mc laush

prvi stari bradonja še nima na glavi mitre, kaj šele da bi že vihtel svojo zlato škofovsko palico in ga biksal naokrog … trenutno ma firtoh okrog pasu in peče piškote:

miklevževa pečica

no, a vidiš, da res? a kako da vem? ker sem bil zraven … in sem jih – ker sem bil tok pridkan letos – en protfanček dobil za domov:

p'škoti

mmm, mandljevi, s kakavom in rjavim cukrom … pa še recept, da mu jih ne bo treba še zate pečt:

  • 15 dek mletih mandljev
  • 75 gramov temne čokolade
  • 25 gramov navadnega (se pravi necukranga) kakava v prahu
  • 10 dek rjavega sladkorja
  • 25 gramov moke
  • 2 beljaka
  • ščep soli

čokolado nalomi in jo stopi v vodni kopeli, malo ji pomagaj z mešanjem, ko bo vsa sopljena pa jo odstavi… v skledi zmešaj mandlje, sladkor, sol, moko in kakav … v drugi skledi iz beljakov stepi trd sneg in ga vmešaj v mandljevo mešanico … na koncu prilij še topljeno čokolado in vse skupaj na hitro zamesi v testo … naredi disk, ga zavij v tatanko folijo in vsaj za eno uro postavi v hladilnik … preden se lotiš valjanja, pripali pečico na 220 in narahlo pomokaj pult … testo razvaljaj približno na pol centimetra debelo in izreži piškote in jih polagaj na s peki papirjem obložen pekač … ostanek testa stlači skupaj, spet razvaljaj itd, dokler ne porabiš vsega … piškote peci 6 minut, če hočeš, da bodo na sredini še mehki, če hočeš imeti pa cele trde hrustljavčke, pa  jih pusti v pečici še dve minut dlje … popolnoma jih ohladi in pospravi v kuki džar … vkolikor jih seveda ne boš kar takoj začel mleti skupaj s šalco toplega mleka …

soundtrack:  moon baker –  shot deep (produced by nicolay)

immer besser!

  1. orehovec je v frakljnu kot ponavadi, borovničke pa so trendovsko zmlete v smoothie
  2. kmečki kanape – topli ocvirki na hrustljavem toplem kruhku z rezino čebule – sproži slinjenje in pogreje želodec
  3. hladna falanga je standardna – pikanten liptaver, sočna pašteta, mehak beli špeh, v kis vloženo prepeličje jace, po dolgem prerezan vložen špargelj, mesnata žolca s čebulo, jajcem in bučnjakom, tanko nafetkan goveji jezik – nadgradnja je v domači peči pečenem še toplem hlebu s hrustljavo hrustljavo skorjo … opozorilo, da naj ga pojemo čim manj, je nemogoče upoštevati
  4. nato na mizi pristane velika dila, na njej kapitalski primerek celega notranjskega želodca, sveže rdeče barve s fino narezanimi koščki bele maščobe … na vsak jezik prideta direktno iz noža dve tanki rezinici – super je, nezačesnan, ne preslan, sladkast umami flavor … super!
  5. juhe so štiri: goveja z mehko kuhanimi kolobarji korenja in listi svežega peteršilja, kremna špinačna s čemažem in muškatovim oreščkom, zaporniška – prežganka z jajcem – ki je zmagala in ričetova z mehkim koščkom dimljene svinjske kožice
  6. polenta je našpikana z mladim slanim sirom in zapečena v majhnem okroglem modelčku za šarkelj, pojemo jo z leseno žlico, zabrundamo
  7. sulec je zrasel v tops ribogojnici obrh … zdaj leži na velikem ovalnem pladnju … predtem je en dan odležal v mešanici soli in sladkorja, nato pa v zelharci odždel še svoj čas na toplem dimu iz bukovih oblancev … topel je in sladek, najbolj dimljen trebušni del je prelit z blago omako iz hrena in smetane … ustna topilnica, presežek v preprostosti!
  8. ob skledici radiča s fižolom in jajcem je postavljen velik cel kuhan krompir … prerežejo ga, solijo, poprajo in nanj položijo rezino masla … zraven najprej majhna in tanka rezinica sočnih, čisto na hitro na gradelo položenih junečjih jeter s sladko čebulo … sledi enako majhna a malo debelejša rezina z rožmarinom uležanega telečjega hrbta … in nato enako majhna a še malo debelejša rezina dva tedna mariniranega srninega hrbta … malo, ali slatko!
  9. solata in krompir ostaneta, na deski pa počiva po tritedenskem druženju z gorčičnimi semeni na žaru pečen dvocentimetrski kos goveje pljučne, s štirimi majhnimi kozarčki doma zmešane gorčice: s suho češpljo, s hruškami, z borvnicami in teranom ter najbolj zbalansiran, res vrhnuski ženof z lipovim medom in jabolčnim sokom … priceless!
  10. kratek počitek za presek s tremi mikrodozami butičnih žganjic: kot sokec mehkim hruškovcem z ne vem kam skritimi 54% alkohola, specialno zasavsko šljivko iz sorte, ki ji rečejo cibara in po frišnem gozdu vonjajočem neskončno osvežilnem destilatu smrekovih vršičkov
  11. pečenka je danes telečja: trak sočnih rebrc, iz katerih se popolnoma čiste kosti potegne z dvema prstoma … krompir je po robovih zlatorjavo zapečen, v sredini pa sočen … omaka je skoncentirana, šara osveži, kar ji ne uspe popravita skledica zelene solate s fino naribanim jajcem in sveže naribani trakci hrena
  12. pogača iz pečice je preprosta, po vrhu je okrašena z zlato zapečeno sladko smetano, znotraj naponjena z odišavljeno sočno skuto … štrukelj je skrit pod mešanico v maslu prepraženih drobtin in lipovega medu … izgine v momentu …
  13. vina niso več peto kolo in nujno zlo … nora so, kot je nor oštir, za katerega jih mešajo nori vinarji … zadnji bokali rozejevega mošta-sokca, lahkotno pitna stegovčeva mešanica zelena in pinele, dve različici cuveja iz kleti prekomejnega daria prinčiča: prva je poletno sveža in kiselkasta, druga z bolj poudarjeno zrelostjo in ponostjo, obe pa zmešani iz treh sort (mislim da iz sauvignona, sivega pinota in rebule) in treh letnikov (2005, 06 in 07) … enkrat vmes poskusimo belo riservo paraschos 2004, ki jo v italijanskih brdih dela s slovenko poročen grk … visok standard drži posebna renčelova hišna polnitev terana, presežek je požirek njegovega sladkega rdečega pasitota iz magnuma …
  14. za domov nam je v roke potisnjen teglček vloženih zajčkov (gobe so, ne živali) in košček skaručne za domačo rabo:

skaručna za domačo rabo

ou, boj! … raziskovanje vin, igranje z gorčicami, dodelava klasičnih jedi, vzdrževanje standardne oferte, manjšanje porcij in množenje hodov, majhni vmesni grižljajčki, mini lekcije iz žganjekuhe, iskanje najboljšega mesovja, investicija v kuzmov gramofon, mešalko in zvočnike ter slavčeve anekdote betonirajo skaručno na pozicijo, kjer je zame že dolgo: still no.1 & extreme eating at its best!

parbojlt

polnozrnat riž je že v redu, ane? … je zdrav, ker je oblečen v balastne snovi in ker ni spoliran ima fino izraženo močnejšo lešnikasto aromo … ima pa seveda en velik problem: zajeban je k rupel! … trmasto ždi tam noter v skledi in njegove trdljikave notranjosti se zlepa ne znebiš … no, tam po tričetrt ure enkrat že popusti (za razliko od pravega rupla, ki je neuništiv), ampak v primerjavi s spoliranimi žlahtniki, ki so po četrturni kopeli v vreli vodi že vsi voljni in mehki in pripravljeni na svojo poslednjo pot, je polnozrnati riž popolnoma neprimeren za delavniško kuhinjo, ko je utišanje kričeče lačnih otrok in delavskega razreda odvisno predvsem od časovne učinkovitosti … razen, če, he-he-he! … razen, če ga ne zmedeš s preprosto finto predkuhanja – mednarodno poznano kot parboiled … pa ni treba, da za to kupuješ nek kao parboilan riž, ampak ga sam napol skuhaš: zavreš tri lončke vode, dodaš žlico soli in lonček polnozrnatega riža in med občasnim mešanjem kuhaš kakšnih 15, 20 minut … potem riž odcediš, ohladiš in spraviš v hladilniku, zlahka tudi dan ali dva … na osnovi predkuhanca lahko potem rižarije cimpraš kot z belim rižem, vsaj časovno gledano … okej, čisto by-the-book kremasta rižota iz polnozrnatca pač ne bo ratala, ampak dovolj dober približek, če se boš namenil pa narediti takšnole kvazi paeljo iz pečica, si si pa kupil direktno karto za u nebesa:

parboiled+pile

riž bo sočen in dišeč, a nič pocast, kosi piščeta pa prav tako sočni in dišeči ter prekriti s hrustljavo zapečeno koži … dodaten bonus je, da se reč, ko opraviš začetne formalnosti sfinalizira čisto sama … tako gre to: Nadaljujte z branjem

kakšni dnevi

če se je kdo spraševal, kdaj se ponucajo ozimnični paradajzi iz prejšnjega zapisa, naj pogleda naokrog in mu bo jasno: ko so dnevi takšni kot je bil včeraj in je danes in bo jutri in potrebuješ mentalni transport iz sivine na poletne gušte … pejmo:

zimski caprese
zimski caprese je zdravilen, diši, vrača dobro razpoloženje in vliva upanje da bo sonce še kdaj posijalo … slika dneva se izboljša takole: Nadaljujte z branjem