem se zatekel k filmu, ki ga sicer ni režiral Jan Cvitkovič, mu je pa z naslovno vlogo v študenstkem naselju (in študentskem brez-odgovornostnem jebivetrstvu) obstalega Dizija dal prepoznaven obraz.
Gostilno Vrbinc, postavljeno na jugovzhodni rob Ljubljane, marsikakšna senzibilna brbončica razglaša na najboljšo ribjo restavracijo v prestolnici. Takšna nalepka je pravzaprav lahko dvorezen meč: če ti je jasno, da ti kot najboljšemu dihajo za vrat in da moraš biti zato še boljši (imeti najboljše dobavitelje z najbolj svežo ribo, raziskovati možnosti priprave, preizkušati nove recepte, dopolnjevati in nadgrajevati jedilni list in vinsko klet, skrbeti za izobraževanje osebja …) je v redu in voz ostaja na začetku kolone. Če pa ti naslov prvega daje alibi, da si itak »dbest« in zategadelj lahko kakšen mesec ali dva (ali pa samo en dan) obsediš na lovorikah, te kaj kmalu začnejo prehitevati tako po levi, kot po desni. Nadaljujte z branjem
gud njuz
dva na enega
ko smo bili mulci in smo nabijali fuzbal, smo dostikrat tulili, da je dva na enega vsaj nefair svinjarija, če ne celo faul in da se tako ne igra fuzbala in da se ne gremo več, če ne bo takoj penala ali vsaj prostega strela … no, zdaj seveda vemo, da je dva na enega izraz močne obrambne volje, kompetitivnega skupinskega duha ekipe in pravi pokazatelj želje po zmagi … dva na enega (če malo zaokrožimo navzgor, česar se moramo pred uvajenjem evra tako ali tako navaditi) pa je tudi razmerje, ki ga je (sicer pesjansko ciničen) gordon ramsay postavil v prav danes odpirajočem se hotelu the london nyc na sredi manhattna … v art deco restavraciji omenjene angloameriške fensijade bo namreč 45 sedežev, v trinadstropni kuhinji pa bo delalo 80 kuharjev … kosila in večerje prav gotovo ne bodo poceni (sobe v hotelu se začnejo pri 599 dolarjih za noč), ampak človek vsaj ve, da sta se za njegovo malico trudila približno dva (ali natančno 1,77) ekvadorca … ne pa tako kot pri nas, kjer se birtom zdi, da je treba gosta kvalitetno olupiti že zato, ker so pod gradelo zažgali dve trtini grči …
trije veseli popoldnevi
ker ste verjetno v skladu z dinamiko sodobnega časa zelo organizirane osebe z jasno definiranimi urniki za kar nekaj dni vnaprej, se zdi chefu primerno, da vas opozori na ljubek dogodek, ki bo v četrte, petek in soboto popoldne potekal v hotelu slon … na slovenskem festivalu vin je ponavadi veselo, ampak to sploh še ni vse, saj je ponavadi tudi pametno in informativno, predvsem kakšne vodene degustacije z modrimi očanci na čelu … za letos priporočam četrkovo degustiranje desetih najbolje ocenjenih vin festivala, skorajda obveznica je petkov večerni klepet s tonijem gomiščkom, ki bo predstavljal visokooktanske napitke, beri vina s 14+ posto alkohola, v soboto pa bi se težko odločil med pametovanjem o razliki med vonjem in aromo vina ter spoznavanjem manj znanih sort in vin … če si bolj samostojni raziskovalec in ocenjevalec pa pojdi v slona kar tako, plačaj vstopnico, vzemi kozarec in začni pohod med več kot 300 vini, ki bodo na voljo za degustacijo …
ostati doma?
glede na gostinske dogodke zadnjega časa (kontra lesarsko bentenje ste doživeli pred kratkim, zapis o dosadnem vrbincu pa sledi v naslednjih dneh) je včasih mogoče celo dobro prisluhniti na ne ravno apetitilih način predstavljenemu nasvetu, ki ga je pred leti s svojimi uporabniki delil playstation:
chef sicer ne verjame, da bi se takšni predrzni svinjarji pojavljali tudi med dobrosrčnimi sodržavljani, ampak sledljivost porekla prehrane je zagotovo boljša v domači kuhinji, pa čeprav se na mizo, kot v soboto, ne da nič drugega kot kuhan krompir in skuta z drobnjakom … da se vse skupaj bere in sliši bolj etno, je chef jed brendiral kot čompe, produkcija je pa jako ajfohna: Nadaljujte z branjem