plemenite nudistke

ker se kruh in vino približujete svojemu stotisočemu ogledu, se mi je zazdelo, da je mogoče spet čas, da malo naboostam obisk s kakšnim vabljivim naslovom … poskus z bradom pittom pred skoraj letom dni, se je kar lepo obnesel, mogoče bo tako tudi z nudistkami, še posebej, ker so povrh vsega plemenite, kar je med ljudmi, še posebej mladimi, v tej državi zadnje čase jako popularno (akoprav gre za precej neokusno robo) … domnevam, da lovci na nudistke na spletu iščejo predvsem slike, zato jim hitro potešim firbec:

bjutifl, simpl jet dilišs:vongole!!!

ah, tukaj, so! … cela gruča mladih plemkinj iz rodbine von gole … nekatere imajo še nadete neprobojne deviške protektorje, tiste bolj razgaljene in radožive pa že minglajo z gospodom petrom šiljem, džuskajo s češnjevo rajskimi sadeži in žoftajo v lastnih sokovih, odišavljenih z ekstra vergine eteričnim oljem … če padejo v sen bodo ležale na mehki postelji iz na zob kuhanih vrvic … juhej, cela orgija! … pokukajte še v zakulisje, kjer je bilo prav tako vroče! Nadaljujte z branjem

čistilna naprava

v srednješolskih internatnih cajtih smo tam ob vznožju kamniških alp imeli sotrpina, ki je bil vegetarijanec vedno, ko so se na mizi pojavila jetrca s čebulo in nikoli, ko so bile na mizi kakšne fine dimljene klobase, pršut ali dunajc … pa verjetno tomaž ni edini, prav gotovo so se osnovnošolski v omako namontirani suhi in jedva žvečljivi komadi jetrovja še komu zapisali v negativni del spominskih kapacitet … ampak jetra so v resnici en zelo nobel organ (pa ne samo tista bledikava zamaščena gosja ali račja dragotnija, ki je v takile jesenski hladetini francozi pomlatijo na tone in se ji reče foie gras) in človek v vsej svoji naivni nevednosti včasih prav po nemarnem zajamra, češ da mu gre nekaj na jetra … no, da ne bo slučajno kdo mislil, da gre v primeru tokratnega poveličevanja jeter za kakšen subjektivni chefov trik, bom trditev, da so jetra izjemnega pomena, podkrepil z znanstvenimi dokazi … v ta namen sem polistal po chefičinem magistrskem delu in v njem našel naslednje besede:

Jetra so organ, ki v vretenčarskem telesu s pomočjo preštevilnih bioloških aktivnosti vzdržujejo metabolično homeostazo. Tako vršijo metabolizem ogljikovih hidratov, maščob in proteinov, regulirajo koncentracijo krvnega sladkorja, sintetizirajo sečnino, plazemske proteine (ki sodelujejo pri strjevanju krvi) in žolč, razgrajujejo eritrocite, skladiščijo glikogen, železo, maščobe in vitamine ter skrbijo za detoksifikacijo (Doyle in sod., 1996; Guyton, 1996; Schmidt in Thews, 1983; Keele, 1982). Zanimivo je, da parenhimatske celice, ki zavzemajo 93% celotne prostornine jeter, vršijo večino teh funkcij hkrati in predstavljajo ene izmed najaktivnejših celic v telesu. Poleg parenhimatskih celic, ki so osnovna funkcijska enota jeter, so v organu še endotelijske celice (tvorijo steno jetrnih sinusoid in imajo ključno vlogo pri filtraciji krvi), Kupferjeve celice (so pritrjeni makrofagi in skupaj z endotelijskimi celicami tvorijo retikuloendotelijski sistem. Najdemo jih predvsem v lumnu sinusoid. Vršijo fagocitozo, internalizacijo endotoksinov, regulirajo imunski odgovor ter razgrajujejo lipide) in stelatne celice (pri človeku shranjujejo kar 80 – 90% vitamina A v telesu, skrbijo pa tudi za sintezo komponent izvenceličnega matriksa: kolageni I, II in IV, laminin, fibronektin in glikozaminoglikane. Pri nekaterih boleznih jeter se transformirajo v fibroblastom podobne celice in povzročajo razrast vezivnega tkiva) (Doyle in sod., 1996).

