ljubljana je kul … zelo kul … pravzaprav že kar jebeno kul, sem si mislil, ko se je moje oko po šestih urah vožnje iz obal ligurskega morja za hip ustavilo na digitalnem pokazatelju zunanje temperature: 14°c … 14!!! … fakin 14! in to skoraj sredi julija in skoraj sredi dneva … 14! – to je natančno 19 manj, kot smo jih bili navajeni v zadnjih dveh tednih, med izvajanjem rednega letnega dvotedenskega odklopa … nič, takle mamo, čeprav smo le nekaj ur nazaj imeli čisto drugačno … letos smo iz platnene, pod borovce postavljene baze prešnofali severozahodni del sardinije, zato je prav, da prvi (in vesekakor ne edini) zapis odondod posvetimo prvi prehranski asociaciji na sardinijo: sardinam … wiki pravi, da je sardina skupno poimenovanje za okoli 20 vrst majhnih mastnih rib … no, na tržnico v alghero so ondan pripeljali kakšnih dvajset zabojčkov najbolj frišnih sardel, kar sem jih kdajkoli videl: srebrne, bistrih, sijočih oči, dišeče po morju, res krasne … in jeftine: 5 evrov kila … ribarničar brko mi jih je v papir nemudoma zavil dobro kilo in že sem blaznel v kampistično bazo, da jih čimprej obdelam … aber, wir haben ein problem! mi svane, ko nad kampističnim umivalnikom uzrem tole tablo:

japajade! … itak sem dva dni nazaj receptorjevemu vajencu, ki mi je sredi tahujše vročine, vsemu zasopihanemu in obloženemu z milijardo otroških plažnih artiklov, zatežil za kempistički id (ki ga valjda nisem nosil s sabo) namenil kiler look in sebi v brado zagodrnjal nekaj krepkih domačih, tako da so vsi mislili da sem en zajeban balkanski tip igrača … torej: vsekakor nisem švabo in mi tega opozorila ni treba razumeti, poleg tega natalije verboten že v domovini ne šljivim pet posto, kaj šele da bi se z njo ukvarjal v tujini, pa naj bo močna, kolikor če … sardele sem potem ekspertno in ekspresno očistil na izvodu l’unione sarde, brez da bi povzročil kakršenkoli incident … dobra polovica jih je potem v intregralnem stanju romala najprej v vročo ponev in nato na sočno krompirjevo solato s kumarami:

preostanek se je bil prisiljen že takoj ločiti od glav in kosti in spoznati tri nove prijatelje: čebulo, kis in olivno olje … dobro so se ujeli in naslednje jutro za zajtrk že družno vriskali na krožniku in spravljali chefa v dobro voljo:

mali chef je sicer s polnimi usti kruha s putrom in medom spraševal kaj pa tako smrdi? ampak gazda se ni dal: to so bile najboljše marinirane sardine v mojem življenju!