po dvajsetih samskih, to je brezdružinskih, zgolj z moško pivsko druščino pospremljenih izletih v prago, je napočil čas, da kot veteran eno od svojih top destinacij predstavim še najožji družbeni celici … praga z deco je seveda precej drugačna kot brez mladeži: obiski krčem se merijo v minutah in ne v urah, z družino popita dnevna doza desitk pa bi v društvu pivnych chlapov zadostovala kvečjemu za prvo rundico po zajtrku … no, ima pa taka praga svoje prednosti: recimo spoznanje, da tedensko bivakiranje v popolnoma obnovljenem trisobnem meščanskem stanovanju na vinohradih stane manj, kot bivakiranje v štiriposteljni sobi v hotelu s tremi zvezdicami … pa da je praški živalski vrt super (še posebej familija goril in sedežnica – kar mislijo tudi pri forbesu, kjer so praškega postavili na 7. mesto med najboljšimi zoo-ji na svetu) in ker otroci ne izbirajo kje in kdaj bodo postali lačni, žejni in vobče potrebni oštarije, se odkrije kakšno neoderuško in korektno birtijo tudi globoko v turističnem centru, sredi josefova, stare praške židovske četrti … no, dobro je tudi to, da so otroci po dopoldanskih aktivnostih do te mere sesuti, da si privoščijo krepčilen vsaj 120 minuten popoldanski spanec, kar je ondan zadostovalo za eno pohajkovanje po še neutečenih praških poteh … na postaji florenc me je iz metroja ven odneslo naravnost na križikovo ulico in že po parih korakih sem nedaleč stran zagledal izvesek z obetavnim napisom: pivovarsky klub … kar je bilo čisto dovolj, da so usta postala suha in da me je avtopilot posadil naravnost za šank … in kakšen šank je to bil … šanketina, vam rečem in jo tudi koj škljocnem in pokažem:

šest v nulo spoliranih medeninastih točilnih pipic, iz vsake teče drugo pivo … in šesterico piv redno menjajo z novimi šestimi … lahko jih pijete kar tam in če vam je kakšno še posebej všeč, vam ga natočijo v 0,75 l flašo s patentnim zamaškom, 3 ali 5 litrsko kantico ali celo fancy kovinski petlitrski sodček s pipico … če se slučajno zgodi, da vam šest točenih ni dovolj, imajo na policah in v hladilnikih naloženih okrog 200 čeških in uvoženih pirov, na čelu z belgijskimi trapisti, bavarskimi pšeničniki in angleškimi aleti in stouti … mati mila, sem že kdaj bil tako blizu nebeških duri? … testna vožnja je vsebovala tri male pirčke: najprej chodovarski nefiltriran skalni ležak, zelo okusno, polno, sladkasto pivo, ki bi ga zaprtih oči zlahka označil za nežnega temnaka, čeprav po barvi to sploh ni bil … drugi v vrsti je bil dobransky dragoun, krepak poltemen pirčk s 16% ekstrakta iz mikro pivovarne z butastim imenom – modra zvezda – in, kot kaže zelo lepimi, natančno narejenimi, uravnoteženimi pivi … odkritje dneva v odkritju leta pa je bil 13% temni specialni ležak iz pivovarne herold v breznicah, ki mu je uspelo nemogoče: v treh požirkih je iz prvega mesta (ki se je dolga leta zdelo nedotakljivo) med najljubšimi temnimi pirčki skinil velkopopovickega kozla, ki trenutno nosi srebrno medaljo … temni herold ima idealno razmerje med grenčico in sladkastim praženim ekstraktom ječmenovih sladov … je kremast in bogatega, dolgega okusa … res, super birca! … pivovarsky klub na križikovi pa je vsekakor odkritje leta, če ne več: odprl mi je namreč do sedaj popolnoma neznan svet lokalnih českih pivovarn in njihovih piv, ki še zdaleč niso omejeni samo na 10 in 12% ležake, ampak cimprajo nadvse zanimive reči – pivovarna v pardubicah recimo že od leta 1891 vari 19% porter, pivovarna primator se ukvarja skoraj izključno s specialkami, ki nesejo tja do 24% ekstrakta, menihi v želivu poleg bazičnega 15% gottschalka varijo še castulusa z medom in siard falcota z višnjami, tudi črni upornik iz pivovarne v havličkovem brodu ni od muh … in jaz sem do včeraj mislil, da obvladam češke pire, ker poleg budvarja, pilsnerja in staropramena poznam še kozla, branik, krušovice, meštana, platana, samsona in radegasta?!! … na srečo me čaka še kar nekaj slastnih češkopirskih lekcij …