tako, pa naj še kdo poreče, da jetra niso v redu! … še posebej, če so telečja in če so zapovrh pripravljena z rezinami dišeče limone … hiter, okusen in zdrav obrok pripravi takole: Nadaljujte z branjem

mesija

hrustljavi naluknjanec - luštkan, jele?bruseljska gastarbajterka se je enkrat menda spravila nažigat bazične kruhke, sledeč eni zgodnejših pisarij na tej strani … ker so iz pečice – čudo prečudno- namesto hrustljavih bombic prišle železobetonske kugle, domnevam, da ni poslušala predpisanega soundtracka … no, pohvalno pa je, da ni vrgla puške v koruzno moko, ampak se je, frankofonka pač, za receptualno kruhovo odrešitev obrnila na monsjeja rišarja bertineja, ki svoje pekarsko znanje, pridobljeno v klasičnih francoskih pekarnah, zdaj prodaja na tečajih v angliji in v knjigah … angleški različici se reče dough in vanjo je zapakiran še brezplačen dvd, ki je še kar pomemben, glede na to, da je po bertinetu glavna reč pri kruharjenju mesenje … bertinetova tehnika je precej drugačna od tiste, ki jo kruhopeki običajno prakticiramo na teh koncih … v bistvu gre za vlečenje in obračanje testa, ki je na zečetku tega procesa precej pocasto in se po kakšnih desetih minutah spremeni v fletno, voljno in nelepljivo testo … mesi pa tako, da testo zvali na nepomokano površino, potem pa pod njega potisne prste obeh rok, testno dvigne, ga raztegne in konec, ki je stran od njega butne ob podlago, del, ki je bližje njemu pa prekucne naprej in tako v testo ujame precej zraka … tehnika se zdi sprva precj nenavadna, ampak ko gibe avtomatiziraš gre fino in testo je res mehko in voljno, a kljub temu kompaktno … bertinet v bukvici predoči kar nekaj dobrih fint za obdelovanje in dizajniranje raznih kruhcov, je pa tudi precej picajzlast pri količinah in večkrat eksplicitno pojokca, da je treba stehatati vse, tudi vodo … hm, no ja, s tem sicer malo baše, ampak naj mu bo, ker priobčuje lepe recepte za dobre kruhe, predvsem francoske, torej hrustljavoskorjastega tipa … malo je šibek pri polnozrnatcih, saj si recimo stoposto integralca ne upa pečt drugače kot v modelu … no, ampak je vseeno kar znalec in slina ob listanju knjige kar pogosto kane na kakšno sliko … sam sem se najprej zagnal v naslovno temo, ki se ji reče fougasse (vidi sliku) … takole sem delal: Nadaljujte z branjem

avtomat

zadnje tavanje po nizkotni deželi brez orientacijskih landmarkov, je v kruhovinskem smislu postreglo s kar nekaj heci … recimo s pustošenjem dobro založenega hladilnika z belgijskimi piri (orval, chimay & kwak inclusiv) v eindhovenskem eetcaffeju de baron … kljub veselim uricam pri baronu velja opozoriti, da so za vzdrževanje kondicije med celodnevnim pohajanjem po tlakovanih ravnicah veliko bolj kot belgijski žmohtni in močni dubleti in tribleti, prikladni osvežilni grenki zvarki plzenskega tipa holandskih pivovarjev, na prvem mestu branda in na drugem grolscha, vsekakor pa se gre v velikem loku izogibati precej bedne, profane in težke bavarie … od jestvin je fino želodčno steno pred pirovskimi nalivi impregnirati s kakšno porcijo fritjesov, ki jih na onem koncu cvrejo v velikih bazenih z redno menjanim oljem in so zato prav fleten snack, ne pa tudi zdrav, sploh ker so domorodci pri serviranju jako radodarni z majonezo … na holandskem je dobro piti tudi zato, da te potem, ko ješ, ne moti, da hrana nima nobenega okusa … čeprav: blizu endhovenskega barona, malo naprej po kleine bergu je en prav fleten obrat, aangenaam culinair se mu reče, gre pa za mešanico kuharske šole in restavracije … stvar deluje tako, da sebe in svojo druščino najaviš šefu patricku, potem pa skupaj z njim kuhaš kosilo/večerjo s tremi ali štirimi rihtami in se od njega kaj pametnega naučiš, poješ in plačaš … fin koncept, prijeten ambient, sproščeno vzdušje … po mojem kar zicer, čeprav je bil, ko sva z mihom pokukala vanj, kokstudijo z detajlom likalnika čisto prazen … kam so šli vsi? … hm, ne vem, mogoče semle:

