eno bolj zabavnih branj za krajšanje srednješolskih dni je bil steinbeckov kombo ulice ribjih konzerv in polentarske police … knjižice iz zbirke humor so nasploh prišle prav za sekat monotonijo realističnih in naturalistničnih špehov, ki jih je predpisovalo domače branje in za lajf-iz-gud protiutež zajebanim eksistencialistom tipa camus in sartre, ki so bili branje po osebnem izboru vsakega mladega občutljivca, poslušajočega jesus and mary chain, all about eve in sisters of mercy … no, steinbeckovi neškodljivi luzerski bizarneži, ki so živeli v pijanskih komunah in pili koktejl, ki ga je eden od njih pripravil tako, da je cel dan v kantico zlival vse, kar so v kozarcih pustili gostje v pajzlu, kjer je delal mogoče niso najboljši zgled za formirajoče se mladince, zato se tudi niso uvrstili v bralni kurikulum, in po mojem še zdaj niso … čeprav bi po mojem mnenju tja kar sodili, saj malo ležernosti in lako-čemo attituda v teh za kešem in slavo pehajočih se časih ne bi bilo odveč … no, pisati sem seveda hotel o polenti, ki nikoli ni bila prav visoko na spisku priljubljenosti (za razliko od minichefa, ki bi zlahka zmagal na volitvah za predsednika polentarske mladine slovenije … pa i šire), mogoče tudi zato, ker je za polento veljal tisti napol skuhan in pocast koruzni zdro, ki so ga v šolski menzi za malico oblili z mlekom, za kosilo pa z golažem … no, ampak polentica je lahko prav fletna, recimo tista, ki jo skaručenski slavc napika s slanim sirom in gratinira v krušni peči, ali pa kakšna bolj sofisticirana bela, ki vam jo kdaj postrežajo na slovenskem west sideu … bane je zadnjič polento naštimal malo po svoje – zakuhal jo je v mix sladke smetane in vode, dodal malo žafranike, jo zmiksal s paličnjakom in jo pustil v rahlo tekočem stanju, se pravi, da se j po talarju razlezla kot prava juicy taljanarska rižota … chef je potem reč doma zapeljal še naprej in napedenal kremasto, sladkasto, smetnasto polento s šparglji … takole gre: Nadaljujte z branjem
šparglenta
Odgovori
kruh & vino 