oči, kam greš?
grem na eno zabavo, k ma en moj prjatu rojstni dan.
a greš z berlingotom?
ne, s taxijem.
zakaj pa ne z berlingotom?
ja, ker je nevarno … ker če piješ pivo je potem nevarno vozit avto …
a se lohk razlije?
kdo?
ja pivo, ne?
ja, res se lahko razlije … 🙂
Monthly Archives: december 2006
slovenski smrad
da bi se prepričali, kako je plemenitost lahko precej smrdljiva reč, sta vam na voljo dve poti: ali s pogledom na hitro ošvrknite piramido ali pa v prtljažnik naložite nekaj kosov s plemenito plesnijo obrastlih sirov, se z avtom malo povozkajte po soncu, izstopite in čez 10 minut spet sedite vanj … uf! … je pa res, da raje vsaj devetindvajsetkrat ponovim drugo proceduro, kot da bi moral še kdaj gledati in poslušati nestrpno napihovanje plemenitega … no, nazaj na temo: vsekakor je hec, da potem te silne sirne smradove ljudje dajemo v usta in chef se pri tem početju velikokrat vpraša, kdo je imel prvi muda v usta dati s smrdljivo plesnijo prevlečen sirin kako mu je v to uspelo prepričati še koga … (no, sprašuje se tudi, kaj bi se zgodilo, če bi kakšen kos mladega sira za mesec ali dva padel za hladilnik skupaj s cel dan osuperganimi nogavicami, ampak o tej temi na tem blogu ne bo razpredanja – nenazadnje je rezerviran predvsem za jedljive stvari (in surov korenček)) … no, odločitev, da bi specifični sirni smrad lahko bil hrana, je verjetno olajšana že zaradi tega, ker se lepo sliši, da so plesmi plemenite, pa naj od sebe dajejo še tako neplemenit smrad … in ker je bilo zadnje čase zaslediti veliko besedi o tem, da je v tej deželi nekaj gnilega, je mogoče prav, da na tem mestu razjasnim, da smrad prihaja od fotografiranih primerkov iz sirarne orešnik iz horjula, ki je svoje kadre poslala na šolanje v francijo … tam so jih, kot kaže, okužili s smrdoljubstvom in tako so svoj na zgoraj polinkani strani prikazan asortiman razširili s še više prikazanima kozjima smrdljivcema … levi je mehka rolada iz mladega kozjega sira, povaljana v pepelu in starana par tednov, desno pa je takisto kozjak, premazan z rdečo mažo, a je malo starejši, kompaktnejši in bolj pikanten od levega … oboje se je izkazalo nadvse prikladno za večerno zobanje ob dolgočasnem zadnjem kolu prvega dela lige prvakov, kjer je prav tako precej smrdelo … vsaj v milanu in portu … no, ampak orešnikovim praktikom pa vendarle vzklikamo, da naj se le še premikajo naprej v zadani smeri … plemenito v najbolj ne-zmagovitem pomenu besede …
slikar karel
princ charles tudi zavoljo svojih tomažoterčkastih ušes mogoče res ni najlepši dedec na svetu in prav verjetno je tudi, da nikoli ne bo kraljeval zduženemu kraljestvu, toda med njegovima uhljema se menda skriva omembe vreden slikarski talent … to, da klapouhec rad riše je med rednimi bralci žoltih tiskovin že znano dejstvo, novo pa je, da se njegovo delo lahko primerja s slikarijami, ki so jih ustvarili picasso, miro, dali, kandinsky, warhol in drugi art majstri … karlov akvarel s pinijami, ki jih je aslikal na cap d’antibes bo namreč krasil ravno te dni izdani mouton rotschild letnika 2004 … rotschildarji namreč že od leta 1945 naprej na zgornji del svojih etiket natisnejo delo kakšnega finega umetnika … resnici na ljubo je treba omeniti še to, da so izboru zadnjega umetnika poleg umetniških botrovali tudi idejnopolitični vzgibi, saj je leta 2004 minilo 100 let od entente cordiale, serije podpisov cele serije dokumentov o prijateljstvu in sodelovanju med francozi in angleži … boca s karlovim akvarelom menda košta okrog 120 evrjev … chef bi sicer v kleti najraje imel tistega s kandinskim iz leta 1971 ali pa onega brcajočega savignacovega ovna iz leta 1999 … cheers!
li-le-li
danes je bila taka ohlajajoča se lenivska jesenska sobota, ki je kar klicala po obedu, s katerim ne bi bilo veliko dela, bi pa vseeno izkazoval dolžno spoštovanje do takega ljubkega, nedalavniškega, skoraj prazničnega dneva kot je sobota … no, in ob takih dnevih pride prav je, katere ime lahko zapakiraš v tri dvočrkovne zloge, od katerih sta dva celo enaka … li-le-li stoji za lignji-leča-listje, tri glavne sestavine preproste in učinkovite juhe, s katero je nič dela in veliko veselja … poklon minimalizmu narediš takole: Nadaljujte z branjem