iz frying v delivery machine

v režo na desni vržeš kovance, odpreš okence z želenim ocvrtkom in pomalicaš … vaš dežurni kaskader je, že zaradi firbca, izbral ocvrto štafetno palico – zunaj hrustljavo, znotraj kremasto – v kateri je zaznal okuse melancana, čičerike in še nečesa rahlo pikantnega, iz spremnega napisa na okencu pa je razumel (ali vsaj hotel razumeti), da je dotična avtomatska jed zdrava, ker kar poka od omega 3 maščobnih kislin … jep, bo že držalo: tisti, ki takele reči malicajo že od malih nog, so samo par ur po mojem obroku suvereno namlatili četico z ehte podalpsko košto pitanih žogobrcov … ni vse v hrani, res ne …

e-r

za tokratni nanin festen je moralni in materialni navdih jedilnemu konceptu dajala taljanska emilijsko romanjska krajina, ki sta jo gostitelja prekruzala par tednov nazaj in pri pohajanju tam naokoli ugotovila, da imajo prašiče, zajce, parmezan, putr in buče, ne pa tudi oliv in vina … prvega bojda ne uporabljajo, za drugega so se pa vendarle pomujali do sosedov … brez tega namreč ne gre, ane? … nazdravljali torej smo, jedli in veselili se pa itak … fotoreportaža:

[rockyou id=87463578&w=426&h=319]

prispevek iz chefovine je tokrat pripravila chefica … mandljeva torta/pita/biskvit se menda naredi tako, da se zmeša 20 dag moke z 15 dekami navadnega in enim vanilijevim sladkorjem … na sredi mešanice je potrebno izkoprati krater, v katerega se deneta eno celo jajce in en rumenjak ter 15 dag zmehčanega masla … na koncu se začenjo v vse skupaj vmešavati še grobo mleti mandlji, kar 15 dag jih je … ko je masa poenotena, jo prelij v 20-centi model in pred peko na površini izvedi še kakšno stilsko akrobacijo z mandljevimi lističi … še 40 minut na 180 stopinj, nato pa kuliranje in donegovanje s prašnim cukrčkom in šablono …

sever in jug

letošnjo jesen ožja družinska celica vobče, njen poglavar pa še posebej, opravičuje svoje rodbinsko ime … na-potniki smo, prav zares … po enotedenski lahkotni paši na samosu in enovečernem klatenju zvezd v padovi, je chefico za dva dni odneslo v london (kjer je v al fayedovih gastro sobanah uplenila tablico temne čokolade s pomarančnim oljem in teglc zrnatega mustarda), chefa pa je sindikat nekaj dni kasneje odvedel na severni del zahoda, natančneje tja na sever, v smer kjer piha amsterdamski veter, kot se je o nizozemski metropoli pesniško izrazil alien … no, na holandskem od domorodcev – razen dimljene jegulje in slanikov ter sira – kakšnega prehranskega presežka ne gre pričakovati, zato smo se ob alber cuyp marktu zavihteli v ogromen, fascinantno visok bližnjevzhodni plac bazar … misleč da imamo velike trebuhe, je panameriški kolega miheljak fletno kelnarco, ki nas je kmalu začela žlajfati z opozorili, da smo naročili že kar precej, suvereno odpravil z: yeah, we know, but just bring everything! … punčara je veliko okroglo mizo na balkonu napolnila z ogromno krožniki precej dobre orientalske košte:

amsterdamski gastro bazar tzar!

