ko je theo papaloukas začel umetavati trice iz nemogočih kotov, vogalov in razdalj in so slovenski pobje brenčali (ali, kot je zadnjič brezplodno nakladanje pod ostriženim slakom simpatično poimenoval obrambni minister, žuboheli) po igrišču sem ter tja, je vaš kulinarični dopisnik s povešeno čeljustjo sedel pred majhnim televizorjem v sobi 409 hotela princessa, 2 kilometra stran od nastanka enačbe a²+b²=c² in kilometer in pol stran od izobešene turške zastave … z drugimi besedami: košarkarska jeba desetletja me je doletela globoko na sovražnikovem teritoriju, na otoku samos … situacije ni prav nič izboljšalo dejstvo, da mi je edino tolažbo v teh pozabe vrednih trenutkih namesto kakšne klene domače kapljice predstavljala pločevinka mythosa, sicer čisto simpatičnega grškega hmeljnega zvarka … fuj in fej! … vsej grenkobi tistega večera navkljub pa moram priznati, da na grke nisem mogel biti jezen, tako, kot bi se spodobilo … na mize tavern so namreč cel teden postavljali tako dobro, pošteno pripravljeno in nezafnano košto, da tole tipkam na s folijo prekrito tipkovnico, ker s poplavami, tudi sline, je štala … preden se ob slajdšovu poslinite še vi pa naj (tudi zato, ker jih nikoli nisem uspel slikati, preden sem jih pojedel) povem, da so moj personalni favorit grške kuharije gigantes, ta veliki masleni beli fižoli, skuhani v odišavljeni paradajzovi salsi … grkom jih nikoli ne rata zajebat: vedno so bili mehki, ampak celi in ne razapdajoči … kdor se je kdaj ukvarjal s picajzlastim kuhanjem fižola ve, da je to craftsmanship, ki ga je vredno spoštovati … nabor ostalih dobrotinškov je pa tukaj:

[rockyou id=84705163&w=426&h=319]

bottom line: bomo še pršli!