okej, kakšna reč ni bila nič kaj posebnega, ampak kdor bo kdaj na poti iz kadinskega  pedala svojega začasnega bicikla usmeril proti bazarju naj nikakor ne pozabi naročiti ultimativne, eht, dišeče in ravno prav pikantne kremne lečine juhe in dimljene jagenjčkove šunke na okroglem kruhu … sicer pa po košto res raje drugam, recimo na južni del zahoda, tja v smer, kjer je žogo včasih brcnil kak slovenski šmeker … zlatkovo ime v lizboni sicer še vedno živi, a chefa je v tistih par prostih urah, ki mu jih je odmerila tja vabeča korporacija, bolj kot bondanje na osnovi bivših fuzbalskih spominov zanimalo, kaj  lizbonski pobje malicajo v tistih iskrenih, no nonsense bufetih s postavnimi dedci za šanki … nimajo se slabo, obratu na rua do comercio, čisto blizu praçe, prešajo sveže sokove iz marsičesa, pivo točijo v dvadecije, da je vedno sveže, za zraven pa v razpolovljene hrustljave polnozrnate bombice natlačijo ohlajeno, a sočno (ma, kaj sočno – lih prov mastnose reče) svinjsko pečenko ali pršut  … in nič drugega, ker tudi nič drugega treba ni … okrepčan trebuh malo naprej nabaše na skladovnico ribjih konzerv in žefrsona:

žefrson, kozervadoš du ližboa

žefrson je fejst dedec in prodaja izdelke mikro družinske konzervirnice conserveira de lisboa, ki jih dve mamci v backstageu zavijata v so fifties ovitke iz rjavega papirja … iz širokega asortimana za žefrsonovim hrbtom sem izbral pečeno polenovko s česnom, rezane in cele lignje v paradižnikovi omaki, naturalnega atuma (tuno), slanike in file skuše … še bi, pa v kufru ni bilo več placa … brez polenovke v lizboni ne gre, tu in tam sem nabasal tudi na velike skladovnce nasloljenih in še na razsoljevanje v vodnih kopelih čakajočih kosov surovine … zame so jo opalili na žaru, jo posuli s kolobarji surove čebule in koščki ocvrtega zelja, zalili z morjem olivnega in postavili ob bok pečenim celim krompirjem in živozelenemu brokoliju, še pred tem pa so me zabrisali s stola z izjemno česnovo župo, v katero so namočili skorje starega kruha in jo garnirali z ocvrtim jajcem … vege dušice znajo v lizboni sicer trpeti ob oštarijskih izložbah v katerih bahavo visijo veliki kosi govedine, kakšna svinjska glavca, ob njih pa za rep pod strop potegnjene kirnje … nadvse transparentno in iskreno, ni kaj … o portovcu tokrat ne bi, ker ga za tesno zaprta vrata konferenčne sobe louvre II hotela sofitel niso pustili, se je pa chefu enkrat zvečer s poljskim bratom piotrom uspelo prešvercati na nekaj ledeno mrzlih sagresov in ginjo, dišeč višnjev liker … napo on tour se kani končati naslednji teden s še enim holandskim rukerjem, potem pa nazaj za domači šporhert … imam že mrzlega purana

južnjaška uteha

kje poiskati ultimativno južnjaško košto, če ne pri takorekoč mega čapcih, ki so se nalelili globoko doli na jugu, tako globoko, da južneje pravzaprav ne gre … na raziskovalni postaji na južnem tečaju … pobje in dekleta ga tu in tam kar pobiksajo, kot recimo v noči iz 21. na 22. junij, ko se jim je tam doli zgodil midwinter, v svrho katerega so pripravili slavnostno večerjo, na kateri so postregli precej eksotičen menu … in ne, ni vse iz zamrznjenega programa, v kupoli imajo namreč urejen fleten zelenjavni vrt (scroll do sedme vrste fotk) … peter, hvala za info in – seveda – če kdaj greš mi povej, ker mi diši tista marinirana raca … dolge gate mam pa že spakirane, hehe …